Toda ravno tako, kot so na NPU, tožilstvu in v sodstvu dokazali, da so petmilijardno bančno luknjo ustvarili vesoljci in ne banksterji z imeni in priimki, je tudi Banka Slovenije znova zapadla v letargijo. Toda razmere so tokrat še za odtenek bolj nevarne, kot so bile kadarkoli, nov spanec Banke Slovenije je treba prekiniti, dokler ne bo prepozno.
Leta 2013, ko je v slovenskem bančnem sistemu nepovratno počilo in se razkrilo, da je bilo v paradržavnih bankah prav vse narobe, je bil ta pok pospremljen z upanjem, da bodo slovenske institucije zadevo enkrat za vedno počistile. Toda to upanje je trajalo bore malo časa. Najprej je slovenska policija na čelu z NPU naredila veliki preobrat in začela namesto razlogov za sanacijo preiskovati samo sanacijo.
Ker so preiskovanje razlogov opustili, sanacijo pa so preiskovali na lažnih utemeljitvah oziroma so pisali scenarij za dokumentarec Mojce Pašek Šetinc, je postalo jasno, da so omrežja po slovenskih bankah preživela. Podobno je tožilstvo, ki je kompromitirano s Harijem Furlanom, v svoji nekompetentnosti in večnih izgovorih zavrglo veliko primerov. Končno je s sodišč odkorakala na svobodo še tista peščica bančnih kriminalcev, ki so se morali zagovarjati za svoja dejanja. Vse to pa ne bi bilo mogoče, če bi Cerarjeva ali Šarčeva vlada pokazali politično moč, da se preganja najtežji gospodarski kriminal v zgodovini države.
Potem ko so slovenske institucije poskrbele, da za petmilijardno oškodovanje ni nihče odgovarjal, smo se zbudili v letu 2019. In to prebujanje je bilo šokantno. Na primeru Agroruše in Veselin Djurović smo namreč ugotovili, da nimamo več opravka zgolj z banksterji iz vzporednega mehanizma, ampak so se v bančnem sistemu zaredili pravi kriminalci, ki so bolj podobni pripadnikom italijanske kamore kot bančnikom.
Poslovanje kreditnih odborov slovenskih bank v smislu »plačaj, ali pa boš crknil« je očitno postalo vsakdan, saj se je ravno ob primeru Agroruše tudi razkrilo, da obstaja serija podjetij, ki so morala plačevati reket za kredite. Pa da ne bo pomote, razkritje reketa ali nasprotovanje tej kriminalni zalegi se v slovenskem bančnem sistemu te dni kaže v resnih grožnjah s smrtjo.
Nimamo več opravka zgolj z banksterji, ampak so se v bančnem sistemu zaredili pravi kriminalci, ki so bolj podobni pripadnikom italijanske kamore kot bančnikom.
Ali ni tega morda dovolj? Koliko časa naj se vse institucije delajo slepe? Ali ni za Banko Slovenije ultimativna sramota, da se je bančni sistem sprevrgel v neapeljsko mafijsko greznico? Če povem bolj neposredno, nekoč smo plačali pet milijard evrov za grehe bančnikov, ki jih regulator desetletja ni hotel sankcionirati. Razumem, regulatorji, zakoni, banksterske sheme, vse to je preveč abstraktno za razumevanje, celo pet milijard je morda preveč abstraktna številka, ampak leta 2019 je grožnja državi bistveno hujša.
Prišli smo do točke, na kateri se je kriminalno podzemlje enostavno preselilo v slovenske banke. Tam regulatorja ni, preiskave so neučinkovite, sodnih epilogov pa si ni obetati. Skratka banke so danes en tak varen prostor za kriminalno dejavnost.
Kljub temu da se prvič v zgodovini države soočamo s situacijo, v kateri je povsem možno, da bodo pobiralci kreditnega reketa, prav zaradi kreditov iz slovenskih bank, nekoga resno fizično ogrozili, je na Banki Slovenije tišina. To ni tišina, ker bi bilo odgovorne, z guvernerjem Vasletom na čelu, sram, da so bančni sistem spremenili v kriminalno greznico, ampak je prav tak molk, kot smo ga bili nekoč že vajeni. Razlika je seveda očitna. Danes ne gredo v likvidacijo samo podjetja, ampak je zagrožena tudi kreditojemalcem.
Banka Slovenije je bila na začetku tega leta seznanjena z reketiranjem v slovenskem bančnem sistemu, z grožnjami s smrtjo kreditojemalcem. Še več, jasno se je razkrilo, da je izsiljevalnih podjetij toliko, da ne gre za naključje, ampak za delovanje dobro organiziranih kriminalnih združb v slovenskih bankah. Rezultat? Absolutno nič. Pa bi moral biti, kajti informacija, da danes zaradi kredita lahko umrete, ni ravno tisto, kar bi vzpostavljajo zaupanje v bančni sistem.
Smo mar po interpretaciji Banke Slovenije prišli do točke, ko so grožnje s smrtjo kreditojemalcev postala dobra bančna praksa? Bodo kreditni odbori bank zdaj podobni zasedanjem mafijskih sindikatov? Bo potrebno čakati do trenutka, ko ta sodrga nekoga ubije?
Dovolj je bilo eksperimentiranja z guvernerjem Vasletom, ki je popolnoma brez avtoritete in volje po pregonu kriminala iz bank. Enostavno je dovolj, Vasle, odstopi. Nisi človek za ta položaj, državljani pa takega regulatorja, ki nas s svojo mrtvoudnostjo ogroža, ne pa varuje, ne potrebujemo. Prepusti vodenje regulatorja sposobnejšim in tistim, ki imajo pogum.