V uvodu h knjigi Zgodovina Evrope, ki je prevedena tudi v slovenski jezik, je Norman Davies zapisal, da si lahko zgodovino razložimo na osnovi več dejavnikov, vendar pa nam hkraten pogled na vse preprečuje, da bi zaznali celoto. Tako je, kot da bi nam pogled na drevesa zakril pogled na gozd.

Ko gre za zgodovinske značilnosti neke celote, je tako, da skušamo ugotoviti kvadraturo kroga s pomočjo enakostraničnih trikotnikov, ki se raztezajo od sredine kroga pa vse do njegovega oboda. Precej blizu realni kvadraturi kroga bi prišli, če bi v krog umestili izjemno veliko število trikotnikov, izračunali njihovo ploščino in jo nato pomnožili z njihovim številom.

Vendar bi pri tem izgubili zaznavo ter sposobnost razumevanja nekega pojava ali celote. Nasprotno pa, če uporabimo le tri ali štiri trikotnike, ostaja razlika med kvadraturo trikotnikov in ploščino kroga zelo velika. Iz obravnave namreč izpustimo številne dejavnike, ki bi nam omogočili pojasniti celoto.

V primeru Daviesove obravnave gre za pogled na Evropo in za njeno razumevanje.

Zato moramo dejavnike, ki jih upoštevamo, uporabiti previdno, da bi lahko sklepali, da nam pogled nanje vseeno razloži precej o neki celoti ali družbi. Izpostaviti moramo tako poglavitne dejavnike ali pač tiste, ki so najpomembnejši, obenem pa jih ne sme biti toliko, da bi njihovo število preseglo našo zmožnost razumevanja. Tako je, seveda, tudi s Slovenijo.

Vprašanje je, kaj potemtakem upoštevati. Upoštevamo lahko, na primer, njeno geografijo, višino njenega bruto domačega proizvoda, značilnosti njenega prebivalstva, na primer stopnjo rodnosti, politično dogajanje znotraj Slovenije ter njen položaj najprej v Evropski uniji, nato pa v svetu.

Upoštevamo lahko tudi njeno zgodovino in spremembe v času, njene energetske vire, cestno in železniško povezanost, odnos ljudi do življenja (so optimisti ali pesimisti), njihovo odprtost v svet (so zapečkarji ali pa z optimizmom in radovednostjo zro v svet, ki presega nacionalne meje) in še marsikaj drugega.

Prepričan sem, da pomanjkljivo obveščanje ter razumevanje o dogajanju v najožji skupnosti ter v svetu pripelje do dvomov o lastnem položaju in možnostih preživetja, da pripelje do psihološko težko vzdržnega stanja, na katero se človek prerad odzove z napadalnostjo, s tem, da se zapre v ozko omejeno lokalno skupnost in družino.

Nato v njej izživlja svoje frustracije, na primer skozi alkoholizem, družinsko nasilje ali samomorilnost, v dogajanje v svetu pa zre z izrazitim nezaupanjem. Tako je tudi z njegovim odnosom do soljudi, saj jih vidi kot nezaželene tujce ali pač drugačne in jih zato sovraži. S tem se človek pogrezne v čaščenje zla.

Takšen človek ocenjuje, da je svet obvladljiv le, ko se lahko zateče v tisto, kar drži v roki, ko se umakne v dogajanje in razmere, ki jih pozna, četudi so že srednjeročno nevzdržne. Vendar tega ne ve, o tem preprosto nima dovolj znanja. Od tod tudi lokalpatriotizem in sovraštvo do »levih« ali »desnih«. In slovenska družba je grozljivo razcepljena, grozljivo polarizirana.

Polarizacija pa izhaja iz nevednosti, iz hotenih razmer, ko politika, ki nadzira medije, ne dopušča, da bi v javni sferi zaživel strpen dialog, v katerem bi bili jasno predstavljeni izzivi, s katerimi se sooča slovenska družba v celoti. Zaradi interesov elit ostaja slovenska družba grozljivo nevedna, obenem pa grozljivo prestrašena.

Danes se slovenska družba in država soočata z vrsto izzivov. Teh je toliko kot nikoli poprej v človeški zgodovini. Obenem pa ti nastopajo hkrati. Zato je o njih treba toliko bolj govoriti, jih predstavljati ljudem, ne da bi pri tem zahajali v skrajnosti. Te pa so ljudem blizu, na žalost. Prekrivajo se s tem, kakršna je pač narava Slovenk in Slovencev, ki kozarec zmeraj vidijo kot napol prazen, ne pa kot napol poln.

V nadaljevanju bom ključne dejavnike naštel, ne po vrstnem redu ali teži izzivov.

