Njegova zadnja knjiga Pariz na vse smeri, ki je izšla sredi poletja, je bila izhodišče za najin pogovor. Novak je zagotovo eden največjih poznavalcev francoske prestolnice in francoske kulture pri nas in v neki drugi, idealni družbi bi ga poslali za slovenskega ambasadorja v Pariz. Toda Luka Novak ni politik, še manj pa optimist, pač pa predvsem intelektualec, ki ima dovolj zgodovinskega spomina, da lahko na današnje fenomene gleda tudi skozi prizmo časa, zato ne naseda praznim frazam in populističnim puhlicam novih političnih igralcev.

Ker je tradicionalni socialistično-republikanski model razpadel, je v Franciji zavladala razdrobljenost, ki ne omogoča stabilnega vladanja, kar med ljudmi sproža neprijeten občutek, da demokracija ne deluje več. Ali kot pravi naš sogovornik: ljudje volijo, a se nič ne spremeni. Seveda pa nisva govorila le o francoski družbi in politiki, pač pa tudi o nostalgiji za Parizom v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, hrani, modi, arhitekturi in izzivih, ki jih Franciji in Evropi prinaša multikulturnost.

Kje se počutite bolj domače, v Ljubljani ali Parizu?

To je zapleteno vprašanje, ker se že pol stoletja gibam med obema mestoma. Pariz je mesto, ki me je oblikovalo – tam sem se naučil pisati, tam sem doživel prvi stik z literaturo in kulturo. Doma sem lahko tako v Passyju kot v Trnovem, v obeh četrtih sem odraščal, oboje me je zaznamovalo. Vendar Ljubljana ostaja dom v globljem pomenu besede. V Parizu se počutim kot flaneur, opazovalec, ki se potaplja v mestno dinamiko. Sem urbani nevrotik in mestni zrak me osvobaja, moja strast do raziskovanja ne pozna meja: Pariz prekolesarim po dolgem in počez.

V Ljubljani pa živim življenje z družino, delam, se družim s prijatelji in kolesarim po Rožniku. Ko pridem iz Ljubljane v Pariz, me vedno prevzame energija velemesta, ki se pomeša z nostalgijo, ko pa se vračam domov, čutim globoko pripadnost ženi in otrokom. Oba občutka sta prijetna, vsak na svoj način. V resnici potrebujem obe mesti — Pariz za navdih in perspektivo, Ljubljano za čustveno življenje.

Vaša zadnja knjiga Pariz na vse strani je vsekakor hommage temu mestu. Je za slovenske razmere in tradicijo neobičajna knjiga, vsaj za tiste Ljubljančane, ki mislijo, da je njihovo mesto najlepše na svetu.

Obe mesti sta del iste biografije in to odraža tudi knjiga Pariz na vse strani. Gre za dokument pariškega časa, ki ga piše Ljubljančan, včasih tudi s primorske perspektive, saj sem otroške počitnice preživljal v Dekanih. Ne gre za iskanje najlepšega mesta na svetu, vsi vemo, da ga ni, ljubljanska krilatica tega ne bo spremenila. Knjiga se morda zdi neobičajna, saj izhaja iz ideje, da nas premiki po mestu, sprehodi in vedute skozi leta formirajo in spreminjajo, da z vsakim itinerarijem po mestu napišemo del sebe, obenem pa tudi del urbane kulture.

To je psihogeografija, opazovanje, pri katerem sledimo posameznikovemu razvoju skozi urbane strukture in urbano zgodovino. Tako je v knjigi nastala kombinacija esejistike, spominov, dokumentaristike, avtofikcije in tudi vodiča, ki skuša ujeti duha mesta, pri čemer bralca vodi po poteh, ki jih večina naključnih obiskovalcev ne pozna.

Kako pogosto ste razmišljali, da bi ostali v Parizu? Zakaj ste se na koncu odločili za Ljubljano?

Ko sem se sredi sedemdesetih let vrnil iz Pariza, kjer je bil oče dopisnik Dela, sem v glavi še vedno živel z eno nogo tam, z drugo pa tu. Oče je bil kasneje dopisnik še iz Rima, vendar me Rim ni nikoli potegnil do te mere kot Pariz, zato sem se po enem rimskem semestru vrnil v Ljubljano in tu končal komparativistiko. Sicer sem podiplomsko študiral tudi v Nemčiji, v Bonnu in Tübingenu, vendar se je moja družbena mreža spletla v Ljubljani, ki sem jo v Nemčiji zelo pogrešal.

