Globoko sem prepričan, da je mogoče slovensko družbo misliti šele zunaj okvira spopada med današnjo »levico« in »desnico«. Ta je izjemno intenziven in slepi ljudi, daje jim misliti, da ni ničesar zunaj njega. Vendar to ne drži.

Na drugi strani sta vsaj liberalen in konzervativen pogled na svet, ki nista utopljena v sovraštvo in zlo. Omogočata komunikacijo, pogovor drugače mislečih. To pomeni, da je zanju značilna toleranca, dopuščanje drugačnosti. Te pa v Sloveniji ni.

Vendar ne gre le za liberalen in konzervativen pogled na svet. Za enim in drugim je družba in njen interes, naše skupno dobro, ki presega ozko in napadalno delitev na izkrivljeno levico in desnico. Interes politične »levice« ni interes celotne družbe, čeprav si ta predstavlja, da je. Niti ni to interes politične »desnice«, s kakršno imamo opraviti tukaj in zdaj.

Ni pa nikakršnega dvoma o tem, da nosi »levica« bistveno večji delež odgovornosti za dogajanje v politični areni in v gospodarstvu, četudi vali krivdo na »Janšo« (o tem bom še pisal).

Vse nazorske usmeritve so sprejemljive, predstavljajo osnovo dialoga, ki ga ni mogoče nadomestiti s kulturnim bojem in prividom zmage v katerikoli obliki. Obenem pa to ne pomeni, da bo z večjo mero tolerance in nepristranosti izbrisana odgovornost in krivda za zločine, ki jo nosijo nasledniki tistega, kar se v Sloveniji imenuje levica.

Nasploh je to velika naloga slovenske nove »levice«, če želi biti pristna levica. Soočiti se mora namreč s slovensko preteklostjo zadnjih več kot 80 let, obenem pa z novejšo preteklostjo, ki jo doživljamo po letu 1991.

Tukaj je docela odpovedala. Slovenske preteklosti ne zna in ne more misliti kritično, ker je pri tem politično in ideološko skrajno pristranska. Je ahistorična in v bistvu neznanstvena. Ko bo zmožna misliti slovensko zgodovino, se bo preoblikovala v pristno levico, ki je sposobna kritično razmišljati o družbi.

Nikakor ni mogoče reči, da je edina zveličavna ideologija tista, ki izvira iz slovenskih levo-sekularnih in protikapitalističnih elit. S tem se ljudem jemlje dostojanstvo, možnost mišljenja in ustvarjanja, možnost in pravica, da so neodvisni od katerekoli politične stranke, ideologije in interesne skupine.

Slovenska »levica« je pojmovanje družbene enakosti skrčila na izjemno grobo razumljeno socialno enakost. Pri tem se ne zavzema za politično enakost, še manj pa za enakost med ljudi, ki izvira iz tega, da so ljudje kot posamezniki kreativni. So pa nekateri sposobnejši, bolj ustvarjalni in bolj delavni. Tukaj neizogibno nastopajo razlike. Kajti sposobnejši, bolj ustvarjalni in bolj delavni si zaslužijo boljše plačilo. »Levica« pa človekovo kreativnost zanika, ko se zavzema za socialno enakost za vsako ceno. 

Nikakršnega razloga ni za demonizacijo mladih ljudi, ki so se obrnili stran od tistega, kar na Slovenskem velja za levico. Nova »levica« je predvsem skupina ljudi, ki zasedajo ključne položaje na družboslovno-humanističnih fakultetah, inštitutih ter medijih in brani svoje privilegije.

Svoje mišljenje o svetu tudi vsiljuje vsej družbi, čeprav do tega nima nikakršne pravice. Žrtev njenega razmišljanja smo vsi državljani Republike Slovenije, 2,1 milijona ljudi. Sem pa v slovenskih medijih zasledil izjave družboslovcev z nazivi, ki mlajše, ki so spontano konzervativni in se opredeljujejo za politične stranke z desne strani slovenske politične arene, označujejo za neoliberalce in materialiste.

