V svojem času sta pisala o korenitih spremembah družbe, ki je vstopala v industrijsko dobo. Industrializacija in spremljajoča urbanizacija sta razkrajali preproste, tradicionalne skupnosti. Končal se je srednji vek, začela pa moderna doba. 

Stvar je v tem, da je življenje v modernih družbah nestalno in negotovo. Prizadeva ljudi, ki v njih živijo. Ti nikoli ne stopijo v isto reko. S spremembami se soočajo le neradi, ker so evolucijsko naklonjeni stalnosti. Takšen je pač naš biološki ustroj. 

O spremembah in prelomih sta nekaj kasneje pisala Joseph Schumpeter (1942) ter Karl Polanyi (1944). Če je prvi kreativno destrukcijo razumel pozitivno, pa jo je drugi razumel negativno, kot uničevanje in razkroj skupnosti in okolja. Danes predstavlja ključno sestavino kreativne destrukcije digitalizacija ter umetna inteligenca, včeraj pa so jo predstavljale, na primer, industrija železa, uporaba motorjev z notranjim izgorevanjem ter razvoj kemične industrije. Omogočala jih je uporaba fosilnih goriv. 

Podoben čas živimo tudi danes. Rečemo lahko, da smo se znašli v dolini med dvema razvojnima valovoma, a ne vemo, kdaj se bo začel naslednji val. Upamo, da bo s sabo prinesel blaginjo, četudi o tem nismo prepričani. Tako je bilo, ne nazadnje, tudi v času po letu 1929, tako je bilo po drugi naftni krizi leta 1973, tako je po letu 2007. Dogajanje po letu 2007 še ni končano, četudi smo danes že leta 2026. Še zmeraj smo v razvojni dolini, v breznu med dvema razvojnima valovoma. Večkrat ocenjujemo, da bo tokrat drugače, da se spremembe ne bodo iztekle v dobro, da bo vpeljan čas revščine in velike negotovosti. 

Preteklost radi vidimo kot čas blaginje in varnosti, kar je ta dolgo tudi bila. Po uničenju druge svetovne vojne smo namreč doživeli čas splošne blaginje, vzpona socialne države, mobilnosti navzgor, ki jo je zagotavljala vse višja izobrazba, visokih pokojnin in politične stabilnosti, ki je bila posledica političnega, ideološkega in gospodarskega razcepa med socializmom in kapitalizmom, med ljudskimi in liberalnimi demokracijami. 

Danes, na drugi strani, vse navedeno izgubljamo. Raven blaginje upada, pokojnine niso več zagotovljene, izobrazba pomeni vse manj ali nič, stanovanja so vse dražja, svet je politično nestabilen in vse bolj avtoritaren. Klasični politični razcep med socialno ter krščansko demokracijo izgublja svoj pomen, etablirane politične elite ne morejo ustreči volivcem, birokratski aparat pa je razširjen do te mere, da duši konkurenčnost gospodarstva.

Globalno segrevanje naj bi grozilo z izničenjem človeštva. Srečujemo se z robotizacijo, s staranjem prebivalstva, z množičnimi migracijami, z novimi energetskimi viri, z avtomobili na električni pogon ter s političnim in ekonomskim zatonom Evrope, ki ga spremlja njena vse večja obrobnost na globalnem odru. 

Leta 2010 so bili uvedeni pametni telefoni, nekaj kasneje nova družbena omrežja, še prej pa je nastopila digitalizacija in uvedba računalnikov, ki si jih lahko privošči vsakdo. Preplavljeni smo z informacijami, ki jih je toliko, da jih ne moremo več spremljati ali jih smiselno razporejati. Življenje v družbi je izjemno pospešeno, vse manj je trenutkov, ko se lahko ustavimo in zadihamo.

Veliko ljudi je odvisnih od mobilnih telefonov, družbenih omrežij in računalniških iger. Zasvojenost z alkoholom zamenjujeta digitalna zasvojenost ter epidemija osamljenosti in duševnih motenj. Uvedba umetne inteligence predstavlja hkrati veliko priložnost in grožnjo človeštvu. V tem trenutku ne vemo, kam bo šel njen razvoj. Upamo lahko na najboljše ali pa si tega želimo. 

Starejši smo odvisni od mlajše generacije, ki so jo pogosto vzgajali helikopterski starši. Ti so potomce varovali pred frustracijami, ki jih s sabo neizogibno prinaša življenje. Tako jim niso omogočili, da bi odrasli. Hkrati si ti mladi ne morejo kupiti ali najeti stanovanj, ker je to predrago. Sedanja generacija mladih je prva po drugi svetovni vojni, ki je revnejša od svojih staršev.

