Glede na moje več kot 25-letne izkušnje dela na več fakultetah v Sloveniji sem prepričan, da veliko študentov ne bo uporabilo niti UI, temveč bo izdelavo SN prepustilo ljudem, ki se s tem preživljajo. Cena izdelave SN bo pač padla, ker jo je sedaj veliko lažje izdelati. Človek potrebuje samo nekaj ključnih besed in vedenje o tem, kako dolga naj bo naloga.

To pomeni, da študentje niso sposobni razmišljati o temi, ki jo v SN predstavljajo, v širšem smislu pa sploh niso sposobni razmišljati, kaj šele razmišljati kritično. In ti ljudje bodo, vsaj v mojem primeru je bilo tako, nato vzgojitelji v vrtcih ter učitelji v prvi triadi osnovnih šol.

Tukaj se krog zapre. Neuki ljudje, ki ne znajo razmišljati, bodo od otrok zahtevali tisto, česar sami niso zmožni, namreč pisati in pri tem uporabljati razum, razvijati svoje spretnosti. Ali pa tega sploh ne bodo zahtevali. Tudi pisati se je namreč treba naučiti, medtem ko je razvijanje svobodnega in ustvarjalnega mišljenja treba spodbujati.

Vsak človek ju namreč prinese s sabo.

Vedno znova sem zgrožen ob misli, da bo neki radoveden otrok naletel na neukega vzgojitelja ali učitelja, ki se bo na njegovo radovednost odzval s sovražnostjo in zavračanjem, ker sam ni radoveden in ne bo radoveden nikoli.

Tako bo zatrt otrok, ki je zmožen razmišljati, ustvarjati, ki lahko s svojo pronicljivostjo koristi družbi, ki bi lahko ustanovil podjetje in zaposloval ustvarjalne ljudi ali pač ljudi, ki potrebujejo delo. Živimo pač v družbah, ki visoko cenijo inovativnost, ali pa so zgolj inovativne družbe tiste, ki ohranjajo visoko raven blaginje. Neuk učitelj družbi, brez najmanjšega dvoma, škoduje.

Pa nikakor ne gre zgolj za družbo, temveč tudi za razvoj tistega, kar premore vsak človek, kar človeka bogati kot posameznika. In če notranjemu bogastvu človeka nasprotuje vzgojitelj ali učitelj, je to še slabše od škode, ki jo povzroča družbi.

Pred nekaj meseci sem se o uporabi UI na fakultetah pogovarjal s prijatelji in znankami v Berlinu. Ena od znank je predavateljica zgodovine umetnosti na Freie Universität v Berlinu.

Pripovedovala je o tem, da so študentje v okviru njenega predmeta pisali besedila, ki jih je nato ocenjevala. Le ena študentka je prejela slabšo oceno, ker je bila njena naloga pač napisana slabše.

Le ona se je pri izdelavi SN naslanjala na svoje znanje in svoj trud, vsi ostali so za izdelavo uporabili UI. In seveda so bile njihove naloge briljantne. Tega je UI pač zmožna, namreč napisati zelo dobre tekste.

Drug znanec, ki sem ga občasno srečeval v »moji« berlinski kavarni in predava o političnih razmerah v svetu po drugi svetovni vojni na javni New York University v ZDA, se pri ocenjevanju prav tako zanaša na pisne izdelke.

Znanec je študente opozoril, da nihče od njih izpita pri njem ne bo opravil nikoli, če bo pri izdelavi pisne naloge uporabil UI. Svojo tematiko namreč pozna tako dobro, da lahko presodi, ali je študent uporabil UI.

To tudi pomeni, da predstavlja zanj čas izpitov obdobje več kot desetih dni, ko le malo spi in se povsem posveča branju in ocenjevanju. Kljub temu da je študentom prepovedal uporabo UI, pa je pri enem od zadnjih izpitov našel dva, ki sta očitno goljufala.

Pred kratkim sem prijatelju iz Berlina poslal povezavo do mojega nastopa na RTV, kjer sem se o političnih razmerah v Sloveniji skupaj s Petrom Klepcem s SAZU pogovarjal s Tanjo Gobec.

