Pred nekaj dnevi sem si po dolgem času ogledal dva slovenska TV-dnevnika. Ogledal sem si dnevnik 1. programa nacionalne televizije ter neke druge postaje, katere imena se ne spomnim. Oba sta govorila o isti temi, o nekulturi slovenskih poslancev.

Mama je izmenjaje spremljala oba dnevnika, česar sicer ne počne nikoli, ker dnevnikov sploh ne gleda. Rekla je, da ju je vključila zame, da se bom iz videnega česa naučil. In res sem se. Vse skupaj sem opazoval kot sociolog in socialni psiholog, četudi sem pri tem trpel. Sem pač človek in izkrivljenost ljudi, predstavnikov vseh prebivalcev Slovenije, me boli.

Zagotovo sem v dnevniku tiste druge postaje videl žensko, ki sem jo videl na istem mestu dolga leta nazaj. Kot kaže, bo na njem tudi umrla. Dokopala se je do položaja komentatorke, ki ga, ne glede na vse, ne bo izpustila iz rok. Za njo bo ostalo nekakovostno, prazno in pristransko poročanje.

Gotovo jo podpira oseba iz ozadja, ki ima dovolj moči. Sama nikoli ne razmišlja o tistem, kar se dogaja v njenem okolju. Zlahka bi jo nadomestil stroj. Zmeraj reče natančno tisto, kar se od nje pričakuje in zahteva. Na ta račun je zaslužila dovolj za silikon. Tudi to je slovenska zgodba.

Pa je takšnih še veliko več. Spomnim se, da sem pred leti govoril z enim od njih, tokrat moškim. Ko sem mu pripovedoval o dejanskih razmerah v Sloveniji, je, kot rečemo, »zmrznil«. Če bi si dovolil, da le malce pomisli in vsaj malce izreče, bi izgubil službo in položaj, ki ga ima še zmeraj. Le da je dandanes delno plešast.

Čas pač ne pozablja in ne oprošča. Nekdo drug, ki velja za pametnega, je vse podedoval od očeta. Tudi on bo umrl na svojem delovnem mestu, bo pa vmes kolobaril od položaja do položaja v isti organizaciji, ki jo morajo financirati vsi »naročniki«.

Adrian Pregelj

Že dolgo ne gledam več slovenskih televizijskih programov. Tudi slovenske časopise prebiram redko, pri frizerju ali na obisku pri mami. Pokojni Janez Rugelj je pred leti zmeraj znova ponavljal, da je treba »čim dlje od vira mentalne okužbe«. Temu načelu vse odtlej, ko sem bil njegov pacient, če je le mogoče, sledim.

Zato le redko spremljam slovenske elektronske in tiskane medije, ko jih pa, zmeraj znova ostajam odprtih ust, presenečen, da se je mogoče obnašati še grše, da je mogoč še večji primitivizem, da sploh premoremo državo. Kot je že zdavnaj zapisal Edvard Kocbek, se je avstrijski cesar s konji pogovarjal slovensko. Ta jezik pač razumejo, naučili so se ga od konjarjev, ki imajo dandanes državo.

Za primerjavo se spomnite na sestavo prvega in drugega državnega zbora iz let 1990 in 1992, ko je bilo med politiki veliko doktorjev znanosti, in na njegovo sedanjo sestavo in povprečno izobrazbo njegovih članov.

Zdi se, da je danes med njimi precej takšnih, ki so zavozili svoje življenje in jim ni preostalo nič drugega kot to, da se preizkusijo kot politiki. Če ne drugega, bodo štiri leta, ali pač do takrat, ko bo spet padla vlada, prejemali zelo dobro plačo, pri tem pa se bodo udinjali vodstvu stranke. Na ta račun si bodo povišali tudi pokojnino.

Za to, kar pač počno, jim ne bo treba misliti in ne bodo nosili nobene odgovornosti. Namesto njih bodo odločali vrhovi strank, kar je sicer v nasprotju s tem, da se vsak predstavnik ljudstva odloča v skladu z zahtevami in pričakovanji volivcev in lastnimi prepričanji.

To piše tudi v Ustavi Slovenije: v 82. členu Ustave je navedeno, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Prepričanja Janeza Janše, Roberta Goloba in Nike Kovač niso njihova. Sposobnost etičnega delovanja in odnos do sočloveka zanje ne igrata nobene vloge. Močno tudi dvomim, da igrajo kakršnokoli vlogo za tiste, ki jih naštevam.

Mogoče je reči, da poslanci in poslanke državnega zbora vsi po vrsti delujejo protiustavno. Posledično zanikajo načelo uravnoteženosti vseh treh vej oblasti, izvršne, zakonodajne in sodne.

Kar sami so izbrisali tisto, ki ji pripadajo, namreč zakonodajno. Slepo se podrejajo izvršni veji oblasti, vodstvom posameznih političnih strank. Veliko je tudi takšnih, za katere dvomim, da so sploh zmožni razumeti tisto, kar je napisano v posameznih zakonih. In to kljub temu, da lahko o tem zmeraj povprašajo svetovalce, ki so ravno za to zaposleni v državnem zboru.

Njihova nesposobnost, da bi se do sočloveka vedli kulturno, je postala docela običajna, običajna do te mere, da ne preseneča nikogar več. Ljudje so se njihovega vedenja tudi navadili. Zdi se jim, da odraža tisto, kar je vladavina ljudstva oziroma demokracija, o kateri sicer ne vedo ničesar. Končno jih je izvolilo ljudstvo.

Letos, na primer, je dosegla volilna udeležba nekaj več od 70 odstotkov. Za slovenske razmere je ta številka zelo visoka. Sprašujem se, zakaj je toliko ljudi sploh odšlo na volitve. So se odločali na osnovi razuma in so izbrali najboljšega kandidata ali pa na osnovi strahu? Zato so izvolili ljudi, ki ne vedo dobro, kaj bi s samimi sabo, niso najbolj bistri in se ne znajo obnašati?

bobo

Spoštovanje do sočloveka in sposobnost njegovega izražanja ni odvisna od izobrazbe, nikakor je ne pogojuje delovni položaj, na primer to, da je nekdo delavec ali kmet. Ljudje z doktorati znanosti iz prve in druge slovenske vlade so se pač znali vesti, bili so, kot rečemo, »stara šola«.

Večkrat razmišljam o tem, da bi morali tudi na fakultete uvesti poučevanje bontona, pravil kulturnega vedenja. Ker študij zmožnosti marsikoga iz državnega zbora bistveno presega, svoje šolanje so namreč končali daleč pred fakulteto, bi morali o bontonu poučevati že v srednjih, poklicnih in osnovnih šolah ter v zaporih, odprtih psihiatričnih oddelkih ter v društvih anonimnih alkoholikov (tukaj ne morem brez cinizma).

Končno to, da nekdo sodeluje v demokratičnem procesu in je izvoljen predstavnik ljudstva, ni povezano s tem, da je dosegel določeno stopnjo izobrazbe. Dovolj je, da v trenutku izvolitve ne sedi v zaporu, četudi tudi to, da je po duši kriminalec, ki načrtno škoduje skupnosti, igra vse manjšo vlogo. Niti ni njegova izvolitev povezana s tem, da se zna obnašati in je vljuden do sočloveka.

Verjamem, da so ljudje v izhodišču dobri. Zato sem presenečen nad tem, da je mogoče v državni zbor izvoliti toliko zla, grobosti, nekulture, toliko ljudi, ki so izkrivljeni. Sprašujem se, kako je mogoče izvoliti izkrivljenega človeka.

Je pa dogajanje v državnem zboru odsev siceršnjega dogajanja v tej družbi. Soočamo se namreč z izvotljenostjo družbe, ki ne premore več osnovnih pravil vedenja, ki ne premore več morale. S tem je tesno povezano to, da so ljudje in njihovi predstavniki neempatični, da jim ni mar za sočloveka. V takšni družbi pa je težko in neprijetno živeti. Rešujeta vas namreč le gola moč in to, da se vas soljudje bojijo, torej strah in zlo.

Naštejem lahko primitivizem v javnem prostoru, ki ga je mogoče razbrati iz tega, da je gibanje po ulicah Ljubljane nevarno, da predstavlja tveganje. Zlahka vas lahko podre kolo ali skiro. Šoferji vas bodo nadlegovali z glasbo, ki jo bodo vsilili vsemu avtobusu (pred nekaj dnevi sem na šoferja kričal, ker je glasbo poslušal tako glasno, da so se tresle šipe avtobusa; potem se je hotel z mano še prepirati; na žalost predstavlja vsaka vožnja z avtobusom zame travmo, ker vem, da bom prej ali slej prosil šoferja, da glasbo posluša tišje, ali vzkipel vsaj v sebi; Arriva, to je primitivizem, jasno je tudi, da šoferjev ne obvladate).

Primitivizem lastnikov lokalov je enak primitivizmu voznikov avtobusov. Primitivni so tudi mladi, ki na mestnih avtobusih poslušajo glasbo, ne da bi si nadeli slušalke, ali pa se pogovarjajo tako, da ozvočijo sogovornika. Le redki se ozirajo na sopotnika in sočloveka in na njegove potrebe.

Pa nikakor ne trdim, da so navedeni slabi ljudje. Le obnašati se ne znajo, niso se sposobni vživeti v sočloveka in mu brez najmanjših zadržkov vsiljujejo svoj okus in svoje navade.

Podobno je tudi v slovenskih zaselkih in naseljih, ko lastniki v nedeljo kosijo okoli hiš, ko glasno poslušajo glasbo, ko nameščajo toplotne črpalke pred okna spalnic sosedov, ko se na prijazne opomine odzovejo z agresivnostjo in v trenutku postanejo sosedovi smrtni sovražniki.

Doživel sem tudi to, da so »beli« upokojenci v Tušu tikali prodajalke, da so se ljudje na moje ogovarjanje prodajalk z »gospa« odzvali s presenečenjem, da jih je presenetilo to, da me je prodajalka ogovarjala z »gospod«.

Zapomnite si, vsak človek je vreden spoštovanja ne glede na to, kakšno je njegovo premoženjsko stanje, ali je ženska ali moški, ali je politik, župan, ali je to ali ono ... Tudi politika in župana bom ogovoril z »gospod«, obenem pa si pridržujem pravico, da ju obravnavam kot kriminalca vse dotlej, dokler ne bosta pokazala, da sta vredna mojega spoštovanja. Tukaj velja načelo obrnjenega dokaznega bremena: v njunem primeru namreč ne izhajam iz tega, da sta dobra človeka, to morata šele dokazati.

Nič bolje ni s Cerkvijo in njenim vodstvom. To se politično opredeljuje in vsaj posredno podpira delovanje plačancev in botov, ki preko družbenih omrežij ščuvajo človeka proti sočloveku. Tudi cerkvena elita se hrani s strahom in časti zlo.

Zlobni so tudi starši, ki v dobri veri v pretirani naklonjenosti do lastnega potomstva tlačijo dosežke sposobnejših, pridnejših in ustvarjalnejših otrok. Tako gojijo povprečnost, preprečujejo družbi, da bi se razvijala, da bi znala ceniti podjetništvo. Končno nam zgolj podjetništvo daje kruh.

Obenem pa ti starši lastnemu otroku onemogočijo, da bi odrasel. Zgolj frustracije namreč omogočajo človeku, da osebnostno raste. Kot predavatelj, na primer, sem si zmeraj znova govoril, da bi študentke in študente najprej za pol leta poslal za tekoči trak, šele nato pa bi jim predaval, se z njimi pogovarjal na fakulteti.

Tako bi izkusili, kaj je življenje in kaj je tisto, kar si želijo doseči. Tako bi se naučili, da nič ni zastonj, da je študij privilegij. Študij pač ni nekaj, kar je samoumevno, kar nekomu avtomatično pripada.

Sašo Švigelj

Ljudje z ulice so zgolj izraz tistega, kar so vrhovi slovenske družbe. O tem, ali so elite izraz ljudstva in njegovih značilnosti, pa bom pisal kdaj drugič. Menim namreč, da so slovenske elite katerekoli barve tako močne, da so se že zdavnaj postavile nad ljudstvo. Elite niso več odraz ljudstva, temveč je ljudstvo odraz elit. Te ljudi zavajajo in jih kvarijo, te nagrajujejo kriminalce, alkoholike in zasvojence.

Ne morem mimo dogajanja v Celju. To leži na moji duši in ga ni mogoče zbrisati.

Na Teharjah pri Celju je bilo leta 1945 pomorjenih pet tisoč ljudi. In pred kratkim si je na Celjski Špici sodil en sam človek. Organiziran pomor iz leta 1945 so izvedli pripadniki slovenske lažne levice. Za smrt enega samega človeka iz leta 2026 pa je odgovorna slovenska lažna desnica: odgovorni so njeni politiki, njeni plačanci in njeni boti, ki so nastopali na medmrežju. Eni in drugi ste v želji po neomejeni oblasti morili.

Želim si, da bi se lažni desničarji in cerkvena elita za smrt na Špici opravičili. Vem, da obstaja razlika med številom pet tisoč in številom ena. Vendar je moralna teža enega in drugega zločina enaka.

Za začetek procesa, v katerem bi bila oba zločina priznana, naj se visoki predstavnik slovenske lažne desnice pokloni žrtvi človeka iz leta 2026 pred zastavo, ki simbolizira Slovenijo in vihra na trgu pred državnim zborom. Obenem si želim, da bi visoki predstavnik Cerkve pokleknil pred vrati ljubljanske stolnice in prosil ljudi in Boga odpuščanja za sokrivdo pri smrti nedolžnega sočloveka.

Ko boste storili to dejanje, boste pokazali, da ste nekaj več od slovenske lažne levice. Pokazali boste, da vam je dejansko mar za sočloveka, pokazali boste, da vam ne gre le za privilegije in oblast za vsako ceno.

Ste odraz slovenske družbe, obenem pa ste tisti, ki ste vzor ljudem. Z vašo gesto bi začeli zdravljenje družbe, ki je globoko razcepljena in izvotljena. Ni mi mar za »leve«. Ti so tako in tako izgubljeni. Gre za tisto, kar ste vi sami.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.