Od leta 2017 je članica Züriškega komornega orkestra, leta 2016 pa je v domačih Radečah ustanovila Sonc Festival, ki letos praznuje deseto obletnico. Tanja Sonc se tako med velikimi evropskimi odri in domačim krajem vedno znova vrača k vprašanju, kaj pomeni nositi svoj dom s seboj.

Iz Radeč ste že zelo mladi odšli v svet, danes pa se vanje vsako leto vračate tudi kot umetnica in umetniška vodja Sonc Festivala, ki ste ga tukaj ustanovili. Kakšen občutek vas prevzame, ko se vračate domov?

Najbolj se veselim, da vidim svojo družino. To najbolj pogrešam, ko živim v tujini – da bi z njimi delila čisto vsakdanje stvari: jutranjo kavico, kosilo, sprehode v naravi. Prav zaradi tega je nastala tudi ideja, da nekaj ustvarim v svojem kraju in vračam to, kar sem se naučila v tujini, mlajšim generacijam v Zasavju in tudi po vsej Sloveniji, saj so vsi dobrodošli. Na začetku je bil velik izziv vrniti se in organizirati nekaj takšnega.

OSEBNI ARHIV

Nikoli ne veš, ali bodo ljudje zainteresirani, ali bodo sprejeli to glasbo, kakšen bo odziv. Toda v vseh teh devetih letih je bila izkušnja zelo pozitivna. Res sem se počutila vključeno v kraj, čutila sem svoje korenine in vedno ostane lep, topel občutek v srcu, da ljudem polepšam večere z glasbo.

Kaj je tisto, česar v Zürichu, Salzburgu ali na katerem od velikih evropskih odrov ne morete dobiti in lahko dobite samo doma?

Trudim se, da svoj dom nosim vedno v sebi s seboj. Kjerkoli sem, se želim dobro počutiti. Ne želim čakati vse leto, da se bom vrnila domov. Seveda je drugače, ko igraš za ljudi, ki jih poznaš, s katerimi imaš daljše in globlje vezi. Ti ljudje te poznajo, morda ti želijo še večji uspeh. Ta energija se čuti. Zato vztrajam, da se vračam in to delim s svojimi sokrajani.

Od kod pravzaprav ideja za Sonc Festival?

Ideja je nastala tudi iz moje želje po komorni glasbi. V Sloveniji imamo zelo dober glasbeni šolski sistem, zelo pa sem pogrešala komorno muziciranje. Zato sem želela ustvariti festival, kjer bi lahko tudi mladi to izkusili. Zame je komorna glasba najlepša oblika ustvarjanja. Kot solist si individualist, ko pa si del skupine, moraš komunicirati na najvišji, zelo subtilni ravni. Reagirati moraš v točno določenem trenutku.

Sonc Festival letos praznuje deseto obletnico. Kaj ste pripravili za jubilej?

V petek, 25. septembra, bo zelo poseben koncert, na katerega smo se pripravljali tri leta, saj bomo lahko slišali svetovno priznanega violinista Daniela Hopa. V svetu glasbe je Hope nekaj podobnega kot Messi v nogometu. Tri leta vnaprej je zaseden, ima koncerte in turneje po vsem svetu, poleg tega pa opravlja številne druge vloge – je radijski moderator, ustvarja različne projekte in je povezan tudi z vodenjem festivalov, med drugim vodi Gstaad Menuhin Festival. Toliko različnih funkcij v enem človeku je zame velik vzor.

OSEBNI ARHIV

To, da bo prišel za dan in pol v Radeče, mi je res v čast. Zelo sem ponosna, da nam bo uspelo organizirati takšen dogodek za jubilejno praznovanje.

Je k njegovemu prihodu v Radeče pripomoglo tudi vaše osebno poznanstvo z njim? Vemo, da vas je povabil tudi na Art TV.

Seveda. Na koncu vse pride do osebnih stikov – kjerkoli smo v svetu in karkoli počnemo. Z Danielom sva se spoznala pred skoraj desetimi leti, ko sem začela igrati v Züriškem komornem orkestru, kjer je umetniški vodja. Slišal me je v sekciji violin in moj zvok je pritegnil njegovo pozornost.

Želel je, da z njim izvajam nekaj koncertov kot komorna glasbenica. Tako so nastajala nova poznanstva, priložnosti in koncerti, na katerih sem igrala z odličnimi glasbeniki, od katerih sem se veliko naučila. Zelo sem hvaležna za vse koncerte in povabila, ki sem jih dobila prek njega. Najini osebnosti sta se povezali in zelo dobro se razumeva na odru in zunaj njega. Poznam tudi njegovo družino in res je neverjetna oseba, zelo topla duša, ki zelo ceni družino.

Če lahko potem s takimi ljudmi nastanejo še različni projekti, je to zelo veliko vredno.

Festival je sicer vaš osebni projekt, vendar se zdi, da je vanj vključena skoraj vsa vaša družina. Kako pomembna je ta podpora?

Vsako leto me bodrijo, da nam bo uspelo, tudi kadar pride do težav. Zelo pozitivno se odzivajo na moje ideje.

Druga stvar pa je neomajna podpora družine. Moja mama je v ozadju praktično za vso birokracijo, pomaga pri financah, saj sama iz tujine vsega tega ne morem urejati in tudi ne poznam slovenskega finančnega sistema in davkov. Za to sem ji res hvaležna.

Pri pogostitvenem delu veliko prevzame moja sestra, pomagajo botra, teta, stric, sosedje, prijatelji … Vsi so nekako vključeni. Pomagajo tudi pri stvareh, ki jih sama kot glasbenica, ki mora biti ob določeni uri na odru, ne morem narediti.

Vaša mama je bila v vašem otroštvu hkrati mama, pianistka, učiteljica, spremljevalka, voznica … prava »superženska«. Kdaj ste jo prvič začeli gledati ne samo kot mamo, ampak kot človeka, ki se je zaradi vas tudi marsičemu odpovedal?

Najbolj takrat, ko sem začela sama živeti. Ko si doma, veliko stvari jemlješ za samoumevne. Zdi se ti, da bodo ljudje, ki te podpirajo, vedno tam in da bodo vse naredili zate. Ko pa si enkrat sam, vidiš, da moraš sam pripraviti hrano, organizirati prevoz, načrtovati in kalkulirati svoj čas. Nihče ti ne bo rekel: »Pojdi vadit.« Nihče ti ne bo dal tiste energije in brce, da začneš, saj imamo vsi v sebi tudi delček lenobe.

Pri šestnajstih sem za nekaj mesecev odšla v Ameriko, v Michigan. Takrat sem imela tudi precej domotožja in sem se na koncu odločila, da si študija v Ameriki ne želim. Šolanje sem končala v Ljubljani in hkrati sem študirala v Salzburgu, tako da sem še vedno imela stik z družino. Pri devetnajstih sem se dokončno osamosvojila v Zürichu, imela svoje stanovanje in skrbela za svoje finance. Takrat sem na drugačen način začela ceniti, kaj vse sta oba starša naredila zame.

Vse tiste vožnje na mojstrske tečaje po vsej Evropi, na Češko, v Nemčijo, Avstrijo … Vsaka dva ali tri mesece smo bili nekje. Šolske počitnice sem pogosto preživljala na tekmovanjih in izobraževanjih. Zdaj vidim, koliko žrtvovanja obeh staršev je bilo v tem, tudi kar zadeva družinsko življenje. Hvaležna sem tudi sestri, da je imela razumevanje za vse to, saj to ni samoumevno.

V otroštvu vas je menda najprej navdušila harfa, a ste postali violinistka. Se kdaj sprašujete, kakšna bi bila vaša življenjska zgodba, če bi takrat dobili harfo?

Gotovo bi bila drugačna, ampak zelo sem vesela, da sem se odločila za violino. Pravzaprav smo se odločili za violino. Včasih je dobro poslušati starše. Nekatere stvari vedo bolje.

OSEBNI ARHIV

Kot otrok imaš svoje želje in sanje, toda kaj se zgodi v realnosti, je nekaj drugega. Tega se lahko naučiš samo z izkušnjami. Zato so profesorji v življenju otrok zelo pomembni kot vzorniki in mentorji.

Vaše otroštvo je bilo precej drugačno od otroštva vaših vrstnikov – vaje, tekmovanja, potovanja, odpovedovanja. Česa vam je bilo takrat najbolj žal in česa danes ne bi zamenjali za nič?

Včasih sem si želela, da bi imela več časa za prijatelje. Sploh v Radečah smo imeli super skupino punc. Po šoli smo se igrale gumitvist, gledale telenovele in se res dobro razumele. Skoraj nikoli pa nisem mogla z njimi v šolo v naravi ali na kakšno vikend praznovanje, ker smo bili takrat na izobraževanjih ali sem morala vaditi.

Danes razumem, da brez tega gotovo ne bi bila tam, kjer sem. Za to, da postaneš dober glasbenik, je potrebno ogromno vaj in odrekanja. V svetu je konkurenca zelo velika in za uspeh se je treba res zelo potruditi, pa še imeti kanček sreče.