Morda sem govoril pet minut. Prijatelj je moj nastop s pomočjo UI prevedel iz slovenščine v nemščino. Prevod je bil zelo dober. UI je mojo oceno političnih razmer v Sloveniji prevedla v jezik politoloških znanosti, ki ga ne uporabljam. Prijatelj me je vprašal, ali sem dejansko govoril o tistem, kar je povzela UI. Odvrnil sem, da deloma res, obenem pa je navedenih veliko reči, o katerih sploh nisem govoril.

Prevod je bil izjemno kakovosten, obenem pa vsebinsko razširjen. UI je pač izhajala iz na medmrežju dostopnih znanstvenih besedil na temo družbenih razcepov in politične polarizacije in jih uporabila pri prevodu mojega nastopa.

V danih razmerah je edina rešitev oseben pogovor z ljudmi, študenti. Tako bi bilo mogoče preveriti, ali sploh vedo, o čem je govora v SN, ki so jo domnevno napisali. Vendar je v primeru, ko je študentov nekaj sto, to povsem nemogoče.

In v Sloveniji imamo enega od najbolj odprtih prehodov na univerze na svetu, kar vključuje izjemno veliko študentov družboslovja in humanistike. Zato je vsak predavatelj obremenjen s stotinami študentov, poleg tega pa mora objavljati v visoko vrednotenih znanstvenih revijah.

Jure Klobčar

Nekaj v tem sistemu se potem zlomi in zlomi se odnos do sočloveka, študenta. Ko gre za pedagoške fakultete, je to vsaj zame docela nesprejemljivo. Na ravni družbe in njenih potreb pa je končni rezultat množičnega študija ta, da je kakovost študija v Sloveniji izjemno nizka. Pa tukaj ne gre le za Slovenijo, pri nas so razmere zgolj slabše.

To sem sam poskušal le enkrat, namreč z neposrednim stikom s sočlovekom v okviru ustnega izpita, takrat na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (pravkar sem se spomnil, da me je nekoč na zasebni telefon klical takratni dekan fakultete in me vprašal, zakaj »mečem« na izpitu; ostal sem brez besed in mu po premoru dejal, da pač zato, ker študentje ne znajo; bilo je jasno, da mi je naročil, da naj izpit izdelajo vsi ali domala vsi; njegovemu navodilu seveda nisem sledil; znebili so se me kasneje in »moje« predmete podelili bistveno bolj ustrežljivemu predavatelju).

Povsem me je izčrpalo. In ker se ogromno študentov na ustni izpit sploh ni pripravilo ali pa se je pripravilo izjemno slabo, je to pomenilo, da sem jim podelil negativne ocene.

Ponavljam in poudarjam, da je bilo takšnih ogromno. Zaradi tega so morali na ustni izpit še enkrat ... Tako sem se znašel v začaranem krogu. Zato sem to prakso opustil, bilo je neznosno, iz mene je pobralo vso razpoložljivo energijo.

Sem pa do konca ohranil esejske izpite, kar pomeni, da sem od študentov zahteval, da mislijo. Raven njihovega goljufanja je zato presegla vse meje. Nekoč sem prejel, na primer, do pike identičen esejski izpit na izpitu v Ptuju in v Kopru, napisan je bil na več kot štirih straneh.

Oba izpita sem nato ocenil z nezadostno (1 na lestvici od 1 do 10). Če sem vprašanje malenkostno spremenil, sem dobil odgovore, ki so bili blizu predhodno oblikovanemu vprašanju, nikoli pa tistemu, ki sem ga dejansko zastavil. Študentje so potemtakem »študirali« na osnovi zapiskov in predhodno pripravljenih odgovorov, velikokrat tudi na podlagi izpiskov, ki so bili narejeni na podlagi izpiskov.

To vem, ker imam zapiske in zapiske iz zapiskov shranjene na računalniku (tako študentje uporabljajo nova družbena omrežja in zaprte skupine, v katerih si izmenjujejo informacije, na njih si namreč izmenjujejo zapiske ter zapiske zapiskov; ne uporabljajo jih zato, da bi poglobili svoje znanje).

Tudi tukaj sem za izpit in študente žrtvoval sebe, za kar mi sicer ni žal, ker sem dobil zelo dober vpogled v ljudi, ki sem jih srečeval na predavanjih. Zaradi tega sem se izpostavil in bil deležen stalnih, večkrat izjemno grobih pritiskov s strani vodstva fakultete (o tem sicer pišem v knjigi, ki jo lahko naročite pri Založbi Primus).

