Predolgo se je država do Romov obnašala, kot da so nekakšni Indijanci, ki smo jim leta 1991, ko se je rojevala samostojna Slovenija, milostno podelili poseben status v ustavi, čeprav ga potem nikoli nismo povsem konkretizirali. Toda celo ameriški Indijanci so na boljšem, saj imajo v svojih rezervatih ugodnejši davčni režim, da lahko dobro živijo od turizma in iger na srečo.

Slovenski Romi pa ne živijo v rezervatih, ampak v romskih naseljih. Nekatera so se skozi desetletja spremenila v običajna naselja s komunalno infrastrukturo in se navzven ne razlikujejo od drugih slovenskih krajev in naselbin. Romi, ki živijo v njih, skrbijo za svoje hiše in vrtove, hodijo v službe in plačujejo davke, njihovi otroci obiskujejo šole itd.

Daniel Novaković/STA, Sašo Švigelj

Vendar nimajo vsi Romi takšne sreče, da večinsko prebivalstvo ne bi s prstom kazalo nanje in strašilo svojih majhnih otrok, da bodo ponje, če ne bodo pridni, prišli cigani. Kar nekaj romskih naselij na Dolenjskem, Kočevskem in v Beli krajini je problematičnih. Tako zaradi higienskih razmer, ki tam vladajo – ni čiste pitne vode, ni kanalizacije, celo električna infrastruktura je na črno postavljena –, kot zaradi tistih Romov, ki so odkrili poseben poslovni model: zlorabljanje socialnih transferjev, neplačevanje davkov in drugih prispevkov, ignoriranje in nepriznavanje državnih organov, vključno s policijo in pravosodnim sistemom.

V zadnjem času so se usmerili tudi v tatvine, rope in nasilje. Romi, ki izkoriščajo luknje v sistemu, poskrbijo za čim številnejše potomstvo, saj jim to omogoča višjo socialno podporo in otroške dodatke. Ženske, pogosto so to celo mlajše mladoletnice, so v tem plemenskem, moško šovinističnem sistemu ponižane v spolni objekt, namenjen rojevanju otrok. Če bi njihovi moški prevzeli islam, ne bi bilo nobene razlike med njimi in Islamsko državo. Tudi tam so ženske podobno zatirane.

Paradoksalno je, da je večina naših Romov vernih in da so celo katoliki. Vseeno pa je njihov plemenski sistem, na čelu katerega je bil nekoč poglavar, včasih imenovan tudi kralj, v zadnjih desetletjih večinoma razpadel. Danes v romskih naseljih niso avtoritete stari družinski očetje, pač pa mladi Romi, ki so šli po poti kriminala in uspeli. Biti pripadnik organiziranega kriminala je statusni simbol, ki se širi že med osnovnošolce. Seveda večina tistih, ki se navdušujejo nad kariero kriminalca, ne hodi več v šolo.

Več kot trideset let ignorance na še nekaj več socialistične podlage je privedlo do stanja, ko lahko že naslednji incident sproži verižno reakcijo z nepredvidljivimi posledicami. Hipotetično se lahko zgodi, da bo član romskega kriminalnega podzemlja ob naslednji rutinski policijski kontroli začel streljati na policiste in enega od njih tudi ubil. Kako dolgo mislijo represivni organi še čakati s temeljito preiskavo vseh romskih naselij v Sloveniji, kjer živijo pripadniki organiziranega kriminala? Ali čakajo, da bodo orožje varno poskrili, tako da ga nihče ne bo našel?!

Robert Golob daje vtis mučenika, ki si je na ramena naložil breme vseh svojih predhodnikov na premierskem položaju, da bi našel rešitev za t. i. romsko problematiko.

Naivnost slovenske države je brezmejna. Po eni strani slišimo doslej liberalnega premierja, kako vidno prizadet in jezen v Novem mestu priznava, da so državne institucije odpovedale na celi črti, obljublja stroge represivne ukrepe in dosledno kaznovanje vseh, ki si to zaslužijo. Robert Golob daje vtis mučenika, ki si je na ramena naložil breme vseh svojih predhodnikov na premierskem položaju – Peterleta, Ropa, Pahorja, Bratuškove, Šarca, Cerarja in Janše –, da bi našel rešitev za t. i. romsko problematiko, o kateri je minuli teden v Prekmurju spregovoril tudi prvi predsednik Milan Kučan. Mojster vrhunskega sprenevedanja se je javno vprašal, kako za božjo voljo smo lahko tako globoko zabredli. Oh, dragi gospod Kučan, vsekakor tudi po vaši krivdi!

Golob sicer deluje iskreno, ko obljublja, da je bilo dovolj in da bo odslej drugače. Na žalost pa to ni tako enostavno. Ljudi bo treba najprej pomiriti, jim dopovedati, da ne gre za nasilje Romov, ampak za nasilje romskih kriminalcev. S kriminalom pa se ne ukvarjajo samo Romi, zato bi bilo kolektivno kaznovanje romske skupnosti velika napaka.

Vseeno bo morala država s svojim represivnim sistemom čim prej opraviti tisto najbolj naporno in na neki način tudi umazano delo: razorožiti vse Rome, ki nezakonito posedujejo orožje. To ne bo enostavno in gotovo bo treba uporabiti tudi silo. Težava je, da tega policija ni storila že takoj, prvi dan po tragičnem dogodku v Novem mestu, ko bi lahko igrala na karto presenečenja in romske kriminalce dobila nepripravljene.

Razorožitev nezakonito oboroženih Romov je zgolj prvi, v bistvu enostavnejši del celovitega pristopa k reševanju našega odnosa do Romov. Zahtevnejše bo opolnomočenje romskih žensk, ki bi v 21. stoletju morale dobiti podporo civilizirane družbe v boju proti srednjeveški praksi in zlorabam plemenskih običajev, zaradi česar so mlade Romkinje le sredstvo za rojevanje otrok, objekti brez vseh pravic, tako rekoč spolne sužnje.

Resno bi morali razmisliti tudi o tem, da se začne mlade Romkinje premeščati v varne hiše, kjer bi se lahko znebile strahu in prvič v življenju samostojno odločale o sebi. Ta del je vsaj tako pomemben kot vprašanje šoloobveznih romskih otrok, kjer ne bo druge rešitve, kot da država njihove starše kaznuje zaradi zanemarjanja otrok, kar v skrajnem primeru lahko pomeni tudi njihov odvzem.

Čeprav bi na Dolenjskem in še kje »romsko vprašanje« najraje rešili z represijo, je pot do boljše prihodnosti romske skupnosti na Slovenskem izključno v njihovi postopni integraciji v družbo. Ta pa ni mogoča brez osvoboditve in opolnomočenja žensk, izobraževanja otrok in brezkompromisnega obračuna s kriminalci, ki so za slovensko romsko skupnost podobno zlo, kot je Hamas za Palestince.

Zato naj vlada nikar ne ponavlja napak drugih in zaradi skupine izrojencev kaznuje celotne skupnosti. Že vojna napoved kriminalnim združbam, ki izvirajo iz romske skupnosti, bo za slovensko policijo in obveščevalno službo velik zalogaj. Morda bi moral premier funkcijo notranjega ministra do volitev prevzeti kar sam.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav