Na volilnem seznamu ni bilo nikogar, ki bi ga lahko volil. Potem sem izbral najmanjše zlo, četudi ta izbira ni bila lahka. Če bi že lahko izbral neko politično stranko, pa je ta nastopala v koaliciji z neko drugo stranko, ki je docela okužena z interesi specifične skupine, ki je prodrla v vse pore slovenske družbe. Ta skupina se nikakor ne zavzema za interes te družbe in njenega prebivalstva in deluje docela izven nadzora javnosti.

Pa pri tem ne mislim na gibanje in ideologijo woke, četudi ji je ta glede na svoj partikularizem in škodljivost delovanja blizu. Je pa gibanje woke javno in ga je mogoče opazovati vsaj na površju, kar nikakor ne velja za specifično skupino, ki igra pomembno vlogo na slovenski »desnici«. Slovenska lažna levica in lažna desnica sta že v izhodišču obremenjeni z dvema interesnima skupinama, ki v veliki meri obvladujeta in bistveno izkrivljata zakulisje slovenskega političnega prostora.

V izhodišču sem prepričan, da na volitvah ne more zmagati nobena stran, ki je ujeta v kulturni boj, v spopad, ki ni interesen, pač pa je simbolen. V simbolnem spopadu gre za prehod v sfero identitetne politike, ki je izrazito ne-razumna, ne-zavedna. Če je pred 160 leti šlo za spor med staro- in mladoslovenci, je v času druge svetovne vojne ta spor pridobil izjemno težo kot spopad med »domobranci« in »partizani«. Danes se skriva za domnevnim zapostavljanjem žensk ter za strahom pred Janezom Janšo. V obeh primerih gre za zastraševanje in manipulacijo.

Spopad identitet je tudi v nasprotju z liberalizmom kot pogledom na svet. Liberalizem označujejo razum posameznika, njegova odgovornost pred nepristranskim zakonom, njegova sposobnost za avtonomno razmišljanje ter toleranten odnos do drugače mislečih.

V liberalni demokraciji je omejena tudi moč države. Njeno delovanje je transparentno, kar pomeni, da je proces odločanja jasno razviden vsakemu državljanu.

Andrej Petelinšek

Država je v izhodišču nepristranska, je politično in interesno neokužena (mimogrede, vprašate se lahko, ali karkoli od naštetega velja za slovensko družbo in njene elite; odgovor je negativen; Slovenija je, na žalost, že v izhodišču neliberalna in, to moram poudariti zmeraj znova, ni liberalna demokracija; to pa nikakor ni rezultat delovanja Janeza Janše).

Tudi to, da bo samozvana »levica« ali »desnica« zmagala na volitvah, kar pomeni, da ji bo uspelo sestaviti večinsko koalicijo, ne pomeni, da je dejansko zmagala. O zmagi je mogoče govoriti le, ko bodo institucije in organizacije nadzora nad političnimi in ostalimi elitami te družbe dejansko delovale, ko bosta njen politični ustroj ter delovanje normalizirana. Danes pač nista.

Slovenska politična arena je 35 let po trojni tranziciji, po prehodu v demokratično politično ureditev, tržno gospodarstvo in v samostojno državnost docela deformirana. Namesto premika na boljše doživljamo premik na slabše. Vendar tega ne zaznavamo. Smo kot žabe, ki se kuhajo v loncu vrele vode. Končno ves svet doživlja korenite spremembe, ki zakrivajo tisto, kar se dogaja pri nas.

Poleg politične okuženosti državnih organov ter vdora političnih interesov v delovanje represivnih in nadzornih organizacij je za delovanje celotnega državnega aparata v Sloveniji značilna tudi globoko zakoreninjena sistemska korupcija. To je treba razlikovati od poulične korupcije, ki je pri nas domala ni. Tako vam ne bo treba podkupiti nekega uradnika za okencem niti prometnega policista.

Sistemska korupcija je korupcija elit. In ta ni omejena na »levico«. Pri izčrpavanju državne blagajne in delitvi služb na ravni države in v lokalnem okolju namreč sodelujejo vse politične stranke. Tukaj politična pripadnost ne igra nobene vloge. Meritokratsko načelo, torej dejanska usposobljenost nekega človeka, je docela podrejeno njegovi politični in osebni lojalnosti.

Kot simbolen spopad je mogoče analizirati tudi soočenje med Robertom Golobom, odhajajočim predsednikom vlade, ter Janezom Janšo, bodočim predsednikom vlade (naj ne bo pomote, nikakor ne podpiram Janeza Janše; to je jasno razvidno iz mojih prispevkov za Reporter ter komentarjev na Facebooku; tukaj gre le za analizo nastopanja).

Soočenje je potekalo tik pred volitvami. Bilo je zadnja Golobova priložnost za ponižanje političnega nasprotnika in zmago politične stranke, ki ji predseduje. Golob je lahko Janšo premagal le, če je uspel v njegovi demonizaciji, ne pa na podlagi programa in vsebine, ki jo ponuja. Vsebine namreč nima.

