Bil je del vojske Združenih držav Amerike, eden od njenih najbolj odlikovanih vojakov vseh časov. ZDA so v vojni zmagale. Vojni je sledil izjemen gospodarski in politični vzpon razvitega sveta. Na eni strani se je povzpelo socialno tržno gospodarstvo, na drugi pa liberalna demokracija. To sta bili dve strani iste medalje.

Vse do leta 1989, ko je padel Berlinski zid, se je zdelo, da bo demokracija končno prevladala, skupaj z njo pa socialno tržno gospodarstvo, da se bo s tem končala zgodovina, v kateri se je soočalo več političnih in gospodarskih ureditev. O tem je pisal Francis Fukuyama.

Danes, leta 2026, se srečujemo z nasprotnimi procesi, z vzponom avtoritarizma, z gospodarskim protekcionizmom in krčenjem socialne države. Trga se tudi povezava med socialnim tržnim gospodarstvom in liberalno demokracijo. Vsaj v primeru Kitajske se zdi, da je možna gospodarska rast ob hkratnem političnem avtoritarizmu.

Pri tem pa so časovna razsežja izrazito kratka. Ne govorimo namreč o tisočletjih, temveč zgolj o nekaj desetletjih, ki jim lahko pripišemo jasno in trajno identiteto. Če gledamo na primer politično ureditev, liberalno demokracijo po le nekaj desetletjih nadomesti avtoritarizem, slednjega pa spet liberalna demokracija.

Velja, da naše razumevanje zgodovine in dogajanja v družbi ne sme biti linearno, da se ne smemo zanašati na misel, da se svet neizogibno giblje le k boljšemu, pri mlajši generaciji pa k vse slabšemu. Naš pogled na razvoj sveta mora biti krožen, ne pa linearen, z neizbežnim koncem v raju ali peklu.

Zadnje se bolj sklada z mlajšimi generacijami, ki niso doživele obdobja blaginje in gospodarske rasti, ki ga je doživela moja generacija. Mlajša generacija ne more računati na pot navzgor niti nanjo upati, ali pa se ji tako zdi. Vse od leta 2007 se srečuje s prelomi, najprej z veliko recesijo, nato z begunsko krizo, potem s korono, po njej z vojno v Ukrajini in kmalu nato v Gazi.

Ob vsem obupavanju in govorjenju o tem, da nam gre zgolj na slabše, pa obenem velja, da se danes srečujemo z eno od najnižjih stopenj brezposelnosti v celotni zgodovini Slovenije. Slovenija spada tudi med najbogatejše družbe na svetu. Socialna država v njej, kljub pomanjkljivostim, še zmeraj deluje.

Obupavanje je del narodnega značaja, ko so ljudje prepričani, da je kozarec zmeraj napol prazen in da se bo celoten svet prevalil v brezno. Gre tudi za odziv varovalnih staršev, ki poskušajo za vsako ceno zaščititi svoje potomce. S tem jim škodujejo, ne pa koristijo. Ne dopuščajo jim namreč, da bi zrasli v zrele ljudi, ki so se sposobni soočiti z dogajanjem v svetu, ki neizbežno frustrira. Tudi oni vidijo kozarec kot napol prazen.

Profimedia

Res pa je, da se sodobne družbe srečujejo s toliko hkratnimi spremembami, da te ljudi begajo in jim preprečujejo, da bi razumeli, kaj se dogaja. V bistvu se spreminja svet, ki je nastal v času po drugi svetovni vojni. Zgodovinar Tony Judt je napisal, da je gospodarska rast po letu 1945 trajala le od leta 1955 do 1973, do druge naftne krize, torej borih 18 let. Vendar je treba obdobje rasti podaljšati.

Vsaj za postsocialistične države namreč velja, da so po letu 1990 doživele visoko gospodarsko rast, ki se je končala leta 2007, z bankrotom družbe Lehman. Na tej osnovi je rasla tudi Nemčija, z njo vsa Evropa, končno pa Kitajska, ki je podaljšala gospodarsko rast Nemčije vse do leta 2020.

Pozitivne rešitve so tukaj, četudi niso neizbežne in takojšnje. Krizna in težja obdobja jim odpirajo vrata. Vprašanje je sicer, kako dolgo bomo vztrajali v dolini, na koncu katere so gore oziroma je gospodarska rast in je bolj demokratičen način vladanja, ki omogoča nadzor nad elitami.

Naše razmišljanje zamegljujeta vzpon umetne inteligence in postopen umik Evrope na globalni ravni. Sem je treba prišteti najmanj še staranje prebivalstva, migracije, globalno segrevanje in ekološki fundamentalizem. Vse to so procesi, ki so neizbežni in jih ni mogoče ustaviti.

Evropo so z globalnega odra dokončno izrinile čedalje bolj zaprte in nepredvidljive ZDA, avtoritarna Kitajska, v vse večjem obsegu tudi Indija. Pomika se na prostor, ki ji dejansko pripada že vse od takrat, ko so vodilno vlogo na globalni ravni, v času po drugi svetovni vojni, prevzele ZDA. V tem trenutku se ta proces zgolj končuje in ni nič novega, v očeh številnih ljudi pa je neupravičljiv in krivičen.

Dogajanje me spominja na čas Sokrata in na razloge za njegovo smrt pred nekaj več kot 2400 leti. Tudi atenska demokracija, z njo pa Sokrat, je proizvod zgodovinskih premen. Tukaj je treba omeniti dvoje.

Po vzponu liberalnih demokracij okoli leta 1990, ko se je zdelo, da bodo te na globalni ravni prevladale za zmeraj, se soočamo z rastočo močjo avtoritarnih režimov in skrajno desnih političnih strank.

Najprej to, da je bila atenska demokracija proizvod dolgotrajnega procesa, ki se je začel s Solonom približno dvesto let pred Sokratovo usmrtitvijo, nadaljeval pa se je s krizo demokracije, ki je eden od vzrokov Sokratove smrti. Ko gre za krizo demokracije v Stari Grčiji in vladavino tridesetih tiranov, ki ji je sledila, lahko njen vzpon primerjamo z vzponom Donalda Trumpa v Združenih državah Amerike.

V pojasnilo dodajam, da z izrazom »Amerika« ne nadomeščam kratice »ZDA«, ker je del populističnega diskurza in propagande, ki razglaša ZDA za vzrok vsega zla, tukaj pa »kapitalizma« in v podaljšku »neoliberalizma«. Poleg tega je Amerika zelo velika, ima južni, osrednji in severni del, sestavljajo jo, med drugimi, tudi Čile, Portoriko in Kanada.

O zmotni uporabi pojma »Amerika« priča tudi nastop pevca Bad Bunnyja, Portoričana, na letošnjem Super Bowlu. Bad Bunny je na svojem nastopu pel zgolj špansko, ki je prevladujoč jezik priseljencev v ZDA. Na drugi strani pa se Donald Trump zavzema za preimenovanje Mehiškega zaliva v Ameriški zaliv ter Ontarijskega jezera v Ameriško jezero, kar priča o svojevrstni omejenosti politične desnice iz ZDA.

Za čas Solona, ki sega približno 2600 let nazaj, je bilo značilno, podobno kot za današnji čas, naglo bogatenje ozkega kroga privilegirancev. To je privedlo do spopadov med njimi in revnimi. Kot odgovor na nasilje je Solon prevzel nalogo, da uredi družbene razmere.

To je storil tako, da je znižal dolgove revnih, ki so se zadolževali pri bogatih. Uvedel je tudi vsezajemajoči pravni red, ki je veljal v enaki meri tako za revne kot za bogate državljane. S tem je začel spremembe, ki so slabih sto let kasneje privedle do demokracije, vladavine ljudstva (v polni meri se zavedam tega, da so bile politične pravice omejene na državljane Aten moškega spola, ki so lahko dokazali, da so njihovi predniki tri generacije nazaj Atenci oziroma Atičani).

V demokraciji je dvesto let kasneje živel tudi Sokrat, četudi je bila v njegovem času že v krizi. Sokrat je bil usmrčen zato, ker je bil njegov učenec Kritij vodja skupine tridesetih premožnih Atencev, ki so vladali celotni Atiki. Nastavila jih je Šparta. Tik pred tem so Atene izgubile vojno s Šparto, še prej pa so doživele katastrofalen vojaški poraz v svojem prizadevanju, da bi osvojile Sicilijo. Poleg tega je Sokrat častil Asklepija, boga, ki ni bil bojevnik, kot so bili vsi predhodni atiški bogovi. Zato je bil obsojen brezboštva.

