Dotaknil se bom tudi volitev, ki nas čakajo čez manj kot tri tedne.

Ker je bila današnja Slovenija do leta 1991 del Jugoslavije v različnih oblikah, lahko rečemo, da so bile leta 1992 prve svobodne volitve v slovenski zgodovini sploh. Volitve pa so najvišji izraz obstoja politične demokracije. Zato velja ali naj bi veljalo, da je Slovenija od leta 1992 tudi dejansko demokratična.

Zanimivo je, da Slovenci nenavadno radi pozabljamo preteklost. Obdobje Avstro-Ogrske in ustanovitev prvih slovenskih političnih strank je zakopano pod pajčevino časa.

Zdi se, da čas pred letom 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, sploh ne obstaja. Kar pa ga je, je močno obarvan z ideologijo in miti. In ker radi pozabljamo vse, tone v pozabo tudi zadnjih, usodnih 35 let.

Zaradi tega se iz zgodovine nismo naučili ničesar, še zmeraj smo pripravljeni na smrt sovražiti tistega, ki je na drugi strani mnenjske ločnice. Natančneje, k sovraštvu na smrt nas usmerjajo politične elite.

Te od pozabe zgodovine živijo, se s pozabo hranijo, tako kot s sovraštvom hranijo nas, njihove volivce. Z vsemi silami si prizadevajo, da bi nas prisilile, da bi v sebi zatrli sočutje do drugače mislečega sočloveka, ki nam je prirojeno. To je njihov modus vivendi.

Leta 1992 se je volitev udeležilo 85,60 odstotka volilnih upravičencev, leta 1996 73,70, leta 2000 70,14 in leta 2004 60,65 odstotka. Potemtakem je udeležba na volitvah v dvanajstih letih vztrajno padala.

Padla je skorajda za 25 odstotkov (pri vseh podatkih izhajam iz navedb Državne volilne komisije, ki jih najdete na njeni spletni strani).

Jure Klobčar

Volilna udeležba na volitvah 2008 je znašala 63,10 odstotka, torej le 2,5 odstotka več kot leta 2004. Volitve leta 2008 so bile tudi zadnje volitve brez mesije.

Na volitvah so tesno zmagali socialdemokrati, stranka kontinuitete, ki jih je vodil Borut Pahor. Takoj za njimi je bila SDS Janeza Janše. Je bila pa tik pred volitvami sprožena afera Patria, ki je umestila SDS na drugo mesto.

Sprašujem se, ali Borut Pahor vendarle predstavlja mesijo, ali pač njen prototip, oziroma začetek obdobja mesij, ki še traja. Če to drži, imamo z mesijami opraviti vse od volitev leta 2008 pa do danes, torej 18 let. To pomeni, da kot mesijo vidim tudi Roberta Goloba, ki je to vlogo igral že leta 2022.

V zvezi z volitvami 2008 se sprašujem, ali so bile vodene tudi te, glede na afero Patria, ki je padla iz omare, kot je pred letošnjimi volitvami padla iz omare korupcija Nove Slovenije.

Potemtakem so bile volitve 2008 rezultat tako nastopa mesije kot padca iz omare. V širšem smislu se sprašujem, ali je bila politična demokracija na Slovenskem kadarkoli sprejeta kot »edina igra v mestu« in ali je bila zmeraj vodena iz ozadja.

V seštevku je mogoče reči, da smo imeli v Sloveniji le 12 let demokracije oziroma le štirikrat dejansko demokratične volitve (od prvih volitev leta 1992 pa po četrtih leta 2004). K temu je mogoče dodati še nekaj let, ki so pretekla do naslednjih volitev iz leta 2008.

Odtlej so volitve konstrukt, so vodene iz ozadja in utemeljene na prekomernem sovraštvu in zlobi (iz te igre pa nikakor ne izključujem SDS, ta v njej brez zadržka sodeluje; poudarjam, da bi se bilo mogoče silam iz ozadja zoperstaviti le s pomočjo stabilnega konzervativnega bloka, ki bi ga predstavljalo več političnih strank, ne pa na osnovi monopolnega položaja SDS).

Obdobju dejanske demokracije je sledilo obdobje nespornih mesij, obenem pa, z delno izjemo prvih predčasnih volitev, izjemno nizke volilne udeležbe.

Prvih predčasnih volitev leta 2011 se je udeležilo 65,60 odstotka volilnih upravičencev (kot mesija, domnevni odrešenik slovenske družbe, je nastopil Zoran Janković). Drugih predčasnih volitev leta 2014 se je udeležilo 51,73 (kot mesija je nastopil Miro Cerar), tretjih iz leta 2018 pa 52,64 odstotka volilnih upravičencev (kot mesija je nastopil Marjan Šarec).

Na vseh predčasnih volitvah, z delno izjemo volitev iz leta 2011, je bila volilna udeležba izjemno nizka, celo porazna. Gre za, o tem nikakor ne dvomim, znamenje krize demokracije.

Demokracija v Sloveniji pač ni bila sprejeta kot edina igra v mestu, še pomembnejše pa je, da je prebivalstvo zaznalo, da gre za usmerjeno delovanje, ki ni namenjeno dobremu celotne skupnosti. Šlo je za igro dela političnih elit.

Leta 2020 je padla tudi predčasna vlada Marjana Šarca, ki je bila manjšinska. Slovenska neliberalna demokracija je s tem padla še nižje, nestabilnosti vlade se je pridružila njena manjšinskost.

Ni pa prišlo do novih volitev, temveč so vladne stranke oblikovale novo, desnosredinsko koalicijo. Tudi nova vladna koalicija ni preživela celotnega mandata, pa ne zaradi tega, ker bi bila nestabilna ali bi padla, pač pa zaradi tega, ker je prevzela vodenje vlade v času do naslednjih volitev.

Leto 2020 brez dvoma zaznamuje globok, izjemen padec tistega, kar v Sloveniji imenujemo demokracija. Padcu je mogoče tudi slediti, je domala linearen, od slabega gre na slabše. Po 28 letih je slovenska različica neliberalne demokracije dosegla svoje dno.

Leta 2022 so bile izvedene volitve, ki niso bile omejene z začasnostjo. Predhodna »Janševa« vlada namreč ni padla, padla ni niti vlada, ki ji je sledila. V tukajšnjih razmerah je to, glede na preteklo dogajanje, vsaj nenavadno.

Volitev se je udeležilo tudi veliko ljudi, 70,97 odstotka volilnih upravičencev, več kot daljnega leta 2000. Vendar so bile razmere na volitvah 2022 izredne, zaradi pandemije in protikoronskih ukrepov.

Tokrat je kot mesija nastopil Robert Golob, vendar ne kot predsednik določene stranke, pač pa Gibanja Svoboda. Golob naj bi slovensko družbo odrešil avtoritarizma, ki naj bi ga predstavljala Janez Janša in SDS.

Poudarjam, da sta se Robert Golob in Gibanje Svoboda pojavila le nekaj mesecev pred volitvami, kot »deux ex machina«, kot Bog, ki ga pred pasivne gledalce prinese stroj.

Podatki kažejo, da se je Gibanje Svoboda v javnomnenjskih raziskavah izjemno naglo vzpenjalo: v novembru je doseglo 5 odstotkov, v aprilu že 30, na volitvah pa izjemnih 34,5 odstotka. Od ničle pa do skorajda 35 odstotkov se je povzpelo v le šestih mesecih. Mesija Golob je bil potemtakem bistveno uspešnejši mesija od Jankovića, Cerarja in Šarca.

Gotovo se spomnite, da so čas korone spremljali ostri ukrepi vlade, ki jih je izvajala policija. Ti so sprožili »kolesarjenje«, ki se v nenavadnih slovenskih razmerah predstavlja za izraz pristne demokracije.

Vse to je spremljala izredno močna medijska kampanja, ki je bila usmerjena proti tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši (takrat sem bil v tujini, zaradi tega sem dogajanje spremljal z dovolj velike oddaljenosti, da nisem bil zaslepljen zaradi bližine). Zato je Golob na volitvah zlahka zmagal.

Gibanje Svoboda, v navezavi na politizirano, lažno civilno družbo, se zanaša na to, da bo z obujanjem kulturnega boja in polarizacije ostalo na oblasti. Gre za ponovitev dogajanja iz leta 2022. Volivci se bodo razvrščali taktično, na osnovi strahu pred drugo stranjo, pred »Janšo« in SDS, ne pa na podlagi pozitivnega programa.

Mesije, na splošno, so odraz krize demokracije in obenem načrtnega manipuliranja z ljudmi (kar velja tudi za volitve predsednika države).

Razvidno je, da je demokracija na Slovenskem v globoki krizi. Vendar tega ne problematizira nihče. Docela jasno je, da se mora demokracija na Slovenskem normalizirati, da mora stopiti iz okvira izrednih razmer, zastraševanja in zavestno proizvedene pretirane polarizacije.

In ker so bili vsi dosedanji mesije »levičarji« – ali pač ljudje z levo-liberalno-progresivnega konca slovenske politične arene, je docela upravičen sklep, da je v globoki krizi predvsem slovenska »levica«, ki se lahko na zmago zanaša le, če ji bo uspelo na eni strani, domnevno iz niča, proizvesti mesijo, na drugi pa obuditi kulturni boj.

Tukaj gre za simbolno razsežje spopada med dvema akterjema, nikakor pa ne za interesno razsežje, za boj med »delom in kapitalom«.

Da se o dejanskih razsežjih izčrpavanja proračuna v Sloveniji ne govori, je stvar obeh strani slovenske politične arene, tako »levih« kot »desnih«, obema kulturni boj namreč ustreza, ker odvrača pogled od tega, da je celoten upravni in nadzorni aparat države politično okužen in nadziran.

Rezultatov volitev leta 2026 ne bom obravnaval kot legitimnih, če bo volilna udeležba na njih manjša od 70 odstotkov in če bo utemeljena na zastraševanju pred političnimi nasprotniki katerekoli barve.

Kar se dejansko že dogaja, kot orodje polarizacije pa se zlorablja civilno družbenost, ki to ni. Brez najmanjšega dvoma gre namreč za politično udejstvovanje, kjer se pravice žensk zlorabljajo za politično delovanje in zastraševanje.

Srečujemo se s kulturnim bojem, kot smo se v tem prostoru srečevali pred 120 leti, še intenzivneje pa v času bratomorne vojne ter po njej. Ponovno se uveljavlja tudi agresivna polarizacija, ki je značilna za Slovenijo vse od spora med staro- in mladoslovenci, ki je star okoli 160 let. V obeh primerih gre za nasilno razcepljanje družbe.

To pomeni tudi to, da se morata na Slovenskem izoblikovati normalni levi progresivno- liberalni ter liberalno-konzervativni politični tabor.

To je edini način, da se izognemo načrtni polarizaciji, da se izognemo načrtnemu usmerjanju v sovraštvo in zlo, da presežemo usodno razcepljenost slovenske družbe.

Ne, Slovenija ni normalna in urejena demokratična družba, daleč od tega. Demokracija na Slovenskem je v globoki krizi, to je treba ponoviti znova in znova.

Gre za »backsliding«, drsenje nazaj v avtoritarizem, ki je brez dvoma prisotno v vseh postsocialističnih družbah, na Madžarskem, na Poljskem, Slovaškem, Češkem. O Bolgariji in Romuniji tukaj sploh ne bom govoril. Slovenski backsliding tudi ni nenavaden, dejanske demokracije namreč nismo nikoli izkusili, z izjemo volitev, ki so potekale od leta 1992 pa do leta 2004.

Gibanje Svoboda, v navezavi na politizirano, lažno civilno družbo, se zanaša na to, da bo z obujanjem kulturnega boja in polarizacije ostalo na oblasti. Gre za ponovitev dogajanja iz leta 2022. Volivci se bodo razvrščali taktično, na osnovi strahu pred drugo stranjo, pred »Janšo« in SDS, ne pa na podlagi pozitivnega programa.

Robert Balen

Del kulturnega boja je tudi podkupovanje volivcev, kar je veliko bolj stvar socialdemokracije in izrazito socialne Levice, ne pa liberalne usmeritve, ki je naklonjena podjetništvu in zanašanju posameznika na lastne zmožnosti.

Gre za zanikanje različnosti med ljudmi, ki izhaja iz razlik v njihovi sposobnosti in ustvarjalnosti, gre za zanikanje človekovega dostojanstva v imenu socialne enakosti za vsako ceno. Takšno razmišljanje je razvojno uničevalno.

Backsliding, torej drsenje Slovenije nazaj v avtoritarizem, je očiten. Slovenija ima nenavadno srečo, pač zaradi svoje relativne razvitosti, položaja v Jugoslaviji, njenega zadolževanja in specifične delovne etike, o čemer sem tukaj že pisal. Zaradi tega si je Slovenija do leta 1991 dodobra napolnila žepe.

Njeno drsenje v avtokracijo je z zgodovinskega vidika zato sprejemljivo. Na eni strani so Slovenci dovolj premožni in »se znajdejo«, obenem pa življenje v demokratični ureditvi pač ni del njenega zgodovinskega izkustva.

Slovenija se od Jugoslavije tudi ni ločila zaradi tega, ker je obstajal interes po nadzoru njenih elit, ki ga omogočajo demokratične organizacije, torej svobodni mediji, delujoče tožilstvo, delujoča policija, sodstvo in vrsta organizacij, ki delujejo v okviru vlade.

Ne, Slovenija se je od Jugoslavije ločila zaradi nacionalizma, natančneje, kot piše Tony Judt v Zgodovini povojne Evrope, ker je Slovence motiviralo sovraštvo do Srbov. Mislili so pač, da jih Srbi ovirajo pri tem, da bi bili še premožnejši.

Zato danes pristajajo na plenjenje slovenskih političnih strank, torej »svojih«, obenem pa slovenske politične elite pristajajo na to, da so globoko v slovensko družbo vdrle skupine organiziranega kriminala z Balkana.

Stvar je v resnici zelo preprosta. Tako je treba ocenjevati tudi volitve 2026. Gre za oblast za vsako ceno, ne glede na stroške, ki jih bo za to plačala skupnost preprostih ljudi, ki živijo v Republiki Sloveniji. Biti »lev« ali »desen« v resnici sploh ni pomembno. So pa ljudje naučeni, da slišijo zgolj na to uho.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.