Načrtu za umiritev in normalizacijo razmer v enklavi, ki se spreminja v Hirošimo, namreč primanjkuje podrobnosti, kar je tipična lastnost administracije Donalda Trumpa. Izraelci so ga sprejeli z nekaj ugovori, vendar je zdaj težava na palestinski strani, saj bi razorožitev Hamasa pomenila njegov konec, zato si je težko predstavljati, da bi ga teroristična skupina potrdila. Bližnjevzhodna dialektika je kruta, kajti če bi Hamas po čudežu vseeno privolil v Trumpov načrt, bi ga skoraj gotovo zavrnila izraelska vlada, v kateri prav tako prevladujejo verski ekstremisti.

Prva ugotovitev glede možnosti mirovnega procesa je povezana že z nosilci oblasti: ameriški pred-sednik, obseden z Nobelovo nagrado za mir, je obupal nad premirjem v Ukrajini, zato zdaj vse stavi na Bližnji vzhod. Toda tam ima vsaj formalno legitimnega sogovornika le na eni, izraelski strani, medtem ko vlada pri Palestincih že dvajset let, vse od Arafatove smrti novembra 2004, precejšnja zmešnjava. Precedens par excellence je že to, da se Izrael praktično že dve leti pogaja s teroristično organizacijo, ki je 7. oktobra 2023 izvedla najobsežnejši palestinski napad na Izrael v njegovi zgodovini. 

»Gliha vkup štriha«

Hamasu je namreč Benjamin Netanjahu s tem, da se njegova vlada pogaja z njim, dejansko priznal večjo legitimnost od Avtonomne palestinske oblasti na Zahodnem bregu, kjer vlada Fatah, seku-larna palestinska frakcija, katere ustanovitelj in ikona je bil Nobelov nagrajenec Jaser Arafat. Nje-gov naslednik Mahmud Abbas je nadaljeval politiko dialoga z judovsko državo, kolikor se je to pač dalo, saj so v Izraelu mirovnemu sporazumu s Palestinci načeloma naklonjeni le levičarji in liberalci, medtem ko je desnica (pred Netanjahujem jo je vodil Ariel Šaron) vseskozi gradila svojo politiko na konfrontaciji in vojaški rešitvi. 

Profimedia

Hamas, na drugi strani, pa je nekakšna palestinska odslikava izraelske verske skrajne desnice, saj je nasprotno od Fataha vseskozi nasprotoval t. i. rešitvi dveh držav, namesto tega pa favoriziral nasilje proti Izraelcem, vojno, šeriatsko pravo in ne nazadnje tudi uničenje judovske države.

Fatah in Hamas sta torej dva povsem različna obraza močno polarizirane palestinske družbe. Po 7. oktobru je prevladalo nasilje, skozi katerega je Hamasu uspelo doslej nemogoče: postal je legiti-men sogovornik Izraela in mednarodne skupnosti v pogajanjih o končanju vojne v Gazi. Avtonomna palestinska oblast v Ramali je potisnjena ob rob.

Paradoksalno, kajti če je kdo v preteklosti zagovarjal mir in spravo z Izraelom, potem je bil to Arafatov Fatah, medtem ko je bil Hamas radi-kalno proti kakršnimkoli pogajanjem. Če bi teroristična organizacija, ki ne priznava niti mednarod-no priznane palestinske oblasti v Ramali, tokrat ravnala drugače in bi sprejela Trumpov mirovni načrt, bi bilo to svojevrstno presenečenje.

Kako je Izrael pomagal ustvariti Hamas

Večini zahodnjakov nikakor ni jasno, kakšna nerazumna dialektika vlada med izraelsko vlado in palestinsko teroristično skupino, ki je od leta 2007, ko je zmagala na prvih in tudi edinih vsaj pribli-žno demokratičnih volitvah, absolutistično vladala Gazi. Če je Izrael, sploh v obdobju, ko je bila na oblasti desnica, delal vse, da bi čim bolj sprovociral Palestince na Zahodnem bregu, pa je hkrati puščal pri miru Hamas, ki se je v slabih 17 letih v Gazi močno utrdil in očitno tudi več let pripravljal na napad.

Nekateri poznavalci razmer opozarjajo, da je Izrael v preteklosti podobno strategijo gojil tudi do zloglasne Islamske države, ker je računal, da bodo njeni uspehi tako oslabili arabske države na Bližnjem vzhodu, da te ne bodo predstavljale resne grožnje Izraelu. Glede Palestincev je bila logika izraelske vlade, ko je bila na oblasti desnica, podobna, utemeljena na starem načelu »divide et impera« (deli in vladaj): rivalstvo med sekularnim Fatahom in islamističnim Hamasom je idealno za judovsko državo, kajti spori med Palestinci bodo slabili njihovo enotnost in koristili Izraelu … dokler se Hamas ni obrnil proti Izraelu.

Trumpov mirovni načrt v 21 točkah, ki deluje kot zgodba iz njegove knjige pravljic o sedmih vojnah, ki naj bi jih končal v prvega pol leta svojega predsedniškega mandata, je zato mešanica naivnosti, nepoznavanja razmer in tipične ameriške napihnjenosti. Zelo verjetno bo propadel, še preden bodo za pogajalsko mizo sedli vsi glavni igralci.