To v očeh slovenskih novolevičarjev že samo po sebi pomeni, da so slabi ljudje. Slovenska nova desnica naj bi bila tudi neracionalna. To sem slišal večkrat. Sklepam, da je takšno mišljenje med nosilci nazivov na slovenski »levici« splošno razširjeno.

bobo

Na drugi strani naj bi bila levica racionalna, četudi to ni bilo neposredno izrečeno. Izhaja pa iz izjav novolevičarjev, ki se jim zdi samoumevno, da lahko nerazumnosti obsojajo slovenske spontane konzervativce. To pomeni, da naj bi bili slovenski »levičarji«, nasprotno od »desničarjev«, že v izhodišču razumni in dobri ljudje. To je izraz skrajne arogance in nespoštovanja do sočloveka kot tudi zavračanja slovenske resničnosti.

O posledicah izjemne širitve skupine izobraženih ljudi v času po drugi svetovni vojni je pisal Peter Turchin. Množično pridobivanje diplom in nazivov je namreč omogočalo mobilnost navzgor, torej napredovanje po družbeni lestvici. Potomec staršev, ki so bili manualni delavci, je lahko  postal del aparata države ali, na primer, odvetnik ali znanstvenik.

Danes se je ta sistem izrodil. Izobraženih ljudi je namreč preveč. Trg dela jih ne more več posrkati vase. Tudi narava zaposlovanja se je spremenila, vse več je prekarnih, začasnih zaposlitev. Se pa izobraženi mlajši ljudje borijo za tisto, kar imajo za svoje pravice. Sprožajo revolucije, grozijo z zamenjavo oblasti.

V Sloveniji je množenje visokoizobraženih družboslovcev in humanistov pridobilo specifična razsežja. Njihovo razumevanje slovenske zgodovine je izkrivljeno in združeno s samosvojim razumevanjem »kapitalizma«, »družbene enakosti« in »socialne države«.

Nikakor ne razmišljam kot slovenski »levičar«, daleč od tega. Tega si ne želim. Odločno tudi nasprotujem temu, da bi mi bilo »levičarstvo« vsiljeno. Ljudje lahko o svetu razmišljamo na tak ali drugačen način. Noben »levičar« nima pravice, da bi svoje razumevanje sveta dojemal kot zveličavno, kot nekaj, kar je tako razumno in utemeljeno, da so vsa drugačna razmišljanja in ureditve sveta manjvredna in ne-umna (pomišljaj sem zapisal zavestno). To je izraz skrajne arogance in miselnega totalitarizma.

Kritike je potrebna tudi druga stran. Slovenska »desnica« je v slovenski igri prestolov nepovratno izgubila. To pomeni, da ne more računati na to, da bi lahko po letu 1991 zasedla tako ugoden političen in ekonomski položaj kot »levica«. Priložnost za to je bila že zdavnaj izgubljena. Od dogajanj iz leta 1991, ko bi bilo z lustracijo in denacionalizacijo mogoče sorazmerno izenačiti startne možnosti enih in drugih, je minilo veliko preveč časa.

Tako v preteklosti kot danes prehoda na iste startne pozicije tudi ne upravičuje mnenje volilnega telesa, državljanov Republike Slovenije. To si moramo priznati, četudi z nelagodjem. Znotraj tega zavedanja moramo poiskati rešitev, izoblikovati moramo jasen pogled na skupno prihodnost.

Slovenska »desnica« nikakor in nikoli ne more »zmagati« in spremeniti tistega, kar se ji dogaja od leta 1941 naprej. V tisti meri, ko slovenska »desnica« upa na izenačitev startnih možnosti (o startnih možnostih bom še pisal), je to docela iluzorno. Zadošča sicer za manipulacijo dela trdega jedra volivcev SDS, vendar ničesar ne spreminja, ko gre za realno porazdelitev moči in privilegijev.

»Desnica« tudi ni zmagala na zadnjih volitvah. Kvečjemu je izgubila. To pa nikakor ne pomeni, da je zmagala »levica«. Tudi ta je izgubila. Zmagovalcev v tej igri ni. Končno, in daleč najpomembneje, pa je izgubila skupnost, izgubili smo vsi državljani in prebivalci Slovenije.

Tvorba manjšinske koalicije je že v izhodišču tragikomična, ne morem si je namreč predstavljati v razmerah skrajne polarizacije. Manjšinska koalicija ni tako močna, da bi lahko uvedla ključne spremembe, ki bi vplivale na delovanje gospodarstva.