A da ne bi kdo narobe razumel – še vedno sem imela zelo lepo otroštvo. Hodili smo na kampiranja v Premanturo in uživala sem v čisto običajnih stvareh, kot moji vrstniki. Odraščala sem na kmetiji, zato sem bila zelo povezana z živalmi.

Takšne stvari ti dajo neko bazo za vse življenje. Skupaj smo recimo pobirali krompir in občutek skupnosti, da nekaj narediš za boljši jutri, je bil v mojem otroštvu zelo prisoten. Ni šlo samo za individualizem, samo za mojo pot in kariero. Naučila sem se, da ko si del skupnosti, lahko skupaj ustvariš nekaj lepšega in večjega, kot bi lahko sam.

Je bil prav občutek skupnosti tudi eden od razlogov, da ste želeli festival ustvariti doma?

Gotovo. In tudi zato, ker sem želela mlajšim omogočiti nekaj, kar sem sama pogrešala – izkušnjo komornega muziciranja.

Miran Kambič

V tujino ste odšli zelo zgodaj. Je to neke vrste nuja za slovenske glasbenike, če želijo prodreti na mednarodno sceno? Kaj vam je tujina ponudila, česar vam Slovenija takrat ni mogla?

V Sloveniji imamo zelo dober glasbeni šolski sistem. Raven teorije, solfeggia in kontrapunkta je res fenomenalna. Tudi zgodovina, akustika in drugi stranski predmeti so na zelo visoki ravni. V primerjavi z Avstrijo in Nemčijo tega marsikje ni. Ko je en del močan, je drugi morda nekoliko šibkejši.

Jaz sem zelo pogrešala komorno glasbo, pa tudi baročna praksa v času mojega izobraževanja v Sloveniji ni bila tako prisotna. Zato sem morala iti v tujino. Potem so tu še priložnosti, da lahko zares zaslužiš denar s tem, kar delaš. Švica je bila zame ena najpomembnejših odločitev. Želela sem si ustvariti svoje ime v okolju, kjer bodo ljudje pripravljeni plačati za moje delo.

Na ramenih sem imela tudi občutek odgovornosti, ker je moja družina vame vložila toliko časa in denarja. Želela sem, da bi jim lahko nekaj vrnila in da bi videli, da dobro živim.

Slovenija je vendarle dvomilijonska družba in narod, za klasično glasbo pa je trg zelo majhen. Glasba je univerzalen jezik in lahko smo na odru kjerkoli. Povezave pa se po mojih izkušnjah lažje ustvarjajo v tujini.

Danes živite v zelo mednarodnem glasbenem svetu. Kaj vam pomeni biti Slovenka v njem – je to prednost, breme ali preprosto dejstvo?

Ko sem na odru, seveda nikogar ne zanima, od kod sem. Ko pa te nekdo želi bolje spoznati, ti lahko to, da izstopaš iz množice violinistov, doda piko na i.

To sem zelo opazila prav pri poznanstvu z Danielom Hopom. Zelo ceni dejstvo, da prihajam iz Slovenije, majhne države, kjer še vedno podpiramo tudi svojo narodno glasbo. Sama sem v zadnjih letih naredila več projektov s slovenskimi skladatelji. Matija Krečič je zame napisal nekaj del na temo slovenskih etno pesmi, ki sem jih izvajala na različnih koncertih v tujini, tudi z Danielom Hopom.

OSEBNI ARHIV

Letos poleti sem na festivalu v Gstaadu predstavila duet s švicarsko violinistko, v katerem sva se predstavili s slovenskimi in švicarskimi ljudskimi melodijami ter variacijami na temo obeh narodov. Ker sem februarja tudi uradno postala Švicarka, mi je bila ta predstavitev še posebej pisana na kožo.

Nikoli ne želim pozabiti svojih korenin in tradicije, skrbi za naravo, tega, da se trudimo pridelati svojo hrano, imeti svoj vrt in vedeti, od kod prihaja hrana. Te osnove življenja se v velikih mestih velikokrat izgubijo.

Zelo sem ponosna, da lahko te ideje širim v tujini. Iz majhnega lahko nastane veliko.

Zelo zgodaj ste začeli zmagovati na različnih tekmovanjih. Kaj naredi z mladim glasbenikom spoznanje, da je v nečem res dober? Je to samozavest ali tudi pritisk, da mora biti odslej vedno tako dober?

Predvsem bi rekla, da je to stres. Tekmovanja so neke vrste paradoks v umetnosti. Bolj ko razmišljaš, slabše je za umetnika.

Glasbo sem vedno dojemala kot umetnost in svobodo izražanja, kot možnost, da se dotakneš ljudi in da je tisti trenutek pomemben. Sama sem skozi tekmovanja doživela zelo veliko osebne in psihološke rasti. Spoznala sem, kako svet deluje in kako zna biti tudi krut. Pomembno je, pri kom študiraš, iz katere družine prihajaš, od kod si.

Mitja Resnik

Hkrati se moraš nenehno boriti s samim seboj, svojimi kompleksi in negativnimi mislimi. To je dolg trening, ki traja vse življenje.

Nekaj časa sem želela igrati popolno, samo da ne bi naredila napake in bi se zagotovo uvrstila v naslednji krog. Po eni strani je to morda delovalo, ampak potem postane nevarno, da ne uživaš več v tem, kar delaš. In začneš se spraševati: zakaj sem sploh glasbenik?

Ta osebnostna rast me je naredila močnejšo. Niso pa tekmovanja edina in prava pot za vsakega glasbenika. Obstajajo izjemni glasbeniki z velikimi karierami, pa niso zmagali na nobenem velikem tekmovanju. Ena mojih najljubših violinistk, Janine Jansen, in pianist Vikingur Olafsson sta dobra primera, da vodi k uspehu tudi drugačna pot.

Tekmovanja so del izobraževanja, niso pa edina pot, ki vodi na velike svetovne odre.

Ste perfekcionistka?

Sem, ampak je to lahko tudi zelo negativno. Potem želiš vse narediti perfektno, v glasbi in v življenju. Sama sem svoj največji kritik in včasih tudi največji sovražnik, ker imam občutek, da nikoli nisem dovolj dobra.

Na svoji mentalnosti in psihologiji delam vsak dan. Počasi se počutim bolje in bolje v svoji koži. Ko stojim na odru, sem končno jaz in ne pet različnih profesorjev v moji glavi, ki mi govorijo, kaj naj naredim in kako naj igram.

Perfekcija je dobra, ko vadiš sam v sobi. Ko si pa na odru ali ko živiš vsakdanje življenje, se moraš naučiti prepustiti toku.

K čemu danes stremite, profesionalno in zasebno? Kaj vas poleg glasbe oblikuje kot človeka?

Zelo velik del je umetnost, poleg družine in vse topline ljudi, ki jih imam okoli sebe.

Mitja Resnik

Tudi glede ljudi sem se morala veliko naučiti – kateri prijatelji so res prijatelji in kateri ljudje me obogatijo ter mi dajo dober občutek. To je bila dolga pot. Zelo rada dajem ljudem dobro energijo, saj smo kot umetniki na odru navajeni deliti nekaj pozitivnega s publiko. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se naučila prepoznati, kateri ljudje so res moji dobri prijatelji.

V prihodnosti se vse bolj vidim tudi v mentorstvu in poučevanju. To je področje, ki me zelo zanima in ga želim še bolj raziskati. Zdi se mi pomembno, da lahko nekaj od tega, kar sem se sama naučila skozi leta izobraževanja, tekmovanj, koncertov in življenja v tujini, prenesem na mlajše generacije. Tudi pri Sonc Festivalu so mi zelo pomembne otroške matineje in stik z mladimi, ki so najboljša in zelo zahtevna publika.

Ko pridejo v življenju težki trenutki ali se zgodi nekaj, česar nisem načrtovala, se vedno vračam k umetnosti.

Zadnja leta se veliko izobražujem tudi na področju slikarstva in vizualne umetnosti. Moj mož Ribal Molaeb je violist in slikar, zato veliko ustvarjava skupaj. Letos je izdal svojo prvo knjigo o tem, kako je kot umetnik aktiven v dveh svetovih – v svetu glasbe in svetu slikarstva.

Veliko se učim o tem, kako slikarji komponirajo z barvami na platnu, da dosežejo harmonijo. Vse je zelo povezano z glasbo in mislim, da mi je to znanje pomagalo pri novih idejah in izvedbah na odru.

Z možem sta, kot rečeno, oba umetnika. Je prednost, če partner razume vašo, če uporabim nekoliko nenatančen izraz, pozitivno »obsedenost« z umetnostjo? Ali je včasih celo težje, ker sta oba tako močno vpeta v svoj svet?

Kot v vsakem razmerju so plusi in minusi. To, da lahko skupaj ustvarjava in pripraviva razstavo z glasbo, kjer igrava duete in nekako predstaviva sebe, to, kar sva midva skozi umetnost, je nekaj unikatnega. Ne vem, kaj bi lahko bilo lepše ustvariti skupaj ... Seveda tudi družino, nekoč v prihodnosti. Ampak ustvariti nekaj v skupnem trenutku, kar potem ostane – denimo slika na steni – je neprecenljivo.

Miran Kambič

Seveda je bilo in tudi še bo potrebno veliko komunikacije in sporazumevanja, da najdeva skupno pot.

Vedno so izzivi, a z leti se počasi bolj in bolj spoznavava. Drugega človeka nikoli povsem ne poznaš, saj se vsi vsak dan spreminjamo. Vsekakor pa je to nekaj najlepšega in najbolj pozitivnega v mojem življenju.

Po drugi strani ima vsak umetnik svoj ego, svoj svet, svojo vizijo. Velika umetnost je naučiti se prilagoditi, včasih pustiti drugemu, da stopi v ospredje. Tudi če se imata rada in si želita drug drugemu najboljše, se morata naučiti, kako reagirati v različnih situacijah. To je eden največjih izzivov v življenju in tega se še vedno učim.

Kaj ste se o ljudeh in odnosih naučili skozi komorno glasbo? Je skupno igranje na neki način podobno odnosom?

Kot solist stojiš v središču pozornosti, vendar si hkrati nekoliko zunaj skupnosti in je morda težje zares spoznati drugega človeka. Kljub temu se mi zdi, da je na koncu dneva to, kar počnemo v svetu, zelo lepa stvar. Mislim, da je večina ljudi res dobrih in dobronamernih ter želijo dati publiki nekaj lepega.

OSEBNI ARHIV

Sonc Festival ste ustanovili, da bi vrhunsko komorno glasbo pripeljali v svoje domače okolje. Danes v Radeče prihajajo glasbeniki svetovnega formata. Se vam kdaj zazdi, da ste s tem sklenili krog svoje lastne poti – deklica iz Radeč je odšla v svet in zdaj svet pripelje nazaj v Radeče?

Je nekakšen zaključek kroga, vendar je hkrati tudi skakalnica za naprej. To je samo eno obdobje, v katerem me glasbenik morda spozna. Ko pa spozna, od kod prihajam, se poznanstvo in odnos lahko samo še nadgrajujeta. Ljudje, ki jih pripeljem v Slovenijo, so mi zelo pri srcu in želim si, da bi se naša poznanstva nadaljevala tako na odru kot zunaj njega.

Želim, da spoznajo mojo družino in moje okolje – našo skromnost, povezanost z naravo in tišino, ki jo imamo še vedno v Sloveniji. Večina svetovnih metropol tega nima več. Imamo tudi čisto okolje in pitno vodo. Te stvari želim pokazati ljudem, ki so mi dragi.

Omenili ste tišino. Kaj vam kot glasbenici pomeni tišina?

Tišina je neprecenljiva. Vedno težje jo je najti. Vsak dan jo potrebujem, ker želim v prostem času znova najti svoj mir in se povezati sama s sabo. Vsak dan sem med številnimi različnimi ljudmi, spoznavam nove osebe in to vzame veliko energije.

Tiste trenutke, ki jih imam zase, zato zelo potrebujem preživeti v tišini. Tako lahko umirim svoje misli. Ne delujem na

OSEBNI ARHIV

jbolje v okoljih, kjer je zelo glasno in turbulentno. Zato na potovanjih po svetu ves čas iščem tišino.

Če bi morali letošnji Sonc Festival opisati ne s programom, imeni glasbenikov in koncerti, temveč kot sporočilo, ki ga želite pustiti človeku, ki bo odšel z enega od koncertov – kaj bi želeli, da odnese s seboj?

Upanje v prihodnost, upanje v boljši svet. Tudi neznana punca iz Radeč lahko uspe v tem malem svetu klasične glasbe in pripelje v Slovenijo izjemne glasbenike. Veliko stvari je mogoče narediti, če si vztrajen in si nečesa zelo želiš.

Glasba bo vedno z nami. Zdi se mi, da bo še posebej doživljanje umetnosti v živo, trenutek, ki ga skupaj doživimo v živo, postalo vse bolj neprecenljivo. Umetna inteligenca, aplikacije, internet in vse to bodo vzeli veliko služb.

Vem, da bo za številne ljudi težko oziroma se to že marsikomu dogaja. Prav zato je pomemben ta trenutek, ki nas povezuje skozi glasbo. Želim, da publika doživi občutek povezanosti – ne glede na to, od kod prihajamo, koliko smo stari, kakšne barve kože smo ali koliko smo bogati.

Danes so, predvsem med mladimi, postali zelo pomembni Instagram, družbena omrežja, virtualni svet, sledilci in vse, kar pride zraven. Želim si, da ne pozabijo živeti v trenutku, da se zavedajo, kako pomembno je biti hvaležen in zares prisoten v sedanjosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.