Današnji esej berite kot vzporednico s tistim, ki sem ga objavil pred enim tednom. Če sem se pred enim tednom ukvarjal z erozijo morale pri slovenskih elitah, pa se tokrat ukvarjam z istim procesom, le da med mladimi in čisto običajnimi ljudmi. Oba procesa sta tudi povezana.

Po vrnitvi v Slovenijo v začetku leta 2025 se prepogosto srečujem z ravnanjem, ki ga lahko brez zadržkov označim za vdiranje v moj zasebni prostor. Obenem pa gre tudi za poudarjen egoizem, v tem okviru pa za pomanjkanje empatije. Naj razložim.

Pred dvema dnevoma, na primer, sem se v Ljubljani peljal z mestnim avtobusom. Sedel sem na sedež, na katerega je naslanjala podplate svojih športnih copatov mlada ženska, gotovo dijakinja ene od ljubljanskih srednjih šol.

Ko sem jasno nakazal, da se bom usedel, je podplate sicer umaknila, obenem pa je na sedežu še zmeraj sedela izrazito zleknjena, tako kot doma na kavču. S koleni se me je skoraj dotikala.

Četudi je imela glavo blizu moje, sedela je namreč za mano, je poslušala glasbo z mobilnega telefona, ki je bila zame veliko preglasna. Na to, da je glasba preglasna, sem jo tudi opozoril.

Nato je telefon utišala, ni pa ga ugasnila. Za svoje vedenje se mi ni opravičila. Očitno sem bil zanjo tudi moteč, oziroma sem si drznil poseči v njene osebne pravice. Bila je izrazito nespoštljiva.

Nekaj podobnega sem pred meseci doživel v slaščičarni v Medvodah, kjer je mlada ženska tudi po mojem posredovanju nadaljevala z glasnim poslušanjem pogovorne oddaje. Odvrnila mi je, da to lahko počne, ker je njeno ravnanje pač enako pogovoru.

Kar seveda ni, ker so glasovi, ki izhajajo iz mobilnih telefonov, izrazito visoki in šumeči, ker so zvočniki v njih izjemno majhni. Končno pa sploh ne gre za to, gre za osnovno spoštovanje do sočloveka, za spoštovanje njegovih želja.

Njuno vedenje razumem kot neposreden vdor v moj osebni prostor, kot izraz tega, da ju ni nihče naučil tega, da se je treba v javnem prostoru spoštljivo in zadržano vesti do soljudi. Njuno obnašanje vidim tudi kot nesposobnost empatije, naklonjenega odnosa do sočloveka.

V Berlinu, na primer, je med obvestili na avtobusih mestnega prometa slišati tudi kratek nagovor, ki pravi, da so Berlinčani sicer neposredni, vendar spoštujejo soljudi. Zato poslušajo glasbo in se pogovarjajo tako, da uporabljajo slušalke. Pri pogovorih tudi ne kričijo.

Dobro bi bilo, ko bi takšen nagovor uvedli tudi v Ljubljani, Mariboru, Celju ... Uporabniki javnega prevoza v Sloveniji se namreč ne znajo vesti v skladu s potrebami soljudi.

Poslušanje glasbe, igranje video iger brez slušalk in glasno govorjenje je na ljubljanskih mestnih avtobusih sicer docela samoumevno. Z naštetim se srečujem pogosto, četudi ne vsakič, ko uporabljam mestni avtobus.

Tovrstnih primerov je še več in se ne nanašajo le na mlade. Pred kakšnim mesecem, na primer, sem stal v vrsti pred trgovino in bil prisiljen poslušati glasno predstavitev stanovanja, ki je potekala na mobilnem telefonu.

Človek, ki je vse skupaj predvajal, je stal le kakšen meter za mano. Obrnil sem se in ga prosil, da stvar posluša malce tišje. Z mano se je začel nemudoma prepirati.

Med drugim je dejal, da je slišati glasno glasbo tudi iz enega od bližnjih lokalov in da naj grem tudi tja in se pritožim tudi tam.

osebni arhiv

Prepir je še nadaljeval, čeprav je bila moja pripomba umirjena in spoštljiva. Ko sem ljudi v tujini opozarjal na to, da poslušajo preglasno glasbo, so se mi zmeraj opravičili in telefon utišali. V Sloveniji, nasprotno, pa se začno ljudje vse preradi prepirati.

Končno sem se obrnil k njemu in mu dejal, da je očitno Slovenec. To se je ponovilo dvakrat, namreč njegovo odgovarjanje, tako da sem ga na to, da je nevzgojen Slovenec, opozoril dvakrat (odziv z moje strani nikakor ni bil docela sprejemljiv; številni ljudje, ki me obdajajo, se namreč znajo vesti v javnosti in so sposobni sočutja; izražanje sočutja tudi ne pomeni, da je nekdo šibek človek ali moški).

Lastniki in uslužbenci lokalov dejansko izjemno pogosto prisiljujejo ljudi, da poslušajo preglasno glasbo. To se mi zgodi domala zmeraj, ko obiskujem lokale v Ljubljani ali pač v kateremkoli kraju v Sloveniji.

Tudi zaradi mojih pozivanj k temu, da naj se glasba utiša, sem se več kot enkrat znašel v neprijetnem položaju, ko se je natakar ali natakarica z mano začela prepirati ali pa sem iz njunega odnosa lahko jasno zaznal, da sta do mene nespoštljiva in sovražna.

Da gre pogosto za neprijetno glasbo, ki je neprimerna za kavarno, pri mladih gre za tehno, tudi to je samoumevno. Mladi natakarji svoj glasbeni okus tudi pogosto vsiljujejo obiskovalcem lokalov.

Na splošno velja, da je kakovost glasbe v Sloveniji nizka, če že omenjam glasbo, ki sem jo prisiljen poslušati. Tudi v Nemčiji sem se v kavarnah – nikakor pa ne zmeraj – srečeval z glasbo, vendar je bila ta primerna kavarniškemu okolju. Pogosto je tudi ni bilo, kakšen blagoslov!

Enkrat sem mlademu natakarju v nekem lokalu dejal, da z glasnim tehnom polni praznino v svoji glavi. Pred tem sem ga umirjeno prosil, da glasbo utiša. Njegova aroganca v odnosu do mene je bila izjemna.

Tako je tudi na medkrajevnih avtobusih. Tudi tam se srečujem z vozniki, ki veliko preglasno poslušajo glasbo, pogosto je to slovenski ali balkanski turbo folk.

Šoferje sem že večkrat vprašal, zakaj ne vključijo zgolj zvočnika, ki je ob njihovem sedežu, ne pa, da celoten avtobus prisiljujejo, da posluša glasbo po njihovem okusu (pred nekaj dnevi me je na Štajersko vozila izjemno spoštljiva šoferka, ki je, nasprotno od svojih kolegov, znala voziti avtobus; njeni kolegi, to moram omeniti, vozijo avtobus kot traktor, z njive pa preko ceste v jarek in spet nazaj; pospešujejo tudi neverjetno divje).

V večini primerov šoferji po mojem posredovanju glasbo poslušajo nekoliko tišje, sem se pa enkrat srečal z mlajšim šoferjem, ki mi je odločno in bojevito dejal, da bo poslušal glasbo, če to pač želi. Ta človek je bil več kot očitno Slovenec, glasba pa slovenski turbo folk.

Omenim lahko tudi to, da sem se na poti iz Slovenske Bistrice v Ljubljano in nazaj večkrat peljal z avtobusom, ki je bil namenjen šolskim otrokom, nikakor pa ne odraslim.

Zato smo potniki sedeli postrani, ker je bilo prostora za udobno sedenje izrazito premalo. Potovanje je bilo izrazito neudobno. In to je primitivizem Arrive in njenega vodstva, nesposobnost za izražanje spoštovanja do uporabnikov njihovih storitev.

Jure Klobčar

Sprašujem se, kaj se je zgodilo s to družbo, da se ljudje vse prepogosto vedejo na način, ki je globoko nespoštljiv, ki je nenaklonjen sočloveku.

Razmere vidim kot izraz tistega, kar se dogaja med družbenimi elitami. Te so nezmožne za odprt in spoštljiv dialog, hkrati pa so izrazito napadalne do tistih, ki so na drugi strani politične ali mnenjske ločnice.

Številni posamezniki do svojega premoženja tudi niso prišli v potu svojega obraza, temveč prepogosto s špekulacijami in goljufijami, pri čemer so jih podprli pasivni birokrati ter pasivne nadzorne organizacije. Njihov odnos se nato preliva v družbo, med ljudi.

Visoka je tudi slovenska raven avtodestruktivnosti. V svetovnem vrhu smo po številu samomorov na sto tisoč prebivalcev. To velja tudi za količino popitega alkohola na prebivalca. Prekomerno se tudi drogiramo. Nekaj v tem prostoru je potemtakem narobe.

Srečujemo se tudi s specifičnim pomanjkanjem zavedanja o potrebah sočloveka, o mejah njegovega zasebnega prostora, ki ga goji vse preveč ljudi z ulice. Pa ne gre le za sočloveka, gre tudi za potrebe skupnosti.

Ko govorim o tem, da je del ljudi pozabil na sočutje, se to nanaša tako na mlade kot na nekoliko starejše.

Mladi vozijo električne skiroje tako, da pri tem vedno znova ogrožajo pešce. Pri tem se jim približajo zgolj na nekaj deset centimetrov. To sem sam doživel večkrat, večkrat sem tudi opazoval, ko se je to zgodilo drugim ljudem. Zelo pogosto se vozniki skirojev vozijo tam, kjer ni kolesarskih stez.

Pogosto vozijo tudi hitreje od zakonsko dopuščenih 25 kilometrov na uro, ker so umaknili digitalno blokado, ki ne dopušča hitrejše vožnje.

Nevarno se vozijo tudi kolesarji in kolesarke. Tokrat gre za starejšo generacijo. Tudi one in oni se vozijo izven kolesarskih stez in izjemno blizu soljudem. Večkrat sem doživel, da so me ljudje na električnih skirojih ali kolesarji prehiteli zelo hitro in se mi pri tem tako močno približali, da sem se ustrašil.

V Berlinu, na primer, ki ima skoraj 3,8 milijona prebivalcev, se z nevarno vožnjo ljudi na kolesih in skirojih nisem srečal nikoli, pa sem tam v kosu živel več kot tri leta, leta pred tem pa približno pet mesecev na leto (o slovenski prometni policiji tukaj ne bom pisal, je pa zadolžena, to moram reči, za vzdrževanje reda na mestnih ulicah; iz meni neznanih razlogov tega ne počne).

Omenim lahko tudi primere, ko se voznik ali voznica na pešpoti srečata s prijatelji in ustavita kolo, pri tem pa se ne ozirata na ljudi, ki sta jim s kolesom zaprla pot. Tukaj so še vozniki avtomobilov, ki vozijo izrazito napadalno in ne upoštevajo varnostne razdalje.

Visoka je tudi slovenska raven avtodestruktivnosti. V svetovnem vrhu smo po številu samomorov na sto tisoč prebivalcev. To velja tudi za količino popitega alkohola na prebivalca.

Prekomerno se tudi drogiramo. Nekaj v tem prostoru je potemtakem narobe. Preveč ljudi se lahko z vsakdanom slovenske družbe sooči le, če so omamljeni, ali pa obupajo in storijo samomor.

Vzrokov za vedenje, ki ga opisujem zgoraj, je več.

Prvič, gre za ravnanje slovenskih »levih« in »desnih« elit, ki je izrazito agresivno. Ene in druge razdeljujejo družbo na dva pola.

Nižji sloji, ali pač ljudje, ki ne spadajo med elite, ga ponotranjajo in posnemajo. Družbene elite – pred tednom dni sem pisal o politikih, managerjih, učiteljih, vrhovih Cerkve in izobražencih – jim namreč predstavljajo zgled. Od njih so se naučili tega, kako se vesti. Njihov vpliv sega tako daleč, da ljudje zatirajo željo po izražanju empatije, ki jim je prirojena.

Drugič, srečujemo se s pomanjkljivo socializacijo v smislu učenja pravil vedenja. Od mladostnikov veliko preradi pričakujemo, da se bodo vedli kot odrasle osebe.

Kar preprosto niso. Pogosto tudi izhajajo iz okolja, ki jih ne seznanja s tistim, kar smo včasih imenovali »bonton«. Starši namreč ne opravljajo svoje socializacijske vloge. Mladostnike tudi veliko preveč varujejo.

Na žalost so starši odpovedali kot avtoritete. Ni naloga učiteljev, da bi prevzemali vlogo socializatorjev. Obenem pa so tudi številni učitelji pomanjkljivo socializirani.

Tretjič, v zadnjih desetletjih so se po družbeni lestvici vzpenjali ljudje, ki niso ponotranjili vrednot, v skladu s katerimi se spoštuje prostor sočloveka ter ceni vedenje, ki je naklonjeno sočloveku. Gre za razliko med »starimi« in »novimi bogataši«.

Z zatonom ljudi, ki se znajo vesti v javnosti, ki so dopuščajoči in imajo naklonjen odnos do sočloveka, se soočamo že dlje časa, se je pa ta proces v zadnjih tridesetih letih bistveno pospešil. Tukaj gre za sistematično negativno selekcijo, za preživetje in vzpon najbolj napadalnih in brezvestnih članov elit.

MPA

Četrtič, k razmeram, v katerih je vse manj sposobnosti za empatijo, torej za sočutje, so bistveno prispevali digitalni mediji. Empatija vključuje spoštovanje do sočloveka in prostora, v katerem se giblje, od časa uvedbe pametnih telefonov ter novih družbenih omrežij pa je vse šibkejša (o tem je pisala Joan Twenge že okoli leta 2012, danes pa se s tem ukvarja Jonathan Haidt, pa tudi drugi).

Tudi empatije se moramo naučiti, obenem pa je del naše genetske dediščine. K njej smo sicer nagnjeni, če pa iz okolja ne moremo razbrati, da se je treba tako vesti, jo bomo zanemarjali, jo potlačili, se ji odrekli.

Da pa so slovenski mladi in tudi ljudje nasploh neempatični, o tem priča vrsta primerov, ki sem jih navedel zgoraj.

Petič, kultura nižjih razredov je postala značilna za vse družbene skupine, tudi za srednji razred.

Prijatelj mi je zgroženo pripovedoval, da so v času praznovanja ob koncu mature – nedavno se je zgodilo na eni od znanih ljubljanskih gimnazij – vrteli slovenski turbo folk. Modrijani so, na primer, dvakrat zapored napolnili dvorano Stožice, kar je pred leti uspelo tudi Andreasu Gabalierju na Dunaju.

Osebno turbo folku ne nasprotujem, četudi ga sploh ne razumem. Je pa za višje razrede ter bolj izobražene ljudi značilno, da spoštujejo kode obnašanja ter imajo okus, ki se razlikuje od tistega, ki je značilen za nižje razrede.

Srednji razred, na primer, se oblači na specifičen način, posluša specifično glasbo in spoštuje zasebnost sočloveka. To je otroku dano že v procesu socializacije.

Tukaj gre za to, na primer, da se v kavarnah ne kriči, da glasba v lokalih ne moti pogovorov, da se spoštuje osebni prostor sočloveka, da se sočloveka v osnovi spoštuje. In tukaj ne gre le za to, da se drugemu ne hodi po prstih, temveč za to, da se v prostor drugega človeka ne vdira z glasnim govorjenjem ter glasno glasbo.

Na splošno je bil srednji razred na Slovenskem zaradi specifičnih zgodovinskih razlogov zmeraj šibek, danes pa se je vanj povzpelo veliko novih bogatašev, ki imajo specifičen okus in se obnašajo v skladu s specifičnimi pravili, ki niso naklonjena sočloveku.

In šestič, ta družba očitno pritiska na človeka. Življenje v njej je neprijetno. To vodi do avtodestruktivnosti. K temu brez dvoma prispeva tudi pomanjkanje empatije.

Spet bom poudaril, kot že prejšnji teden, da so številni ljudje izrazito empatični in spoštljivi v odnosu do sočloveka. In to ni odvisno od njihove razredne pripadnosti.

Na žalost pa primitivizem slovenskih elit, primitivizem mnogih odraslih in obstoječ vzgojni vzorec spodbujajo nespoštljiv in neempatičen odnos do soljudi.

Treba si je zastaviti vprašanje, kaj storiti, da bomo živeli v ozračju naklonjenosti tako do soljudi kot do sebe.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.