Župan Roman Leljak ob koncu drugega mandata govori o dosežkih, neuresničenih načrtih in prihodnosti občine ter pojasnjuje, zakaj je po prvotni napovedi, da ne bo več kandidiral, svojo odločitev spremenil.

Ko danes pogledate na svoj mandat, katere cilje, ki ste si jih zadali ob začetku, vam je uspelo uresničiti in kaj je ostalo nedokončano?

Za nami je zelo uspešno obdobje. Ko sem prevzel vodenje občine, so bili Radenci po kazalnikih razvitosti na 22. mestu med 27 pomurskimi občinami. Po letošnjih podatkih ministrstva za finance smo na prvem mestu v Pomurju, po stopnji razvitosti pa smo prehiteli tudi nekatere bistveno večje občine in mesta, med njimi Lenart, Maribor in Ljubljano.

Radenci so postali prijeten in urejen kraj za življenje. Gospodarski razvoj smo usmerili predvsem v turizem, še posebej v športni turizem. Zaposlenost v občini je nad slovenskim povprečjem. Pri tem nam sicer pomaga bližina Avstrije, kjer je zaposlenih veliko naših občanov, vendar se tudi to spreminja. Ko ljudje upoštevajo stroške prevoza, prehrane in čas na poti, se številnim znova bolj splača delati doma.

Najpomembnejše pa je, da občine v tem mandatu nismo dodatno zadolžili. Razvoj smo financirali predvsem z evropskimi in državnimi sredstvi ter lastnimi prihodki. Smo ena redkih občin, ki sama ustvari več prihodkov, kot jih prejme od države.

Če bi morali izpostaviti konkretne dosežke, na katere ste najbolj ponosni, katere bi navedli?

Zagotovo moram najprej omeniti novo telovadnico pri Osnovni šoli Kapela. Glede na ceno kvadratnega metra velja za eno najugodnejših šolskih telovadnic v Sloveniji. Projekt je bil izveden pregledno, gospodarno in korektno.

Drugi velik dosežek je čistilna naprava Občine Radenci, ki je prej sploh nismo imeli. Zgradili smo jo z izvajalcem iz Hamburga. Gre za sodobno, daljinsko vodeno napravo z lastnim laboratorijem, ki izpolnjuje evropske standarde. Tudi ta projekt smo izvedli po zelo ugodni ceni.

Dokazali smo, da je mogoče graditi kakovostno, pregledno in brez nepotrebnega zapravljanja javnega denarja.

Kaj pa vam je ostalo kot morda največje razočaranje?

Največje razočaranje je državna cesta med Grabonošem, Kapelskim Vrhom in Radenci. Njena obnova je bila prvotno načrtovana že za leto 2023, nato pa jo je država prestavila šele v leti 2031 oziroma 2032.

To ni zgolj še ena cesta. Gre za pomembno turistično povezavo, ki bi občutno skrajšala pot z avtoceste do Radencev in našega termalnega kopališča. Brez dobre prometne dostopnosti ni mogoče resno razvijati termalnega, zdravstvenega in drugega turizma.

arhiv

Zato sem bil do takšne odločitve države zelo kritičen. Državne ceste morajo služiti razvoju naših krajev, gospodarstva in občanov. Ne moremo govoriti o razvoju slovenskega turizma, hkrati pa zaradi slabih prometnih povezav ljudi posredno usmerjati v avstrijska zdravilišča.

Pomemben projekt je tudi obnova zdraviliškega parka. Kako daleč ste pri tem?

Zdraviliški park je bil dolga leta obremenjen z denacionalizacijskim zahtevkom. Ta težava je zdaj večinoma rešena, država mora poravnati le še določeno odškodnino.

V zadnjih letih nam je uspelo približno polovico parka pridobiti v last Občine Radenci. Ta del zdaj temeljito obnavljamo. Pridobili smo 1,7 milijona evrov nepovratnih sredstev, vložili milijon evrov lastnega denarja in pridobili še dodatna državna sredstva. Skupna vlaganja v območje parka tako znašajo približno štiri milijone evrov.

Naš cilj je, da tudi preostali del parka preide v občinsko last in da park obnovimo kot celoto. To ni samo zelena površina, ampak zgodovinsko srce Radencev. Tukaj so bila prva termalna kopališča v Pomurju. Pred drugo svetovno vojno so bili Radenci pomembna postojanka med Dunajem in Zagrebom. V kraju je stalo več imenitnih vil, pri eni izmed njih pa je bilo urejeno tudi eno prvih teniških igrišč v Evropi.

Ker Radenci nimajo klasičnega mestnega središča, bo prav obnovljeni park postal osrednji prostor kraja – prostor srečevanja, druženja, dogodkov in življenja.

Kakšna je vaša vizija Radencev kot turistične in zdraviliške destinacije čez deset let?

Želim si, da bi se Radenci vrnili med vodilne slovenske turistične destinacije. V nekdanji Jugoslaviji so bili skupaj z Bledom in Portorožem eden najbolj prepoznavnih turističnih krajev. Pozneje je Slovenija Radence precej zanemarila, mi pa smo jih v zadnjih letih ponovno postavili na zemljevid.

Naša prihodnost je v zdravstvenem, zdraviliškem in športnem turizmu. V zadnjih šestih letih smo zgradili pet novih nogometnih igrišč, zato lahko že danes gostimo večje športne ekipe in skupine na pripravah.

Manjkajo nam predvsem dodatne hotelske nastanitve za športnike. Rešitve iščemo skupaj s Savo Turizmom, hkrati pa pripravljamo tudi svoje možnosti. Ko bomo uredili še ustrezne nastanitvene zmogljivosti, bomo lahko ponudili celovit športno-turistični produkt.

Pri turizmu veliko stavite tudi na turistično takso. Kako jo uporabljate?

Moje stališče je jasno: turistična taksa mora v celoti ostati lokalni skupnosti, v kateri je bila ustvarjena. Namenjena mora biti razvoju turistične infrastrukture, njenemu vzdrževanju in organizaciji turističnih dogodkov.

V Radencih smo v zadnjih osmih letih ves prihodek iz turistične takse vrnili v turizem. Z njim gradimo novo infrastrukturo, vzdržujemo obstoječo ter financiramo prireditve, med njimi tudi Radensko poletje.

Glasbeni in drugi dogodki so namenjeni predvsem gostom in obiskovalcem, občanom Radencev pa omogočamo prost vstop. Tako denar, ki ga ustvarja turizem, koristi tudi ljudem, ki tukaj živijo.

Eden od izzivov manjših občin je zadržati mlade. Kako je s tem v Radencih?

Mladi ostanejo tam, kjer vidijo prihodnost. Zato je razvoj občine najboljša demografska politika. Če občina stoji na mestu, mladi v njej ne vidijo priložnosti in odidejo.

V Radencih smo trenutno na pozitivni poti. Pomembno vlogo ima tudi srednja šola za turizem in gostinstvo, vendar bi morali nekoliko premisliti njeno jezikovno usmeritev. Ker smo le deset kilometrov oddaljeni od Bad Radkersburga, je znanje nemščine seveda pomembno, vendar bi morali bistveno več poudarka nameniti tudi angleščini.

Če mlade izobražujemo predvsem za delo čez mejo, bomo težko pričakovali, da bodo ostali doma. Če bi občino vodil kot zasebno podjetje, bi razmišljal predvsem o tem, kako ustvariti dovolj kakovostnih delovnih mest in priložnosti, da bi mladi svojo prihodnost videli prav v Radencih.

Po drugi strani v Radencih gradite oziroma pripravljate nova stanovanja in parcele. Kakšen je interes?

Za občino s približno 5500 prebivalci je zanimanje izjemno. Trenutno se gradijo trije stanovanjski bloki, za še tri pa so že izdana gradbena dovoljenja. Poleg tega pripravljamo približno 120 novih gradbenih parcel.

Pred nekaj meseci smo prodajali 30 občinskih parcel. Vse so bile prodane v 14 minutah. Težko bi dobili jasnejši dokaz, da si ljudje želijo živeti v Radencih.

arhiv

Občina pridobiva primerna zemljišča in jih v skladu z zakonodajo spreminja v zazidljive parcele. Prodajamo jih po ceni 30 evrov za kvadratni meter. Naš cilj ni ustvarjanje nepremičninskega dobička, ampak omogočiti mladim in družinam, da si lahko zgradijo dom. Hkrati ne dovolimo, da bi se cene zemljišč umetno napihovale.

Kdo kupuje te parcele?

Kupujejo jih domačini, mladi in tudi ljudje, ki se v Radence priseljujejo iz drugih krajev. Ko nekdo pride k nam kot turist in mu je kraj všeč, nato pa tukaj kupi stanovanje ali parcelo in si ustvari prihodnost, smo dosegli svoj cilj.

Število prebivalcev nam raste, povečuje pa se tudi število mladih. Nova stanovanja se prodajajo po približno 2400 do 2600 evrov za kvadratni meter, kar je v primerjavi z večino Slovenije še vedno razmeroma sprejemljiva cena.

Ko bo zgrajena cesta proti Svetemu Juriju, bomo imeli do avtoceste približno štiri kilometre. To pomeni približno dvajset minut vožnje do Maribora in deset do petnajst minut do Murske Sobote.

Mlada družina lahko živi v Radencih, eden od staršev dela v Mariboru, drugi v Murski Soboti, otroci pa odraščajo v varnem in urejenem okolju. Prav to mora omogočati razvojna občina.

Kako ocenjujete čezmejno sodelovanje z Avstrijo?

Sodelovanje z avstrijskimi občinami je dobro, vendar je resnično pomembnih evropskih projektov premalo. Preveč je tako imenovanih mehkih projektov, premalo pa takšnih, ki bi trajno izboljšali infrastrukturo, gospodarstvo in kakovost življenja na obeh straneh meje.

Na nekaterih področjih je Občina Radenci razvojno že pred Bad Radkersburgom in nekaterimi drugimi avstrijskimi občinami. Življenje na obeh straneh meje je danes precej primerljivo, pri razvojnih zmogljivostih pa smo na nekaterih področjih celo v prednosti.

Največja ovira niso lokalne skupnosti, temveč počasna državna birokracija in dolgotrajni upravni postopki.

Poplave leta 2023 so pokazale ranljivost območja ob Muri. Kako dobro je občina danes pripravljena?

Sanacijo po poplavah smo izvedli dobro in organizirano, pri tem pa nam je pomagala tudi država. Na občini sem ustanovil posebno ekipo, ki se je ukvarjala izključno s pripravo in izvajanjem sanacijskih projektov. Skoraj vsa sredstva, ki smo jih prejeli za odpravljanje posledic poplav, smo že uspešno počrpali.

Najbolj je bilo prizadeto naselje Boračevo, kjer smo večino težav že odpravili. Ostajajo še druga poplavno ogrožena območja, ki jih bomo morali postopoma urediti.

Na običajne vremenske dogodke smo dobro pripravljeni. Na ekstremna, stoletna neurja pa se nobena občina ne more pripraviti popolnoma. Zato poleg preventive potrebujemo tudi učinkovit sistem hitrega ukrepanja, sanacije škode in pomoči prizadetim ljudem.

Pri tem opozarjate tudi na napačne posege v vodotoke. Kaj imate v mislih?

Voda sama po sebi ni sovražnik. Težava nastane, ko želimo naravo na silo spraviti v ravne kanale.

Potoki so tisočletja nastajali tako, da so vijugali. S tem so zadrževali vodo in vlažili okoliška zemljišča. Če vse struge poravnamo, vodo čim hitreje odvedemo in izsušimo okolico, ustvarjamo nove težave.

arhiv

Mura je imela nekoč veliko naravnih pritokov, zato suša v Pomurju ni bila tako izrazita. Danes smo reko omejili, kanale praznimo in vodo hitro odvajamo. Nato pa porabljamo ogromno denarja za umetne namakalne sisteme.

