Ne igra več ubogega revčka, ki da je deležen vseh krivic na tem svetu, temveč bruha ogenj na vse strani in se vedno manj meni za resnična dejstva. Politična realnost se namreč ne sklada z Janševimi fantazijami o prepričljivem vodstvu njegove stranke pod šifro 50+. Kje pa! Kljub številnim aferam, v katerih se utapljata premier Šarec in njegova vlada, Janši in SDS ne uspe doseči pomembnejših premikov v javnomnenjskih anketah, temveč več ali manj stopiclja na mestu: kakšno odsotno točko gor, pa potem spet dol, in tako iz meseca v mesec.
Kot v leru! Skratka – za večino slovenskih volivcev je odpisan in lahko prepričuje le prepričane. Njegovi mediji ustvarjajo enoumni čunga-lunga svet, v katerem je on sam bog in batina, poklican, da vsem soli pamet, sam pa zase in svojo stranko zahteva popolno imuniteto pred kritikami. Pri tem je najhuje, da tisto, kar najbolj očita drugim, velja tudi zanj in njegovo SDS.
Ko je prejšnji teden izbruhnila afera z ustavnim sodnikom Matejem Accettom, smo lahko spet videli, zakaj pri nas ni možna resna javna razprava o perečih problemih, med katere zagotovo spada sum o politični in ideološki pristranskosti sodnikov. Celotno polemiko je namreč sprožil ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki je zadnji, ki bi lahko komur koli očital politično ali ideološko pristranskost.
Jaklič se namreč s svojimi besedami in dejanji, še zlasti pa po svojih tvitih, jasno in glasno uvršča med politično deklarirane sodnike, saj je Janšo v svojem danes ponarodelem tvitu razglasil za največjo osebnost slovenske zgodovine (»Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine«, 19. 6. 2014). Si predstavljate, če bi kak drug ustavni sodnik ali sodnica javno trdila, da je Kučan največja osebnost slovenske zgodovine?! Potem bi se Janši in njegovim iz SDS zagotovo dokončno strgalo.
Ker je Janša vsebinsko in programsko povsem izpraznjen, svoje delovanje utemeljuje na brezkompromisni propagandi in antipropagandi, ki zelo spominja na metode jugokomunistov. To je najočitnejše v Janševih medijih, ki se razglašajo za najbolj demokratične na Slovenskem, vendar dejansko spominjajo na učbenik totalitarnih medijskih praks iz nekdanjega Komunista. Janša in njegovi imajo seveda neomejeno pravico do svobode govora in izražanja, a jo drugim odrekajo kot v propadlem režimu.
Dokler vzklikaš »Druže Janša, mi ti se kunemo« ali pljuvaš po nasprotnikih Janševih »tekovina«, potem imaš svobodo govora, sicer si deležen redne toče psovk in diskreditacij, kot vsakič znova izkusim na lastni koži. Janša je nedavno prelepil Slovenijo s plakati »Za svobodo govora«, vendar meni odreka pravico, da na podlagi resničnih dejstev izrazim svoje kritično mnenje o njem in njegovi SDS.
Takrat sem od Janše, njegovih iz SDS in njegovih medijev deležna toče psovk in žaljivih obdolžitev, da sem prodana duša, piškotarka, da delam za režim itd. Očitno Janšo v njegovih prizadevanjih, da bi postal novi Tito, moti dejstvo, da sem do njega in njegove stranke enako kritična kot do Kučana, Šarca in njegove vlade, Mesca, Jankovića in drugih predstavnikov politične elite, kot to lahko vsak presodi že po naslovih mojih kolumn, ki so dostopne na spletni strani Reporterja.
Janša me zmerja, da delam za režim, tj. za Kučana in njegove, ko hkrati kritično pišem o Kučanu in njegovem omrežju? Saj me je Kučanova izbranka Katarina Kresal pošiljala v zapor, a je pogorela na sodišču. Zdaj me zaradi kritičnega pisanja preganja Violeta Tomić iz Kučanove Levice, Kučanovo režimsko častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije pa me je obsodilo prav zaradi kritičnega pisanja o Tomićevi, ki jo je Kučan pred volitvami gostil na srečanju svojega Foruma 21!
