Te so mnogotere, segajo vse od staranja prebivalstva in migracij pa do okoljskih ter geopolitičnih sprememb. Privedle bodo do zatona ene od civilizacij, na drugi strani pa se bo povzpela neka druga.

Način življenja in organizacija družbe, značilna za obdobje vse od leta 1945 naprej, se bistveno spreminjata. Obenem velja, da je Evropa obvladovala svet vse od velikih odkritij naprej, torej najmanj od Kolumbovega odkritja Amerike leta 1492. Danes je politične, gospodarske in kulturne prevlade Evrope in večine njenih podaljškov konec.

V zatonu so tudi Združene države Amerike, četudi imajo še zmeraj veliko vojaško in gospodarsko moč. Bolj kot ti dve zastrašuje moč tehnofevdalcev iz ZDA, ki izhaja iz digitalne tehnologije ter njihovega izjemnega premoženja.

Eric Cline, arheolog in zgodovinar, govori o tem, da je današnje dogajanje podobno tistemu, ki se je zgodilo leta 1177 pred našim štetjem, torej pred skoraj točno 3200 leti. Takrat je nastopila prva kriza globaliziranega sveta.

Profimedia

Ta je bila omejena zgolj na dogajanje v mediteranskem bazenu, Turčiji in severni Afriki. K zatonu nekaj takratnih kraljestev in cesarstev je privedlo ropanje »ljudstev z morja«, ki so domnevno prihajala s Sicilije, iz južne Italije in ozemlja današnje Grčije. K roparskim pohodom jih je spodbudila tristoletna suša, ki je povzročila lakoto.

Svoje so prispevale bolezni. Lačni ljudje namreč pogosteje obolevajo. Sem je treba dodati še verigo potresov in notranje prelome v samih kraljestvih in cesarstvih. Tudi ta so preživljala sušo in pomanjkanje.

Nasploh velja, da ne moremo govoriti o enem samem razlogu civilizacijskega zatona in sprememb. Teh je več, nastopajo hkratno in nanje se družbe odzivajo. Ni pa zagotovljeno, da bo njihovo odzivanje uspešno. Nekaj kraljestev in cesarstev se je po krizi izpred 3200 let povzpelo, nekaj jih je zgolj obstalo, nekaj pa jih je zašlo.

Tako je tudi danes. S takratnim dogajanjem lahko namreč potegnemo vzporednico in se vprašamo, kateri dejavniki bodo prispevali k temu, da bomo obstali kot država. Treba se je vprašati, ali bomo še naprej živeli v relativni blaginji in bogastvu. Slovenija namreč, tukaj in zdaj, spada med najbogatejše družbe na svetu.

Zavedati se je treba, da igra Slovenija v lokalnem, še bolj pa v globalnem okolju izjemno majhno, nepomembno vlogo. Večjo vlogo igra Evropska unija, znotraj nje pa Nemčija, Francija in Italija, v nekoliko širšem smislu tudi Velika Britanija.

Vse naštete države so že vstopile v krizo, vse se že soočajo s številnimi spremembami, ki vplivajo na dogajanje znotraj njih, na ravni EU ter v svetu. Evropa, če uporabim pojem, ki je širši od EU, je že v zatonu. Umika se z globalnega odra, kjer je, po zaslugi Združenih držav Amerike, do leta 2007 igrala nesorazmerno veliko vlogo.

Sprašujem se, kaj se bo zgodilo s Slovenijo, v katero skupino jo bo mogoče umestiti po kakšnih dvajsetih letih, okoli leta 2040 ali 2050. Slovenija bo, verjetno, še šibkejša kot danes. Bo nepomembna država, ki bo nastopala v okviru neke druge globalno sorazmerno nepomembne skupnosti držav.

Bo tudi revnejša. Zanašala se bo na vire, ki jih je pridobila v preteklosti. In ker bodo v veliko ugodnejšem položaju tisti državljani Republike Slovenije, ki bodo vire premogli, na primer stanovanja in kapitalske deleže, bo neizogibno naraščala tudi socialna razslojenost, ki lahko državo in skupnost razje od znotraj.

Pa ne gre le zanjo, gre tudi za težave s tvorbo nove identitete. Vedno večji del prebivalcev Slovenije namreč ne bo etnično slovenski, niti katoliški. Te ljudi je treba v skupnost integrirati, kar lahko, vsaj na papirju, uspe šolskemu sistemu.

V nadaljevanju bom na sledi Erica Clina navedel nekaj dejavnikov, ki lahko preprečijo civilizacijski zaton Evropske unije in male, nepomembne Slovenije. Zavedajte se, da je ta zgolj mikro država, da nima nikakršne teže.

Nekaj bi lahko pomenila na ravni morale, če že ne na ravni gospodarstva, vendar je moralno težo že zdavnaj izgubila. Izničili so jo pomanjkanje modrosti, nevednost, nevoščljivost, primitivizem, nesposobnost za dostojno vedenje, lokalpatriotizem in sploh nesposobnost za pogled na širše dogajanje v lokalni ter globalni skupnosti.

Andrej Petelinšek

Prvič, treba se je pripraviti za vremenske ekstreme, ki bodo zaradi globalnega segrevanja vse pogostejši. Tukaj je mogoče potegniti neposredno vzporednico z dogajanjem pred 3200 leti. Takratna suša je trajala 300 let. Imela je izrazite posledice na ravni dostopnosti hrane. Sprožila je migracije, ki so močno vplivale na tedanja kraljestva in imperije. Z današnjo sušo ne bo nič drugače. Ima le drugo ime, govorimo o globalnem segrevanju.

Razlika med preteklostjo in današnjim časom je, da so bile tedanje migracije tudi vojaški posegi, napadi na kraljestva in imperije, ki v spopadih niso zmeraj zmagali.

Suša bo močno vplivala na naše možnosti preživetja. Govorim o dostopnosti hrane, o poljščinah, ki lahko rasejo v vročem in suhem okolju, o možnostih namakanja, o prehranski samozadostnosti države. Dodajam, da ena od raziskav kaže, da ima le tri odstotke slovenskih kmetov svoje naslednike. S tem se odpira prostor za industrijsko kmetijstvo ali pa bodo polja opuščena.

K navedenemu je treba dodati ukrepe na ravni države, skupnosti in posameznikov, ki segajo vse od obveščanja pa do tega, na primer, da se trave več ne kosi skorajda do korenin, ker to bistveno dvigne temperaturo tal, da bukovi gozdovi nadomestijo smrekove, bukve imajo namreč veliko globlje korenine in lahko črpajo vodo iz globljih slojev zemlje, da se izvedejo priprave na poplave in požare, da se sadi poljščine, ki ne izčrpavajo zemlje, da se pripravi na težje delovne razmere v kmetijstvu in v proizvodnji, da se uvede klimatske naprave, da se poskrbi za vire energije, iz katerih se bodo te napajale ...

Ko gre za podporo države ob ekstremnih naravnih pojavih, je treba preprečiti korupcijo lokalnih oblastnikov ter političnih strank, ki si denar za pomoč prisvajajo ali pa jo dodeljujejo politično povezanim skupnostim in posameznikom.

V družbi mora, tudi tukaj, obstajati dovolj zaupanja v vse ključne akterje ter posameznike. Slovenci pa, kot kažejo raziskave, ne zaupajo domala nobeni instituciji, daleč najmanj pa politikom in političnim strankam. Vendar mora vsak posameznik razčistiti tudi sam s sabo in s posledicami lastnega ravnanja ter pristajanja na plenjenje in neupravičeno bogatenje.

V ekstremnih razmerah je korupcija, ki je globoko zažrta v državni aparat, več kot nezaželena, saj onemogoča uspešno soočenje skupnosti in posameznikov z družbenimi in okoljskimi izzivi.

Drugič, in v povezavi z gornjimi navedbami, družba mora imeti varen vir vode. Tega Slovenija ima, prav tako kot Avstrija. Glede vode smo bogati. Vendar se tudi tukaj že kažejo posledice globalnega segrevanja. Suše v Prekmurju in na Primorskem so vse daljše. Tudi osrednja Slovenija ima vse več težav. V danih razmerah je dobro, da je voda v Sloveniji javna dobrina, da je ni mogoče privatizirati in da jo kot javno dobrino ščiti ustava.

Pa ne gre zgolj za vodo. Ker je neizogibno, da se skupine in posamezniki vse bolj zanašajo predvsem sami nase, je treba poskrbeti, da bodo čim bolj kakovostno preživele tudi lokalne skupnosti. Zato je treba zapisati, prav tako v ustavo, da je javno dobro tudi fizični denar. Ta namreč omogoča posamezniku, da lažje preživi v neposrednih stikih z drugim posameznikom. To mu omogoča tudi blagovna menjava, izmenjava dobrin in storitev, ne pa denarja v katerikoli obliki.

Primož Lavre / M24

V sociologiji govorimo v tem primeru o komunitarizmu, ko posamezniki in skupine sami prevzemajo odgovornost za lastno preživetje, ko samostojno izvajajo skupne projekte. Socialna država je sicer zaželena, vendar mora biti njen obseg omejen, skupnosti in posameznikov ne sme dušiti. Oni so namreč tisto, kar imenujemo družba. Država družbo pomembno dopolnjuje, ne sme pa biti, kot si želijo politične stranke, nad njo. 

