Na Slovenskem ni zavesti o tem, da je Slovenija, podobno kot Madžarska, le na svoj posebni način, neliberalna demokracija in zatajen avtoritarni režim.

V zvezi s tem je zanimivo, da Slovenci in Slovenke živijo v utvari, da je bil socialistični režim na Slovenskem boljši od tistega na Češkem ali na Poljskem, da so Slovenci na splošno boljši od onih drugih, na primer od »Bosancev« in »Črnogorcev«.

Tudi danes živijo ali živimo v utvari, da je Slovenija demokratična država in da je Janša avtokrat, Golob pa demokrat. Nič ni dlje od resnice.

Med njima namreč ne vidim globlje vsebinske razlike. Izkrivljeno pojmovanje, da razlika obstaja, ima izrazite posledice za dojemanje razmer v Sloveniji in politično razvrščanje ter ločitev med »demokrati« in »avtokrati«.

Danes, pred volitvami, ki bodo čez teden dni, bom pisal tudi o tistem, kar v sociologiji na splošno ter v politični sociologiji imenujemo »backsliding« oziroma drsenje nazaj v avtoritaren režim.

Gre za to, da so vse postsocialistične družbe iz Srednje in Vzhodne Evrope v zadnjih dvajsetih letih politično nazadovale. Slovenija ni izjema, četudi imamo Slovenci in Slovenke o sebi radi sila dobro mnenje. To stališče bom tudi argumentiral.

V pričujočem eseju bom razpravljal tudi o političnih razmerah ter naši skupni prihodnosti. Volitve so zgolj dobrodošel izgovor za razmislek o tem, kje smo in kam gremo.

V nadaljevanju bom navedel zadnje podatke o stopnji razvoja Slovenije, ki jih uporabljajo Združeni narodi. Indeks človekovega razvoja (Human Development Index, HDI) je več kot zgolj primerjava bruto domačega proizvoda, izraženega v primerjalni kupni moči (BDP PPP) na prebivalca.

Tukaj govorimo o tem, koliko si lahko neki človek kupi za vsoto, ki jo zasluži. Vendar HDI upošteva tudi pričakovano življenjsko dobo ter povprečno raven izobrazbe, kot jo odraža dolžina izobraževanja, izražena v letih.

Glede na HDI je Slovenija 21. najbogatejša država na svetu. In tukaj gre za kakovost življenja, ne le za povprečno kupno moč (HDI ter prilagojeni HDI, njegov opis ter pripadajoči lestvici držav boste našli v angleški Wikipediji).

Še boljši smo, ko gre za prilagojeni indeks človekovega razvoja, ki dodaja stopnjo družbene neenakosti.

Glede na prilagojeni HDI smo celo 11. najbogatejša država na svetu, oziroma je kakovost življenja v Sloveniji izjemno visoka.

Tukaj so dodane neenakost v zdravju, neenakosti v izobraževanju ter neenakost v dohodkih. Gre za to, da na možnost dostopa do zdravljenja, do izobraževanja ter na razlike v dohodkih vplivata, na primer, posameznikov spol in premoženje.

In ker ima v Sloveniji možnost dostopa do zdravljenja vsakdo, ker imamo izjemno odprt izobraževalni sistem, kjer se lahko šola in študira kdorkoli, in ker je razlika v dohodkih oziroma plačah v Sloveniji ena od najnižjih na svetu, smo tukaj uvrščeni še bolje.

Glede na prilagojeni HDI smo celo 11. najbogatejša država na svetu, oziroma je kakovost življenja v Sloveniji izjemno visoka.

Ko sem o izjemni uvrstitvi Slovenije pripovedoval študentom, mi niso mogli verjeti. Pred leti, ko sem še predaval, smo glede na prilagojeni HDI zasedali celo deveto mesto na svetu, kar je vzbudilo toliko večje začudenje in nejevero.

Do sestavin indeksa imam precejšnje zadržke (študira lahko pač vsakdo, kakovost študija pa je izjemno nizka; smo tudi eden od najmanj funkcionalno pismenih narodov na svetu, ki v povprečju ne zna prebrati zemljevida ali navodil za uporabo pralnega stroja; ko gre za zdravstveni sistem, pa ta lahko deluje zelo dobro, kdaj drugič pa izjemno slabo, pač glede na dolžino čakalnih vrst; smo si tudi enaki v revščini, ne pa različni v bogastvu).

Vendar vsaj pričakovana življenjska doba, ki je na Slovenskem zelo visoka, priča o tem, da živimo zelo dobra življenja. Smo pač ena od najbolj dolgoživih družb na svetu, in to kljub temu, da pojemo zelo veliko svinjskega mesa, ki naj ne bi bilo zdravo (zdi pa se mi, da gre tukaj le za manipulacijo zdravnikov in farmacevtskih družb).

Slovenci smo pač izjemno kritični, vedno želimo še več.