Za našo razpravo je pomembno to, da zgodovine političnih vladavin ne pojmujemo kot nekaj linearnega, saj v njej ni poti od boljšega k boljšemu. O tem je pisal Polibij pred več kot 2200 leti. Potemtakem ni mogoče govoriti o linearnem razvoju zgodovine, pač pa o njeni cikličnosti. Doumevanje, da je zgodovinski razvoj linearen, da se družbe razvijajo v svoje vse boljše različice, je del razsvetljenskega mišljenja, ki se mu je treba odreči. Enako velja za razvoj od slabega k slabšemu, ki je blizu mentaliteti Slovencev.

Profimedia

Druga pomembna stvar pa je, da se zavedamo tega, da je vladavina ljudi, ki premorejo denar, torej plutokracija, omejena. Vladavina tridesetih tiranov v stari Grčiji je trajala le nekaj mesecev. Po uporu prebivalstva so bili ubiti ali pregnani. So pa v času svoje vladavine pobili okoli pet odstotkov moškega prebivalstva Atike, tiste ljudi, ki so imeli politično moč. Tako so zaščitili svojo moč in položaje.

Danes se ponavlja zgodba, ki je pred 2400 leti pripeljala do Sokratove usmrtitve. Po vzponu liberalnih demokracij okoli leta 1990, ko se je zdelo, da bodo te na globalni ravni prevladale za zmeraj, se soočamo z rastočo močjo avtoritarnih režimov in skrajno desnih političnih strank.

Današnji plutokrati so ljudje, ki investirajo v digitalno tehnologijo, umetno inteligenco in hiperinteligenco. Naštejem lahko Thiela, Altmana, Muska in Zuckerberga. Ti ljudje podpirajo novega Kritija, ki ga pooseblja Donald Trump, sedanji predsednik ZDA. To je nova vladavina tridesetih tiranov, ki svoje bogastvo in moč povečujejo s tem, da iščejo zaslombo politike.

Podobno se dogaja tudi na ravni ekonomije, tudi tukaj se srečujemo s krizo, tudi tukaj smo na dnu. Pred približno stotimi leti smo doživeli veliko gospodarsko krizo, nato pa smo prešli dva cikla Kondratijeva, dve obdobji gospodarske rasti, ki sta ji sledila dva padca, prvi leta 1973, drugi pa leta 2007. Danes smo na začetku naslednjega, tokrat šestega razvojnega cikla, ki bo prav tako trajal okoli štirideset let. Tudi tukaj, prav tako kot v primeru menjajočih se političnih režimov, je treba govoriti o razvojni cikličnosti.

To je mogoče reči tudi za vzgojo. Nikakor ne velja, kot radi modrujejo starejši, da bodo današnji vzgojni vzorci privedli do zatona Slovenije in da jim je usodno zavezan ves svet (zame je zanimivo, da ima marsikdo Slovenijo za pomembnega akterja v Evropski uniji, kar sploh ni, ker je mikro država, poleg tega pa dogajanje v Sloveniji vse preradi enačijo z dogajanjem v svetu).

Razumljivo je, da današnji čas in razmere spremljajo strah, negotovost in nezadovoljstvo. Smo namreč na koncu nekega razvojnega obdobja, ne vemo pa, v kaj se bo razvil čas, ki prihaja. Če pa že vemo, nam niso poznana časovna razsežja, ko bo končno zraslo novo in boljše. Počakati moramo še deset do dvajset let, da se bodo začele stvari ponovno obračati v dobro. V tem času bo marsikdo umrl, marsikdo od še živih pa bo izgubil potrpljenje.

Veliki francoski zgodovinar Fernand Braudel je pisal o tem, da na gospodarske cikle ne moremo vplivati, da se ponavljajo, da je njihov ritem ustaljen in preddoločen. Lahko jih sicer ublažimo, a to je vse. Potrpljenje je božja mast, pravijo. Podobno je mogoče reči za politične režime, gospodarski razvoj in oblike vzgoje. Torej čakajmo. Raj je neizbežen, vendar se ne ve, kdaj se bodo odprla njegova vrata. To moramo ozavestiti, hkrati pa storiti tisto, kar pač lahko. Tako nas bo manj strah in bomo v manjših dvomih.

Med drugim se soočamo s tem, da je Evropa v zatonu, da njena civilizacija postopoma zamira, z njo pa Slovenija. Vendar to ne pomeni, da bodo zamrle vse družbe, ki so del »starega sveta«. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi kot relativno bogata skupnost preživeli spremembe, ki so pred nami. Nevarnost razvojnih težav in še večje politične marginalizacije Slovenije je namreč realna.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter