Z ustanovitvijo svoje stranke je evropski poslanec Vladimir Prebilič tudi uradno postal kandidat za premierja, kar pomeni, da glavni nasprotnik Roberta Goloba odslej ne bo več večni vodja opozicije in trikratni predsednik vlade Janez Janša. Nekdanji kočevski župan, ki je doslej relativno zadržano sporočal svoje politične ambicije, je torej končno stopil na oder.

S tem pa je postal tudi neformalni vodja hitro rastoče skupine nezadovoljnežev, v kateri se zbirajo vsi, ki do Goloba gojijo kakršnokoli zamero; nekdanje strankarske kolegice in kolegi, razočarane levičarke, nevladniki, ulični aktivisti, člani različnih lobijev, posebej zdravniškega, pa tudi sive eminence iz ozadja, za katere sicer ne moremo reči, da so se odkrito obrnili proti premierju, vendar dajejo občutek, da mu odrekajo podporo.

Pravzaprav je seznam »zarotnikov« vse daljši, njihove ambicije, ki so se zdaj utelesile v podobi Vladimirja Prebiliča, pa vse večje. Simbolično bi lahko govorili celo o političnem umoru na Orient ekspresu, če si sposodimo motiv pri britanski mojstrici kriminalnih romanov Agathi Christie, ki je Slovenijo dobro poznala, saj je bila zaljubljena v Bled. Kdo so torej protagonisti nastajajočega političnega trilerja z elementi kriminalke, ki bi iz Roberta Goloba radi naredili politično truplo? Poglejmo si slovenskim razmeram prilagojeno verzijo Umora na Orient ekspresu …

Primož Lavre

… ki se začenja z uvodnim kadrom, v katerem se kamera naglo spušča proti zasneženim Alpam, v večer pogrezajočim se dolinam, med katerimi je tudi tista, po kateri se med osamljenimi kmetijami in kozolci vije železnica. Po njej skozi večerni mrak potuje razkošno razsvetljen vlak. V prestižnem vagonu, kjer je restavracija, se zbirajo vplivne osebnosti iz politike, gospodarstva, medijev, kulture in civilne družbe. Njihov gostitelj je premier Robert Golob, ki želi manj kot pol leta pred volitvami pomiriti vse bolj razklano politično in družbeno elito, saj so zunanje okoliščine preveč nepredvidljive, da bi si lahko privoščili tako očitno neenotnost.

Na vlaku je okoli sto povabljencev, med katerimi pa jih ima le približno petina neposreden dostop do premierja in v žepu njegovo osebno povabilo, naj po večerji ostanejo z njim na zaupnem pogovoru ob konjaku in cigari, mobilne telefone morajo pustiti v svojih kupejih. S premierjem tako ostanejo zgolj njegovi sedanji in nekdanji zavezniki, pa tudi politični nasprotniki in tisti, ki spretno skrivajo svoja prava čustva do njega.

Sredi pogovora, v trenutku, ko vlak zapelje v tunel, pride do kratkega stika na električni napeljavi. Zaradi nekajminutnega popolnega mrka nastane manjša panika in zmešnjava. Toda ko se luč spet vrne, sledi šokanten prizor: premier je mrtev, nekdo ga je zabodel naravnost v srce!

Sašo Radej

Osamljeni morilec ali zarota?

Literarna upodobitev umora na Orient ekspresu v slovenski režiji bi se nadaljevala s klasičnim iskanjem storilca, novimi zapleti in končnim razpletom, v katerem bi sloviti detektiv Hercule Poirot – no, v naši različici bi bil lahko tudi inšpektor Vrenko – prišel do nepričakovanega zaključka glede morilca. Podobno kot v antični zgodbi o umoru Julija Cezarja, ki ga je dramaturško obdelal William Shakespeare, bi tudi v adaptiranem Umoru na Orient ekspresu hitro prišli do zaključka, da morilec ni deloval sam, da je bilo morilcev pravzaprav več in da je šlo za zaroto.

Kdo vse je lahko morilec, se sprašujemo, ko se nam predstavijo vsi osumljenci – in vsak ima svoj motiv za umor. Kdo vse ima interes, da Robert Golob postane »politično truplo«, da torej izgubi volitve in premierski položaj? Kandidatov je veliko, prejšnji teden smo dobili novega, zato bo lov na »morilca« zahteven. A če imamo pred seboj seznam vseh osumljencev, bomo hitreje prišli do ožjega izbora in epiloga, v katerem boste lahko sami odločili o storilcu.

Zakaj Janša ni morilec

Začnimo kar pri najbolj očitnem: Janez Janša. Če si kdo želi mandatarstva in vodenja vlade v naslednjem mandatu, potem je to prvak opozicije, ki se še kako zaveda, da je to najverjetneje tudi njegova poslednja priložnost. Leta so neizprosna in po skoraj štiridesetih letih politične kariere bi premierski mandat za Janeza Janšo pomenil lep zaključek tega obdobja. Motiv torej ima, problem pa je, ker Golob v ničemer ne posega v Janšev volilni bazen in ga torej vsaj v tem smislu ne ogroža.

Sašo Radej

Poleg tega je s prihodom Vladimirja Prebiliča na levem polu nastala precej usodnejša konkurenca in v primeru, da bi Prebiliču uspelo prelisičiti nacionalno RTV, da je kot evropski poslanec upravičen do privilegiranega statusa med predvolilnimi soočenji (tj. uvrstitev med parlamentarne stranke), bi bil za Janšo s svojim leporečjem v resnici manj ugoden nasprotnik kot Golob s svojo primorsko vzkipljivostjo. V tem pogledu je za Janšo aktualni premier celo lažji nasprotnik od Prebiliča, ki mu pravzaprav ne more očitati ničesar, razen morda to, da je ob neki priložnosti v Evropskem parlamentu govoril srbsko. Janša torej ni »morilec«.

Med opozicijo, če pogledamo še Novo Slovenijo, prav tako ni posebnega motiva, da bi se znebili premierja nekaj mesecev pred volitvami. Vsaka njegova napaka, nerodnost kot tudi objektivna okoliščina, ki škoduje vladi, jim koristi, prinaša točke. Zakaj bi torej tvegali, zakaj bi iz premierja delali žrtev, če pa to počnejo kar njihovi konkurenti na levici?

Logarjeva vloga

Nekoliko bolj nejasno pa je pri projektu Demokrati oziroma pri ambicijah Anžeta Logarja. Njegovi motivi niso tako očitni in tudi volilna baza, ki ga zanima, se razprostira daleč proti politični sredini, morda celo malce proti levemu polu. Za Logarja je Golob precej večja konkurenca kot denimo za Janšo. Osip podpore Svobodi pomeni upanje za Logarja, da pridobi še nekaj dodatnih odstotkov in si s tem zagotovi zanesljiv vstop v parlament. Javnomnenjske ankete mu sicer kažejo, da bo presegel štiriodstotni parlamentarni prag, vendar vemo, da so njegove skrite ambicije precej višje, segajo celo do desetih odstotkov.

Sašo Švigelj

Če smo pozorni na Logarjevo retoriko in način delovanja, nas bo spomnil na Vladimirja Prebiliča. Med Prebiličem in Logarjem je namreč precej več sorodnosti, kot se zdi: oba sta nastala kot nekakšna opozicija, eden na desni sredini, drugi na levi sredini, dominantnima strankama. Oba govorita jezik, ki sicer ne pove veliko, vendar se lepo sliši.

Oba govorita o sodelovanju, neizključevanju in dialogu, čeprav že v naslednjem stavku povesta, s kom absolutno ne mislita sodelovati. Sta nekakšna politična siamska dvojčka, eden se nagiba malo bolj na desno, drugi malo bolj na levo. V kriminalki Umor na Orient ekspresu bi bil Logar – k Prebiliču se še vrnemo – zagotovo med ožjimi osumljenci, posebej kot sostorilec oziroma del širše zarote. Motiv zagotovo ima.

Kdo na levici bi žagal Goloba

Na desnici torej posebnega motiva za odstranitev premierja ni. Eno so gostilniške debate lokalnih pijančkov in Ruparjevi upokojenski protesti, na katerih vaški posebneži krohotaje brcajo gumijaste golobe, drugo pa smrtno resne ambicije doslej skritih igralcev pred prihajajočimi volitvami. Poleg tega Roberta Goloba (desna) opozicija v tem mandatu niti ne more zamenjati ali mu kako drugače škoditi, saj nima dovolj glasov v parlamentu. O dejanskem vplivu parlamentarne opozicije (SDS in NSI, pogojno tudi Logarjeva poslanska skupina) najbolje govorijo interpelacije proti ministrom aktualne vlade, ki so vse po vrsti propadle, saj predlagateljem ni uspelo zbrati dovolj glasov za njihovo razrešitev.

Sašo Radej

Bolj kot desnica torej Goloba ogroža levica. Pa seveda ne mislimo Levice kot stranke, kjer so do premierja nenavadno lojalni in mu doslej – nasprotno od z vsemi žavbami namazanih Socialnih demokratov – nikoli niso skočili v hrbet, celo ko je šlo za Nato in podporo Ukrajini ne. Ko pravimo levica, mislimo na levi blok v celoti, ki naj bi premierja načeloma in navzven podpiral. Sliši se paradoksalno.

V čem je problem? Pravzaprav je večplasten in navzven viden šele v zadnjih mesecih, ko so začele padati maske. Ključna in najbolj opazna je pregovorna kaotičnost levih strank in levice kot take, saj nasprotno od discipliniranih in bogaboječih desničarjev vedno perejo umazano prerilo na očeh javnosti. Potem so tu še posamezniki in njihov ego; vse užaljene in prizadete veličine, ki mislijo, da je prišel čas obračuna – in glavna tarča je seveda Robert Golob.

Naj gre za bivšo poslanko vladajočih svobodnjakov Mojco Šetinc Pašek, ki naj bi jo nagnali zaradi uhajanja informacij medijem, ali pa za fenomen UKZ, kot se glasijo inicialke predsednice državnega zbora in bivše predsednice Gibanja Svoboda. Ženske zamere, začinjene z maščevalnostjo in občutkom pravičništva, so vsekakor velik motiv za umor, če se vrnemo k našemu Orient ekspresu. Kakšno vlogo utegne odigrati Urška Klakočar Zupančič, bomo razkrili malce kasneje.

Robert Balen

Zarota se pripravlja …

Doslej o kaki širši zaroti vseeno ni bilo govora, čeprav so se iz ozadja kazali obrisi tihega zavezništva med uradom predsednice republike, nekaterimi mediji oziroma novinarkami ter Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Detektivsko delo bi seveda postreglo s konkretnimi imeni, s povezavami in logičnim sklepanjem; če je bil predsednik KPK nekoč sodelavec kriminalista, čigar žena je danes »dobro obveščena« novinarka na nacionalni televiziji, je to v preiskavi pomemben podatek.

Tudi družinska oziroma sorodstvena povezava med nekdanjim šefom protikorupcijske komisije, njegovo primorsko ženo in njenimi novinarskimi prijatelji ni nekaj, ob čemer bi zamahnili z roko. Pravzaprav bi prav med uredniško-novinarskimi krogi, ki jih povezuje afera Bobnar, našli veliko motivov za škodovanje premierju, nad katerim visi tudi sodna preiskava, za katero je zaslužna prav nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar, danes svetovalka predsednice republike.

Neformalna sprega med vodilnimi mediji (RTV Slovenija, POP TV in po uradni dolžnosti tudi njihovi kolegi, ki veljajo za »zelo blizu Janši«), užaljenimi bivšimi premierjevimi sodelavkami in sodelavci ter nekaterimi institucijami, ki jih to omrežje neformalno obvladuje – tudi zveza med namestnico predsednika KPK in predsednikom programskega sveta RTV Slovenija je del tega –, na koncu pripelje do prizora, ki je ključen za slovensko različico Umora na Orient ekspresu.

Mediaspeed

Nekdo bo premierju res potisnil nož v hrbet (figurativno rečeno), vendar bo okoli njega vsaj še pet sostorilcev, ki bodo morilca spodbujali in umor tudi omogočili. To pa pomeni, da imamo opravka s politično zaroto, obrednim političnim umorom, ki ga simbolizira Cezarjeva smrt in vzklik »Et tu, Brute!?«. Vprašanje je le, kdo bo v slovenskem primeru Brut? Bo to ena sama oseba ali morda kar skupina zarotnikov?

Vse do trenutka, ko se je na prizorišču pojavil Vladimir Prebilič s svojo stranko, s katero želi na volitvah doseči relativno zmago na levici, v zgodbi nismo imeli ključnega akterja – antagonista. Torej človeka, ki bi simbolno zagrešil politični umor premierja in s tem postal njegov naslednik. Ali je v to vlogo zdaj stopil Prebilič kot mandatarski kandidat levega bloka in potencialni bodoči predsednik vlade? Ali pa ob njem manjka še nekdo, recimo ženska verzija Bruta, ki bo zadala smrtni udarec svojemu dovčerajšnjemu političnemu zavezniku in prijatelju?

Cherchez la femme

Ugibanj o vlogi Urške Klakočar Zupančič je vsaj toliko kot o Prebiličevih ambicijah, da se še pred volitvami z izdatno medijsko podporo in aktivnim sodelovanjem agencij za javnomnenjske raziskave razglasi za mandatarskega kandidata leve sredine in se v tej vlogi pomeri z Janezom Janšo. Čeprav se to ta hip morda sliši preveč pretenciozno, pa ne smemo pozabiti na ključno neznanko, od katere je v marsičem odvisna nadaljnja politična usoda Roberta Goloba – in sicer sodno preiskavo v zadevi Bobnar.

Marko Vavpotič

Moja izjava na družbenem omrežju X pred nekaj leti, namreč, da bo Robert Golob prvi premier, ki ga bodo iz pisarne odpeljali v lisicah, sodi natanko v ta kontekst: za dosego cilja so dovoljena vsa sredstva. In če se je komu še pred dvema ali tremi leti zdelo, da je zločinec premier, ki zlorablja oblast, notranja ministrica pa dobra samaritanka, ki se žrtvuje za demokracijo in pravno državo, pa so se okoliščine zelo spremenile in še enkrat dokazale, da drži star slovenski rek »da se resnica prav spozna, treba je slišati dva zvona«.

Kajti če na politično zaroto gledamo brez simbolike političnega trupla, potem so lisice na rokah premierja natanko tisto, kar potrebuje Vladimir Prebilič za to, da zasede prostor edinega mandatarskega kandidata na levici in s tem dobi možnost, da po volitvah sestavi levosredinsko vlado, bržkone s sodelovanjem Anžeta Logarja.
Premier v lisicah je namreč politično truplo in samo čudež ga lahko reši. V tem trenutku seveda še nismo tako daleč in vsaj formalno še vedno velja domneva nedolžnosti.

Tudi če poskušamo ignorirati medijske pritiske, za katere ugotavljamo, da imajo elemente politične zarote, potrebujemo še nekaj dodatnih prizorov v zgoraj opisanem scenariju. Specializirano državno tožilstvo namreč proti Golobu (še) ni vložilo neposredne obtožnice, ampak je od sodišča vložilo zahtevo za preiskavo premierja, s čimer ga bodo držali v šahu še nekaj časa. Če kdo ve, kaj to pomeni za politika, je to Janez Janša, ki morda ravno zaradi tega ni kaj dosti napadal Goloba zaradi uvedene preiskave.

Jure Klobčar

Vladimir Prebilič medtem potrpežljivo čaka in računa na to, da bo preiskovalni sodnik podlegel skušnjavam in zoper premierja uvedel preiskavo, s čimer bi se premier Golob znašel v kazenskem postopku, to pa bi mu najverjetneje pokopalo upanje na še en mandat. Odzivi na levici, sploh pa med t. i. nevladniki in civilno družbo, ki so igrali pomembno vlogo pri izvolitvi Roberta Goloba na volitvah leta 2022, bi se v trenutku obrnili proti njemu in na tak ali drugačen način podprli Prebiliča.

Del nevladnikov se je že tako ali tako obrnil proti Golobu, saj je prepričan, da ni izpolnil vseh predvolilnih obljub, nekaj pa si jih je premier nakopal na glavo tudi po lastni krivdi, ker naj bi jim na nekem sestanku precej nespretno povedal, da jih »on ne potrebuje, pač pa oni potrebujejo njega«.

Nekaj gnilega je v deželi …

Manj kot pol leta pred volitvami je Slovenija kot običajno politično razdeljena na levico in desnico, vendar je tokrat precej drugače kot aprila 2022, ko je Robert Golob na volitve popeljal zelo poenoten levi blok s podporo širokega dela civilne družbe in nevladnih organizacij, nasproti pa mu je stal javnomnenjsko nepriljubljeni, zaradi kovidne epidemije celo osovraženi premier Janez Janša. Zmaga je bila veličastna, zmagoslavje neizmerno.

Primož Lavre

Kdo bi si mislil, da se bomo tri leta in pol kasneje peljali na vlaku skozi vse bolj mračno pokrajino. Nekje onkraj Alp, na vzhodu divja vojna, države je strah novih konfliktov, potniki na našem Orient ekspresu pa so notranje razdeljeni in sprti. Tradicionalni nacionalni razkol je napredoval tako daleč, da so zdaj do preveč liberalnega in nevodljivega premierja skeptični in nezaupljivi že njegovi dovčerajšnji politični sopotniki in zavezniki. Če ne bo šlo drugače, ga bodo zarotniško odstranili ali pa mu vsaj preprečili, da bi po volitvah spet sestavil levosredinsko vlado. Že ideja o simbolnem političnem umoru, ki negira temeljno demokratično pravico do svobodnega odločanja (volilna pravica), je srhljiva degradacija slovenske družbe.

Ne glede na rezultat prihajajočih volitev, politično usodo Roberta Goloba ali morebitni uspeh Vladimirja Prebiliča je za prihodnost Slovenije nujno, da se sivolasi zarotniki namesto s političnim spletkarjenjem začnejo ukvarjati s svojimi čudovitimi vnuki in prebiranjem napetih kriminalk Agathe Christie. Potem bo Umor na Orient ekspresu ostal to, kar je – literatura.