Dokler vzklikaš »Druže Janša, mi ti se kunemo« ali pljuvaš po nasprotnikih Janševih »tekovina«, potem imaš svobodo govora, sicer si deležen redne toče psovk in diskreditacij, kot vsakič znova izkusim na lastni koži.
A Janša in njegovi se ne zmenijo za dejstva. Ker ne pišem v skladu z njihovim diktatom, me v Janševih strankarskih biltenih, reviji Demokracija in Nova24TV, lažno obtožujejo, da delam za Sorosa, uvrščajo me v dominantne medije in me enačijo z Domnom Savičem in Sandro Bašič Hrvatin, zmerjajo, da mi je sonce udarilo v glavo in podobno. Da ne govorimo, kako so celo poslanci SDS in visoki funkcionarji te stranke kot v starih partijskih časih zahtevali, da se me nažene z Reporterja.
Res, Janša in njegova SDS imajo odnos do svobode govora, ki spominja na Titovo Jugoslavijo, Janša pa se na stara leta vedno bolj spominja na Tita. Zato ponovimo posebej za Janšo, da morajo biti v demokraciji mediji kritični do vseh politikov ne glede na ideološko usmerjenost. Politiki so javne osebnosti in so predmet javnega nadzora medijev. Vendar Janša očitno misli, da je kot predstavnik politične elite le on izvzet iz medijske kritike! Druge pošilja nazaj v šolo in jim očita popravne izpite, sam pa vedno znova pogrne pri temeljnih medijske demokracije.
Najhuje je, da se Janši in njegovim iz SDS dobesedno že blede od socialistov, saj vsak problem tega sveta ožigosajo z oznako »socialist« ali »socializem«, čeprav sami vedno bolj zagovarjajo socializem. To so spet pokazali ob nedavni zmagi stranke Pravičnost in mir na Poljskem, nad katero so bili vzhičeni, čeprav je ta stranka med drugim zmagala z obljubo znatnega povišanja minimalne plače, do katere je pri nas prišlo po diktatu Meščeve Levice, Janševa SDS pa ni glasovala proti.
No, Janševa SDS se je hotela kosati s socialistom Mescem in je predlagala še dvig minimalne invalidske pokojnine, kar je socialistična Levica takoj podprla! V SDS so med najnovejše socialistične bombončke uvrstili še predlog brezplačnega javnega potniškega prometa za upokojence, ki ga je navdušeno retvital tudi lažni Libertarec, v resnici desni skrajnež Tomaž Štih, ki sicer povsod vidi rdeče miši socializma.
Janševo nekronano naslednico Romano Tomc, v katere mnogi na desnici polagajo upe, bi po njenih predlogih zlahka zamenjali z levičarko Tanjo Fajon. Tomčeva namreč kot prioriteto izpostavlja socialo, kot da bi se hotela včlaniti v socialistično internacionalo, za kar si je sam Janša neuspešno prizadeval v začetku 90. let prejšnjega stoletja.
Janša vedno bolj nazaduje in se vrača nazaj v času. Druge obtožuje, da v samostojni Sloveniji niso prevzeli demokratičnih vrednot in živijo v starih časih, dejansko pa to velja tudi zanj in njegovo SDS. Sam Janša že dolgo ni več nosilec sprememb na boljše, temveč na slabše, sledijo pa mu njegovi mediji in desni tviteraši, ki jih vedno bolj zaznamuje militantnost, enoumje in dejstvo, da v SDS sploh niso več sposobni minimalne samokritike.
Zgodovina nas uči, da je vsako zaprto in enoumno družbeno okolje, v kar se vse bolj spreminja Janšev strankarsko-medijski kartel, obsojeno na stagnacijo in propad. Te lekcije Janša očitno še ni naučil! Zato mu po lanski zmagi ni uspelo postati premier in lahko o premierskem stolčku zgolj fantazira, medtem ko svoje cenene rime komponira.