Slovenija je vendarle moja domovina in tudi starša sta vztrajala, da sem kot otrok vedno veliko bral v slovenščini, tako da mi je bilo samoumevno, da se bom ustalil v Sloveniji in tu ustvaril družino. V Sloveniji se je v devetdesetih letih začelo razvijati moderno založništvo in knjigotrštvo in svoje poslanstvo sem videl v tem toku, vzpostavljali smo inovativne knjigarniške kanale in koncipirali privlačne knjižne marketinške prijeme, prenovili Slovenski knjižni sejem. Vse to je deloma temeljilo tudi na francoskih izkušnjah.

Koliko je na »lojalnost« Sloveniji vplivala kvaliteta življenja? Ali je danes ta v Franciji nižja kot pri nas, tako se namreč zdi?

Težko bi rekel, da je kvaliteta življenja v Franciji nižja kot pri nas, je pa gotovo drugačna. Francija je bogata država z odlično infrastrukturo, kulturno ponudbo in socialnim sistemom. Vendar pa živijo ljudje tam pod velikim pritiskom — gneča, visoke cene nepremičnin, občutek, da je družba razklana. Po drugi strani pa je tudi v Sloveniji vedno večja prometna gneča, tako v Ljubljani kot na avtocestah, cene nepremičnin so blizu francoskega povprečja – če izvzamemo Pariz, slovenska družba pa je prav tako razklana, morda ne tako spektakularno kot francoska, a vsekakor razdvojena. Francozi se pritožujejo nad »métro-boulot-dodo«, rutino, ki bi jo morda še najbolje prevedli v balkanski »kuća-posao«, monotonost, ki ne ponuja perspektive. Tudi v Sloveniji je ta pritisk vedno bolj prisoten, le da še ni tako intenziven.

Ima pa francoska prestolnica druge kvalitete, kajne?

Pariz kot velemesto ponuja svobodo anonimnosti, dinamiko in kulturo razvejanega velemesta, ki je v Sloveniji nimamo — multikulturna urbana džungla, bogata gostinska scena, intelektualni dražljaji. Seveda je lepo, da si lahko iz Ljubljane v eni uri na obali, a to je zgolj teoretično, saj sem to traso poleti vozil v povprečju tri ure, iz Pariza pa si na atlantski obali, ki je oddaljena 500 ali 600 kilometrov, z vlakom v dobrih dveh urah. In to v praksi. To je prednost učinkovitega javnega prevoza, javni prevoz je tisti, ki formira učinkovito državo.

V knjigi med vrsticami tudi sporočate, da današnji Pariz ni več, kar je bil v sedemdesetih, ko ste se tja preselili s starši. Je vtis pravilen?

Pariz iz sedemdesetih res ne obstaja več, a to ni nujno slabo, je pa streznitveno, ko se prebijaš skozi mesto, ki je danes bolj agresivno in naporno. Tisti Pariz je bil bolj buržoazen, bolj zategnjen, bolj omejen s socialnimi hierarhijami in kodami. Današnji Pariz je demokratičnejši — bistronomija je nadomestila elitne restavracije, kultura je postala vsakdanja domena. Vendar pa se je izgubil določen šarm, določen flair. V sedemdesetih je bilo v mestu več spontanosti, manj kalkulacije.

Primož Lavre

Trgovci so poznali svoje stranke, četrti so imele svoj značaj, oče je časopise kupoval vedno v isti trafiki, v kateri sem tudi jaz kupoval stripe; to je bila najina skupna medijska platforma, danes take skupne platforme za starše in otroke ni več, vse je bolj uniformirano, hkrati pa silno segmentirano – v vseh evropskih mestih iste verige skandinavske ali španske mode, specialnih japonskih espresso shopov.

Gentrifikacija je nekatere četrti spremenila v turistične parke, to se je denimo zgodilo z 11. okrožjem, kjer se je razvila bistronomija. Toda ne grem v nostalgijo – Pariz ostaja živo mesto, ki se prilagaja času, vendar ohranja svojo osnovno karizmo, to zlitje visokega in nizkega, vzvišenega in vsakdanjega, intelektualnega in čutnega, ki je bistvo pariške družbe.

Ampak marsikaj, kar je bilo pred 40, 50 leti za Pariz težko predstavljivo, je zdaj nekaj vsakdanjega. Tudi vprašanje islamizacije, pa laičnosti, ko gre za vero, kar je v Franciji sveto načelo vse od revolucije 1789.

Seveda se velika mesta soočajo z novimi izzivi – islamizacijo, sekularizacijo, multikulturalizmom. Vendar Pariz že od 19. stoletja sprejema priseljence, razlika je v tem, da so bili nekdanji priseljenci iste vere, danes pa prihajajo iz različnih religij. To ustvarja napetosti okrog laičnosti francoske države, ki je nedotakljivo načelo republike. Vendar v vsakdanjem življenju opažam, da se integracija dogaja, mešanica kultur je vsakdanja, mladi se poročajo čez etnične meje, in vse to je Pariz.

Francoski multi-kulti deluje?

Obiskovalci, ki se gibljejo okrog razvpitih znamenitosti, kot sta Montmartre in Pigalle, se pritožujejo, da praktično niso srečali Francoza; toda morajo se zavedati, da Francijo in njen šarm danes definira tudi in prav ta mešanica ljudi različnih kultur. Ta pojav pa sproža v sami Franciji burne razprave, češ da gre za grand remplacement, »veliko zamenjavo« enega naroda z drugimi, po možnosti s posamezniki, ki francoskih vrednot ne delijo in jih izrabljajo.

Michel Houellebecq v romanu Podreditev nariše črn scenarij, prodor islamistične stranke v vrh francoske politike, prevzamejo celo oblast. Kako resna je politična kriza v Franciji v zadnjih letih, ko praktično vlade padajo kot domine, predsednik Macron pa premierje menjuje kot spodnje gate, če sva lahko malo gostilniška?

Bolj kot islamizacija je na pohodu nihilizem, ki ga Houellebecq opisuje v svojem zadnjem romanu Uničiti – izguba smisla, ciničnost, potrošniški hedonizem brez perspektive. Francija je domovina potrošništva in zametke civilizacije, ki jo je obšla slabost ob prehodu iz družbe vsebine v družbo menjave, iz uporabnosti v tržnost, je v 19. stoletju opisoval Balzac, dokončno definiral pa Zola, ko je v svojih romanih dobesedno izpisal mehanizme potrošniške družbe 20. stoletja.

Politična kriza danes, v 21. stoletju, se kar ne zmanjšuje …

Francoska politika je res v globoki krizi, ki presega običajne politične menjave. Predsednik Macron nima več pravega stika z realnostjo, kar dokazujejo vsi zadnji volilni rezultati. Vlada brez večinske podpore, kar je za francoske razmere neobičajno.

Kaj se je zgodilo?

Tradicionalni socialistično-republikanski model je razpadel, namesto tega imamo razdrobljenost, ki v večinskem volilnem sistemu, ki ne pozna sklepanja koalicij, ne omogoča stabilnega vladanja. Posebej problematičen je občutek, da demokracija ne deluje več – ljudje volijo, a se nič ne spremeni. »Ekstremni center«, kot mu sociologi rečejo danes, izvaja ultraliberalne ukrepe brez družbenega soglasja. Nova gibanja, kot so bili rumeni jopiči, kažejo, da tradicionalni politični kanali ne zadoščajo več, ulica je postala edini resnični nosilec družbenih sprememb, kar je za republiko neobičajno in prej spominja na kakšno orwellovsko anarhijo.

Na drugi strani, navzven, pa sta Francija in Pariz, na katerega vas vežejo nostalgični otroški spomini, danes politično in mednarodno precej manjši faktor kot v obdobju t. i. velikih predsednikov, posebej Giscarda d’Estainga in Mitterranda, deloma tudi Chiraca. Kam so šli vsi karizmatični francoski politiki?

Časi velikih francoskih predsednikov so minili skupaj z jasno definiranim strankarskim sistemom, ki jih je omogočal. Ti politiki so imeli jasne ideološke profile in široko kulturo, danes pa prevladuje tehnokratski pristop. Problem je tudi medijski – tradicionalni mediji, predvsem javna televizija in najbolj gledani privatni kanal TF1, so marginalizirali skrajno desne in leve tokove. Marine Le Pen sicer govori ljudsko in neposredno, a izpade živčno in nekredibilno, Mélenchon je dramatičen in brutalen, a hkrati zadovoljen v svoji etablirani poziciji.

Centristi pa govorijo tehnokratski jezik, ki ljudi spravlja v obup, ker jih pokroviteljsko odmika. V današnji francoski politiki manjka vizija, nekoč je bil Mitterrand s kulturo in vero v spremembe, socialno državo in evropski projekt, Giscard je bil visoko izobražen in je prisegal na razvoj in tehnologijo povojnega razcveta, danes imajo politiki upravno, tehnično in finančno znanje, ne pa družbenih prepričanj, kaj šele empatije.

Hočete reči, da je politična karizma danes delno preživela le še na obeh skrajnih robovih, na skrajni desnici in skrajni levici?

Problem je v tem, da je politika postala stvar specialistov in trgovcev, ne vizionarjev. Filozof Michel Onfray, ki ob sobotah komentira aktualno dogajanje na konservativni TV CNews, vsakič znova pove, kako Macron dopoveduje volivcem, da so volili narobe, zato vlade večkrat na leto padejo, on pa vedno znova izbira premiere iz svojega najbližjega kroga, kot da bi imele volitve zgolj posvetovalno vlogo.

Primož Lavre

Še celo François Bayrou, ki je bil premier do pred kratkim in je Macrona kot neke vrste kingmaker sploh spravil na oblast, je moral svoj položaj decembra 2024 izsiliti, saj se je Macron že takrat nagibal k svojemu zvestemu adjutantu, ki ga je na čelo vlade postavil zdaj, k Sébastienu Lecornuju. Lecornu je tipičen predstavnik nove generacije milenijskih politikov – spreten in priden, a brez vizije in zato tudi brez učinka. Z vlado se mu nikamor ne mudi, saj so v zdajšnji, odhajajoči, samo njegovi ljudje, ki bi jih bilo treba z »novo« vlado prezaposliti.

Politiki brez barve, vonja in okusa najbrž niso samo francoski problem, s tem se sooča pravzaprav vsa Evropa?

Da, ta vzorec se ponavlja po Evropi – tehnokratska politika tradicionalnih strank, naj bo republikanska, socialistična ali sredinska, izgublja stik z ljudmi, zato se volivci zatekajo na rob k populistom. Ali pa preprosto ne hodijo več na volitve, ker se jim je vse uprlo in v strankarsko demokracijo že davno ne verjamejo več. Evropski populizmi so se po posameznih državah bolj ali manj uspešno preobrazili in maskirali v sprejemljive evropske alternative, ki jih ni treba več demonizirati.

Kajti Evropska unija sama postaja del problema, ker predstavlja tehnokratsko logiko absolutistične birokracije. Potrebujemo novo, Z-jevsko generacijo evropskih politikov, ki bo znala graditi prihodnost z dejanji, ne samo z besedami, torej ne le ortodoksno, pač pa ortopraksno, če se izrazim v biblijskem jeziku – ne le upravljati statusa quo, sramežljivo krpati kriznih žarišč in ploskati birokratom, temveč spremeniti temelje in ustvariti Evropo vrednot.

Problem je namreč tudi v tem, da so nacionalne politike postale odvisne od globalnih finančnih in geopolitičnih trendov, ki jih ne morejo nadzorovati: oceanski geostrateški model, ki je temeljil na ideologijah, je minil, asimetrično geopolitično situacijo pa lahko presežeš le, če imaš vizijo.

Naslednje vprašanje, pravzaprav j’accuse, je uperjeno v intelektualne kroge, ki jih ni slišati, vsaj ne tako glasno kot v šestdesetih in sedemdesetih, ko so bili revolucionarno in uporniško razpoloženi. Je to pravilen vtis, če se osredotočiva na Francijo?

Zolajev J’accuse, odprto pismo predsedniku Félixu Fauru, s katerim je leta 1898 razgalil prikriti antisemitizem znotraj francoske oblasti in vojske, ki je judovskega častnika Dreyfusa po krivem obsodila izdaje, je pravzaprav vrhunec procesa avtonomizacije intelektualca, ki je s pomočjo osamosvojitve literarnega polja postal neodvisen od polja moči, torej od dvornih mecenov in buržoaznih donacij.