Srečujemo se s staranjem prebivalstva ter z migracijami. Slednje so zaželene, ko gre za to, da se polni bazen delovne sile in med drugim omogoča plačilo pokojnin. Ti ljudje namreč plačujejo davke. V Sloveniji nam že sedaj primanjkuje nekaj tisoč delavcev na leto.

Sašo Bizjak

Število prebivalcev Slovenije je sicer na svojem zgodovinskem vrhu, vendar se povečuje delež starih, obenem pa bo skupno število prebivalstva začelo kmalu upadati, verjetno že v nekaj letih. Treba bo poskrbeti tudi za vse večje število starejših, kar pomeni, da bo za pokojnine šlo vse več denarja, obenem pa bodo rasli tudi stroški njihove zdravstvene oskrbe.

Ti pa presegajo denarne zmožnosti marsikaterega starejšega človeka ter njegovih otrok. Stvar je mogoče rešiti le z migracijami ter robotizacijo oskrbe starejših ter proizvodnje.

Kmalu bo začelo upadati tudi število vseh ljudi na Zemlji. Sedaj je veliko preveč poudarka na razpravah, da nas bo kmalu preveč, da bi sploh lahko računali na to, da nas bodo lahko prehranili viri, ki jih premoremo. Treba se je zavedati, da je število rojstev na Zemlji začelo upadati že okoli leta 1965 ter da bo število vseh ljudi, glede na nekatere napovedi, začelo upadati že leta 2065.

Nato bo število prebivalstva na globalni ravni upadalo tako hitro, kot se je povečevalo po drugi svetovni vojni. Takrat se bomo znašli v novih težavah, še bolj bo izpostavljeno pridobivanje zadostnih sredstev za pokojnine ter oskrbo starejših.

Mimogrede, delež rojstev v Južni Koreji znaša le okoli 0,7 otroka na žensko v rodni dobi, medtem ko je za obnavljanje števila prebivalstva na isti ravni, ne da bi sem prišteli migracije, treba doseči 2,1 otroka. Južna Koreja, dobesedno, biološko zamira. V Sloveniji ta številka znaša 1,51, kar je za 0,6 otroka na žensko v rodni dobi premalo. Nasploh velja, da se vse razvite družbe rapidno starajo.

Med neizogibne in hkratne spremembe spada tudi globalno segrevanje. Zaradi segrevanja ozračja je vse težje živeti v bližini ekvatorja. Zaradi tega se krepijo migracije v razvite družbe in zdi se, da je ta proces neustavljiv.

Vse bolj uporabljamo obnovljive vire energije, ker naj bi zmanjševali globalno segrevanje. Na splošno se moramo ukvarjati s tem, da teh virov ni dovolj ter da prehod na te vire ne bo enostaven niti gladek.

Zaradi navedenega se pospešujejo tudi spremembe v izjemno pomembni industriji razvitih družb, v proizvodnji avtomobilov. Ker je cena delovne sile v razvitih družbah, na primer v Nemčiji, zelo visoka, se avtomobilska industrija seli drugam, tudi v Slovenijo. Torej nam visoka cena delovne sile v Nemčiji vsaj kratkoročno koristi.

Obenem pa je Nemčija inovacijam, povezanim z rabo električne energije pri pogonu avtomobilov, doslej namenjala veliko premalo pozornosti, jih namenoma zanemarjala. Na drugi strani pa na Kitajskem proizvajajo vse več cenejših in kakovostno izdelanih električnih avtomobilov.

Dodaten dejavnik hkratnih sprememb so spremembe na geopolitični ravni. Evropska unija, kamor spada tudi Slovenija, igra vse manjšo vlogo. Doslej se je lahko skrivala za Natom, ki je poskrbel za njene varnostne potrebe. Tukaj gre za »varnostno dividendo«. Zato je lahko gradila državo blaginje, zanjo ji je ostajalo dovolj denarja, lahko je tudi tekmovala na globalnem trgu. Sedaj tega preprosto ni več.

Na geopolitični ravni se, poleg migracij, srečujemo z vse več vojnami, med drugim v Ukrajini in Iranu. Teh vojn bo, glede na nekatere napovedi, še več.

Srečujemo se tudi z vse večjim nasprotovanjem procesu globalizacije. Ljudje sicer radi kupujejo poceni proizvode iz azijskih držav, obenem pa izgubljajo službe tisti, ki so prej te proizvode izdelovali v Evropi in razvitih družbah. S tem se hrani današnja desnica oziroma skrajna desnica, kot politično desnico radi imenujejo ljudje, ki so zrasli po drugi svetovni vojni.

Temeljna značilnost vseh držav, ki so se uveljavile po drugi svetovni vojni, je bila namreč vse višja raven blaginje, saj so lahko računale na visoko gospodarsko rast, hkrati z njo pa na politično stabilnost. Med drugim je imel delavski razred dovolj visoke plače, zdravstvo je bilo zastonj, socialne storitve in pokojnine pa dovolj dobre.

Ta trend se že nekaj desetletij obrača. Kot je dejal Tony Judt v Zgodovini povojne Evrope, so leta rasti in blaginje v Evropi trajala le od leta 1955 do 1973, torej le 18 let. Na ta leta danes gledamo kot na stalnico, kot na nekaj, kar nam samoumevno pripada. Vendar ni tako, nič ni samoumevnega in trajnega.

Kaže tudi, da zgodovina ni linearna, da ne gremo od lepega k še lepšemu, temveč je zgodovina cirkularna, poteka v krogih, z neizogibnimi vzponi in padci ter ponovnimi vzponi. Sedaj smo v dobi padca, ki še posebej obremenjuje mlajšo generacijo in revne.

Poleg tega se srečujemo tudi z intenzivno robotizacijo. Ta ljudem jemlje delo, bo pa v razmerah, ko se naglo stara prebivalstvo in je vse manj delovne sile, omogočala nadaljnjo proizvodnost in dovolj cenene proizvode.

Treba je omeniti tudi to, da je v času po drugi svetovni vojni nastalo specifično razumevanje sveta. Med razvitimi družbami se je uveljavil trg in tisto, kar so v Nemčiji imenovali socialno tržno gospodarstvo, hkrati z njim pa politična demokracija, pravna država ter človekove pravice.

Robert Balen

Danes je vse to v zatonu, mlajše generacije se vojne in pomanjkanja, na podlagi katerih so se navedeni pojmi sploh uveljavili, ne spominjajo. Zdi se, da je za kaj takšnega potreben nov korenit prelom, morda nova vojna velikih razsežij.

Omeniti je treba tudi digitalizacijo in pametne telefone, ki vse bolj vdirajo v našo vsakdanjost in nas prisiljujejo, da živimo prehitro in izgubljamo smisel. Zaradi pospeševanja nimamo več časa za upočasnitev in notranjo pomiritev. Tukaj so še posebej prizadeti mladi, ki bodo že čez nekaj let prevzeli tiste položaje v gospodarstvu in politični areni, ki jih še danes zasedamo sorazmerno starejši.

Tukaj je tudi umetna inteligenca in grožnja, ki jo predstavlja kot vzporedno nastajajoči sistem razumevanja sveta. So ljudje, ki so prepričani, da bo presegla in nadomestila človeštvo.

Razmere v Sloveniji so sicer drugačne, ker smo vse od leta 1945 živeli v drugačni ekonomski in politični ureditvi. Vendar je mogoče reči, da se vsaj v osnovi srečujemo s podobnimi ali istimi procesi.

Ko gre za Slovenijo, je treba omeniti vsaj še dvoje stvari. Prva je ta, da sta slovensko »levico« nadomestila svojevrstno mišljenje in ideologija, ki bistveno zmanjšujeta njeno sposobnost za to, da bi sploh razumela dogajanje v slovenski družbi, gospodarstvu ter politiki. Gre za »woke« ideologijo, ki je, to moram dodati, svojevrstna religija (o tem bom pisal drugič; brez skrbi, pisal bom tudi o samouničevalnosti »desnice«).

Obenem velja, da je slovenska družba vse od osamosvojitve v letu 1991 pa do danes prišla do roba svojevrstnega političnega razvoja, ki se izteka v brezumnost, v polarizacijo za vsako ceno. Tukaj ni več nikakršne vsebine. Vsi smo, ne glede na svoj nazor, poklicani v to, da sovražimo. In to je grozljivo.

Druga omembe vredna stvar je ta, da večino večjih medijskih hiš in inštitutov obvladujejo ženske, ki so del woke gibanja in prihajajo z družboslovnih in humanističnih fakultet. Razkorak med njihovim mišljenjem in mišljenjem večine ljudi postaja vse večji. To je samo po sebi izjemno nevarno in spodbuja polarizacijo slovenske družbe.

Res je, da nam je prirojen svojevrsten način razmišljanja, v skladu s katerim smo vsi preprosti konzervativci.

Želimo si namreč, da bi lahko obdržali tisto, kar imamo v roki, s čimer pač razpolagamo. O tem sta pisala Nobelova nagrajenca Kahneman in Tversky. Vendar je nujno, da iz takšnega sveta izstopimo. Za kaj takšnega pa je potrebna bistveno večja mera razumnosti in bistveno večja mera medsebojne tolerance. Zato je več kot nujno, da se obnovi razumen dialog v nepolariziranih medijih.

Ni težava v družbeni in politični razcepljenosti. Razcepljenost bo obstajala zmeraj. Na žalost pa je slovenska družba postala tako razcepljena, da sama sebe duši. Zadnji čas je za obrat v dobro celotne skupnosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.