Fizični denar je neposredno povezan z bojem proti moči paradržavnih in zasebnih korporacij, na primer bank in zavarovalnic. Te so vse bolj digitalizirane. Družba in skupnost morata namreč ohraniti svojo samostojnost. Če se moramo, na eni strani, izogniti temu, da korporacije prevladajo nad družbo, pa se moramo, na drugi strani, izogniti temu, da birokracija iz EU ali Slovenije zavlada nad družbo in posamezniki.

Clemens Fuest, direktor najpomembnejšega nemškega ekonomskega inštituta, je pred meseci dejal, da je evropska birokracija v zadnjih letih sprejela 16 tisoč raznih pravil, ki dušijo konkurenčnost evropskega gospodarstva. To regulativo je treba, kot je navedel, odpraviti. Birokracija se hrani sama iz sebe in duši zasebno podjetniško pobudo, ki je nujna za preživetje EU in Evrope v globalnem svetu. Njeno širjenje je treba zavreti, ga bistveno omejiti.

Ko gre za samostojnost Slovenije in EU, je treba omeniti tudi njuno digitalno samostojnost. Sedaj sta obe v celoti odvisni od Združenih držav Amerike. EU in Slovenija morata imeti lastno digitalno omrežje, lasten iskalnik, lastna nova družbena omrežja, lastno elektronsko pošto in lasten elektronski način plačevanja.

Muhaste in nezanesljive ZDA, ki so postale nasprotnik EU, lahko obračunajo s komerkoli iz EU in mu preprečijo, denimo, da bi plačal katerikoli kartični račun.

Pa ne gre le za samostojnost EU in Slovenije, temveč tudi za to, da je porušeno ravnotežje med družbo in lastniki digitalnih medijev in storitev. Tukaj je treba omeniti tudi umetno inteligenco in superinteligenco.

Digitalni igralci imajo preveč kapitalske in politične moči, na tej osnovi izsiljujejo družbo, ji vsiljujejo svoje razmisleke o dogajanjih v njej ter o politični ureditvi. Politična levica govori o tehnofevdalizmu. Dogajanje spominja na dogajanje v ZDA pred razbitjem kartelov in oligopolov izpred kakšnih sto let.

Poudarjam, da je treba skupine in posameznike zaščititi pred pretirano močjo tehnofevdalcev, političnih strank in države. Ob tem je nujno, da se ohrani podjetniška dejavnost ter da se ohranita državni aparat in socialna država, vendar mora biti njun doseg omejen.

In tretjič, treba je preprečiti, da bi prišlo do prevelikega socialnega razslojevanja, ker lahko to uniči civilizacijo od znotraj. Privede namreč do notranjih spopadov. Tukaj ne gre za dogajanje, ki ima izvor zunaj nekega kraljestva ali imperija, kot so vremenske spremembe ali migracije.

Konflikt je lahko tudi identiteten ali simbolen, kot v primeru migracij. Ta konflikt je zunanji. Migracije so neizogibne. Vse razvite družbe se namreč naglo starajo, soočajo se z nizko rodnostjo, obenem pa z upadanjem števila prebivalstva. Število prebivalcev Slovenije, na primer, bo začelo upadati leta 2029.

To pomeni, da bo manj ljudi delalo in plačevalo pokojninske prispevke in da bo vse manj denarja za pokojnine. Obenem pa je skrb za ostarele draga. Njihovo zdravljenje in operativni posegi zahtevajo vse večji delež proračuna. Tukaj je mogoče govoriti tudi o medgeneracijskem konfliktu. Še pomembnejše je, da bo upad števila prebivalstva vplival na upadanje produktivnosti, s tem pa na obstoječo raven blaginje in, znova, na socialno razslojevanje.

Robert Balen

Vendar ne govorim le o migracijah, temveč tudi o politični polarizaciji in delitvah, ki služijo zgolj same sebi. Ta konflikt je notranji. Grožnjo družbeni stabilnosti predstavlja tudi nazorski ekstremizem, ki je prav tako značilen za slovensko družbo. Sem spada neumerjeno zavzemanje za spremembe v moči posameznih družbenih skupin. To je izvenparlamentarno in netransparentno in krši temeljna pravila delovanja, ki veljajo v liberalni demokraciji.

Treba se je zavedati, da smo za svoje preživetje odgovorni zgolj mi sami. Ne nosimo namreč nikakršne teže, ki bi zunanje akterje motivirala za to, da bi nas podprli. Tudi če bomo pri prizadevanjih, da uspešno prebrodimo čas sprememb, pridobili pomoč kakšnega od zunanjih akterjev, denimo EU, Kitajske ali Izraela, nam to na koncu ne bo pomagalo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.