Govora je bilo o strateškem partnerstvu, poglobljenem gospodarskem sodelovanju, investicijah … Francozi so za Slovenijo gotovo pomembni, vendar smo gospodarsko še vedno bolj vezani na germanski prostor, čeprav se zadnja leta naglo povečuje trgovinska bilanca s Švico, ki postaja naša največja trgovinska partnerica.

Švica pa je dejansko mešanica romanskega in germanskega sveta in se ne bi mogla bolje prilegati kontekstu slovenske ekonomske diverzifikacije: v vse bolj negotovem svetu je ključno, da smo ekonomsko dovolj razpršeni, da naše gospodarstvo, če malce karikiramo, zaradi nemškega prehlada ne dobi pljučnice.

Lani je več kot dve petini našega bruto domačega proizvoda (BDP) predstavljal izvoz, od tega kar 75 odstotkov v države Evropske unije; preostanek je z naskokom vezan na Švico, ki predstavlja že skoraj 22 odstotkov celotnega izvoza naše države. Z drugimi besedami, 97 odstotkov našega izvoza je namenjenega evropskim državam, zato je posiljevanje z neuvrščeno zunanjo politiko, češ da nam odpira vrata na neevropske trge, čisto navadna politična manipulacija, ki z realnostjo nima nobene zveze.

Primož Lavre

Ne gre vam slabo, slišimo od tujcev, ki se za nekaj časa ustalijo v Sloveniji in spoznajo relativno visoko kakovost življenja in druge radosti bivanja v »podalpski Švici«. Statistični podatki temu pritrjujejo, čeprav so se napovedi gospodarske rasti za prihodnje leto nedavno ponovno znižale in skrčile na manj kot en odstotek. Slovenska integracija v evropsko ekonomijo je po dveh desetletjih članstva v Uniji nadpovprečna, saj je naše gospodarstvo zaradi objektivnih danosti – zlasti nas tepe majhen, komaj dvomilijonski trg – zelo izvozno usmerjeno.

Farmacevtska in avtomobilska industrija ter strojegradnja obračajo milijarde v slovenskem bruto domačem proizvodu, pri čemer je zaradi globalnih pretresov v avtomobilski industriji posredno načeta tudi slovenska gospodarska stabilnost. A kot bomo videli v nadaljevanju, se je dolgoletna odvisnost Slovenije od nemškega trga vendarle nekoliko zmanjšala, saj z naskokom največ izvažamo v Švico, in sicer večinoma farmacevtske izdelke, sledijo pa Nemčija, Italija, Hrvaška in Avstrija.

O tem, kako pomembna je postala za slovenski proračun Švica, kjer je sedež farmacevtske multinacionalke Sandoz – njeno hčerinsko podjetje je tudi slovenski Lek, – postane jasno, ko pogledamo številke: Lek je lani ustvaril skoraj dve milijardi evrov prihodkov od prodaje in zaposluje že okoli 3800 ljudi.

Švicarji niso izumili le Ricole

V Leku poudarjajo, da ima Slovenija za skupino Sandoz »ključno vlogo na področju podobnih bioloških zdravil«, to pa se kaže v naložbah v center za razvoj podobnih bioloških zdravil v Ljubljani, center za proizvodnjo učinkovin za podobna biološka zdravila v Lendavi ter center za proizvodnjo podobnih bioloških zdravil na Brniku.

Pri Leku oziroma Sandozu ne gre za politiki všečno ali predvolilno propagando, pač pa za dolgoročne, ambiciozne načrte, ki niso odvisni od vsakokratne vladne koalicije na Gregorčičevi, pa naj bo ta rdeča, črna ali vijoličasta, pač pa od strateške usmeritve države v stabilno, razvito ter tujim investicijam prijazno in davčno dovolj ugodno okolje.

Lek

Slovenija, zatrjujejo tujci, ima dejansko izjemno kakovosten in izobražen kader, močno znanstvenoraziskovalno infrastrukturo in ugodno geostrateško lego v središču Evrope. Ta del ni samoumeven in slovenska ozemeljska majhnost se je tu izkazala kot prednost; Švicarji imajo namreč namen v Sloveniji zgraditi vertikalno integrirano evropsko središče za razvoj in proizvodnjo podobnih bioloških zdravil.

Ni nepomemben tudi podatek, da je največji Sandozov razvojni center zrasel v Prekmurju, statistično ne najbolj razviti slovenski regiji. Sandoz se je odločil za Lendavo zaradi logističnih prednosti; tam so zgradili tovarno za proizvodnjo kalijevega klavulanata, učinkovine najbolje prodajanega Sandozovega širokospektralnega antibiotika, ter največji obrat za pakiranje trdnih farmacevtskih izdelkov v Sandozu.

Prekmurje ni videlo takšne investicije že desetletja, preostala Slovenija pa je po jamrarijah o propadu Mure ali prodaji Panvite hrvaškim lastnikom naposled slišala pozitivno zgodbo, ki dokazuje, da ni slabih in dobrih regij, ampak so samo takšne, ki privabljajo investitorje, in takšne, ki jih odganjajo.

Kako to, da je Slovenija za Sandoz postala tako pomembna v tako kratkem času, se boste vprašali. Morda je šlo tudi v tem primeru za nekaj sreče? Kajti ko sta se pred dvema letoma ločila Novartis in Sandoz, je Lek, ki je (p)ostal del slednjega, dobil novo vlogo v multinacionalki z več kot 20 tisoč zaposlenimi po vsem svetu. In ta sploh ni majhna; do leta 2029 namerava Sandoz nadaljevati naložbeni cikel v Sloveniji, ki vključuje tri obrate (Ljubljana, Lendava, Brnik) in presega milijardo evrov.

Primož Lavre

Če temu dodamo še obrat v Mengšu, kjer proizvajajo in pakirajo Lekov probiotik, dobimo širšo sliko, ki ne pomeni le 800 novih delovnih mest v Sloveniji, ampak utrjuje položaj naše države kot evropskega središča za razvoj in proizvodnjo podobnih bioloških zdravil.

Lekov »farmacevtski ekosistem«

Verjetno se marsikdo, ki ga preseneča podatek, da je Švica zaradi farmacije postala ključna slovenska zunanjetrgovinska partnerica (97 odstotkov slovenskega izvoza v Švico prispeva prav Lek!), spomni na razmeroma bogato tradicijo farmacevtske industrije pri nas, čeprav je običajno po medijski všečnosti na prvem mestu novomeška Krka. Morda tudi zato, ker je ostala v domači lasti, ker velja za bolj »slovensko« in ker je Jože Colarič, izbranec pokojnega Krkinega patriarha Miloša Kovačiča, najnovejši državni odlikovanec predsednice Nataše Pirc Musar.

Toda Krko glede na zapletene razmere na ruskem trgu, na katerem ustvarja skoraj petino dobička, bržkone čakajo precej bolj negotovi časi kot Lek, za katerega so tveganja zaradi tujih, neevropskih trgov bistveno manjša. Če se ruska vlada odloči za popolno nacionalizacijo tujih podjetij v Rusiji, kar bi lahko vključevalo tudi tista, katerih ustanovitelji in lastniki so tujci, bi to močno oslabilo Krkine bilance in Jože Colarič bi verjetno v tem primeru to raje pričakal kot upokojenec.

Lek, na drugi strani, je v precej lagodnejšem položaju. Po oceni naših sogovornikov iz švicarskega Sandoza ima Slovenija v njihovih načrtih pomembno vlogo tudi zaradi tesne povezanosti med industrijo, znanostjo in državo. In prav takšen »farmacevtski ekosistem« je tisto, kar so Švicarji našli v Sloveniji: zanesljivo, inovativno in trajnostno okolje za dolgoročne naložbe.

Švica je sicer na tretjem mestu po neposrednih tujih investicijah (FDI – Foreign Direct Investiments) v Sloveniji, pred njo sta Avstrija in Luksemburg, poleg Sandoza (Leka) moramo omeniti še Metronik, podjetje za avtomatizacijo in digitalizacijo industrije, kjer ima švicarska skupina Skan Group večinski delež, ABB (tehnološki sektor), Landis + Gyr (energetika in pametni števci), Geberit (sanitarni sistemi), Kuehne + Nagel (logistika) itd.

