Pred dobrimi stotimi leti je francoski sociolog Emile Durkheim pisal o značilnostih življenja v modernih, industrializiranih družbah. Pa ni bil edini. V tistem času se je z nastankom velikih mest in njegovimi posledicami ukvarjalo veliko sedaj klasičnih sociologov.

Da bi opisal značilnosti predmodernega in urbanega okolja, je Durkheim ločil med mehansko in organsko solidarnostjo. Mehanska solidarnost je značilna za tradicionalne, vaške skupnosti. V njih so ljudje ujeti v iste vrednote in življenjske poti, ki so preddoločene in nenapisane. Posameznik jih tudi nikoli ne preizprašuje.

Ko jih krši, se sooča z močnim pritiskom skupnosti ter z maščevalnim, predmodernim pravom. Skupnost zahteva, da se obnaša tako, kot se od njega pričakuje. Tako se lokalna skupnost notranje utrjuje, kot rečemo sociologi, se integrira.

Organska solidarnost pa je značilna za življenje v velikem mestu, kjer ostaja posameznik anonimen, kjer skupnost neposredno ne opazuje in ne vpliva na njegovo vsakdanje življenje. Posameznik v takšni skupnosti je lahko, na primer, istospolno usmerjen, pa se ne bo prisiljen soočati z negodovanjem in napadalnostjo sosedov in sovaščanov.

Tukaj je posameznik svoboden, družbenim pravilom pa se podreja zavestno. Ve pač, da živi v zapleteni skupnosti, kjer so vsi odvisni drug od drugega. Tukaj ni neposredne prisile in zahtev. Nad posameznikom bdi pravo, ki ni maščevalno, ne pa skupnost. Za integracijo mestne skupnosti zadošča nemaščevalno pravo, ne pa zahteve skupnosti.

Primož Lavre

Še nekaj je treba omeniti, ko gre za spoštovanje družbenih pravil, tokrat v navezavi na slojevsko pripadnost. S tem vprašanjem sta se obsežno ukvarjali psihologija in socialna psihologija. Gre za to, da je za pripadnike nižjih slojev, v primerjavi z višjimi sloji, veliko pomembnejše izražanje solidarnosti in pripadnosti skupnosti.

Kdor ne skače, ni Slovenec, je geslo, ki ga izgovarjajo manj izobraženi in manj premožni ljudje, torej tisti, ki pripadajo nižjim slojem. Težko si predstavljam, da bi bil k skakanju zavezan nekdo, ki pripada višjim slojem. Ta bi zahtevo po skakanju zlahka razumel kot odvzem svoje osebne svobode. Če že skače, se bo o tem odločil sam. Potemtakem je skakanje Slovencev značilnost nižjih slojev in je prisilno.

Na drugi strani pa so za višje sloje veliko pomembnejši pravni red in pravice, ki izhajajo iz pravnega reda in ustave, veliko pomembnejši so izobrazba, omrežja moči in denar.

Če omrežja moči posamezniku jemljejo del avtonomije, lahko na osnovi izobrazbe in denarja avtonomijo ohranja, s tem pa svobodo svojega odločanja ter ravnanja. Družbena integracija višjih slojev potemtakem poteka na osnovi drugačnih virov v primerjavi s skupnostjo ljudi, ki so nižje na družbeni lestvici.

Dodati moram še nekaj, da ne bo pomot. Tudi solidarnost, s katero se srečujemo v Sloveniji, je v veliki meri mehanska solidarnost, je prisilna. Tukaj se posameznik ne vede empatično in ni solidaren zato, ker bi v to verjel globoko v sebi, temveč zaradi tega, ker to od njega zahteva skupnost.

Ta se na tej osnovi notranje integrira. Romantičen govor o slovenskih lokalnih skupnostih je odveč in je odraz lokalpatriotizma, hkrati s tem pa nasprotovanja modernizaciji družbe.

Zgoraj navedene misli dodajam, ker ljudje o ruralni, le deloma modernizirani skupnosti radi razmišljajo kot o nečem, kar je večvredno od mestne skupnosti. Pa to ne drži. Pregled podatkov o samomorilnosti pokaže, da je v mestih manj samomorilnosti kot pa v majhnih skupnostih.

Kot pravijo Nemci, »Stadtluft macht frei«, torej »Mestni zrak osvobaja«. Življenje v majhnih skupnostih pa ujame in zasužnji ali celo ubije. Ljudje, ki so del teh skupnosti, se ne morejo izogniti nenapisanim pravilom, ki jih notranje utesnjujejo. Življenje v njih je, to si bom dovolil reči, kot življenje v ječi brez zidov in rešetk.

Ima pa svoje prednosti, kot je, denimo, pomoč članu skupnosti, ki se je znašel v stiski. V mestih, na drugi strani, to opravi država in šele nato nastopi pomoč najbližjega sorodstva.

Slovenija je glede na svojo mentaliteto še zmeraj vaška skupnost. Morda nekoliko anonimnosti in osebne svobode zagotavlja Ljubljana, morda tudi Maribor in Celje, kot največja slovenska mesta. Pa tudi tukaj je njihov mestni status vprašljiv.

V Celju, na primer, živi le nekaj več kot 38 tisoč ljudi. Sam slovenska mesta vidim kot plemenske skupnosti, ki sicer ne živijo v vaškem okolju, temveč v višjih zgradbah, ki so podobne stolpnicam. Zato je v vseh njih pritisk tistega, kar je mogoče označiti za mehansko solidarnost, izrazito močan.

Razumljivo in samoumevno je, da je dejanski ali namišljeni pritisk družbe na delovanje ljudi v lokalnih skupnostih močan. Zaradi tega ljudje iz lokalnih skupnosti radi obrekujejo. Obrekovanje je, z evolucijskega stališča, način integracije skupnosti, prisila, da se spoštujejo določena pravila, vrednote in morala.

Posamezniki, na katere se obrekovanje nanaša, ga tako tudi razumejo, četudi ne vedo povsem, zakaj. Človek se v preprosti družbi vidi kot nekdo, ki ga družba neprestano opazuje, in se na njen namišljeni ali realni pritisk tudi odzove.

Politiki samomora, ki bi ga spodbudil pritisk skupnosti in občutek nemoči, ne bodo storili nikoli. Ljudje z ulice se jim bodo v obraz prilizovali v strahu pred močjo, za hrbtom pa jih bodo obrekovali. To Slovenci zelo radi počno.

Pri tem ni w, ali je človek takšen, kot je bil opisan, njegov opis je lahko tudi docela zlagan. Se bo pa človek opisu podredil oziroma ga bo vzel na znanje. Da se opis spremeni, je potrebno ogromno časa in energije. Zato se ljudje obrekovanja bojijo in se nanj odzivajo, lahko tudi s samomorom.

Slovenija je majhna družba, ni poti, da bi se nekdo pritisku skupnosti izognil, na primer s selitvijo v mesto, kar bi mu omogočilo, da ostane anonimen. Ljudje tudi niso vajeni, da bi iskali nove prijatelje in se vključevali v njim neznano, tuje okolje. Slovenija je zelo majhna, mikro družba, ki ni vstopila med moderne družbe in ostaja na njihovem obrobju.

Poselitev Slovenije je tudi izrazito razpršena. Poleg tega smo prostorsko nemobilni. Če se preselimo za sto kilometrov, je to za nas že izjemno veliko in daleč. Vsi ostajamo poznani vsem, vse življenje živimo v istem zaselku ali majhnem mestu, nikamor se ni mogoče umakniti.

Ljubljana, na primer, premore le dve pomembnejši ulici, po katerih se giblje veliko prebivalstva. Spomnim se, da sem se v času, ko sem se pogosto pojavljal na televiziji, obeh na daleč izogibal, ker ne maram radovednih pogledov in pretirane pozornosti.

Slovenska družba je tudi zelo netolerantna, nedopuščajoča. Od politikov smo se naučili, da moramo sovražiti tiste, ki so na drugi strani neke ločnice, in da bomo, če bomo na napačni strani, tudi sami deležni sovraštva.

Primož Lavre

To pa človeka vodi v socialno osamo, lahko celo do tega, da dvigne roko nadse. Politikov tudi ne dojemamo za nosilce pozitivnih vrednot, obenem pa smo v odnosu do njih izrazito šibki. Zmeraj smo lahko njihove žrtve, pri tem pa bomo ostali nemočni, brez možnosti upora.

Navedeno tudi pomeni, da smo zlahka del zarot vodstev slovenskih političnih strank, ki za svoje ravnanje ne nosijo nobene odgovornosti ali posledic.

Spomnim se samomora ravnatelja iz Maribora, ki so ga dijaki posneli med spolnostjo. Gre za enako ali podobno dogajanje. Nadzor, obrekovanje in škodoželjnost slovenske skupnosti imajo uničevalna razsežja.

Zaradi sorazmerno nizke stopnje modernizacije in urbanizacije ostaja slovenska družba – bolje bi bilo reči skupnost, ker ta natančneje opisuje to, kar dejansko je – dejavnik zunanjega nadzora nad posameznikom.

To razumem tako pozitivno kot negativno. Ko gre za pozitivno razsežje, ostaja družba na podlagi pritiska vrednot, ki se jim podreja, notranje integrirana, bolj odporna proti pritiskom iz zunanjega okolja. Obenem pa jemlje človeku avtonomijo, možnost samostojnega delovanja in odzivanja. Sem spada tudi to, da smo se vsi kdaj pregrešili proti temu ali onemu družbenemu pravilu.

Nič ni namreč idealnega. Slovenci pa se na žalost nismo sposobni nasmehniti ob lastnih zmotah in stranpoteh in si odpuščati.

Obenem ta ista družba odvrača pogled od skorumpiranih in izkrivljenih politikov ali se jim klanja. Politiki samomora, ki bi ga spodbudila pritisk skupnosti in občutek nemoči, ne bodo storili nikoli. Ljudje z ulice se jim bodo v obraz prilizovali v strahu pred močjo, za hrbtom pa jih bodo obrekovali. To Slovenci zelo radi počno.

Mali človek, človek brez moči in denarja, se za moč ne more skriti, se z njo varovati. Slovencem tudi manjka osebne etike, na podlagi katere bi se uprli ljudem z močjo, še bolj pa poguma. Imamo sicer demokracijo, ki bi morala nagrajevati ljudi, ki bi delovali v dobro skupnosti, vendar se je v 35 letih izrodila.

Varneje je, da ljudje obrekujejo. To ne nosi tistih posledic, ki bi jih nekdo nosil, če bi javno nasprotoval korupciji političnih veljakov ali pač njihovi izkrivljenosti.

Pomislite le, koliko od njih je kriminalcev, koliko od njih je duševnih bolnikov, koliko od njih je alkoholikov in narkomanov, koliko od njih nima hrbtenice, nima izkušenj delovanja v dobro skupnosti in koliko od njih ne ve ničesar o demokraciji in delovanju v dobro skupnosti. S tem pa ne zanikam tega, da so med njimi tudi ljudje, ki so etični in nasprotujejo kaznivim dejanjem.

Robert Balen

Pri obrekovanju je treba paziti le, da te sliši pravšnji človek. To doživljam vsak dan, da le prisluhnem ljudem, ki se pogovarjajo na ulicah. Tako v svoji nemoči znižujejo pritisk v svojih dušah, obenem pa se izognejo temu, da bi se izpostavili pred ljudmi z močjo, ki bi se maščevali tako njim kot njihovim otrokom. Poleg tega se z obrekovanjem izognejo socialni osami in samomoru.

Po številu samomorov še zmeraj spadamo med najbolj samomorilne narode na svetu. Kot je že davno zapisal Emile Durkheim, začetnik znanstvene obravnave samomorov, gre za pritisk družbe na posameznika ter za razlike v vzorcih delovanja in samopredstave, ki so prisotne v neki družbi. Raven samomorilnosti med različnimi družbami se pač razlikuje.

Pri tem je treba reči tudi to, da se je količnik samomorov (število mrtvih na sto tisoč ljudi) v Sloveniji bistveno zmanjšal. V zgodnjih 80. letih je znašal okoli 34, danes znaša 17. V dobrih 40 letih se je torej zmanjšal na polovico najvišje vrednosti. To je izjemno in vredno pohvale. Kljub temu pa smo glede samomorov še zmeraj v vrhu Evropske unije in sveta.

Še nekaj moram dodati. Poleg tega, da slovenska družba ubija, je tudi moralno izvotljena. Kot nosilci vrednot bi morale nastopati slovenske elite, še posebej pa vodstva političnih strank. Ta tega ne počno. Prej velja obratno.

Žrtev njihove nemorale in bolestne želje po moči in privilegijih so ljudje z ulice. Ti so deležni tako pritiska iz lokalnega okolja, kot so deležni pritiska elit, ki ne odgovarjajo nikomur in se zlahka skrijejo za moč, omrežja izkrivljenih ljudi in denar.

Ubija torej tako slovenska družba, kot ubijajo slovenske politične elite.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.