Končno je vse navedeno, tako je pač od druge svetovne vojne naprej, značilno za vse visoko razvite družbe. Te proizvajajo visoko izobražene ljudi, ki se nato ne morejo zaposliti, ker imajo nenavadne diplome, na primer komunikologije ali diplomo umetnostne akademije, obenem pa jih je bistveno preveč in jih trg dela ne more zaposliti.

Glede na moje več kot 25-letne izkušnje dela na več fakultetah v Sloveniji sem prepričan, da veliko študentov ne bo uporabilo niti UI, temveč bo izdelavo SN prepustilo ljudem, ki se s tem preživljajo. Cena izdelave SN bo pač padla, ker jo je sedaj veliko lažje izdelati.

Glede na moje več kot 25-letne izkušnje dela na več fakultetah v Sloveniji sem prepričan, da veliko študentov ne bo uporabilo niti UI, temveč bo izdelavo SN prepustilo ljudem, ki se s tem preživljajo. Cena izdelave SN bo pač padla, ker jo je sedaj veliko lažje izdelati.

To se dogaja tudi, na primer, z ljudmi, ki so zaključili študij na najbolj znanih univerzah v ZDA. In tam je študij še vedno veliko zahtevnejši od študija v Sloveniji. Danes so univerze, na žalost, prevečkrat zgolj same sebi namen.

Ti isti ljudje, katerih znanje nikakor ne igra takšne vloge, kot jo je igralo v času njihovih starih staršev, so nato zaposleni prekarno ali pa sploh ne. Diploma, magisterij in doktorat znanosti ne pomenijo domala ničesar več, niso zagotovilo mobilnosti v višje družbene sloje in v vse večji meri postajajo ovira pri zaposlovanju.

Družba, gospodarstvo in trg dela so dandanes pač bistveno drugačni od tistih v letu 1960. Del teh ljudi se nato zaposluje v državni upravi ali postajajo politiki/čarke, ki gojijo specifično ideologijo, o kateri tukaj ne želim govoriti.

Na drugi strani pa bodo v Nemčiji v naslednjih desetletjih potrebovali več kot 60 tisoč učiteljev, ki jih preprosto ni. Nihče več namreč ne želi biti učitelj. To delo je preveč stresno, mladi vzgojitelji in učitelji stresa zaradi pretirane naklonjenosti staršev tudi ne prenesejo več, otroci in adolescenti pa prevečkrat ne cenijo izobraževanja in ne spoštujejo avtoritet.

Velja, da lahko v Sloveniji domala vsakdo, z izjemo tistih, ki študij prostovoljno zapustijo, končno diplomira. Te ljudi pač potrebujemo, če ne drugega zato, da jih s tem umaknemo z ulic. Poleg tega je fakulteta plačana na osnovi glavarine, kar pomeni, da večje število vpisanih sploh omogoča njen obstoj.

Študij je tudi veliko udobnejši od dela z rokami. Danes je postal norma, četudi je raven njegove zahtevnosti izjemno nizka in človeku prevečkrat ne prinese želene zaposlitve.

V življenju sem vedno znova srečeval izjemne bodoče vzgojitelje/ice in učitelje/ice. Ne želim namreč kritizirati vsevprek. Na žalost pa je celoten univerzitetni sistem veliko preveč naklonjen tistim, ki praga fakultete ne bi smeli ali smele nikoli prestopiti.

UI je razmere zgolj zaostrila, jih prignala do logičnega zaključka. Univerza pač ne izobražuje zato, da bi bil nekdo sposoben misliti, še veliko manj pa misliti kritično.

Dodati moram, da razumevanja sveta in ideologije, ki je razširjeno na slovenskih družboslovnih in humanističnih fakultetah, nikakor ne obravnavam kot kritično mišljenje.

Tukaj gre za specifično, sekularno religijo, ki nima nobene zveze z družbeno realnostjo, s političnim življenjem, potrebami gospodarstva in prihodnostjo slovenske družbe. Na žalost je tako, da se prepad med njima veča iz dneva v dan. Nevednost ga bo le še poglobila, obenem pa bo okrepila vlogo mitov in iluzij.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.