Katja Kodba/STA

Pogrešamo pa nekoliko ambicioznejše načrte švicarskih bank in zavarovalnic, ki za zdaj niso neposredno prisotne na slovenskem trgu. Pa bi bilo za nacionalno varnost vsekakor bolje, da imamo med vodilnimi bankami švicarsko UBS ali nekdanjo Credit Suisse kot pa madžarsko OTP, ki jo uvrščajo v Orbanovo interesno omrežje in ima glede Slovenije morda tudi še kakšno drugo, tudi (geo)politično agendo.

S Švico pa nimamo nobenih zgodovinskih »težav«, pravzaprav nas njihova zgodovina in kalvinistična delovna disciplina navdušujeta in motivirata. V vsakem primeru pa Švica s svojim pristopom kaže, kako uspešno je sodelovanje med manjšimi evropskimi državami – in to ne glede na to, da alpska konfederacija formalno ni članica Evropske unije, četudi ima z Brusljem sklenjeno vrsto posebnih sporazumov in priznanih ugodnosti.

Francoski šarm

Precej bolj od Švicarjev so v slovenskem družbenem in poslovnem okolju znani in tudi domači Francozi. Ne nazadnje jih narod hrani v dobrem spominu še iz Vodnikovih časov oziroma od začetka 19. stoletja, ko je bila Ljubljana po zaslugi Napoleona nekaj let prestolnica province Ilirija, Slovenci pa so de facto dobili narodnostne pravice. V primerjavi z Avstrijci so bili Francozi boljši oblastniki, kar je ostalo zapisano v slovenskem kolektivnem nezavednem.

Primož Lavre

Konec koncev je sredi Ljubljane še danes spomenik Napoleonu, kar je svetovna rariteta. Težko bi rekli, da je ljubezen med narodoma vzajemna, čeprav drži dvoje ugotovitev: Slovenci svojega posebnega odnosa do Francozov nasprotno od kakšnih Srbov nikoli nismo obešali na veliki zvon, čeprav imamo z njimi – Francozi namreč, da ne bo nesporazuma – neprimerno več skupnega kot (s) Srbi.

A občasno se nekaj iskric pokaže tudi pri Francozih, sploh če so v škripcih. Ko je bil minuli teden v Sloveniji na delovnem obisku Emmanuel Macron, se je nekajkrat zazdelo, da se pri nas tako dobro počuti, da bi najraje ostal še nekaj dni, saj bi tako vsaj malo pobegnil pred domačimi notranjepolitičnimi težavami, ki so zanj vse hujše, kajti Francija že desetletja ni bila politično tako ohromljena. O tem je pred kratkim v intervjuju za Reporter precej izčrpno spregovoril pisatelj Luka Novak. Skratka, v Sloveniji smo francoskega predsednika sprejeli kot velikega prijatelja in enega od najpomembnejših svetovnih voditeljev, kar pa francoski predsednik, žal, ni.

Preden analiziramo vpliv francoskega kapitala v Sloveniji, se vrnimo k Macronu, k njegovemu prihodu na portoroško srečanje deveterice sredozemskih članic Evropske unije (MED9) prejšnji teden. Najpozornejšim opazovalcem ni ušel droben detajl izpred hotela Palace Kempinski; ko se je pred premierjem Robertom Golobom, ki je pred hotelskim parkom pričakal visoke tuje goste, ustavila kolona vozil s francoskim predsednikom, Macron ni izstopil iz črnega blindiranega mercedesa, pač pa iz peugeota 5008.

Francoski predsedniki se namreč nikoli ne vozijo z nemškimi avtomobili, ampak vedno s francoskimi. S tem sporočajo dvoje: da ponosno podpirajo domačo (avtomobilsko) industrijo in da so francoski avtomobili dovolj dobri, da se z njimi vozijo republikanski nasledniki nekdanjih monarhov.

Nebojša Tejić/STA

Macronov delovni obisk naše države – mimogrede, natančni kronisti v Elizejski palači so zabeležili, da je bilo to že 306. Macronovo državniško potovanje od začetka njegovega mandata leta 2017 – ima seveda več dimenzij, ampak za nas je dejansko pomembna gospodarska, saj je francoski predsednik v nekdanjo Napoleonovo provinco prišel (tudi) prodajat.

Ker smo dva dneva poslušali o »strateškem partnerstvu med državama«, se sama po sebi zastavlja geostrateška dilema glede tega, ali se Slovenija, ki tradicionalno velja za del germanskega (tj. nemškega) vpliva, pomika v frankofonsko, torej romansko interesno sfero? Na prvi pogled se to ne zdi prav verjetno, kajti Francija je še vedno »le« deveta trgovinska partnerica Slovenije, medtem ko so na vrhu Švica, Nemčija in Avstrija. A propos francoskega vpliva v Sloveniji je relevanten podatek, da Francija ni med največjimi tujimi investitorji v naši državi, saj glede na FDI vodijo Avstrija, Luksemburg (finančni skladi!), Švica, Nemčija in Italija.

Francoski kapital pri nas, če sprašujemo ljudi na ulici, se najpogosteje povezuje z Leclercom in avtomobilsko industrijo; z novomeškim Revozom, ki je v lasti skupine Renault, v kateri ima glavno besedo francoska država. V francoskih rokah je tudi novomeška Adria Mobil, potem ko jo je prevzela skupina Trigano Group. Nekoč je bil na Primorskem še Citroenov Cimos, pa so ga uničili tranzicijski kapitalisti.

Alstom, TEŠ6 in NEK 2

Strateško partnerstvo med Francijo in Slovenijo ima (geo)politični in ekonomski del. Zanima nas seveda predvsem slednji, saj naj bi se menjava med državama povečala, proizvodnja novega električnega twinga v novomeškem Revozu bo pri tem igrala občutno vlogo. Prav tako ni nepomembno logistično partnerstvo med Luko Koper in francosko ladjarsko-prevozniško multinacionalko Compagnie Generale Maritime (CMA CGM), ki naj bi okrepilo zlasti pomorski transport v smeri Bližnjega vzhoda in Indije.

CMA CGM, ki je zasebno podjetje in zaposluje kar 155 tisoč ljudi na vseh celinah, je ob konkurentih Maersk in MSC. Ker so Francozi in Norvežani veliki tekmeci in približno izenačeni, bi še tesnejše partnerstvo z Luko Koper okrepilo CMA CMG. Edino slovensko pristanišče je močno zlasti v kontejnerskem prometu, saj velja za največje takšno pristanišče v severnem Jadranu in s 40-odstotnim deležem prekaša konkurenco (Trst, Benetke, Reka), težava pa so prostorske omejitve. Luki Koper, ki je med 900 svetovnimi pristanišči na solidnem 80. mestu, počasi zmanjkuje zemljišč za skladiščenje blaga.

Nebojša Tejić/STA

Poleg podpore (francoski) avtomobilski industriji je imel Macronov obisk posebno težo zaradi podpisa deklaracije o sodelovanju na področju jedrske energije, kar so mnogi takoj postavili v kontekst načrtovane gradnje nove jedrske elektrarne v Krškem, projekta, ki mu nekoliko zavajajoče pravimo »drugi blok« ali NEK 2.

Med vrsticami smo lahko slišali, da naj bi Macron v Slovenijo prišel lobirat za francoski Alstom kot morebitnega partnerja v tem projektu. Toda ta teorija se ne izkaže za prav prepričljivo. Francoska multinacionalka Alstom SA je prvenstveno specializirana za železniške transportne sisteme (hitri vlaki, TGV ipd.) in je s Slovenskimi železnicami letos podpisala pogodbo za 30 večsistemskih električnih lokomotiv za tovorne vlake.

Resda se je Alstom ukvarjal tudi z energetiko in se ga spomnimo tudi iz afere TEŠ 6, saj je del opreme za zloglasno termoelektrarno, ki jo je zlobiral t. i. šaleški lobi, prišel prav iz Alstoma. Francozi so dobavili parni kotel, turbino, generator in nadzorni sistem, cena pa je s 654 milijonov evrov na koncu skočila na več kot milijardo evrov. Zaradi suma korupcije so bili leta 2014 v Sloveniji ovadeni tudi predstavniki Alstoma, ki naj bi neupravičeno pridobili 285 milijonov evrov, sodni postopek na celjskem sodišču pa še vedno poteka (!!). V času, ko se je gradil TEŠ 6, je bil Alstom znan po svojih parnih turbinah in opremi za jedrske elektrarne, njegova tehnologija je še danes del okoli 180 jedrskih reaktorjev po vsem svetu.

Toda tako je bilo, dokler Alstoma ni leta 2015 prevzel ameriški General Electric, med katerega lastniki najdemo tudi finančna sklada, kakršna sta razvpiti BlackRock in Vanguard. Od takrat se je usmeritev Alstoma spremenila, saj so ga novi lastniki »vrnili« na železnico, jedrski del pa ločili od podjetja in ga preoblikovali v Arabelle Solutions, ki sodeluje tudi z Westingousom pri jedrskih projektih, medtem ko Alstom kot tak ni več neposredno udeležen v nobenem jedrskem projektu.

Koga ali kaj je Macron »prodajal« Golobu?

Trditve, da je »Macron prišel Golobu prodajat novo jedrsko elektrarno v Krškem«, so nekoliko manipulativne, saj temeljijo na prepričanju, da naj bi Francozi poskušali forsirati Alstom, ki pa niti ni več francosko podjetje. Če je (bil) Alstom specializiran za parne turbine, generatorje in povezane sisteme, ki iz reaktorja paro spreminjajo v elektriko, je Westinghouse danes še vedno vodilni dizajner in proizvajalec jedrskih reaktorjev. Ne gre torej za konkurenčni podjetji, ampak za komplementarna sistema, ki ustvarjata sinergijo.

Gen Energija

Westinghouse za reaktorje potrebuje visokozmogljive turbine, ki generirajo elektriko, in Alstom je prek Arabelle Solutions na tem področju še vedno vodilni igralec na globalnem trgu. Če bo Westinghouse na koncu spet dobil posel v Krškem, kar se zdi najbolj verjetno, potem bo morda del opreme res prispeval nekdanji jedrski del Alstoma.

Macron torej ni mogel »prodajati« Alstoma, pač pa kvečjemu EDF Electricite de France, ki je državno podjetje in v Franciji upravlja kar 56 jedrskih reaktorjev. EDF je ob Westinghouse tudi najverjetnejši kandidat za gradnjo novega reaktorja v Krškem (NEK 2). Odločitev o končni izbiri ne bo enostavna, saj sta ob francoskem ponudniku na svetovnem trgu močna konkurenta tudi ameriška Westinghouse in General Electric. Konec koncev je Westinghouse tudi zgradil jedrsko elektrarno v Krškem in ji dobavlja gorivo ter skrbi za servisiranje.

Doslej je veljalo, da bi bilo smiselno Američane ponovno angažirati v Krškem, ker pač poznajo »teren«. Toda francoska konkurenca, ki se je pojavila šele v zadnjem času, ima tudi prednosti, na katere je Goloba morda opozoril tudi Macron. EDF je razvil novo generacijo reaktorjev, ki slovijo kot varni, učinkoviti in proizvajajo minimalno količino jedrskih odpadkov. Minuli teden so Francozi s slovensko vlado podpisali t. i. pismo o nameri, s katerim so formalizirali sodelovanje na področju razvoja jedrske energije. Kar z drugimi besedami pomeni, da ima EDF najmanj toliko možnosti, da dobi posel v Sloveniji, kot Američani. Gre za relativno finančno zahteven projekt, ki bo zlahka presegel 10 milijard evrov, zato bo bitka za posel velika.

Američani proti Francozom? In to v deželi, kjer so ljudje bolj naklonjeni slednjim, antiamerikanizem pa se lahko hitro občuti tudi na gospodarskem področju. Tokrat v zgodbi vsaj ni Nemcev, tako da nam bo prihranjena mitologija druge svetovne vojne …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.