Predstavil se je kot demokrat, ki nasprotuje Janši, ki naj bi bil avtokrat. Tudi to je bila manipulacija. Vendar ljudje vanjo verjamejo. Janša je namreč avtokrat prav toliko, kot je to Golob, razlikujeta se le na površju.

Katerikoli slovenski »levičar« lahko ohranja moč in privilegije samo tako, da prikazuje, da je Janša nedemokratičen, in na Janšo kaže s prstom kot na zločinca. Dela se, da je on, poštenjak, enak demokraciji, da zastopa demokratični pol družbe.

Vendar to ne drži. Biti »lev« namreč ne pomeni, da je nekdo demokratičen ali da je za politično demokracijo, daleč od tega. Državnega aparata in nadzornih institucij demokracije namreč ni onesposobil Janša, pač pa frakcija, ki je imela v tej družbi desetletja dolgo daleč največ moči. Te pa Janša ali »Janša« ni imel.

Imel jo je Golob, ki iz frakcije, kot slovenski silovik, tudi izhaja. Janša je zgolj priročno strašilo, ki ji daje identiteto, obenem pa ohranja njeno moč in privilegije. Ne dvomim, da ga frakcija v ta namen že dolgo izkorišča (prepričan sem, da nekdo od njenih pripadnikov dobro ve, kaj dela, Janša pa bistveno olajšuje njegovo delo).

Robert Balen

Golob je v namen demonizacije izkoristil nezakonito prisluškovanje, ki naj bi ga izvajali osovraženi tujci (mimogrede, zanimivo je, da Srbi in balkanski narkomafijci v Sloveniji ne veljajo za tujce, so pa tujci, na primer, Bošnjaki in Indijci; s tujstvom ali »tujstvom« se v Sloveniji pač rado manipulira, zlorablja se ga v politično korist; je pa prisluškovanje »tujcev« razkrilo skrajno pokvarjenost slovenske politike tukaj in zdaj; o njej Golob ni govoril, šlo je pač za ljudi z njegove strani politične arene; Janša pa se zaradi tega ali drugega razloga na Golobovo izrazito napadalnost in manipuliranje ni odzval; pa bi se lahko; sprašujem se, ali se ni odzval, ker je imel občutek krivde?).

In ker Golob ni imel pomoči medijev, ki bi ga podpirali v dolgem obdobju izrednega stanja (korone), je imel za demonizacijo na razpolago eno samo priložnost, ki jo je uspešno izkoristil (še zmeraj pa so ga podpirali skrajno naivni sekularni »kolesarji«, ki so jih zavedle pravice žensk in sovraštvo do Janše).

Janša je v soočenju z Golobom ostal v podrejenem položaju, v bistvu sploh ni vedel, kaj storiti. Njegovi svetovalci so pač kimavci, ki ga niso pripravili na smiseln odziv na Golobov agresivni nastop. Kolikor vem, ga smiselna in z argumenti podprta mnenja ljudi iz njegove okolice tudi ne zanimajo in jih zlahka zavrne.

Janša je plačal ceno za tisto, kar je v svojem človeškem bistvu. Kljub temu pa bo novi predsednik slovenske vlade. Zbral je pač dovolj glasov, ki dajejo koaliciji strank, ki jo bo vodil, državnozborsko večino.

Dodati je treba, da ima Slovenska demokratska stranka, SDS, ki ji 67-letni Janez Janša predseduje že 33 let, monopol na desni strani slovenske politične arene (o posledicah in razsežjih negativne selekcije v SDS tukaj ne bom pisal). Aktivno si tudi prizadeva, da bi ga ohranila, kar ji je brez dvoma uspelo.

To celotni slovenski »desnici« izrazito škoduje. V primeru, ko bi na desnem polu obstajale tudi druge avtonomne in sorazmerno velike politične stranke, bi bil veliko bolj odporen proti brutalnim napadom z druge strani politične arene.

Da Janez Janša s tem nima nič, tega nikakor ni mogoče verjeti. V strateškem smislu gre za docela napačno odločitev, ki je posledica njegove osebnostne strukture, ne pa razmerij moči v slovenskem političnem prostoru.

Prepričan sem, da bo »desna« vladna koalicija tudi nestabilna. Zasnovana je bila v globoko razcepljeni, visoko polarizirani družbi. Odnos med obema poloma slovenske politike je uravnotežen. SDS na volitvah namreč ni zmagala z absolutno večino, pač pa je do večine prišla le stežka.

Poleg tega je SDS premagalo Gibanje Svoboda. »Janša« in SDS zato nima pooblastila za korenite spremembe na področju politike in gospodarstva. Nova vladna koalicija je tudi izrazito nestabilna.

Če se bodo nekateri izvoljeni člani in članice Resnice odločili, da bodo obrnili hrbet sedanjemu predsedniku stranke, ki je tudi predsednik državnega zbora, lahko to tudi storijo. Po mojem mnenju so v svojem razmišljanju o svetu bližje tistemu, kar se na slovenskem pojmuje za levico, kot pa »desnici« in Janezu Janši.

Poudarjam, da se »desna« vladna koalicija ne more obnašati, kot da ima prepričljivo vladno večino. Ker je preprosto nima. Soočiti se bo morala tudi z etabliranimi mediji, ki jih obvladuje »levica«. In ti so ji nenaklonjeni.