To je, v izhodišču, dobro. Obenem pa se moramo zavedati, da moramo ceniti tisto, kar imamo. Imamo pa zelo veliko. Rojeni smo bili v eno od najbogatejših družb na svetu, ki je kljub vsem našim pripombam naklonjena človeku. Živimo tudi v eni od daleč najbolj urejenih regij na svetu, v Evropi.

Glede tega smo več kot blagoslovljeni. Vendar tega nikakor ne znamo ceniti in smo izredno avtodestruktivni, daleč prekomerni samomorilci, alkoholiki in zadrogiranci. Življenje v tej družbi torej ni prijetno.

In v tem okviru moramo nato kritizirati politične elite, se zavzemati za to, da bo boljše, ali za to, da ne bo slabše. Potemtakem ni mogoče reči, da je položaj starejših izjemno slab, ali da je takšen položaj žensk.

Je pa položaj obeh skupin interpretiran tako, da ima absolutno težo, ki presega družbeno resničnost. Z obema se veliko prelahko manipulira.

Vendar moramo biti takrat, ko se podajamo v absolutizem, zelo previdni. Zlahka namreč pridemo do skrajnih sklepov, zlahka razmišljamo o tem, da moramo interesu ene ali druge skupine podrediti vso družbo, in kar je še huje, podrediti interese celotnega gospodarstva. To pa, seveda, ni mogoče. Sprejeti moramo takšne ali drugačne kompromise. Stvari pač nikoli niso enostavne.

Ponavljam, tukaj in zdaj nam gre izjemno dobro. Kakovost življenja v Sloveniji je namreč zelo visoka, in to kljub našim grehom, pohlepu političnih elit in lažnih gospodarstvenikov, ki se hranijo iz proračuna.

Drugič, slovenska politična »levica« je v globoki krizi, kot je v krizi demokracija. O tem pričajo izjemno nizka volilna udeležba ter številne predčasne volitve. »Levico«, na primer, lahko rešujejo le padanje okostnjakov iz omar, lažni mesije ter krize, kot je bila tista, ki jo je povzročila korona, zaostrili pa mediji (o tem sem pisal v eseju izpred dveh tednov).

Politično mesijanstvo so v članku, ki je bil objavljen decembra 2024 v reviji Europe-Asia Studies, opisali Alenka Kraševec s Fakultete za družbene vede in njeni sodelavci.

Očitno je tudi to, da je taktično voljenje veliko pomembnejše za »levico« kot za »desnico«. Slovenska »levica« je, ponavljam, v globoki krizi, kot je v krizi slovenska demokracija.

Pri tem so izvedli raziskavo na reprezentativnem vzorcu, ki je vključevala politične izbire ljudi, demografske značilnosti volivcev (na primer njihovo starost, spol in izobrazbo) in razloge, zakaj so volili neko politično stranko (Roberta Goloba so volili zato, na primer, ker naj bi bil gospodarstvenik, ki ve, kaj dela).

Več kot očitno je (bilo) tudi to, da so Svobodo, ki naj bi nastala iz nič, ljudje volili taktično, namreč predvsem zaradi tega, da bi oblasti ne osvojil Janez Janša ali pač izjemno preprosto razumljena slovenska »desnica«.

Janeza Janšo volivci slovenske »levice« tudi sovražijo, kar je bil izjemno pomemben dejavnik motivacije za izbiro Svobode oziroma sedanjega predsednika vlade Roberta Goloba.

Ta je na volitvah iz leta 2022 nastopil kot mesija, kot odrešenik, ki naj bi narod reševal pred oblastno samovoljo in osebno maščevalnostjo Janeza Janše, v podaljšku pa pred avtokracijo.

Očitno je tudi to, da je taktično voljenje veliko pomembnejše za »levico« kot za »desnico«. Slovenska »levica« je, ponavljam, v globoki krizi, kot je v krizi slovenska demokracija.

V članku sicer ni uporabljen izraz »mesija«, poleg tega pa je trditev, da je Golob vzniknil iz nič, docela napačna. Vendarle predstavlja zelo ali celo izjemno dober vir za kateregakoli političnega analitika ter strankarskega svetovalca.

In tretjič, Slovenija je neliberalna demokracija in ne demokracija. Članek na to temo je leta 2015 v visoko vrednoteni reviji International Journal of Constitutional Law objavil nekdanji profesor Pravne fakultete v Ljubljani Bojan Bugarič. Ta primerja Slovenijo in Madžarsko in ugotavlja, da se v obeh primerih srečujemo z neliberalno demokracijo, le da je bila ta vzpostavljena na dva različna načina.

V primeru Slovenije tako ne gre za neposredno obvladovanje politične arene, sodstva in medijev, pač pa za njihovo pasivnost. Bugarič navaja, da se tudi v Sloveniji srečujemo z drsenjem nazaj v avtokracijo.