To je definiralo intelektualno držo 20. stoletja, ki so jo poosebljali eksistencialisti, Nizan, Sartre in Camus, kasneje pa strukturalisti in dekonstruktivisti Barthes, Foucault in Derrida. V 21. stoletju tako markantnih figur ni več. Za starejše generacije so danes relevantni medijski komentatorji, kot sta Mathieu Bock-Côté na novičarsko-mnenjski televiziji ali Patrick Cohen na javnem servisu.

Pri mlajših pa etablirani mediji itak nimajo več nobene vloge, saj jih ne konzumirajo in se vse dogaja na spletnih omrežjih, kjer tiktokarska in iksarska propaganda vodi svojo nepregledno igro. V svoji knjigi raziskujem na primer tudi to, kako sta Foucaultovo domovanje in okolica vplivala na razvoj njegove filozofije in s tem širše francoske družbe, ta povezava med urbanim okoljem in formiranjem družbene zavesti se mi zdi ključna za razumevanje sodobnih trendov.

Uporni duh, tisti camusovski revolt, je bil vedno sinonim francoske družbe. Kje je danes? Ali ga je Francija ohranila?

Camusov upor, ki ga radi tolmačimo kot revolucionarno držo, je v resnici plod neke zmernosti, ki jo je Camus razvil v svoji knjigi Uporni človek. Svojo ključno misel je imenoval pensée de midi, sredinsko misel, s katero je hotel združiti razvoj, ki ga je zahteval kapitalizem, s prednostmi socialne države, kakršno je že takrat ponujal skandinavski model.

Camusovski upor je bil sprva eksistencialističen, uperjen proti sami absurdnosti človekove usode, v kasnejši fazi pa je skušal doseči določen družbeni konsenz. Danes se francoski protesti ukvarjajo predvsem z neposrednimi materialnimi vprašanji, plačami, pokojninami, zdravstvom in šolstvom, pri čemer ne smemo pozabiti, da temeljijo na krizi sistema, ki je rešljiva samo z intelektualnim, filozofskim angažmajem.

Kako je z nasiljem, ki je spremljalo proteste v predmestjih pred leti?

Nasilje ni več doma v predmestjih. Investicije v javni promet – nova mreža primestnih linij, ki so povezane z velikimi metrojskimi vozlišči – izboljšujejo komunikacijo centra z obrobjem. Metro je bil vedno prinašalec nove krvi in novega prebivalstva, drugačnih družbenih plasti, in je s tem predstavljal dinamiko demokratizacije in večplastenja ter tudi homogenizacije družbe.

Primož Lavre

V četrti Goutte d’Or pri Montmartru, ki je bila v devetdesetih primer afriške četrti s sumljivimi tiči, opažam, da se je situacija stabilizirala, pri čemer se je pojav multikulturnosti razširil na celoten severovzhod, kjer so živahna središča kulinarike in kulture, grozdi vzhodnjaških kebabov in sodobnih azijskih slaščičarn, kjer posedajo angažirani, a zdolgočaseni študenti. Vendar pa ključni problem sodobne francoske družbe ni etničen, saj je prav multietničnost ena od prednosti, ki dela iz Pariza odprto moderno velemesto v času, ko se London in New York zapirata.

Pač pa?

Problem je etičen. Kot je zgodnji eksistencialist Paul Nizan leta 1930 govoril, da so etablirani filozofi psi čuvaji izpraznjenih razsvetljenskih idealov, tako lahko danes rečemo, da je vladajoča elita čuvajka izpraznjenih vrednot druge polovice 20. stoletja: politiki govorijo o inkluzivnosti, sami pa so že tako ekskluzivni, da ulice sploh ne razumejo več, ulica pa ne razume njih. Vsebina je na ulicah, v palačah oblasti pa biva samo še prazna forma.

Pred leti je Pariz zajelo nasilje priseljencev, posebej Arabcev iz severne Afrike. Razmere so bile resne, tedanji predsednik Sarkozy je na ulice poslal celo vojsko.

Zadnjič je filozof Michel Onfray opozoril, da so vsi, ki trenutno žgoče protestirajo proti Macronu in po ulicah simbolično vlečejo maketo giljotine, leta 2022 volili zanj, češ da je bila to edina možnost, da preprečijo fašizem skrajne desnice, ki jo je poosebljala Marine Le Pen. Macron je tako zdaj sam proti sebi poslal lastno »vojsko«, lasten narod; lahko bi rekli, da gre za mehak ulični državni udar, ki kaže, da politiki nimajo več legitimnosti, odstopiti pa nočejo.

Toda protestniki so pozabili, da se bo čez dve leti na predsedniških volitvah ponovila podobna situacija in se bo na okopih proti skrajni desnici ali avtokraciji skrajne levice spet znašel izpraznjeni predstavnik radikalne sredine, ki bo obljubljal tehnično vladavino, srkajoč v svoj vakuum levico in desnico, naposled pa na krilih deklarativnega antifašizma poskrbel za de facto avtokracijo, ki samo kadruje in pametuje, da drugi ne znajo vladati. In množica, ki ga bo izvolila, se bo znova znašla na ulicah; tako je, če na volitvah vsakič znova prelisičiš svoje volivce.

Saj bi rekel, da me to spominja na neko drugo okolje, pa bom raje vprašal, ali je po vašem Evropa sposobna preživeti multi-kulti.

Evropa multikulturnost že živi, vprašanje pa je, kako ga bo preživela. Vedno me močno pomiri in hkrati zbuja zaupanje, ko stopim na pariške ulice in ugotovim, da se ljudje pravzaprav požvižgajo na politiko, tako kot se žal tudi politika požvižga na njih. Živijo svoje življenje, kupujejo sire in meso, z bageto pod pazduho jo mahajo v svoja haussmannovska stanovanja s štukaturami in okrasnimi kamini ali v podstrešne izbe s pogledi na pariško strešno sivino, ali pa v modre in zelene šotore pod mostovi, v katerih bivajo pribežniki in klošarji.

Ljudje se srečujejo in pijejo kavo, desni in levi si segajo v roke in naročajo roze za aperitiv. Seveda se mobilizirajo, ko gre za splošen protest ali stavko, ampak njihovega métro-boulot-dodo jim pravzaprav že stoletja nihče več ne more vzeti. Tudi tu Pariz odraža svoje bistvo: poganja ga optimistično mešanje vzvišenega in banalnega, uličnega in salonskega, ki rezultirata v vedno nekaj novega, v baudelairovsko novost, nouveauté, ki jo je ta salonski lev razvil v pasažah, predhodnicah današnjih veleblagovnic.

Tam je trgovsko blago dobilo svojo posvečenost skozi vzvišeni piš poezije, umetnost pa je kot prodajni artikel v pasažnih izložbah dobila svojo trgovsko ceno in postala intelektualna lastnina. In rodila se je moderna potrošniška družba.

Ta pestrost, ki jo prinaša multikulturalizem, ima seveda tudi pozitivne učinke. Recimo v kulinariki. Ob branju vašega Pariza sem imel občutek, da ste tam kar naprej lačni in da vedno jeste zunaj?

Pariz je mesto, kjer se kultura izraža tudi v razmerju do hrane. To ni samo eksistenčna potreba, ampak način življenja, družabnosti, filozofiranja. V knjigi opisujem tudi fenomen tako imenovanih dîners en ville, kjer se srečujejo različni tipi ljudi, ki iskrivo debatirajo. Četudi so nas v Franciji učili obnašanja pri mizi, tako da so nam pod rebra porinili metlo, s katero smo morali potem jesti, je obedovanje v Parizu vendarle sproščena dejavnost.

Vsaka četrt ima svoje sirarne, mesnice, kjer vsi kupujejo, da bodo zvečer kuhali. Gospa stoji pred pekarno in kliče moža, ali potrebujeta kruh, nakar kupi pol bagete; na malem trgcu pred mestno hišo 15. okrožja se starejši par prička, ali bo jedel ratatouille ali tatarski biftek. Je pa treba priznati, da je Pariz tudi fizično naporno mesto z veliko stopnicami, metroji, hitrostjo in hitro spremenljivim vremenom, pa tudi živilske trgovine v centru mesta imajo navite cene, tako da je za urbane samske prebivalce pogosto ugodneje jesti prix fixe menuje.

