Elvira Miše Miklavčič je pred nedavnim zapisala, da imenovanje direktorja muzeja ni le kadrovska novica, temveč opomnik, da muzeji niso zgolj stavbe s predmeti za steklom, ampak ustanove, v katerih družba odloča, kako bo pripovedovala svojo zgodbo. Prav ta zgodba bi nas morala skrbeti precej bolj kot vprašanje, kdo sedi v direktorjevi pisarni. Skrbeti bi nas moralo predvsem to, da muzeji v Sloveniji vse prepogosto postajajo plen političnih menjav.

To nikakor ni nova slovenska navada.

Politika varovanja spominov

V »stoletju čudežev« so spremembe postajale ena redkih stalnic vsakdanjega življenja. Z njimi pa je naraščal tudi občutek negotovosti. Pisec »domorodnih pisem« je leta 1864 v Novicah gospodarskih, obrtniških in narodnih duha časa opisal z besedami:

»Podoba je, da živimo v prestopni dôbi. Nezaupnost, negotovost je značaj naših dni. Veliko starih naprav je razpadlo, mi se plaho oziramo med razvalinami, in bojimo se, da ne bi še kaj več razpadlo, kar je bilo tako dolgo stanovitno.«

Prav moderna doba, ki je tako neusmiljeno proizvajala novosti, je razvila tudi ustanove, namenjene varovanju tistega, kar je izginjalo. Med njimi so posebno mesto dobili muzeji.

Toda muzeji preteklosti niso samo hranili. Izbirali so jo, urejali, razstavljali in s svojo znanstveno avtoriteto tudi legitimizirali. Stalna razstava je obiskovalcu dajala vtis, da je čas za trenutek obstal in da pred seboj ne gleda ene izmed mogočih interpretacij preteklosti, temveč preteklost samo.

Nekdanji direktor ljubljanskega Narodnega muzeja Josip Mal je njihovo nalogo opisal zelo jasno: muzejski predmeti naj bi širšo javnost vzgajali »v zavesti skupnosti in edinstva« ter razvijali njen odnos do zgodovinskih spomenikov in kulturne dediščine.

Prav v tem je politična moč muzeja. Kdor odloča, kaj bo razstavljeno, posredno odloča tudi, česa naj se skupnost spominja in kako naj svojo preteklost razume. Muzeji zato nikoli niso bili zunaj političnih procesov: poleg tega, da hranijo podobe preteklosti, pomagajo oblikovati predstave o sedanjosti in prihodnosti. Prav zaradi te dvojne vloge so bili od nekdaj privlačni tudi za vsakokratno oblast.

Ko oblast zamenja kustosa

Do ustanovitve ljubljanske univerze leta 1919 je bil Kranjski deželni muzej Rudolfinum edina znanstvena ustanova na Kranjskem. Ni torej presenetljivo, da njegovega delovanja ni spremljala samo strokovna javnost, ampak tudi politične stranke.

Po zmagi katoliške Slovenske ljudske stranke na deželnozborskih volitvah leta 1908 se je kmalu odprlo vprašanje, kdo naj vodi muzej. Od leta 1905 ga je vodil kustos Walter Šmid. Nekdanji benediktinec je zapustil meniški stan in Katoliško cerkev, prestopil med evangeličane ter se poročil. Za del katoliških veljakov je bilo očitno že to dovolj, da ga niso več želeli videti na tako izpostavljenem mestu.

Arhiv

Spomladi 1909 je Šmid izgubil službo oziroma, kot je menil vodja kranjskih liberalcev Ivan Tavčar, dobil je »brco«.

Ker mu klerikalni Slovenec ni mogel očitati strokovne nesposobnosti, je njegovo odstranitev upravičeval drugače: spominjal je, da se je šolal s samostanskim denarjem, in mu očital pronemške simpatije. Šmid naj bi celo zapisal, da je Ljubljana »najvažnejša in najbolj ogrožena nemška točka na jugu naše monarhije«. Dokaza za to časnik ni ponudil, vendar je bila sodba kategorična: »tak človek nima pravice na slovenskih tleh«.

Liberalni Slovenski narod je dogajanje razumel povsem drugače. Članek o Šmidovi odstavitvi je naslovil kar Klerikalna strahovlada in ravnanje nove večine povzel z zajedljivim pravilom: kadar smo klerikalci v manjšini, zahtevamo pravice v imenu liberalnih načel; kadar smo v večini, jih liberalcem odrekamo v imenu klerikalnih načel.

Na mesto politično in moralno »neprimernega« luterana Walterja Šmida je deželna oblast postavila Josipa Mantuanija, dolgoletnega in zvestega člana SLS.

Turške lobanje, ki so postale želve

Mantuani nikakor ni bil neizobražen človek. Na dunajski univerzi je doktoriral iz umetnostne zgodovine in arheologije ter delal v dvorni knjižnici. Kljub temu so nekateri že ob njegovem prihodu dvomili, ali ga je dotedanja poklicna pot dovolj pripravila za delo deželnega arheologa.

Kmalu so dobili nepričakovano priložnost, da svoje dvome preizkusijo.

Na začetku leta 1910 so delavci med kopanjem v Štepanji vasi naleteli na več sto nenavadnih predmetov. Govorilo se je o človeških lobanjah. Najdišče si je ogledal tudi ravnatelj Mantuani, eno bolje ohranjenih »lobanj« odnesel v muzej in novinarju ponudil precej izdelano zgodovinsko razlago. Ker naj bi bile v zemlji samo glave brez trupel, je sklepal, da utegnejo izvirati iz časov turških vpadov. Turki naj bi kristjanom odsekali glave, trupla zmetali v Ljubljanico, glave pa natikali na kole; domačini naj bi jih po njihovem odhodu pokopali.

Zgodba je bila dovolj slikovita, da so ljudje trumoma prihajali gledat ostanke žrtev »krvoločnih Turkov«. Lastnik zemljišča je zavohal poslovno priložnost in začel zaračunavati vstopnino.

Potem pa je nekaj obiskovalcev »mrtvaške glave« pogledalo nekoliko natančneje.

Bile so želvji oklepi.

Ljubljanska javnost se je razdelila, kakor so hudomušno poročali časniki, na »stranko krščanskih lobanj« in »stranko želv«. Slednja je kmalu prepričljivo zmagala. Lastnik zemljišča je snel napis »4 vinarje vstop« in ga nadomestil z manj podjetnim: »Prepovedan vhod!«

Arhiv

Za liberalni tisk je bila zgodba preveč dobra, da bi jo pozabil. Mantuani je postal predmet karikatur in šal, njegove »turške glave« pa priročna metafora za »klerikalno gospodarstvo«. Ko je Slovenski narod izvedel še, da so klerikalci predavalnico deželnega muzeja uporabljali za politično agitacijo, pa ga je smeh minil. Muzej, je poudaril, je znanstveni zavod in »last vse dežele Kranjske«, ne ene same politične stranke.

V tem stavku je nekaj presenetljivo sodobnega.

Ko politično ustrezen direktor postane neustrezen

Toda zgodba se s tem ni končala. Po prvi svetovni vojni in nastanku Kraljestva SHS sta si nekdanja klerikalna in liberalna stran vsaka po svoje prizadevali oblikovati »pravilno« zavest nove državne skupnosti. Prav zato je znova postalo pomembno, kdo vodi osrednji muzej.

Mantuani, ki je na položaj prišel ob podpori SLS, je znal razmeroma spretno prilagajati svoj javni jezik političnim spremembam. Ob nastopu cesarja Karla I. je leta 1916 prisegal »neomajno zvestobo« novemu vladarju, dve leti pozneje pa že ugotavljal, da se mora muzej prilagoditi »novemu položaju« ter si ustvariti »drug pravec, širše območje in nov načrt«.

Toda politična prilagodljivost ima svoje meje. V času novih političnih zaostritev je postal Mantuani očitno preveč kočljiv tudi za stranko, ki mu je nekoč pomagala na čelo muzeja. Predčasno so ga upokojili.

Ironija je bila popolna. Slovenski narod, ki ga je leta zasmehoval zaradi želvjih oklepov in ostro kritiziral njegovo vodenje muzeja, je zdaj protestiral proti njegovi odstranitvi. Ocenil ga je kot »odličnega kulturnega delavca« in opozoril, da je bil celo somišljenik SLS. Po njegovem je moral napraviti prostor Josipu Malu, ki naj bi tako dobil nagrado za svoje »patrijotsko mišljenje«.

Tako je človek, ki je na čelo muzeja prišel po politični odstranitvi svojega predhodnika, nazadnje tudi sam postal žrtev politične kadrovske menjave.

Oblasti se menjajo, skušnjava ostaja

Zgodba Walterja Šmida in Josipa Mantuanija bi bila danes lahko samo zabavna epizoda iz politične in muzejske zgodovine, če ne bi razkrivala presenetljivo trdoživega vzorca. Na začetku 20. stoletja so kranjski klerikalci iz političnih in svetovnonazorskih razlogov odstranjevali »neprimerne« ljudi z vodilnih mest in jih nadomeščali s »primernimi«.

Pri Šmidu strokovnost niti ni bila glavni predmet spora. Kot nekdanji benediktinec, ki je zapustil Katoliško cerkev, prestopil med evangeličane in se poročil, preprosto ni ustrezal predstavi vladajoče večine o človeku, ki sme voditi osrednjo znanstveno in kulturno ustanovo dežele.

Takšno početje je že tedaj povzročalo zgražanje. Nasprotniki SLS so govorili o »klerikalni strahovladi« in opozarjali na nekaj, kar zveni presenetljivo sodobno: deželni muzej ni last ene politične stranke, ampak je znanstvena ustanova in »last vse dežele Kranjske«.

Še bolj poučna je bila Mantuanijeva usoda. Na mesto politično neprimernega Šmida je prišel kot politično sprejemljivejši kandidat, čez leta pa je tudi sam postal neprimeren in moral napraviti prostor drugemu. Kolo politične primernosti se je zavrtelo še enkrat.

Lahko bi pričakovali, da bodo velike politične prekucije takšno prakso odpravile. Niso je. Po letu 1945 so se zamenjali oblastniki, ideologija in politični jezik, z njimi pa tudi merila, po katerih se je ugotavljalo, kdo je »naš« in kdo ni. Nova oblast je odpravila prejšnjo politično ureditev, ne pa tudi prepričanja, da ji pripada pravica odločati, kdo je primeren za vodenje ustanov, ki hranijo in razlagajo kolektivni spomin.

Kar je bilo prej mogoče upravičevati z narodnimi, verskimi ali strankarskimi interesi, se je poslej utemeljevalo z revolucionarnimi zaslugami, politično zanesljivostjo in potrebami socialistične družbe. Merila politične primernosti so se spremenila, načelo je preživelo.

Presenetljivejše je, da tudi leto 1991 ni pomenilo njegovega konca. Demokratična Slovenija je odpravila monopol ene politične stranke, ne pa tudi stare skušnjave, da bi vsakokratna oblast svojo volilno zmago razumela kot pravico do postavljanja »svojih« ljudi na čelo ustanov kolektivnega spomina. Ker se oblasti zdaj menjajo, se lahko z njimi menjavajo tudi predstave o tem, kdo je dovolj primeren za vodenje muzeja in katera interpretacija preteklosti si zasluži institucionalno avtoriteto.

arhiv

Nekdanjo trajno politično lojalnost je tako nadomestila rotirajoča politična primernost. Toda rotacija sama po sebi ne pomeni napredka. Trajna politična lojalnost in rotirajoča politična primernost sta samo dve različici istega problema: v prvem primeru ena oblast dolgoročno privilegira svoje ljudi, v drugem jih vsakokratna oblast ob menjavi nadomešča s svojimi. Za strokovno avtonomijo ustanove je razlika manjša, kot bi se utegnilo zdeti.

Politični monopol se je sicer končal, logika političnega polaščanja institucij pa s tem še ni nujno izginila. Prav zato imenovanje direktorja muzeja nikoli ni samo kadrovsko vprašanje. Muzej ni skladišče nevtralnih predmetov. Z njihovo izbiro, razvrščanjem, poimenovanjem in razlago ustvarja zgodbo o preteklosti ter ji daje avtoriteto ustanove in stroke.

Kadar politična oblast strokovno primernost začne presojati skozi politično bližino kandidata, si zato vsaj posredno prisvaja tudi del avtoritete muzejske pripovedi. Če ob naslednji menjavi oblasti enako stori politična konkurenca, problem ni odpravljen, temveč samo ponovljen z nasprotnim predznakom.

To seveda ne pomeni, da mora biti direktor muzeja človek brez političnih pogledov. Takšnih ljudi ni, kakor tudi muzeji niso in nikoli niso bili ideološko prazni prostori. Bistvena je druga razlika: eno je, da ima strokovnjak politična prepričanja, nekaj povsem drugega pa, da politična pripadnost ali sprejemljivost postane merilo njegove strokovne usposobljenosti. Demokratična alternativa politični lojalnosti zato ni izmenična lojalnost različnim oblastem, ampak strokovna avtonomija ustanove.

V dobrem stoletju so se na Slovenskem zamenjale monarhija, kraljevina, socialistična Jugoslavija in samostojna demokratična država. Menjale so se ustave, ideologije, stranke in razlage nacionalne zgodovine. Presenetljivo žilava pa je ostala skušnjava, da bi si vsakokratna oblast z direktorjem prisvojila tudi del avtoritete muzejske pripovedi.

Dokler bo politična primernost lahko nastopala kot nadomestek za presojo strokovne kompetentnosti, bo ob vsaki menjavi oblasti znova viselo v zraku vprašanje, kdo je po novem dovolj »primeren« za pripovedovanje preteklosti.

V Štepanji vasi so nazadnje vendarle ugotovili, da domnevne turške lobanje niso lobanje, ampak želve. Vprašanje, kdo je »primeren« za direktorja muzeja, pa se je izkazalo za precej trdovratnejše: po več kot stoletju ga še vedno znova rešuje politika.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.