V zadnjih tednih, po seriji vdorov ruskih letal in dronov v poljski, romunski, estonski ter nazadnje še danski in norveški zračni prostor, se je občutek, da je Evropa ogrožena, močno okrepil. Nekomu je veliko do tega, da na stari celini ustvari napetost, paniko in kaos. Če k zadnjim incidentom prištejemo še zlovešče napovedi, da smo morda preživeli zadnje poletje v miru, potem je razlogov za zaskrbljenost več kot preveč.

To seveda ne pomeni, da bo že jutri vojna. Pomeni pa, da vstopamo v novo, popolnoma nepredvidljivo obdobje, v katerem se lahko zgodi tudi tisto, kar se nam je še pred nekaj leti zdelo nepredstavljivo. V vsakem primeru drži, da Evropejci, torej države Evropske unije in zveze Nato, po padcu železne zavese še nismo živeli v tako negotovih razmerah.

Vrniti se moramo precej daleč v zgodovino, v prvo polovico 20. stoletja, da bi našli določene vzporednice. Posebej tiste, ki se tičejo dobronamerne naivnosti, s katero precejšen del Evropejcev – pa tudi Slovencev, če smo natančni – še vedno opazuje naraščajočo napetost med Zahodom in Rusijo. Takšen pogled sicer ni nič novega. Močno spominja na literarno upodobitev fenomena barbarov, ki prihajajo, vendar nikoli ne pridejo.

Profimedia

Italijanski pisatelj Dino Buzzati je to odlično ilustriral v surrealističnem romanu Il deserto dei Tartari ali Tatarska puščava, kjer vojaki v neki odročni trdnjavi, ki leži pred neskončno puščavo, branijo civilizacijo pred vdorom barbarov. Mesece in mesece, leta in leta čakajo na njihovo invazijo, ki pa se v resnici nikoli ne zgodi. Buzzati je roman pisal leta 1939, torek tik pred izbruhom druge svetovne vojne, in se krepko uštel. Kajti v resničnem svetu barbari kot arhetip sovražnika niso zgolj mitska grožnja, ki se nikoli ne uresniči, temveč se v nekem trenutku utelesijo in tudi napadejo.

Ali je Rusija – in tu se vračamo v sedanjost – res zgolj »mitska grožnja«, ki se ne bo uresničila? Dobronamerni in naivni opazovalci vse očitnejših napetosti na t. i. vzhodnem krilu evropske trdnjave še vedno verjamejo, da Rusija nikoli ne bo napadla kakšne evropske države. Toda demantira jih ruski napad na Gruzijo (2008), demantira jih tri leta in pol trajajoča vojna v Ukrajini, ki se je dejansko začela že leta 2014, kar časovno sovpada s prvimi začetki ruske prikrite vojne z Zahodom. Hibridna vojna z Evropo se stopnjuje in v zadnjih tednih vzbuja vse več vznemirjenja med poznavalci geopolitike. Razmere so skrajno zaostrene, pravijo. Morda bo vojna.

Kako se je Evropa vojaško kastrirala

Evropa vsekakor ni pripravljena na vojaški spopad s Putinovim ubijalskim vojaškim strojem, ki se je v ukrajinski vojni občutno okrepil, Rusija pa že nekaj časa pospešeno krepi vojaško industrijo, vsak dan bolj pripravljeno za nove »specialne vojaške operacije«. Zakaj je Evropa – v nasprotju z Ameriko, ki od konca druge svetovne vojne vzdržuje ogromno vojaško mašinerijo – izgubila občutek dolžnosti za zagotavljanje lastne varnosti in obrambe, vemo.

Zanašanje na ameriško varstvo, zmanjševanje obrambnih izdatkov in vera v mit o večnem miru so pripeljali do tega, da nekdanje zahodnoevropske velesile danes praktično nimajo zadostnega števila vojakov, še manj pa avtomatiziranih tipov modernega orožja (droni, roboti …), za katere je vojna v Ukrajini dokazala, da bodo krojili spopade v prihodnosti in odločali o zmagovalcu.

Profimedia

Če nekoliko banaliziramo evropsko vojaško impotenco: trideset let veseljačenja je pustilo posledice povsod. Medtem ko smo ponosno paradirali po ulicah združene Evrope in liberalno uživali v blagostanju, je psihopat na vzhodu, užaljen in ponižan, snoval načrt ponovne osvojitve izgubljenega imperija. Vladimir Putin se je vse do leta 2007 dobrikal Evropi in ponujal Rusijo kot dolgoročnega strateškega partnerja. Žal pa se je zgodovina obrnila tako, da imamo danes namesto zavezništva hibridno vojno med Evropo in Rusijo, ki se je medtem obrnila daleč na vzhod in svojo prihodnost našla v partnerstvu s komunistično Kitajsko in dedno diktaturo Severno Korejo.

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Ta ljudska modrost velja tudi v mednarodnih odnosih in zato so po evropsko-ruski ločitvi poleg Kitajcev najbolj veseli Američani. Potomci nekdanjih puritanskih kolonistov, ki so v začetku 17. stoletja bežali iz Evrope, so prišli na svoj račun. Tudi Donald Trump, čigar nemški predniki po očetovi strani so v Kallstadtu stoletja pridelovali grozdje. Kajti danes so vloge zamenjane in bivša kolonija je postala dominantna v odnosu do svojih nekdanjih gospodarjev.

Evropa je (postala) ameriška politična, vojaška in vse bolj tudi gospodarska kolonija in ena od posledic tega nehvaležnega statusa je tudi to, da se moramo Evropejci z vojno v Ukrajini in rusko agresivnostjo ukvarjati sami. Striček Donald je povedal, da bo ameriško orožje za Ukrajino odslej financirala zveza Nato, v katere proračun Združene države letno prispevajo natanko 15,8 odstotka sredstev. Kar pomeni, da več kot 80 odstotkov bremena vojaške pomoči Ukrajini pade na evropske članice in Kanado.

Ameriško-ruski tango

Nasploh je Trumpova politika do Putina in Rusije sinonim nedoslednosti in kaosa, kar Evropejce dodatno spravlja v obup. Ameriški predsednik je prejšnji teden dodatno vznemiril evropske zaveznike z izjavo v Združenih narodih, naj članice Nata odslej sestrelijo vsako (rusko) letalo, ki bi nezakonito vstopilo v njihov zračni prostor. Morda je Trumpa kdo spomnil na to, da je Turčija, članica zavezništva, pred desetletjem brez oklevanja sestrelila rusko vojaško letalo, ki je iz Sirije priletelo na njeno ozemlje. Med Erdoganom in Putinom zaradi tega incidenta posebno hude krvi ni bilo, saj so Rusi dojeli, da s Turčijo ni zajeb***. Nobeno rusko vojaško letalo od takrat ni več vdrlo v turški zračni prostor.

Profimedia

Z evropskimi članicami Nata, nad katere ruska letala in droni redno zahajajo, je drugače. Kronologija vdorov »neznanih letečih objektov« je od leta 2022 zabeležila vsaj 50 takšnih dogodkov. Analiza pokaže, da Rusi najpogosteje kršijo suverenost manjših, vojaško šibkih držav, pa naj gre za baltski trojček (Estonija, Latvija, Litva) ali Moldavijo na jugovzhodu. Nobena od teh držav nima lastnih vojaških letal, vse so življenjsko odvisne od pomoči Nata.

Rusija sicer redno provocira tudi Poljsko, ki ima danes drugo ali tretjo najmočnejšo vojsko v Evropi, in bi lahko tudi prva sestrelila ruski »neznani leteči objekt«, ko se bo naslednjič znašel v njenem zračnem prostoru. Poljska je namreč genetsko občutljiva na rusko nasilje in si zaradi nacionalnih tragedij v 20. stoletju – od pakta med nacisti in boljševiki do katinskega pokola – ne dela nobenih iluzij glede ruskega imperializma.

Na to, da imajo Poljaki dovolj provokacij, sta opozorila poljski zunanji minister Sikorski in premier Tusk. Če Putin nima namena nadaljevati incidentov, ki lahko sprožijo verižno reakcijo z nepredvidljivimi posledicami, bo poljsko opozorilo delovalo, fokus ruskega delovanja pa se bo preusmeril na druge, manjše in šibkejše države. Da Kremelj ne razmišlja o končanju vojne v Ukrajini, ki je seveda tudi glavni razlog za rusko provociranje članic Nata, je prejšnji teden iskreno povedal njegov tiskovni predstavnik Dmitri Peskov: Rusija nima druge alternative, kot da nadaljuje ofenzivo v Ukrajini.

1300 dni hibridne vojne

Analiza vdorov »neznanih letečih objektov«, za katere se je doslej še vedno izkazalo, da so ruskega izvora, v zračni prostor članic Evropske unije (z izjemo Moldavije), ki so obenem tudi del Severnoatlantskega zavezništva (Nato), kaže na trend krepitve hibridne vojne Ruske federacije z Zahodom. Od Putinove invazije na Ukrajino mineva 1300 dni, dinamika konfliktnih situacij in provokacij pa se je po letošnjem 10. septembru nevarno okrepila, kar bi lahko pomenilo novo stopnjo v večletni prikriti vojni Kremlja z evropskimi državami. Ali Rusija že označuje potencialne tarče, torej radarske postaje, poveljniška središča, komunikacijske centre?

Ponoči 10. septembra je iz Belorusije globoko na poljsko ozemlje priletel roj dronov, bilo naj bi jih okoli 20. V zrak so takoj poletela Natova vojaška letala in štiri sestrelila. Kaj se je zgodilo s preostalimi? Verjetno jih je nekaj odletelo naprej proti Ukrajini, ki je bila končni cilj. Rusi so po 24. februarju 2022 že izstreljevali drone in celo rakete proti Ukrajini čez poljski zračni prostor in takšnih incidentov je bilo doslej po javno dostopnih podatkih najmanj 50. Vendar s pomembnim dodatkom: nikoli niso »zašli« globlje na poljsko ozemlje.

Profimedia

Poleg Poljske sta bili najpogosteje žrtvi ruskih vdorov v zračni prostor Romunija in Moldavija, ki tega sicer nista ravno obešali na veliki zvon, da ne bi dodatno zaostrovali odnosov z Moskvo. A prva ruska kršitev ozemeljske nedotakljivosti članice Evropske unije in zveze Nato se je zgodila ravno na dan ruske invazije na Ukrajino, ko je ruski suhoj Su-27 priletel v romunski zračni prostor (menda zaradi tehničnih težav), od koder sta ga »pospremila« romunska F-16.

Marca 2022 so v švedski zračni prostor prileteli kar štirje ruski suhoji, kar je na Švedskem pokopalo stoletno nevtralnost. Država je podobno kot Finska vstopila v zvezo Nato. Istega meseca je ruski izvidniški dron tupoljev 141 treščil v predmestju Zagreba. Kot po čudežu ni nikogar poškodoval. Še en ruski izvidniški dron je štiri dni kasneje strmoglavil v Romuniji.

V letu 2022 je zabeleženih še nekaj incidentov na Švedskem in Poljskem, kjer so na nebu opazovali rusko manevrirno raketo. Februarja 2023 je med raketnimi napadi na Ukrajino podobna raketa nekaj časa letela čez moldavski zračni prostor, avgusta sta dva beloruska vojaška transportna helikopterja Mi-8 kršila poljski obmejni zračni prostor, septembra pa je več ruskih dronov šahed, ki so bili poškodovani med operacijami v Ukrajini, strmoglavilo na romunsko ozemlje. Septembra 2023 je v romunski zračni prostor vstopilo še več ruskih dronov, nekaj jih je tudi strmoglavilo, aktivirana so bila vojaška letala. Konec leta je ruska raketa ponovno preletela del poljskega zračnega prostora.

Lani so se kršitve ozemeljske nedotakljivosti nadaljevale na Poljskem, Švedskem in v Romuniji; nad Poljsko so spet letele ruske rakete, nad Švedsko so opazili ruskega suhoja Su-24, nad Romunijo pa drone, ki so zašli tudi v sosednjo Moldavijo. Tega leta so ruski droni prvič poleteli tudi nad Latvijo.

Opazno pa se je število nezakonitih vdorov povečalo v letošnjem letu, posebej v poletnih mesecih. Februarja so ruski droni padali na ozemlje Moldavije in Romunije, nad Norveško so med aprilom in avgustom zaznali več ruskih letal, ki so letela tudi čez finski zračni prostor. Julija so prvič doslej opazili ruske drone tudi v Litvi, avgusta pa v Estoniji. Toda september 2025 je bil glede ruskih vdorov rekorden v zadnjih treh letih in pol.

Bobo

Zakaj je (bil) september rekorden?

V noči z 9. na 10. september je prvič po začetku vojne v Ukrajini prišlo do množičnega vdora neznanih letečih predmetov (domnevno ruskega izvora) iz Belorusije ali Ukrajine na Poljsko. V primerjavi s prejšnjimi kršitvami poljskega zračnega prostora je bilo dronov dvomestno število in so poleteli globoko v notranjost države, zaradi česar so za več ur zaprli tudi letališča, tudi najbolj prometno v Varšavi. Incident je sprožil ostre odzive poljske oblasti, ki je zaprosila za aktivacijo 4. člena Washingtonske pogodbe (nujna posvetovanja zaradi domnevne vojaške ogroženosti posamezne članice).

Tri dni kasneje je ruski dron – šlo je za enajsto kršitev po letu 2022 – skoraj eno uro letel nad romunskim ozemljem. Vojaški letali F-16 in F-35, ki sta ga spremljali, nista streljali nanj. Naslednja je bila Estonija, kjer so 19. septembra odkrili kar tri ruske mige 31, ki so leteli nad Finskim zalivom v estonskem zračnem prostoru, pri čemer pa je pomenljivo, da so izključili transponderje, kar pomeni, da z njimi ni bilo možno vzpostaviti radijske zveze. Natovi lovci, ki so poleteli, so jih »pospremili« iz estonskega zračnega prostora, Estonija pa je podobno kot Poljska 10. septembra prav tako zaprosila za nujna posvetovanja v skladu s 4. členom Washingtonske pogodbe.

V tistih dneh je bilo rusko vojno letalstvo zelo aktivno nad Baltikom in Skandinavijo, kajti 19. septembra so nad poljskim delom Baltiškega morja odkrili dva ruska suhoja (Su-35), ki sta se približala eni od poljskih naftnih ploščadi, naslednjo noč je nad Baltikom letelo rusko izvidniško letalo iljušin (Il-20M), s katerim prav tako ni bilo moč vzpostaviti stika.

Nad Baltikom so minuli teden na španskem vojaškem letalu, ki je iz Litve letelo domov v Madrid, na krovu pa je bila tudi njihova obrambna ministrica, zaznali motenje satelitskega navigacijskega sistema (GPS). Tovrstno »nagajanje« ni nič novega in zgolj Švedska je letos zabeležila že okoli 730 primerov namernega motenja signala GPS, ki je izviralo z ruskega ozemlja, morda iz Kaliningrada, kjer Rusi gradijo orjaški sistem prisluškovalnih anten. Motenje signalov pa celo bolj kot vojaška letala ogroža civilno letalstvo.

Drugačne vrste incidenta sta se v približno istem času dogajala na Danskem in Norveškem, kjer je več neidentificiranih dronov preletavalo vzletno-pristajalno stezo letališča v Kopenhagnu, enako se je dogajalo na letališču v Oslu. Zaradi nevarnosti sta bili obe letališči nekaj ur zaprti, odziv danske premierke pa je pokazal, da ni šlo za tako nedolžen incident, še najmanj za potegavščino kakšne mularije, ki bi se na letališču igrala z droni.

Profimedia

Doslej je bilo največ, kar okoli 85 odstotkov dronov in balističnih raket opaženih nad Romunijo in Moldavijo, kar si lahko razlagamo z bližino Ukrajine, ki je praktično vsako noč tarča ruskega obstreljevanja. Na Baltiku oziroma v Skandinaviji pa so zaznavali večinoma vdore vojaških letal. Od 24. februarja 2022 Natova letala redno prestrezajo ruska letala, ki so »zašla« v tuj zračni prostor.

Trend je naraščajoč, posebej september kaže, da ruska hibridna vojna dobiva nove razsežnosti; množični vdori dronov sprožijo alarm in odziv Natovih zračnih sil, ki doslej razen na Poljskem niso posredovala in sestreljevala vsiljivcev. Po drugi strani ruski manevri pomenijo stalno preizkušanje in provociranje članic Nata. Kremelj na vsa opozorila in diplomatske proteste odgovarja z eno in isto strategijo: Ni šlo za vdor, naša letala so bila v mednarodnem zračnem prostoru, vaši očitki so smešni in absurdni.

Toda vse večje število teh incidentov, ki se dogajajo podnevi in ponoči, ne povečuje le varnostnih tveganj za t. i. kritično infrastrukturo (letališča, naftne ploščadi, telekomunikacije, energetski objekti ipd.), ampak tudi za mednarodni letalski promet. Ruska vojaška letala, ki kršijo zračni prostor sosednjih držav, običajno izključijo transponder oziroma se ne odzivajo na komunikacijo.

Kaj če pride do letalske nesreče, v kateri bo žrtev civilno potniško letalo? Še vedno je živ spomin na malezijski boeing 777, ki ga je razneslo nad vzhodno Ukrajino ob začetku konfliktov v Donbasu leta 2014. Ruske oblasti dosledno zanikajo kakršnokoli vpletenost v sestrelitev, čeprav je mednarodno sodišče po obsežni in dolgotrajni preiskavi prišlo do zaključka, da so ga sestrelili ruski uporniki.

Putin nima več veliko časa

Ko analiziramo rusko »specialno vojaško operacijo« v Ukrajini na eni in hibridno vojno z Evropo na drugi strani, izhajamo iz domneve logičnega razmišljanja in racionalnosti. Namreč, da Putin nima interesa nadaljevati spopada z Zahodom, potem ko bo oziroma če bo v Ukrajini dobil, kar zahteva. Vendar pa v resnici nimamo pojma, kaj se dogaja v Putinovi glavi. Da bi lahko vsaj približno napovedali več različnih scenarijev, med katerimi je na prvem mestu končanje vojne v Ukrajini, moramo upoštevati tudi subjektivne dejavnike, torej tisto, kar se zdi ruskemu avtokratu absolutna prioriteta in o čemer Kremelj nikoli ne bo javno govoril.

Profimedia

Denimo Putinovo zdravje oziroma dolžina njegovega življenja. Na to so opazovalci postali pozorni na letošnji vojaški paradi v Pekingu ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne na Pacifiku, ko sta se Putin in Ši Džinping pogovarjala o tem, kaj vse lahko danes znanost naredi za podaljševanje človekovega življenja. Putina ne skrbijo stotisoči mrtvih v ukrajinski mesoreznici, ampak dolžina lastnega življenja. Z drugimi besedami, mudi se mu. Če se želi vpisati v zgodovino Rusije ob bok vzornikoma Petru Velikemu in Stalinu, mora pohiteti. Čas ni na njegovi strani.

Donald Trump, ki mu je doslej izkazoval neverjetno veliko razumevanja, celo podpore, bo v Beli hiši le še dobra tri leta. Zveza Nato, ki jo Kremelj obtožuje, da je v vojni z Rusijo, bo v nekaj letih neprimerno bolj oborožena kot danes, saj bo dvig obrambnih izdatkov z dveh na pet odstotkov sprožil največje oboroževanje v Evropi po koncu hladne vojne.

Celo Slovenija, kjer smo pred dnevi dobili nacionalni »obrambni holding« (Dovos), bi lahko v nekaj letih spodobno poskrbela za nacionalno varnost, posebej če se bo osredotočila na serijsko proizvodnjo dronov in avtonomnih robotskih sistemov za pehotno in zračno obrambo. Ne nazadnje je tu še domača javnost, če se vrnemo k Rusiji, ki vse bolj občuti posledice vojne v Ukrajini, saj se dvigajo življenjski stroški, standard srednjega sloja upada, kar je posledica mednarodnih sankcij.

Z drugimi besedami, Vladimir Putin mora pohiteti z ozemeljskimi osvajanji, če želi uresničiti svoje »zgodovinsko poslanstvo«, na katero je posredno nakazal v proslulem in razvlečenem intervjuju s Tuckerjem Carlsonom, ko je kot amaterski zgodovinar odgovornost za napad na Ukrajino prevalil na Zahod. Rusko »časovno okno« torej ne bo odprto več kot tri leta, kar seveda dobro vedo tudi v Pekingu, ko preigravajo strategijo glede Tajvana, ki se mu Kitajska namerava posvetiti podobno kot Putin Ukrajini, le da še niso ugotovili, kako bi ta cilj dosegli s čim manj napora.

Ker Trumpova zunanja politika nakazuje zmanjšanje ali celo enostransko odpoved vlogi »svetovnega policaja«, kar mnogi evropski levičarji in celo liberalci – med njimi tudi slovenski politični vrh – naivno pozdravljajo kot zmago multilateralizma, čeprav gre v resnici za precej usodnejši premik z nevarnimi posledicami.

Sašo Radej

Kdo bo naslednji?

Na trenutno agresivno delovanje ruskih letal in dronov je zato treba gledati v širšem kontekstu, ki predvideva, kam bi se lahko vse močnejša ruska vojska, ki jo zadnja tri leta intenzivno modernizirajo in postavljajo v nove strukture delovanja, usmerila prihodnjič. Kajti če sprejmemo kot realno tezo, da bo Putin najpozneje v naslednjih treh letih, verjetno pa še prej, izvedel naslednjo »specialno vojaško operacijo«, potem nas seveda zanima, koga bo napadel. Če se je februarja 2022 zdelo, da bo »kijevski režim« lahka tarča, kar se je potem izkazalo kot napačno sklepanje, potem bi morala biti naslednja žrtev vseeno manj tvegana za Rusijo. Poljska torej odpade, verjetno tudi Finska, na kateri so si Rusi v 20. stoletju že dvakrat polomili zobe. Kaj pa baltski trojček ali Moldavija, kjer so imeli v nedeljo še ene vznemirljive parlamentarne volitve?

Moldavija ponuja dovolj pretvez za rusko intervencijo, ne nazadnje je tam de facto odcepljena Pridnjestrska republika, kjer živijo Rusi, in skrb za ogrožene rojake je idealen izgovor za vojaško rešitev. Po isti logiki bi bile lahko tarča Estonija, Latvija ali Litva, kjer je delež ruske manjšine ali vsaj rusko govorečega prebivalstva konkreten, dosega celo 30 odstotkov. A ker so vse tri baltske države članice Nata, je invazija za Putina neprimerno bolj tvegana, kot če se spravi na Moldavijo.

Na sedežu Nata sicer lahko žugajo Rusiji z aktivacijo 5. člena Washingtonske pogodbe (»napad na eno članico je napad na vse članice«), vendar ima zavezništvo veliko težavo, če v njem ne bi aktivno sodelovali Američani. Evropski del Nata namreč še vedno ni pripravljen na spopad z Rusi in brez ameriške podpore bi že 150 tisoč izurjenih ruskih vojakov z ustrezno zračno in oklepno podporo verjetno zasedlo vse tri nekdanje baltiške republike Sovjetske zveze. Je torej papirnati tiger, kot je Trump pred dnevi označil rusko vojsko, v resnici Evropa, evropske članice Nata?

Delo Mediji

V psihološkem smislu je evropski del Nata brez vojaške superiornosti Združenih držav neprimerno šibkejši in Putin to še kako dobro ve. In če Rusi kaj prezirajo, potem je to vojaška šibkost. Evropa je torej pred realno nevarnostjo vojaškega spopada z Rusijo, ki se zaveda, da nove priložnosti za preoblikovanje evropske arhitekture ne bo. V zadnjem desetletju je intenzivno delovala na področju informacijske vojne, sabotaž in kibernetskih napadov, kjer po mnenju poznavalcev »že poteka digitalna tretja svetovna vojna«.

S tem smo prešli tudi v povsem novo fazo bojevanja, o kateri je minuli teden v Generalni skupščini med drugim govoril ukrajinski predsednik Zelenski in pozival k pravni regulaciji uporabe umetne inteligence in robotov v vojskovanju. Prav Ukrajina je bila prva država, ki so jo ruski hekerji napadli z novo vrsto škodljive programske opreme še pred invazijo, kar je bila uvertura (predpriprava) v konvencionalni vojaški napad 24. februarja 2022.

V Rusiji so v zadnjem desetletju ustanovili več posebnih hekerskih skupin, zadolženih za kibernetske napade na zahodne cilje, med njimi so Killnet, APT28, APT29, Enota 74455 ipd. Delujejo globoko v drobovju vojaške obveščevalne službe (GRU) in službe državne varnosti (FSB). Če bi se – mislimo seveda na hipotetičen primer – spravile na Slovenijo, bi nam lahko povzročile tako hudo škodo, da bi vsaj za nekaj časa povsem ohromila državo. Psihološke posledice takšnega napada bi bile velike – in prav zastraševanje prebivalstva je seveda eden glavnih ciljev ruskih provokacij v zadnjem času. Kako bi se Slovenci odzvali, če bi prišlo – po možnosti sredi mrzle zime – do večdnevnega električnega mrka?

Primož Lavre

Balkanski sod smodnika

Seveda nismo na vrhu kremeljskega seznama sovražnih držav, vendar pa nas je lanska udeležba v mednarodni izmenjavi »vohunov«, ker smo sodelovali s štirimi ruskimi državljani, vseeno izpostavila. Vsekakor smo ogroženi v kibernetskem smislu, medtem ko je vojaška ogroženost precej manjša, saj nismo del vzhodnega krila zavezništva.
Bolj problematična je relativna bližina Zahodnemu Balkanu oziroma Republiki Srbski, ki kot proruska entiteta šibke federativne Bosne in Hercegovine predstavlja stalno in osrednje varnostno tveganje na Zahodnem Balkanu.

Prihodnji mesec bodo tam na farsičnem referendumu odločali o tem, ali je Milorad Dodik nedotakljiv. Ko gre zanj, nas lahko skrbita predvsem dva vidika: prvi je finančne narave in se nanaša na prisotnost sumljivega kapitala iz Republike Srbske, drugi pa varnostne, saj so po ocenah obveščevalnih krogov Bosanski Srbi do zob oboroženi in pripravljeni na (novo) vojno. Ta bi sprva resda notranje zamajala daytonsko Bosno in Hercegovino, že v naslednjem trenutku pa bi pljusknila tudi onkraj državnih meja.

Na vzhodu imamo »neuvrščeno« Srbijo, ki se močno oborožuje in je tesno povezana z Rusijo, na zahodu Hrvaško, ki je povrhu vsega še članica Nata. Če bi se vojaški spopadi iz Bosne preselili na Kosovo, kjer trenutno vlada varljivo zatišje, bi se vmešala tudi Albanija, prav tako članica Nata, in balkanski sod smodnika bi v tem primeru razneslo. Slovenija posledicam ne bi mogla ubežati. Begunskega cunamija ne bi ustavila niti ograja na meji s Hrvaško, ki pa jo je vlada tako ali tako že odstranila.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.