Kar je narava nekoč urejala sama in brezplačno, danes z velikimi stroški poskušamo nadomestiti z umetnimi rešitvami.

Novembra lani ste napovedali, da ne boste več kandidirali za župana, nato pa ste si premislili. Zakaj?

Tudi danes nisem navdušen nad mislijo, da bi ponovno kandidiral. To je moj drugi mandat, star sem 62 let in več časa bi rad namenil svojemu osnovnemu poklicu – pisanju in zgodovinskemu raziskovanju.

Napisal sem več kot 60 knjig. Dobro sem navzoč na hrvaškem in angleško govorečem trgu, dve knjigi pa sta izšli tudi v španščini. To delo mi veliko pomeni in rad bi se mu ponovno bolj posvetil.

Ko sem napovedal odhod, so se v Radencih zelo hitro začele povezovati skupine in ljudje, ki so občino vodili pred menoj. Takrat sem ugotovil, da razvojna smer, ki smo jo postavili, ni samoumevna.

Danes imamo dobro podlago za nadaljnji razvoj in veliko začetih projektov. Država nam dolguje približno 700 tisoč evrov, na računu imamo okoli 1,6 milijona evrov, letni prihodek občine iz državnega financiranja pa znaša približno štiri milijone evrov.

Odločitev za morebitno ponovno kandidaturo zato ni povezana z željo po funkciji, ampak predvsem z odgovornostjo, da dokončamo delo, ki smo ga začeli.

Kaj bi želeli spremeniti v sistemu lokalne samouprave?

Lokalne skupnosti bi morale dobiti več samostojnosti. Župani in direktorji občinskih uprav bi morali imeti tudi več možnosti, da zaposlene nagradijo glede na njihovo delo, odgovornost in dosežene rezultate.

Sedanji sistem ni pravičen. Zaposleni so razvrščeni v enake plačne razrede, čeprav ne opravljajo vsi enakega obsega dela in ne prevzemajo enake odgovornosti.

Če je občina uspešna, bi morali njen uspeh občutiti tudi zaposleni, ki so k temu prispevali. Danes imajo zaposleni v močno zadolženi občini lahko enake plače kot zaposleni v občini, ki je po razvitosti na prvem mestu.

Takšen sistem ne spodbuja učinkovitosti in dobrega dela. Katerakoli politična opcija bi to uredila, bi naredila zelo pomemben korak za slovensko lokalno samoupravo.

Za konec: kako želite, da se ljudje čez leta spominjajo vašega županovanja?

O lastni zapuščini ne želim soditi sam. O tem naj odločijo čas in ljudje.

Moja življenjska zgodba je bila polna vzponov in krutih padcev. Za nekatere stvari sem prevzel odgovornost, za druge plačal ceno, čeprav zanje nisem bil odgovoren.

Župansko funkcijo sem prevzel nepričakovano. Tudi sam sem bil presenečen nad izvolitvijo. Nekateri so takrat v šali govorili: če je stanje že tako slabo, izvolimo še Leljaka, pa bo še slabše. Zgodilo se je nasprotno.

Želel sem dokazati, da je mogoče z delom, vztrajnostjo in jasnimi cilji doseči rezultate. V Radencih smo rešili več težav, s katerimi so se ljudje ukvarjali desetletja.

Ali bo za menoj ostalo kaj trajnega, naj presodi prihodnost. Tako danes presojamo delo dr. Karla Henna in dr. Anteja Šarića, brez katerih Radencev, kot jih poznamo, ne bi bilo.

Ob morebitnem tretjem mandatu želim zdraviliški park poimenovati po dr. Anteju Šariću, del parka pa njegovemu spominu posvetiti tudi v njegovem rojstnem kraju na Hrvaškem. Ko sem ga pred kratkim obiskal, sem ugotovil, da številni domačini sploh niso vedeli, kdo je bil, niti da je bila Radenska pred drugo svetovno vojno v lasti hrvaškega državljana.

Takšne zgodbe moramo ohraniti. Kraj ima prihodnost samo, če pozna svojo preteklost in če ljudem, ki so ga ustvarjali, prizna njihovo mesto v zgodovini.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.