Profimedia

Poleg tega Trumpova ideja niti ni njegova, saj je zelo podoben načrt za mir v Gazi lani predlagal že Trumpov predhodnik Joe Biden, pa ga je na koncu preračunljivo torpediral izraelski premier Netanjahu, prepričan, da je bolje počakati na menjavo v Beli hiši, saj je Trump obljubljal več podpore in razumevanja glede Izraela kot demokrati. Ni nepomembna tudi družinska povezava, kajti Trumpov zet Jared Kushner, soprog njegove najljubše hčere Ivanke, je del vplivnega judovskega lobija v Združenih državah.

Kdo vse ima oblast v Gazi

Na prvi pogled vidno zadovoljni izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki mu za vrat diha Mednarodno kazensko sodišče, doma pa ga verjetno čaka sodni proces zaradi korupcije, je v Beli hiši gotovo dosegel pomembno prednost zase oziroma Izrael, ko gre za začetek mirovnega procesa. Pred ameriškimi mediji je smehljaje podprl prizadevanja svojega prijatelja Donalda za končanje krute vojne, potem pa je na letalu med potjo domov v pogovoru z izraelskimi mediji v hebrejščini mirno povedal, da njegova vlada ostro nasprotuje samostojni palestinski državi in da je to razložil tudi Trumpu, ki naj bi ob tem razumevajoče prikimal.

Vendar pa ni nujno, da je res tako. Trump je doslej Netanjahuju kril hrbet, ko je šlo za neposredno vojaško ogroženost Izraela, in ukazal bombardiranje iranskih jedrskih zmogljivosti. Toda to še ne pomeni, da je med voditeljema »kemija«; pravzaprav je bil že pogled na ameriškega predsednika, formalnega pokrovitelja najnovejšega poskusa končanja vojne v Gazi, zgovoren sam po sebi.

Trumpu je Netanjahu postal osebno neprijeten, spremenil se je v težko breme, oviro na poti do miru. To dokazuje tudi Trumpova zahteva, naj izraelski premier kar iz Bele hiše telefonira katar-skemu premierju šejku al Thaniju in se mu »globoko opraviči« za nedavni (spodleteli) raketni napad na Doho, v katerem so Izraelci poskušali eliminirati pogajalsko ekipo in politično vodstvo Hamasa. Poteza je sprožila ogorčene mednarodne odzive in dodatno poslabšala podobo Izraela v svetu. 

Zaradi tega je očitno Netanjahu vsaj nekoliko popustil Trumpu pri njegovem okvirnem mirovnem načrtu, ki sicer izrecno časovno ne obljublja samostojne palestinske države (kar je še ena tipična trumpovska dvoumnost), jo pa med vrsticami predvideva v nadaljevanju procesa, seveda brez kakršnekoli udeležbe Hamasa, saj bo edini sogovornik ponovno Avtonomna palestinska uprava na Zahodnem bregu, ki jo predstavlja palestinski predsednik Mahmud Abbas. 

Po Trumpovem načrtu je premirje odvisno zlasti od tega, ali bo Hamas položil orožje in se predal, še prej pa izpustil vse talce, ki jih še zadržuje. Pričakovanja so, kot rečeno, nekoliko naivna. Če se Hamas razoroži, je konec z njim. Ne le zaradi Izraela, pač pa tudi zaradi rivalskih skupin v Gazi. Hamas namreč še zdaleč ni edina oborožena (teroristična) skupina v Gazi.

Poleg tega je po oceni britanskih analitikov zaradi skoraj dveletne vojne z Izraelom že tako oslabljen, da ne predstavlja več realne grožnje nikomur. Posledično so v zadnjih mesecih na njegovo mesto stopili Islamski dži-had, različne oborožene tolpe in družinski klani, ki imajo tudi nadzor nad humanitarno pomočjo.

Profimedia

Vprašanje je torej, koliko dejanske moči sploh še ima Hamas, ki ne glede na to ostaja pogajalska stran v procesu, s katerim želi Trump končati vojno, začeti obnovo »sredozemske riviere«, kot je poimenoval obalo Gaze, in si povečati možnosti za Nobelovo nagrado za mir. Če smo pošteni, bi si jo, če bi mu dejansko uspelo izpogajati mir v Gazi, tudi zaslužil. Veliko bolj od Baracka Obame, ki jo je prejel le zaradi tega, ker je bil prvi temnopolti predsednik Združenih držav.

Trumpovih 21 točk za mir

Ameriški predsednik je svoj načrt za končanje vojne v Gazi predstavil 29. septembra, ko je v Beli hiši gostil Benjamina Netanjahuja. Pri pripravi naj bi aktivno sodelovala Steve Witkoff, Trumpov posebni odposlanec za Bližnji vzhod, in nekdanji britanski premier Tony Blair. Ta je sicer precej kompromitiran še iz časov napada na Irak (2003), ko so britanski obveščevalci na podlagi lažnih, prirejenih in napihnjenih »tajnih podatkov« o domnevnem obstoju iraškega jedrskega programa in orožja za množično uničevanje zavedli ameriške zaveznike, da so v Varnostnem svetu dobili dovol-jenje za vojaški poseg v Iraku in odstranitev Sadamovega režima.

Blair bi si kvečjemu zaslužil pregon na Mednarodnem kazenskem sodišču, so prepričani številni mednarodni pravni strokovnjaki, ne pa sodelovanja pri iskanju rešitve za palestinsko-izraelski konflikt.

Trumpova ideja je sicer dobra in bi bila morda uspešna, če okoliščine ne bi bile tako nepredvidljive. Bistvo načrta je v takojšnjem premirju, izpustitvi talcev (Hamas) in zapornikov (Izrael), čemur sledi razorožitev Hamasa in potem še demilitarizacija Gaze. »Deradikalizirani« in razoroženi pripadniki Hamasa bi lahko ostali in računali na amnestijo, v nasprotnem bi jim jamčili prost prehod iz Gaze (kam – v Afganistan?).

Profimedia

Trumpov načrt dopušča obstanek Hamasa zgolj kot politične stranke, medtem ko je njegov vojaški del »obsojen na smrt«. Takoj po podpisu mirovnega sporazuma bi se tudi okrepil dotok humanitarne pomoči v Gazo, za katerega bi bili zadolženi Združeni narodi, Rdeči križ, Rdeči polmesec in podobne organizacije.

Umiritvi razmer bi sledil začasni politični kot tudi »ekonomsko-socialni« del: postavitev palestinske uprave, nad katero bi bdeli mednarodni nadzorniki, posebna pozornost bi bila namenjena refor-mam. Še pomembnejša pa sta obnova Gaze in začetek vzpostavitve samostojne palestinske države. Časovnica je zelo okvirna, še večja neznanka so finančne dimenzije, kajti povsem porušena enklava potrebuje več deset milijard dolarjev, da bo ponovno zaživela.

Na srečo je Trump opustil nore ideje o preselitvi Palestincev; tega v njegovem mirovnem načrtu ni več, celo nasprotno. Zdaj se prebivalce Gaze poziva, naj ostanejo in sodelujejo pri »gradnji boljše prihodnosti«. Izraelske sile bi se umaknile z vseh palestinskih ozemelj, kjer bi skrb za varnost prevzemala palestinska policija.

Pot do riviere Bližnjega vzhoda

Kot nepremičninskemu magnatu in trgovcu je Trumpu jasno, da mora biti v zgodbi tudi bonbonček – in to je razglasitev Gaze za posebno ekonomsko cono, kjer bi veljal nižji davčni režim, s katerim bi privabili tuje investitorje. Manj zaupanja vzbujajo t. i. varnostne garancije, ki naj bi Izraelu zagotavljale varnost, Gazi pa pravico do miroljubnega razvoja in postopnega prehoda – skupaj z Zahodnim bregom – v samostojno palestinsko državo. Vendar ta del nima logičnega zaključka, kajti še vedno imamo dve enklavi znotraj Izraela, ki med seboj niti nista teritorialno povezani (med njima je najmanj 50 kilometrov razdalje). Kako naj v takšnih okoliščinah sploh nastane država?

Trumpov načrt ima tudi varovalko za primer zavrnitve s strani Hamasa. Kajti to samo po sebi še ne pomeni konec mirovnega procesa, pač pa le popolno uničenje Hamasa, za kar bi poskrbela izrael-ska vojska (IDF). Šele ko v Gazi ne bi bilo več te grožnje, bi se 21 točk začelo uresničevati.

Profimedia

Posebej je del načrta (18. točka) namenjen tudi regionalni stabilnosti, saj se Izrael zavezuje, da ne bo več napadel Katarja, ta pa se ne bo odpovedal svoji posredniški vlogi pri reševanju konfliktov. Šele 19. točka govori o širšem procesu deradikalizacije, ki zajema tudi medverski dialog in spre-membo miselnosti v Izraelu in Gazi. Ta del bo posebej pomemben, vključeval bo tudi izobraževalni proces med Palestinci, sploh med generacijami otrok, ki so jih Hamasovi islamisti skoraj dve desetletji indoktrinirali v sovraštvu in sejanju smrti.

Ko bodo rekonstrukcija Gaze, družbene in politične reforme dovolj napredovale, da bo možna vzpostavitev palestinske države, se bo zgodilo tudi to, je zapisano v predzadnji točki Trumpovega načrta – nastala bo Država Palestina, ki za zdaj še ne obstaja, čeprav jo je doslej priznalo že okoli 150 držav. In na koncu je še slovesna zaobljuba, da bodo za dialog in miroljubno koeksistenco Izraela in Palestine skrbele Združene države Amerike.

Če za hip zapremo oči in si predstavljamo Gazo v vsem nekdanjem sijaju, z dolgimi peščenimi plažami, hoteli in stolpnicami v ozadju, potem je to danes res le pravljica o rivieri Bližnjega vzhoda. A če bi Trumpu po čudežu res uspelo, bi si zaslužil ne ene, pač pa dve Nobelovi nagradi za mir.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.