Mlajši so se na svoj način prilagodili na razmere v političnem sistemu, na dogajanje na trgu dela ter na izzive, ki jih pred njih postavlja življenje. Starejši jih pogosto ne razumemo, živijo pač v drugačnem svetu. Visoka izobrazba jim ne zagotavlja več zaposlitve in visokih dohodkov. V prihodnosti jih čaka veliko več negotovosti kot njihove starše. Zaradi padca rodnosti jih je vse manj, starejših in upokojenih, za katere naj bi mlajši skrbeli, pa vse več. 

Srečujemo se z izjemnimi spremembami, ki so hkratne. To ljudi bega, jih postavlja v negotov položaj. Odziv nanj so lahko beg, pasivizacija ali agresivnost, ki spodbuja politične populizme in vzpon skrajno desnih političnih strank. Te ponujajo enostavne odgovore na zapletena družbena, politična, ekonomska in kulturna vprašanja. Enostavnih odgovorov pa ni. 

Ne moremo reči, da se svet neizogibno in linearno giblje k dobremu. Veliko prej velja, da se zgodovina giblje v ciklih, od demokracije k tiraniji, oligarhiji, avtokraciji in nato k ponovnemu vzponu demokracije. O tem je pisal Polibij pred približno 2100 leti. 

Dogajajo se stvari, ki so se že dogajale. Želimo pa si, da bi tisto, kar imamo za dobro, trajalo za zmeraj. S stališča povprečnega človeka je to docela razumljivo, ni pa skladno s tehnološkim razvojem in, ne nazadnje, z okoljskimi spremembami. 

Zgodovinar Eric Cline je v knjigi z naslovom 1177 pred Kristusom pisal o koncu prvega globaliziranega sveta. Tudi takrat tako kot danes, 3200 let kasneje, se je svet srečeval z okoljskimi spremembami, ki so trajale več sto let. Suša je privedla do lakot, lakote pa do bolezni ter migracij, ko so se selila »ljudstva z morja«, ki jih je lakota najbolj prizadela. Iskala so vire hrane, kar je neizogibno privedlo do vojn in propadov nekaterih imperijev.

Niso pa propadli vsi imperiji ali države, nekateri so se na spremembe odzvali s stagnacijo, eden ali dva pa sta se povzpela. Obdobju negotovosti je sledil inovacijski preboj iz dobe bakra v železno dobo ter pismenost, ki je presegla družbene elite. Torej ni treba o času sprememb govoriti kot o temni dobi. To ne velja niti za »mračni srednji vek«. Ta je naznanil prihod novega in ga lahko kot negativnega označimo le za nazaj, ne da bi dovolj vedeli o političnih, ekonomskih in kulturnih spremembah v takratnih družbah.  

Vprašamo se lahko, kako opredeliti dobe, ki so bile sorazmerno stabilne. Kaj jih je povzročilo in kako dolge so? Rečemo lahko, na primer, da trajajo okoli 80 do 100 let in da je tisto, kar se nam dogaja tukaj in zdaj, posledica zgodovinskih procesov, ki se jim ne moremo izogniti. Marsikdo se spomni časa gospodarske rasti, ki je trajal od leta 1955 do 1973. Gre za borih 18 let (tukaj sledim zgodovinarju Tonyju Judtu). Teh 18 let je v našem razumevanju sveta pridobilo izjemen, mitski pomen.

Ko gre za Jugoslavijo, si je ta od leta 1970 pa do 1980 izposodila 16 milijard dolarjev, ki je danes vrednih 80 milijard dolarjev. Obdobje rasti po letu 1973 smo umetno podaljšali za celih sedem let. »Zlata doba jugoslovanskega socializma«, četudi ta nikoli ni deloval, je trajala 25 let.  

V ekonomiji govorimo o razvojnih ciklih, ki vsebujejo tako obdobja rasti kot padcev in ekonomskih kriz. Tukaj se srečujemo s cikli Kondratieffa, ki trajajo okoli 40 do 60 let. O njih je razpravljal tudi zgodovinar Fernand Braudel. Zanimivo je, da Braudel pravi, da na cikle ekonomske rasti in nato padcev ni mogoče vplivati, četudi vemo, kaj se dogaja. Lahko pa učinke gospodarskih kriz s keynesijanskimi ukrepi ublažimo. 

Ko gre za cikle Kondratieffa, je mogoče govoriti o dveh, ki sem ju že našteval, četrti je trajal od leta 1929 do 1973, peti pa od leta 1973 do 2007. Četrtega se spominjamo predvsem po visoki gospodarski rasti po drugi svetovni vojni. Rečemo lahko, da imamo v Evropi v dobrem spominu tudi petega, ki se ga spominjamo po gospodarski rasti, ki je potekala od začetka 90. let prejšnjega stoletja pa tja do leta 2007, do propada Bratov Lehman.

Slovenija, na primer, je vsaj od sredine 90. let prejšnjega stoletja pa do leta 2007 doživljala obdobje izjemne gospodarske rasti in blaginje. Nato so sledile vojna v Siriji ter begunska kriza, leta 2020 korona, leta 2022 pa vojna v Ukrajini. Če smo bili v začetku optimisti, pa je od leta 2007 ali 2008 razlogov za optimizem vse manj in manj. Že več kot desetletje in pol smo na razvojnem dnu in čakamo na ponoven gospodarski vzpon, na začetek šestega cikla Kondratieffa. 

O 80- do 100-letnih razvojnih ciklih piše tudi Neil Howe, ki v knjigi z naslovom Četrti obrat je tukaj našteva štiri obrate. Za prvi obrat je značilna državljanska enotnost. Gre za čas po gospodarski krizi leta 1929 ter takoj po drugi svetovni vojni. Prvemu sledi drugi obrat, ko se družba upre uveljavljenim normam in družbenim zakonitostim. V tem primeru se srečujemo v vzponom protikulture, z nasprotovanjem uveljavljenim spolnim normam in delitvam. Gre za 60. leta prejšnjega stoletja.

Za tretji obrat je značilen vzpon individualizma in izrazito nezaupanje v institucije. To je že današnji čas. Za četrti obrat je značilen razkroj sistema in obstoječih institucij. Tudi tukaj se srečujemo s štirimi obdobji, najprej z ekonomsko krizo, nato z regeneracijo in iskanjem rešitve, končno pa z razrešitvijo in iskanjem pokrizne ureditve. Kot pravi Howe, so ti dogodki nujni, kot so nujni letni časi (spomnil sem se na nadaljevanko Igra prestolov in na neizogiben prihod zime). Če želite, lahko za glasnika političnega, ekonomskega in kulturnega razkroja razglasite Donalda Trumpa. 

Navedeno je mogoče navezati na rast in zaton bioloških sistemov. O rasti in zatonu je pisal Peter Turchin, ki je bil najprej biolog, kasneje pa je svoje znanje uporabil za razumevanje razvoja družb. Tudi on govori o tem, da smo se znašli na koncu stoletnega razvojnega cikla. Opisuje ga v knjigi z naslovom Zadnji dnevi (v angleščini End Times; gre za čas tik pred poslednjo sodbo, ki ji sledi vstop v Božje kraljestvo).

Zanj je značilno obubožanje prebivalstva, črpanje bogastva v višje sloje in tvorba protielit. Protielite tvorijo mladi in preveč izobraženi ljudje, ki tekmujejo za omejeno število delovnih mest. Ti bodo, kot zmeraj, izvedli revolucijo, s katero si bodo zagotovili položaje, ki jih sedaj zaseda nekdo drug. 

Vse navedeno priča o tem, da dejansko živimo v svetu, ki doživlja izjemno veliko hkratnih sprememb. Res je, da živimo zelo dobro, hkrati pa si želimo obdržati tisto, kar imamo v rokah. Zato spremembam nasprotujemo, jih zavračamo ali pa se delamo, da se te ne dogajajo. Veliko raje živimo v mitih o zlati preteklosti, kot da bi se soočali z negotovo prihodnostjo.

Nihče ne ve, na primer, kako bosta na naša življenja vplivala umetna inteligenca in nato superinteligenca. Slednja bo prišla veliko hitreje, kot si to sploh lahko predstavljamo, morda že čez leto ali dve. Koliko delovnih mest lahko nadomestita in kako bosta vplivali na gospodarstvo in možnosti zaposlovanja? To bo naslednja »kreativna destrukcija«. Vsaj upamo lahko, da se bo izšla v dobro. 

Znašli smo se na koncu nekega razvojnega obdobja, ne vemo pa, kam gremo. V tem trenutku se zdi, da je vse v najlepšem redu. Nezaposlenost v Sloveniji je najnižja po letu 1991, še nižja kot leta 2007, pred izbruhom velike recesije. Morda je to zgolj zatišje pred viharjem. Če dvakrat premislim o vseh stvareh, ki sem jih povzemal zgoraj, je treba »morda« izbrisati. 

Najti moramo rešitve, zavedati pa se moramo, da smo vse bolj odvisni zgolj od samih sebe.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.