Niti ne verjamem, da bo zdržala do konca mandata (vzpostavitev nove vladne koalicije preprečujejo ljudje, ki so do svojega položaja prišli s pomočjo opranega denarja in so del tistega, kar se v Sloveniji ima za »levico«; ti isti ljudje in njihovi zavezniki bodo naredili vse, da bi »desno« vlado vrgli; ta proces se je že začel).

Sicer ni dvoma, da je rezultat zadnjih volitev legitimen. Kaže pa na dejanska razmerja moči v slovenski družbi. Visoko volilno udeležbo vidim predvsem kot izraz obupa ljudi, ki si želijo, da se konča politično delovanje, ki je utemeljeno na sovraštvu in strahu.

Dokler ne bo prišlo do iskrenega prizadevanja, da se polarizacija omili, in dokler bodo politično elito predstavljali tisti ljudje, ki jo predstavljajo danes, ne morem nikomur verjeti niti besede. Obenem pa so se za trenutek odprla vrata, ki omogočajo trezen vpogled v skupno prihodnost. Upam, da te priložnosti ne bomo izpustili iz rok.

Šimen Zupančič

Rešitev za slovensko »desnico« predstavlja, prvič, opustitev pričakovanja, da se je mogoče vrniti v leto 1941 ali 1991 in začeti iz starega ali z istih startnih pozicij. Drugič, nujna je krepitev več političnih akterjev, denimo SLS in NSI, ki bosta očiščeni korupcije, nepotizma in egoizma.

Obe morata biti deležni spoštljivega, odraslega in uravnovešenega odnosa, ne pa bolestne želje SDS po absolutni prevladi. Ta je samouničevalna za SDS in uničevalna za desno stran slovenske politične arene. In tretjič, nujen je razvoj konzervativnega miselnega tabora, ki bo neodvisen od SDS in Cerkve. To je več kot nujno zaradi tega, ker se družba naglo sekularizira. Hkrati s tem pa je nemogoče trajno živeti v preteklosti.

Cerkvena elita, na primer, sicer premore denar in moč, vendar kot organizacija zamira. Obenem je vse več mlajših ljudi spontano konzervativnih. To pomeni, da jim je treba ponuditi možnost za politično delovanje, ki ne bo zaprto v eno samo stranko ali organizacijo, kot je Cerkev. Politično in religiozno delovanje ljudi mora biti osvobojeno prisile.

Poleg navedenega, in vzporedno s tem, predstavlja rešitev položaja Slovenije normalizacija represivnega in državnega aparata. To pomeni, da morajo represivni organi in državni aparat v celoti delovati na osnovi meritokratskih načel, ne pa na osnovi strahu in lagodnosti, politične okuženosti in lojalnosti, osebnih interesov in korupcije. Policija, na primer, ne more delovati kot organizacija, ki deluje v prid prebivalstva, obenem pa služiti interesom jugoslovanske ter italijanske mafije. Vse preveč državnih tožilcev tudi nima hrbtenice.

David Brooks je v pogovoru s Scottom Gallowayem dejal, da se Združene države Amerike danes veliko preveč politizirajo in da so veliko preveč nemoralne. Tukaj ni mišljeno moraliziranje o sami morali, temveč gre za vprašanje, ali v ZDA sploh obstajajo vrednote, ki veljajo za celotno skupnost. To isto, da je močno politično polarizirana, obenem pa je moralno izpraznjena, je mogoče reči tudi za Slovenijo. Slovenska družba je namreč veliko več od »levih« in »desnih«, ki ji vladajo danes.

Ponovno poudarjam, da nič ne opravičuje priprav na rušitev oblasti, s katerimi se očitno ukvarja slovenska lažna levica. Kar pa ne pomeni, da nasprotujem demonstracijam.

Treba se je vprašati o tem, kakšna je naša skupna prihodnost, ne pa metati oblasti katerekoli barve. To je neopravičljivo. Najhuje je, da predstavlja metanje oblasti nadaljevanje državljanske vojne, da želi izbrisati tiste, ki mislimo drugače kot slovenski »levičarji«.

Državljanska vojna v Sloveniji traja že 85 let. In ve se, kdo jo je sprožil. Tudi to je del slovenske nenormalnosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.