Jih je mogoče obvladati tako, kot jih je na Madžarskem obvladoval Viktor Orban? Temu absolutno nasprotujem. Obstoječih etabliranih medijev tudi nikakor ne branim, sprašujem se le, kako v ta prostor končno uvesti kakovostno, politično in ideološko nepristransko novinarstvo.

Jure Klobčar

Ko gre za razmere v sami družbi, tukaj pa mislim na razmere v gospodarstvu, te nikakor niso tako slabe, da bi bile nujne korenite spremembe. Slovenija pač spada med najbogatejše družbe na svetu, nezaposlenost v državi pa je najnižja v zadnjih 35 letih. O vzrokih za nizko brezposelnost sicer lahko razpravljamo, vendar to podatka o nizki brezposelnosti ne spremeni.

Slovenska politika je 35 let po nominalnem prehodu v politično demokracijo, tržno gospodarstvo ter lastno državnost izkrivljena. O tem sem prepričan. Kot takšne vidim tudi zadnje volitve, namreč kot izraz izkrivljenosti slovenske lažne demokracije. Ni pa to odvisno od ene same strani, četudi nosi »levica« največje breme odgovornosti.

Pot naprej je obsojena bodisi na skrajni gangsterizem in kriminalizacijo ali pa lahko računamo na kaj boljšega. Da pa bi prešli na boljše, morata odstopiti tako politično vodstvo sedanje »levice« kot politično vodstvo sedanje »desnice«.

S tem bi prišlo do normalizacije političnega prostora na Slovenskem. Potrebujemo namreč pristno levico in pristno desnico, ki ne delita družbe na dvoje in se ne hranita s sovraštvom in zlom.

Več kot nujna je tudi aktivacija državnega tožilstva, nujno je razformiranje in ponovna vzpostavitev najmanj Policijske uprave Ljubljana, Generalne policijske uprave in obveščevalne službe. Vse morajo zasesti mlajši, politično in interesno neokuženi ljudje. Brez naštetega ne bo nikakršnih sprememb na bolje.

Se pa s podobnimi težavami prav sedaj sooča novi predsednik madžarske vlade. Deluje namreč v okolju, ki je izrazito pristransko, ki je narejeno po podobi Viktorja Orbana in deluje v dobro njegovih osebnih interesov.

Stvar je tudi v tem, da Slovenija ni nikoli stopila na pot demokratizacije. To možnost je sicer imela in kratek čas se je zdelo, da jo bo uresničila. Vendar je bilo že v začetku tega tisočletja jasno, da se to ne bo zgodilo.

Po 35 letih tudi ni mogoče izhajati iz tega, da je treba izvesti tranzicijo od začetka, kar vključuje lustracijo. To je nemogoče. Ni nikakršnega razloga, na osnovi katerega bi bilo mogoče vstopiti v izredne razmere. Tako da ni niti legitimnosti, ki bi izhajala iz tega, da je družba v prelomnem obdobju, niti ni bilo volilne zmage, ki bi bila izjemna, niti ni gospodarstvo v razsulu. Zato tudi ni razloga za izjemne ter drastične ukrepe.

Sašo Radej

Poleg tega sta obe strani slovenske politične arene po moči enakovredni, sta v pat položaju. Žrtve tega položaja pa smo vsi mi, ki živimo v Republiki Sloveniji. 

Korenitih sprememb torej ni mogoče izvesti. Treba je nadaljevati tam, kjer pač smo. Nujno je neizkrivljeno zavedanje preteklosti, vendar se je treba zazreti v prihodnost. Ta bo določila našo prihodnost v smislu blaginje, medtem ko jo bo dojemanje preteklosti določilo v smislu moralne integritete, kar vključuje sočutje do trpečega sočloveka ne glede na njegovo nazorsko in politično pripadnost.

Vsaj meni je jasno, da sta drugo svetovno vojno izgubili obe strani, ena v moralnem smislu besede, druga pa v vojaškem. Ponavljam, da je treba zamenjati tako »leve« kot »desne« politične elite. Končno se bosta poslovila tudi Janša in Kučan ter njegovi posnemovalci.

Šele nato bo mogoče govoriti o normalizaciji političnih in ekonomskih razmer v državi ter normalizaciji slovenske družbe na splošno. To tudi pomeni, da je nujen odmik od pretiranega kulturnega boja, ki se je iztekel v polarizacijo slovenske družbe.

Nujen je tudi prehod k pristni levici, liberalizmu ter konzervativizmu. Teh sedaj preprosto nimamo, ker jih prekrivata napadalnost in nespravljivost obeh polov slovenske politične arene. Upam, da se bo z generacijsko spremembo položaj spremenil.

Pri preteklosti, zastraševanju in pomanjkanju sočutja ter tolerance namreč ni mogoče vztrajati. Našteto je v prvi vrsti izraz egoizma, osebne nezrelosti in nesposobnosti za razumno dojemanje razmer v družbi, državi, v politični areni ter gospodarstvu. Se pa nezrelost in nesposobnost razumnega delovanja marsikomu več kot izplača.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.