Četudi sklepa, da je mogoče Slovenijo opisati kot »okrnjeno obliko demokracije«, ne pa »okrnjeno različico avtoritarizma«.

Za Slovenijo so značilne: prvič, površinska institucionalizacija, torej zgolj površinske spremembe v smeri demokracije (zavedanja o pomenu demokracije ter nadzoru elit na Slovenskem pač ni, kar docela in brez dvoma velja tudi za Pravno fakulteto v Ljubljani, niti najmanj pa ne dvomim, da tudi za Pravno fakulteto v Mariboru); drugič, politizacija celotnega javnega sektorja, kjer politična usmerjenost visokih državnih uradnikov vpliva na njihove odločitve (po mojem mnenju gre tukaj, poleg politične lojalnosti, v veliki meri za njihovo željo po udobju); tretjič, prevlada politiziranih neformalnih omrežij in praks, ki izničijo javnost delovanja, ki je sicer značilna za celoten demokratični proces in odločanje; in četrtič, v Sloveniji nimamo vladavine zakona, kjer bi družbene, politične in ekonomske elite pred javnostjo odgovarjale za svojo dejavnost.

Vsa moja izkušnja dela na Uradu za preprečevanje korupcije (v letih 2001 in 2002) ter sodelovanje s Komisijo za preprečevanje korupcije desetletje kasneje kaže, da navedeno brez najmanjšega dvoma drži.

Če je bila oddana kakšna prijava, še posebej ko je šlo za visoko stoječega politika ali župana, ni prišla dlje o predala državnega tožilca ali pač predalov ljudi, ki bi morali preiskovati domnevna kazniva dejanja. Posamezne zadeve so bile obdelane tudi selektivno, naprej so šle le takrat, ko je bilo treba z nekom politično obračunati.

Tukaj gre za politično pristranskost in podkupljivost ljudi, ki so bili del nadzornega aparata države, pa bi morali biti docela neodvisni in proaktivni.

Da je Janez Janša ali »Janša« kriv za vse slabo, takšno razmišljanje je docela neumno in nezrelo, nevredno poglobljenega in nepristranskega razmišljanja v razmerah v državi.

Ljudje, visoki državni uradniki, zaradi svojega udobja in strahu, se na vprašljiva ravnanja, ki jih je bilo v preteklosti ogromno, sploh niso odzivali. Kot priročen akter, na katerega je bilo mogoče zlahka zvrniti krivdo, sta zmeraj znova služila Komisija ter sodstvo. Kot slišim, so se razmere do danes le še poslabšale.

Ob koncu današnjega prispevka dodajam, da je dilema ali odločanje med Robertom Golobom kot predstavnikom demokracije ter Janezom Janšo kot predstavnikom avtokracije docela lažno.

Gre za politično manipulacijo, za poskus vzpostavljanja izrednih razmer iz preteklosti, ko sta Svoboda in Robert Golob prvič osvojila oblast. Neliberalna demokracija v Sloveniji je bila namreč utrjena že v začetku tega tisočletja. Vprašanje je tudi, ali je bila demokracija v Sloveniji sploh kdaj vzpostavljena.

Da je Janez Janša ali »Janša« kriv za vse slabo, takšno razmišljanje je docela neumno in nezrelo, nevredno poglobljenega in nepristranskega razmišljanja v razmerah v državi.

Pred volitvami 2026 je, po mojem mnenju, potrebno naslednje: prvič, umik od politične polarizacije, ki koristi zgolj slovenskim političnim elitam z »leve« in »desne« in lažnim podjetnikom, ki se napajajo iz proračuna in nikakor ne tekmujejo na trgu; drugič, podpora podjetjem, ki so inovativna in prodorna, ki bodo tudi v bodoče vzdrževala visoko raven blaginje, ki jo uživamo tukaj in zdaj; tretjič, nadzor nad slovenskimi elitami, ki so vse bolj oddaljene od potreb volivcev in prebivalcev Slovenije na splošno in živijo zgolj za to, da si polnijo žepe; in četrtič, vzpostavitev razmer, ko bodo politične elite delovale v dobro celotne skupnosti, ne pa lastnih, egoističnih interesov.

Končno je treba, četudi se bo slišalo naivno, vzpostaviti demokracijo. Tukaj je mogoče govoriti o demokraciji 2.0. Pri tem se moramo izogniti utvaram, idealna demokracija namreč ne obstaja, zmeraj bomo govorili o njenem približku. Obenem je treba bistveno okrepiti njeno republikansko sestavino, kar pomeni, da je treba delovati v dobro skupnosti.

Zaslužimo si veliko več od sovraštva in čaščenja zla, s katerima se hrani politika katerekoli barve. Vedno znova je treba ponavljati, da je v Sloveniji ogromno dobrih ljudi, ki so bili doslej potisnjeni na družbeni rob. To se mora spremeniti. Leta 2026 se ni mogoče vesti tako kot leta 1943, leta 1991, ali 2008.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter