Precejšen delež Srbov žal v njem še vedno zaslepljeno vidi narodnega heroja. Precej Srbov se namreč tudi po več kot tridesetih letih ni soočilo s svojo odgovornostjo za morijo na tleh nekdanje Jugoslavije. Pa vendar je vse več tudi takšnih, ki se zavedajo odgovornosti svojega naroda.

Dolgo se je ugibalo, kje bo pokopan Mladić. Njegova družina namreč živi v Bosni in Hercegovini in pričakovali bi, da ga bodo pokopali doma. A v Bosni in Hercegovini človek, ki je pobil osem tisoč nedolžnih fantov in mož v Srebrenici, ne bi mogel imeti državniškega pogreba. V Beogradu pač!

Kdo je bil Ratko Mladić?

Ratko Mladić je bil ena najbolj razvpitih osebnosti iz obdobja vojne na tleh nekdanje Jugoslavije. V tej vojni je bilo po podatkih Mednarodnega centra za tranzicijsko pravičnost (ICTJ) ubitih več kot 140 tisoč ljudi, skoraj štiri milijone pa jih je bilo razseljenih.

Največ žrtev je bilo v Bosni in Hercegovini, kjer je med letoma 1992 in 1995 umrlo 104.700 ljudi. Za dobršen del teh smrti je bil odgovoren prav Ratko Mladić. Med njegovim poveljevanjem je vojska bosanskih Srbov zagrešila številne vojne zločine, med katerimi sta najodmevnejša 43-mesečno obleganje Sarajeva in pokol v Srebrenici leta 1995, ko je bilo ubitih okoli osem tisoč Bošnjakov.

Mladić je bil rojen 12. marca 1942 v vasi Kalinovik (občina Božanovići) na jugu Bosne in Hercegovine. Njegov oče je bil partizan, ki so ga hrvaški ustaši ubili leta 1945. Po vojni je obiskoval osnovno šolo v domačem kraju, nato pa je odšel na delo v Sarajevo, tam je delal kot kovinostrugar.

Čeprav si je Mladić želel postati učitelj, je končal v Beogradu, kjer se je po srednji vojaški šoli vpisal še na vojaško akademijo in jo dokončal leta 1978, kot najboljši študent s povprečjem 9,57.

Po končanem študiju je vojaško kariero začel v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), in sicer v Makedoniji, kjer je služboval do leta 1978, nato pa se lotil študija na poveljniško-štabni akademiji in jo zaključil med tremi najboljšimi. Hitro je napredoval tudi znotraj JLA.

Aprila 1968 je postal poveljnik izvidniškega voda, maja 1970 pa je napredoval v čin poročnika. Ob napredovanju v čin majorja, 27. novembra 1974, je postal pomočnik poveljnika zaledne 87. samostojne pehotne baterije. Po zaključku šolanja na vojaški akademiji je odšel na novo delovno mesto poveljnika Prvega pehotnega bataljona 89. pehotne brigade v Kumanovo. Konec leta 1980 je napredoval v čin podpolkovnika in odšel na novo delovno mesto v garnizijo v Skopje.

Profimedia

12. maja 1992 je bil na predlog narodne skupščine Republike Srbske in vodje bosanskih Srbov Radovana Karadžića imenovan za poveljnika glavnega štaba vojske Republike Srbske. Takrat je imel čin generalpodpolkovnika, že leta 1994 pa je postal generalpolkovnik. Na položaju poveljnika je ostal do leta 1996.

Obtožnica za genocid in skrivanje pred pravico

24. julija 1995 ga je mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu obtožilo vojnih zločinov genocida, sodelovanja v genocidu, zločinov proti človečnosti in kršenja vojaškega prava. Takratna predsednica Republike Srbske Biljana Plavšić ga je 8. novembra 1996 razrešila s položaja.

V vojski te države pa je kljub temu ostal do uradne upokojitve, 7. marca 2002. Poleg tega je bil general Mladić uradno tudi v službi vojske Zvezne republike Jugoslavije, in sicer vse do leta 2001, ko ga je tedanji predsednik Vojislav Koštunica upokojil. Vsi našteti podatki dokazujejo, da je imel Mladić ves čas dvojno vlogo. Bil je general tako vojske bosanskih Srbov kot tudi JLA in srbske vojske.

Kljub temu da je haaško sodišče Mladića obtožilo za vojne zločine in genocid, se je ta 16 let izogibal prijetju. Do leta 2000 je živel v Beogradu pod neposredno zaščito predsednika Slobodana Miloševića in srbske vojske. Obiskoval je nogometne tekme, jedel v luksuznih restavracijah in bival v svojih vojaških objektih (kot sta bazi Han Pijesak v BiH in Topčider v Beogradu). Varovala ga je dobro oborožena skupina vojakov, vojska pa mu je redno izplačevala generalsko pokojnino.

Po padcu Slobodana Miloševića in sprejetju zakona o sodelovanju s haaškim sodiščem leta 2002 se je položaj zanj drastično spremenil. Vojska ga ni več mogla uradno ščititi, zato je Mladić prešel v ilegalo. Skupina zvestih nekdanjih častnikov in prijateljev mu je organizirala skrivanje po beograjskih stanovanjih.

Pomočniki so morali spoštovati izjemno stroga varnostna pravila. Lokacije so menjali pogosto, Mladić pa se ni smel približevati oknom ali uporabljati telefonov. Kasnejše preiskave so razkrile, da zvestoba njegovih varnostnikov ni bila vedno prostovoljna. Ključni pomočniki so prejemali po pošti fotografije svojih otrok kot tiho opozorilo, kaj se bo zgodilo, če ga izdajo.

Leta 2004 sta bila v vojašnici Topčider v sumljivih okoliščinah ubita dva mlada nabornika. Pojavile so se močne domneve, da sta bila usmrčena, ker sta po naključju videla Mladića, ki se je takrat še zadrževal v tajnih podzemnih delih kompleksa.

Okoli leta 2006, ko je pritisk mednarodne skupnosti na Srbijo postal intenzivnejši, predvsem pa je prišel na čelo Srbije demokrat Boris Tadić, ki je intenziviral iskanje Mladića, se je njegova mreža podpornikov zlomila. Večina varnostnikov in vojakov je bila aretirana ali pa so pretrgali stike.

Mladić je ostal skoraj popolnoma sam in brez finančnih sredstev. Zatekel se je na podeželje k sorodnikom. Zadnja leta je preživel v skromni, napol podrti hiši svojega bratranca v vasi Lazarevo, blizu vojvodinskega mesta Zrenjanin. Živel je v izolaciji. V tem času je doživel vsaj dve možganski kapi, zaradi česar je ob aretaciji leta 2011 deloval kot vidno postaran, oslabel starec, ki je komaj premikal eno roko in je bil odvisen od številnih zdravil.

Mladića so 26. maja 2011 aretirali v vasi Lazarevo na domu enega od njegovih sorodnikov. Pet dni pozneje je bil Mladić izročen Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo, ki ga je leta 1995 obtožilo genocida in zločinov proti človeštvu med vojno v Bosni in Hercegovini.

Novembra 2017 je haaško sodišče Mladića obsodilo na dosmrtno ječo in ga spoznalo za krivega desetih od enajstih točk obtožnice, vključno z genocidom, izgonom, umorom, nečloveškim ravnanjem med izgonom prebivalstva iz Srebrenice, umorom, terorjem in napadi na civiliste v Sarajevu.

Tribunal je ugotovil, da je bil Mladić, skupaj s pokojnim srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem in političnim voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem, del kriminalne zarote za izvedbo načrta. »Tega sodišča ne priznavam,« je Mladić dejal na zaslišanju pred Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu leta 2014.

Ko je bil obsojen, je zavpil: »Vse to so laži, vsi ste lažnivci!« Na sojenju so bile tudi predstavnice nevladne organizacije Matere iz Srebrenice. Ena od njih, gospa Munira, mu je zaklicala: »Pokesaj se! Pokesaj se zaradi otrok, ki bodo morali danes ali jutri živeti skupaj!« Mladić se je samo prezirljivo nasmehnil in ji pokazal sredinec.

Umrl je 27. avgusta v bolnišnici v Haagu za posledicami še ene od številnih kapi.

Pogreb je z vsemi državniškimi častmi pripravila Srbija

Po Mladićevi smrti so iz Evropske unije prihajala opozorila, naj srbska oblast ravna preudarno in naj se ne meša v organizacijo pogreba. Toda to pričakovati od srbskega predsednika Vučića, ki je bil v mladosti član Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, ki je s svojimi paravojaškimi enotami sodeloval z Ratkom Mladićem, je bilo naivno.

Mladi Aleksandar Vučić je med vojno v BiH tudi obiskoval položaje bosanskih Srbov nad Sarajevom in se slikal s puško v roki. Sicer ni neposrednih dokazov, da je Vučić tudi sodeloval v srbskih napadih na Sarajevo, vendar obstaja precej indicev o njegovi vpletenosti. Vsekakor je bil zelo zagret zagovornik politike bosanskih Srbov.

Neposredno po padcu Srebrenice, julija 1955, je v srbski skupščini izrekel grožnjo, da bodo za vsakega ubitega Srba ubili sto Muslimanov. Zanimivo je, da je leta 2007, ko je bil Mladić že obtožen genocida in drugih vojnih zločinov in se skrival, Vučić sodeloval pri akciji Srbske radikalne stranke z napisi »Varna hiša za generala Mladića«. V srbskem parlamentu je izjavil, da bo srbski parlament Mladića vedno ščitil in da ga bo ščitila vsaka srbska hiša.

Profimedia

Vučić je ob Mladićevi smrti spet skušal preslepiti vodstvo EU, češ da Srbija ne organizira pogreba, saj da Mladić ne bo pokopan na Novem pokopališču, na osrednjem beograjskem pokopališču, kjer imajo poseben del, ki se imenuje Aleja zaslužnih državljanov. Funkcionarje iz Bruslja, ki mu neprestano nasedajo in očitno ne spremljajo srbskih medijev, je prepričal, da ne bo državniškega pogreba in da se ga tudi sam ne bo udeležil.

Kot razlog je navedel, da je bil v tem času na uradnem obisku v Srbiji uzbekistanski predsednik Šavkat Mirzijojev. Kot je pojasnil, je bila organizacija pogreba v rokah Mladićeve družine. Preslepil je vse, razen komisarke za širitev Marte Kos, ki je v protest odpovedala svoj obisk v Beogradu.

Pogreb je bil seveda državniški, in sicer na pokopališču na Topčiderju, delu Beograda, kjer je Mladić nekoč služboval in se tudi skrival pred aretacijo. Na tem pokopališču je pokopana tudi Mladićeva hči Ana, ki je marca 1994 naredila samomor z očetovo pištolo. Ratko Mladić sam nikoli ni sprejel različice o samomoru.

Vse življenje je trdil, da so njegovo hčer umorili njegovi vojni nasprotniki ali beograjsko podzemlje, najbolj razširjena teorija pa pravi, da je Ana padla v globoko depresijo po tem, ko je med študijskim potovanjem v tujini in iz medijev izvedela resnico o brutalnosti vojnih zločinov, ki jih je njen oče vodil v BiH. Kakorkoli, Mladića so pokopali skupaj s hčerko.

Na pogrebu petina vlade Srbije, vodstvo Republike Srbske in sinovi Vučića, Dačića in Šešlja

To pa ne pomeni, da je pogreb organizirala njegova družina. To je bil državniški pogreb ob prisotnosti vojakov Republike Srbije, vodil pa ga je poglavar Srbske pravoslavne cerkve, patriarh Porfirij. Od tujih osebnosti se je Mladiću na pogrebu poklonil ruski ambasador Aleksandar Bocan-Harčenko. Iz Republike Srbske pa nekdanji predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, sedanji predsednik Republike Srbske Siniša Karan in veleposlanik Bosne in Hercegovine v Srbiji Aleksandar Vranješ.

Čeprav je Vučić evropskim partnerjem zagotavljal, da tam ne bo predstavnikov srbske države, jih je bilo na Topčideru videti celo vrsto. Predsednika Vučića je zastopal njegov sin Andrej Vučić, videti pa je bilo tudi sinove notranjega ministra Ivice Dačića in haaškega obtoženca Vojislava Šešlja.

Na pogrebu se je pojavilo šest ministrov oziroma petina sedanje srbske vlade. Na Mladićevem pogrebu so se fotografirali minister za pravosodje Nenad Vujić, minister za obrambo Bratislav Gašić, ministrica za delo Milica Đurđević Stamenkovski, minister za kulturo Nikola Selaković in minister za javne naložbe Darko Glišić. Na pogrebu je bil tudi proruski minister brez resorja Nenad Popović, ki je pod ameriškimi sankcijami zaradi političnih in poslovnih vezi z Moskvo.

Ko je bil obsojen, je zavpil: »Vse to so laži, vsi ste lažnivci!« Na sojenju so bile tudi predstavnice nevladne organizacije Matere iz Srebrenice. Ena od njih, gospa Munira, mu je zaklicala: »Pokesaj se! Pokesaj se zaradi otrok, ki bodo morali danes ali jutri živeti skupaj!« Mladić se je samo prezirljivo nasmehnil in ji pokazal sredinec.

Pogreba se je udeležil tudi Aleksandar Vulin, nekdanji minister v srbski vladi in član senata bosanske entitete Republika Srbska, ki je pod ameriškimi sankcijami zaradi širjenja ruskega vpliva v Srbiji, pa tudi zaradi suma vpletenosti v mednarodni organizirani kriminal, trgovino z drogami in zlorabo javnega položaja.

Prisoten je bil tudi zloglasni Marko Kričak, vodja Uprave kriminalistične policije, ki je javnosti znan po uporabi prekomerne sile proti protivladnim protestnikom v Srbiji. Pogreba se je udeležil tudi poslanec Miloš Jovanović, predsednik Nove DSS, nacionalno konservativne oziroma desničarske opozicije v srbskem parlamentu.

Objavljene fotografije kažejo, da so bili na pogrebu prisotni tudi veterani specialnih policijskih enot, člani združenja »Heroji Košara« (pripadniki nekdanje Vojske Jugoslavije, ki so se leta 1999 borili v bitki za Košare na meji med ZRJ in Albanijo), pa tudi veterani Rdečih baretk, organizacije, ki združuje nekdanje pripadnike razpuščene specialne enote državne varnosti, katere pripadniki so sodelovali pri številnih vojnih zločinih in so bili obsojeni zaradi likvidacij političnih nasprotnikov. Prav oni so ubili tudi premiera Zorana Đinđića.

Ogorčeni odzivi iz same Srbije, sosednjih držav in EU

Še isti dan so na evropske ustanove prispeli ostri protesti. V Srbiji so o tem poročali in kritizirali redki nevladni mediji in tudi del politične opozicije. Predsednik Stranke svobode in pravičnosti Dragan Đilas je jasno obsodil poveličevanje Mladića in dejal, da je »zločin v Srebrenici prinesel sramoto celotnemu srbskemu narodu, ki je tudi sam trpel skozi zgodovino«. Kot največjo sramoto srbskega naroda vidi Mladića tudi srbski zgodovinar, diplomat in nekdanji politik Milan St. Protić.

Stranka Zeleno-leva fronta (ZLF) je označila Mladićev pogreb za sramoto in poudarila, da takšno poveličevanje vojnega zločinca preprečuje Srbiji, da bi se izvila iz sovraštva. Zgrožen je tudi nekdanji predsednik Srbije Boris Tadić, ki je dal Mladića v svojem mandatu aretirati. Desna opozicija (Dveri in Nova demokratska stranka Srbije) pa popolnoma nasprotno Mladića označuje kot »simbol odpora, svobode in obrambe Srbov«.

Profimedia

Oglasile so se tudi nekatere nevladne organizacije. Helsinški odbor za človekove pravice v Srbiji pravi, da takšni odzivi niso le izraz odnosa do obsojenega vojnega poveljnika, ampak kažejo tudi na globlji problem v odnosu družbe do vojn v devetdesetih letih.

Njegova predsednica Sonja Biserko je dejala: »Državniški pogreb, zastave na pol droga in javno poveličevanje Mladićeve osebnosti kažejo, da se njegova smrt ne dojema le kot odhod obsojenega vojnega poveljnika, temveč kot priložnost za obnovo in potrditev mita o njem kot narodnem junaku.«

Helsinški odbor opozarja, da je še posebej zaskrbljujoče, da se takšna naracija pojavlja tudi med delom nove generacije, ki se vidi kot nosilka demokratičnih sprememb. To kaže, pravijo, kako globoko so zakoreninjeni nacionalistični vzorci mišljenja in kako zelo je proces soočanja s preteklostjo ostal nedokončan.

Oglasili so se tudi v sosednjih državah. Uradne oblasti v Bosni in Hercegovini (predvsem bošnjaški in proevropski del vodstva) ter združenja žrtev so pogreb z vojaškimi častmi in prisotnostjo srbskih državnih uradnikov označili za nedopustno poveličevanje genocida.

Zunanji minister BiH Elmedin Konaković je zaradi prisotnosti srbskih uradnikov na pogrebu odredil izgon dveh diplomatov veleposlaništva Srbije iz države. Ostro je protestiral tudi hrvaški premier Andrej Plenković. Zahteval je odločnejši odziv Evropske unije. In ta je do neke mere tudi prišel. Sicer brez omembe sankcij, pa vendar.

»Prizori z včerajšnjega pogreba Ratka Mladića v Beogradu so bili šokantni. Ratko Mladić je bil obsojeni vojni zločinec. Odgovoren je bil za genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu,« je sporočila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

»Elementi uradne podpore in prisotnost nekaterih visokih srbskih funkcionarjev na pogrebu so izjemnega obžalovanja vredni. Kažejo na nepripravljenost soočiti se s temnim poglavjem novejše evropske zgodovine in nasprotujejo vrednotam, na katerih temelji pot Srbije v Evropsko unijo,« je dejala predsednica Evropske komisije.

»Naše misli so z vsemi žrtvami zločinov, storjenih v državah nekdanje Jugoslavije,« je zaključila. Skoraj identično besedilo je prišlo tudi iz urada predsednika Evropskega sveta Antonia Coste.

Pogreb Ratka Mladića je sprožil oster odziv tudi v Evropskem parlamentu. Triindvajset poslancev Evropske ljudske stranke (ELS), Socialistov in demokratov (S&D), Liberalcev (Renew) in Zelenih je na pobudo češkega poslanca Ondřeja Kolářa (ELS) komisarki za širitev Marti Kos poslalo pismo, v katerem predlaga začasno ustavitev pristopnega procesa s Srbijo in odobritev nadaljnjih koncesij glede dostopa do schengenskega območja.

»Evropsko komisijo pozivamo, naj razmisli o začasni ustavitvi ali zamrznitvi pristopnega procesa s Srbijo, dokler srbske oblasti nedvoumno ne zavrnejo poveličevanja in javnega poklona posameznikom, obsojenim za vojne zločine in genocid,« piše v pismu.

Vučićevo Srbijo je očitno Mladićev pogreb zelo razdelil. Do kolikšne mere, je težko govoriti, saj se študentsko gibanje, ki ima po večini ocen najvišjo podporo med državljani, na to temo ni javno oglasilo.

Na novinarska vprašanja odgovarjajo precej zadržano, saj naj bi posledice Mladićevega pogreba namenoma izločili iz svojih političnih nastopov pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 25. oktobra. Nočejo namreč odpirati vprašanj, ki bi lahko njihove podpornike razdelila. Jasno pa je, da bo Srbija potrebovala še mnogo let, da se bo sposobna soočiti s svojo zgodovino. Če sploh.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.