Prisiljeni so sami vzpostaviti družbo, kar vključuje družbeno hierarhijo ter odnos do šibkejših. Veljalo naj bi, da lahko preživi le tisti, ki je močnejši. Tukaj gre za izjemno grobo razumljen darvinizem.

Vemo pa, da dejansko ni tako. Skupine, kar vključuje skupino človeku podobnih opic, so solidarne in so izrazito empatične. Empatičnost nam je prirojena.

Zaščita krivcev in zlorabljevalcev mora biti institucionalno podprta, drugače ni Gospodarja muh, torej neempatične skupnosti, ki ne kaznuje zločincev in zlorabljevalcev, torej tistih, ki zlorabljajo svojo moč. Goldingov roman je docela nerealen.

Tako je tudi s slovensko družbo, neempatičnost do tistih, ki so označeni za drugačne, je vzdrževana in zahtevana. To počno slovenske politične, medijske in civilnodružbene elite.

To je osnovno načelo, ki omogoča elitam z ene in druge strani politične arene, da vladajo prebivalstvu. Morajo ga namreč na smrt spreti med sabo. Kar, seveda, tudi počno.

Čas je, da se slovenska družba normalizira, da ne vztraja več pri izjemni razcepljenosti, da ne vztraja več pri sovraštvu na smrt. Zaslužimo si namreč več.

So pa vse družbe razcepljene, o tem ni nobenega dvoma. Vprašanje je le, kako daleč gre ta ali oni razcep, do kolikšne mere je poudarjen. In v Sloveniji je šel čez vse meje.

Tako je tudi v Španiji, kjer je razcep med republikanci in frankisti še zmeraj tako močan, kot je pri nas razcep med »levimi« in »desnimi«. Morda sta Slovenija in Španija dve najbolj razcepljeni družbi v Evropi.

Razcepljenost Slovenije se vleče najmanj od spora med staro- in mladoslovenci, torej okoli 160 let, obenem pa se več kot 100 let srečujemo z etničnim in razrednim čiščenjem.

Etnično čiščenje v Sloveniji se je začelo s pregonom Germanov na slovenskem Štajerskem takoj po prvi svetovni vojni. In ker so bili številni Germani del višjih slojev, je šlo tudi za razredno čiščenje. Med drugo svetovno vojno so Nemci preganjali ali ubijali Slovence, po drugi svetovni vojni so bile vloge ponovno zamenjane.

Primož Lavre

Tako je bilo tudi v tistem delu današnje Slovenije, ki je bil po prvi svetovni vojni dan Kraljevini Italiji. Italijani so začeli poitalijančevati, kar lahko označimo za kulturni genocid.

Obenem je veliko ljudi, kot na primer moj ded, pobegnilo v Dravsko banovino, ker so se želeli umakniti v družbo, ki jim je omogočala, da so govorili materni jezik in ohranjali svojo kulturo. Danes se srečujemo z migranti in strahom pred njimi.

Ko gre za kulturni boj, je ta star okoli 160 let, toliko kot spor med staro- in mladoslovenci. Temu je sledil kulturni boj. Boj med sekularno državo in Cerkvijo je med drugo svetovno vojno pridobil izjemna razsežja, ki so bila obarvana z ideologijo.

Ta boj vztraja vse do danes, ko se je navidezno preselil v civilno sfero, v resnici pa gre za izrazito politiziran spopad med slovensko »levico« ter tistim, kar naj bi bila »desnica«.

Tukaj in zdaj je skrit za pravicami žensk in istospolno usmerjenih. Tudi v tem primeru gre za agresivno delitev družbe na dva pola. Interes boja za ženske pravice je v bistvu notranjepolitičen, gre za ohranitev oblasti »levice« za vsako ceno.

Omeniti je treba tudi razredni in ideološki genocid, ki se je začel v času druge svetovne vojne. Slovenska družba je, na žalost je to njena temeljna značilnost, ujetnica globokih delitev.

Zdi se, da je to vse, kar v tej družbi sploh obstaja, zdi se, da je to temeljna značilnost, ki označuje pripadnike in pripadnice te skupnosti.

Vendar to ni res. Gre za deljenje, ki ga uveljavljajo pripadniki obeh strani slovenske politične arene, ki si tako delijo slovensko družbo ter jo izrabljajo za lastne, egoistične namene.

Na žalost se v vsej novejši zgodovini Slovenije, pravzaprav odkar obstaja jasno zavedanje o etnični pripadnosti ter narodni identiteti, srečujemo z izjemno grobim razcepljanjem družbe.

To ne more ostati brez posledic. Na žalost je v tej družbi, v družbi sovraštva, izjemno veliko samomorilcev, alkoholikov in narkomanov. Drugače v njej ni mogoče preživeti. Samodestruktivnost je pač družbeno pogojena, notranja razklanost družbe se končno odraža v samouničevalnosti njenih pripadnikov.

Čas je, da se z globoko razcepljenostjo in izrazitim sovraštvom, ki ga gojijo in nam ga vsiljujejo slovenske politične elite, končno, po 160 letih, preneha. Ne gre namreč za to, kdo je zmagal, gre za osnovni občutek sočutja, gre za empatijo do sočloveka, ki misli drugače. V resnici nam politične elite preprečujejo, da bi bili ljudje, da bi bili empatični.

Čas je, ponavljam, da se slovenska družba normalizira, da ne vztraja več pri izjemni razcepljenosti, da ne vztraja več pri sovraštvu na smrt. Zaslužimo si namreč več.

Sprašujem se, kdaj v svoji zgodovini je bila slovenska družba sploh normalna, kdaj različnost med dvema taboroma ni pridobivala takšnih razsežnosti, ki bi ali so vodile do razčlovečenja in demonizacije nasprotnika, ki dovoljuje njegovo vsaj simbolno usmrtitev.

O njeni normalnosti lahko govorimo le v času uveljavitve narodne identitete, občutenja pripadnosti etniji, jeziku, specifični kulturi, torej od »pomladi narodov« leta 1848 pa tam nekje do leta 1860. Govorimo torej o okoli 12 letih normalnosti. Sem lahko prištejemo še slogaštvo, ki traja nekoliko dlje, ko gre za sodelovanje dveh nasprotujočih si struj.

Si lahko predstavljate, da bi Robert Golob in Janez Janša kakšno desetletje sodelovala, da bi na obeh straneh prišlo do jasnega zavedanja, da je treba v imenu nekega cilja, ki zadeva narod v celoti, sodelovati?! To se mi zdi izjemno, če bi bilo izvedljivo.

Razlike in nasprotovanje so nekaj docela normalnega, pomembno je, da je obstaja sodelovanje, to je treba poudariti. Si lahko predstavljate, da bi Robert Golob in Janez Janša kakšno desetletje sodelovala, da bi na obeh straneh prišlo do jasnega zavedanja, da je treba v imenu nekega cilja, ki zadeva narod v celoti, sodelovati?! To se mi zdi izjemno, če bi bilo izvedljivo.

Tukaj je druga točka normalnosti, ki jo je treba omeniti. Gre za delitev na »levo« in »desno«, ki je v Sloveniji pridobila groteskne razsežnosti. Izven te delitve ni ničesar. Z njo je upravičeno izjemno sovraštvo do tistega, ki je na drugi strani mnenjske ločnice.

V resnici sta na drugi strani liberalno ter konzervativno, ki se tudi delno prekrivata. Sedaj ju preprosto ni, sta zatrta. Obe nazorski usmeritvi sta tudi veliko širši od ideološke opredelitve, ki je po svoji naravi kulturnobojniška in tvori svojo identiteto na osnovi nasprotja na smrt.

In za dvojno nazorsko usmeritvijo, v okviru katere je mogoče sprejeti dialog, je še veliko širša celota družbe. Ta zadeva nas vse. Gre namreč za naš skupni interes.

Naš skupni interes pa bistveno presega slepoto in pogoltnost sedanjega »levega« in »desnega«, ki se identificirata predvsem s sovraštvom do tistega drugega.

Veliko tega sovraštva bi bilo mogoče preseči že v primeru, če bi »levica« in »desnica« vsebovali več strank, ki bi imele vsebino. Sedaj te pač ni, SDS in Janez Janša obvladuje vse tisto, kar se pojavlja na »desni«, za Svobodo in Roberta Goloba pa velja, da ga ljudje volijo, ker se pač bojijo Janeza Janše. To je vse, kar sploh je njegova identiteta.

V bistvu je edina razlika med obema ta, da se srečujemo s trdim in mehkim avtoritarizmom. Institucije oziroma organizacije, ki naj bi nadzirale delo ljudi ter organizacij, ki so podložne »levici« in »desnici«, so namreč izpraznjene, ne opravljajo svoje nadzorne funkcije in služijo predvsem kot nagrada, ki se v obliki služb podeljuje politično lojalnim, podredljivim in pasivnim ljudem.

Vsakokrat, ko naletite na nekoga, ki pravi, da je vzpon Janše na oblast izjemno nevaren, da je istoznačen z avtoritarizmom, se morate jasno zavedati, da gre za človeka, ki laže.

Če že ne laže, potem ne ve ničesar o tem, kako dejansko delujejo nadzorne organizacije v demokratični ureditvi, ali pa je v celoti zadovoljen s tem, da jih obvladujejo »njegovi« ljudje. Slednje tudi zamenjuje z demokracijo ali »demokracijo«.

KPV

In ker ta človek nima ničesar, za kar bi se lahko sploh zavzemal, predstavlja temelj njegove identitete zastraševanje. Zastrašuje zato, da bi se obdržal na oblasti, da bi ohranil poslansko plačo. Ta človek v resnici podpira to, da imamo v Sloveniji izpraznjene organizacije, ki ne opravljajo svojih nalog, da imamo zgolj privid demokracije.

Tretje razsežje normalnosti, poleg odmika od razcepljanja družbe, ki ima groteskne razsežnosti, ter odmika od izjemne poenostavitve in skrčenja politične arene na zgolj dve politični stranki, ki sta domnevno utelešenje »levice« in »desnice«, predstavlja depolitizacija nadzornih organizacij in sploh celotne državne uprave.

Sedaj si jo politične stranke lastijo kot plen. Tukaj ni nikakršnega prostora za meritokracijo, za dejansko opravljanje njihovega dela.

Ponavljam, treba je prekiniti z več kot 160 let dolgim procesom razcepljanja družbe, treba je prekiniti z noro napadalnostjo in z izkrivljanjem zgodovine, ki vodi v sovraštvo do tistih drugih. To sovraštvo politične stranke tudi namenoma spodbujajo.

Gotovo ne bo prišlo do sprave, temu tudi nasprotujem, želim si pa vsaj izhodiščnega sprejemanja ljudi, ki mislijo drugače. Želim si, da bi lahko ljudje izkazali sočutje do tistega, ki je na drugi strani katerekoli ločnice, da bi jim to bilo dovoljeno.

Na žalost se v Sloveniji ni razvilo umirjeno, konzervativno meščanstvo, niti se ni razvila konzervativna misel, niti ni nastala politično neodvisna skupina ljudi, ki bi jih bilo mogoče označiti za liberalce. V Sloveniji tudi ni nastala pristna levica.

Kar je ostalo, je deformirana družba. Nujno pa je, da se slovenska družba normalizira, da izstopi iz zakletega kroga sovraštva na smrt.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.