Pred dobrimi desetimi dnevi je bil 1. maj, »praznik dela«. Opozoril bi rad, da je treba ločiti med dejanskim smislom tega praznika ter tistim, kar naj bi bil zaradi zgodovinskega in ideološkega bremena, ki ga nosi v postsocialističnih državah. Tam je bil namreč prežet z ideologijo frakcije na oblasti.

Na žalost je tako še danes, le da so frakcijo zamenjali njeni nasledniki in ljudje, ki se z oblastjo okoriščajo, ki svoje ravnanje prikrivajo z lažnim čaščenjem »praznika dela«. Pred desetimi dnevi so ti na Rožniku v Ljubljani v imenu dela spet prižgali kres. V resnici pa je šlo za njegovo zlorabo.

Praznik dela ni praznik balkanske narkomafije ali kriminala slovenskih gospodarsko-političnih elit ter njenih spremljevalcev (zanimivo je, da sta Fidesz in Viktor Orban prišla na oblast zaradi izjemne korupcije bivše madžarske komunistične partije, ki je naenkrat postala socialdemokracija; na volitvah jo je Orbanov Fidesz pač zlahka premagal; premislite o tem, odgovor pa navežite na rezultat prehoda v tržno gospodarstvo in na vzpostavitev slovenskega tihega avtoritarizma; več kot pomembno je, da vaše razmišljanje ne bo politično navijaško, ne izkrivljajte ga zaradi vaše politične naklonjenosti).

Na splošno velja, da se v Sloveniji srečujemo z izjemno zmedo, ko gre za vsebino posameznih pojmov. Tako je, na primer, s tistim, kar se velikokrat imenuje NOB ali narodnoosvobodilni boj. Ta predstavlja zgolj krinko za osvojitev oblasti in zločine ozko omejene frakcije. Obenem pa se za tem pojmom skriva resničen in docela upravičen interes po ohranitvi in obrambi etnične skupine. Le da se ta, kot prvomajski kres, že desetletja dolgo sistematično zlorablja.

Ko gre za politično manipuliranje, se manipulira tudi s pravicami žensk. Zavzemanje zanje je, tako kot praznovanje dela in boj za ohranitev etnične skupine, docela smiselno in upravičeno. Je pa politično zlorabljeno. Lahko se zgodi, da bo na ceste ponovno privedlo »kolesarje« in »kolesarke«. Bo pa, ponovno, tako kot leta 2022, šlo za politično zlorabo. S slovenskimi kolesarji se pač zlahka manipulira.

Težava je v tem, da v Sloveniji sploh nimamo pristne levice, pač pa pripadnike in sledilce »ancien regima«, ki se kot levičarji opredeljujejo, dejansko pa s pristno levico nimajo nobenega opravka. Novi »levičarji« so popolnoma nesposobni, da bi doumeli tisto, kar je stara »levica« v zadnjih 80 in več letih dejansko počela, niti niso sposobni dojeti, kaj se je tukaj dogajalo v zadnjih več kot 30 letih, tj. od leta 1991 naprej.

Bobo

Zanje je bilo, in to je grozljivo, ravnanje stare »levice« docela upravičeno in smiselno z vidika ideologije, ne glede na krajo, laži in manipulacije, ki jih je izvedla v zadnjih 80 letih. Zanje so stari »levičarji« pač pristni levičarji.

Takšno razmišljanje je stupidno (ta izraz sem na Facebooku že uporabil in ga razložil: ne gre za žaljivko, gre za popolno nesposobnost za razmišljanje o razmerah v družbi, politiki in gospodarstvu, gre za popolno odsotnost univerzalnega moralnega koda, ki bi veljal za vse družbene skupine v enaki meri).

Slovenski »levičarji« so tudi prepričani, da bomo imeli v Sloveniji demokracijo, če bodo ostali na oblasti. Vendar to, da se ohranijo kot oblastna klika, pač ne pomeni, da imamo demokracijo, kot ne pomeni, da je oblast »desnice« enaka avtokraciji.

Nova »levica« je docela nesposobna, da bi dojela razmere v Sloveniji. Dovolj je, da se jih straši z »Janšo« in tistim, kar v Sloveniji velja za desno stran politične arene, pa izgubi pamet. Nesposobna je biti pristna levica, nesposobna je tudi dojeti, da je svet več od kulturnega boja in ozkega pojmovanja politične arene, ki je omejena zgolj na »levo« in »desno«, ki sta v neizprosnem boju.

Slovenska »levica«, najsibo stara ali nova, tudi ne loči med urbanim in sekularnim, preprosto solidarnostjo ter posledicami ostro ločenega »levega« in »desnega«. Zadnje se na pamet enači z Janezom Janšo in SDS. Tukaj gre za več kot očitno sistematično manipulacijo (stara »levica«) in skrajno naivnost ter hoteno neznanje (nova »levica«).

Tudi slovenska »desnica« ima težave z opredeljevanjem slovenske politične arene. Tudi sama ne loči med sekularnostjo in modernostjo, ki je z njo povezana, ter tistim, kar označuje za »levo«. Tukaj sta si »levica« in »desnica« nenavadno podobni.

Vsako nasprotovanje cerkveni hierarhiji ter »desni« oblasti je za njo tisto, kar naj bi bilo pristno levo. Vendar to ni res. Tudi sam nasprotujem SDS in Janezu Janši, pa to nikakor ne pomeni, da sem »levičar«.

So me pa plačanci z ene in druge strani slovenske politične arene, ki delujejo tudi na Facebooku, izjemno radi označevali za »janšista« ali za »udbovca«, kadarkoli sem jih povprašal o tem, zakaj je v njihovih nastopih toliko zla in psovk.

Poudarjam, da sem to isto vprašanje zastavljal tako enim kot drugim. Pred meseci so me oboji izbrisali iz skupine sledilcev, tako da njihovih predvolilnih psovk sploh nisem zasledil (kot zanimivost naj omenim, da sem izbrisan tudi iz skupine sledilcev proruskih plačancev). So že vedeli, zakaj so to storili.

Tukaj se lahko vprašate, zakaj cerkvena hierarhija tolerira delovanje plačancev in botov slovenske »desnice«. Zakaj je tako umazana in kakšno moralno vlogo v slovenski družbi sploh ima? Zakaj, ne nazadnje, potrebuje plačance in bote slovenska politična »desnica«? Če predstavlja osnovo njenega delovanja razumevanje sveta, ki je utemeljeno na nespornih zgodovinskih dejstvih in je visoko moralno, potem psovanje in njegovo plačevanje ni potrebno.

Močno tudi dvomim, da ima kakršenkoli smisel z izjemo polarizacije slovenske družbe, ki koristi političnemu vrhu in cerkvenim elitam, nikakor pa ne slovenski družbi kot celoti. Interes političnega vrha in cerkvene hierarhije pač ni enak interesu slovenske družbe.

Primož Lavre

V Sloveniji na žalost nimamo pristne desnice, kot nimamo konzervativnega nazora. Kar je politično desno, namreč ni enako tistemu, kar je SDS ali kar je Janez Janša, še manj pa je to pristno konzervativno. To je treba ponavljati vedno znova.

O pristni levici in desnici bo mogoče razmišljati šele izven okvira sedanjega spopadanja med »levico« in »desnico« (v pričujočem eseju o liberalizmu, ki ga označuje toleranca do drugačnosti ter naklonjenost pravicam človeka, zasebni lastnini in podjetništvu, ne bom pisal, to je tema, ki se ji bom posvetil drugič).

Dodajam še nekaj misli o zadnjih volitvah, ki so bile le nekaj dni pred zlorabljenim »praznikom dela«. Tudi volitve, prav tako kot praznovanje »praznika dela«, so izraz zlorabe slovenske družbe.

Slovenska družba je po zadnjih volitvah v pat položaju. Kljub za slovenske razmere visoki udeležbi se srečujemo z dvema poloma politične arene, ki sta deformirana, ki nas tirata v slepoto, ki se z nami poigravata.

Kot rešitev se kažejo nove predhodne volitve. Vendar predhodne volitve ne bodo spremenile dejstva o izkrivljenosti obeh polov slovenske politične arene. Realno rešitev je mogoče iskati šele za obstoječimi političnimi strankami. Ne gre le za to, da se omogoči nastanek novih akterjev, ki se bodo odmaknili od razumevanja realnosti, ki ga gojita obstoječa »levica« in »desnica«.

Te sile so nastanek novih akterjev v politični areni tudi zavestno blokirale. Še v večji meri gre za to, da se vzpostavi umirjena razprava o dejanskem stanju slovenske družbe. Za to se morajo odpreti vsi mediji. Pri tem morajo biti politično nepristranski. Ne gre namreč za politiko, gre za skupnost. Ta politiko daleč presega.

Politično neokužena in tolerantna razprava o prihodnosti Slovenije je več kot nujna. Slovenska družba v celoti je namreč v negotovosti, je v zatonu kot skupnost, katere obstoj je smiseln in usmerjen v prihodnost. Srečujemo se tudi z izjemno velikimi spremembami na globalni ravni. Tudi te spremlja občutenje skrajne negotovosti. Ene in druge se medsebojno krepijo. To postavlja ljudi v toliko težji položaj.

Primož Lavre

Nerazumevanje razmer v družbi ter splošno občutenje negotovosti jih vodita v napadalnost in iskanje krivcev za dogajanje v njihovi okolici. To je tisto, kar ustreza slovenskim političnim elitam na obeh straneh politične arene in tistim ljudem, ki upravljajo slovensko družbo iz ozadja. Vsi našteti se poigravajo z nasprotjem med »levim« in »desnim«. Nikakor pa se ne zavzemajo za interes skupnosti.

V zvezi z zgoraj navedenim se je treba vprašati, ali v Sloveniji sploh premoremo dovolj kakovostne medije, ki zmorejo poročati o interesu skupnosti. Kaj se je v zadnjih desetletjih sploh dogajalo na nacionalnem radiu in televiziji? Kdo so uredniki posameznih oddaj in kdo jih podpira?

V širšem smislu se zastavlja tudi vprašanje, kaj je novinarjem in urednikom dal študij na slovenskih družboslovno-humanističnih fakultetah in ali so sploh sposobni ločiti med woke agendo in svojim delom. Woke agenda in preprosta solidarnost namreč nista enaka kakovostnemu novinarstvu.

Pa ne gre le za to, gre tudi za vprašanje o kakovosti posameznih oddaj. Že zdavnaj sem nehal gledati nacionalno televizijo, ker je bila kakovost njenega poročanja izjemno nizka. Pred več kot desetimi leti, ko sem še sodeloval s Komisijo za preprečevanje korupcije, se mi je na cesti opravičil eden od novinarjev, ker je urednik Radia Slovenija iz intervjuja z mano izbrisal del o izčrpavanju Elana.

Enako velja za časopis Delo, tudi tega sem odjavil. Poročanje Dela od dogajanju v postsocialističnih družbah je bilo namreč izjemno slabo. Zato nimam neposrednih informacij o tem, kako kakovostno je njihovo poročanje danes.

Velja, da mediji ljudi obveščajo v dogajanju v svetu in pri nas. In kolikor bolj so izkrivljeni, toliko slabše je njihovo poročanje, toliko bolj zavajajo ljudi. Tega se morate vseskozi zavedati.

Imam informacije o tem, da so politične razmere v družbi precej slabše od tistih v letu 2010 in nekaj let kasneje, ko sem bil nazadnje aktiven kot javni intelektualec. Slovenske politične elite so kot glasniki interesa skupnosti docela odpovedale. Nikakršnega razloga ni za to, da bi verjel, da je poslabšanje političnih razmer spremljala izboljšava dela novinarjev in urednikov. Eno in drugo se namreč medsebojno izključuje.

Kje torej smo in kam smo namenjeni?

Slovenska družba je ujeta v laži in izkrivljenost, ki jih je treba preseči. Rad bi verjel, da je to mogoče.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.