Pa vi?

(smeh) V Parizu še zdaleč nisem ves čas lačen, pač pa dobro poznam gastronomsko ponudbo, da lahko o njej sproščeno in neobremenjeno pišem. Zame je danes gastronomija predvsem refleksija: poznam praktično vse relevantne pariške lokale, če pa se pojavi kakšen, ki ga še nisem zaznal, si ga takoj zapišem v svoj notranji zemljevid. Imam številne spiske, kaj sem že, kaj še moram in česa ne bom več obiskal.

Pariška bistrojska kultura omogoča, da za razumno ceno dobiš pristojno hrano, pripravljeno z znanjem, tradicijo in ljubeznijo. Kuhamo v Ljubljani, doma, kjer imamo štiri lačne najstnike in študente, ki potrebujejo domačo hrano, zato v Parizu jemo zunaj, da se lahko sprostimo. Pa še pariške kuhinje so zelo majhne, v Ljubljani pa imamo tisto, v kateri smo skuhali že na tisoče jedi.

V Sloveniji smo vas – pravzaprav vaju s soprogo Valentino – lahko spoznavali tudi skozi želodec, saj sta se izkazala kot odlična kuharja. Kakšna je povezava vaše ljubezni do hrane s Parizom?

Od serije Ljubezen skozi želodec je minilo že petnajst let, cela večnost, vlaki so šli naprej, ne le v knjižnem smislu, tudi v televizijskem. Med drugim smo v zadnjih letih posneli 100 oddaj iz serij 50 knjig, ki so nas napisale, in 50 skladb, ki so nas zapele, Valentina je vodila pogovorno oddajo Zadnja beseda. Me je pa Pariz naučil, da je hrana govorica, tako kot glasba ali kodeks oblačenja. Vsak sir pripoveduje zgodbo o pokrajini, iz katere prihaja, o tem, kdo vse ga je jedel in pridelal, vsak kruh govori o ljudeh, ki ga kupujejo in meljejo moko zanj, vsako vino o pijanosti, ki jo povzroča, in o ljubezni, ki jo poraja.

V Ljubljani te kulture vse do let 2010 ni bilo: ali smo jedli zgolj zato, da se nasitimo, ne da bi zares uživali, ali pa smo ob neki kvazi visoki kuhinji preveč in samo uživali, pa pri vsem skupaj bolj malo razumeli. Pariz me je naučil, da je obrok lahko ritual, da lahko hrana povezuje generacije, da je kuhanje pogojeno s kulturo, prehrana pa je lahko tudi politična, angažirana, saj govori o tem, kdo jo prideluje, kam potuje in kdo jo kupuje.

Z Valentino sva to novo perspektivo prenesla v Ljubljano – najine oddaje in knjige so odražale tudi pariškega duha, čeprav so bile obenem tudi odločno slovenske. Šlo je za slovensko interpretacijo globalnega stila. Danes je ta kultura že bolj prisotna tudi pri nas, vendar mi je bil vedno vzor pariški bistrojček, kjer se za tesno mizico usedeš k neznancem in rahlo voajersko prisluhneš njihovim pogovorom, lahko pa tudi izmenjaš nekaj besed. Včasih je to edina možnost za neobvezen pogovor v mestu, kjer so ljudje sicer vedno v stresu, pa tudi sam si želiš miru.

Če malce preskočiva na modo, kajti Pariz je bil ob Rimu tudi modna prestolnica Evrope, vsaj v 20. stoletju, me zanima, ali mu je to titulo uspelo obdržati.

Koncerna LVMH in Kering, ki ju omenjam v knjigi, obvladujeta globalno luksuzno industrijo, vendar to pomeni tudi standardizacijo – iste blagovne znamke najdeš po celem svetu. Obenem pa luksuzne znamke nadomeščajo globalne znamke hitre mode, kot sta Zara in Uniqlo, vedno večjo vlogo pa igrajo tudi thrift trgovine, kjer mladi kupujejo rabljeno modo za nekaj evrov (ali pa včasih tudi precej več, ko gre za vintage kose znanih znamk) in se oblačijo zelo vsak po svoje. To, kako luksuz izpodrivajo novi trendi hitre mode, dokazuje tudi uspeh trgovine Zara Home na Rue du Bac, ki je bila tako uspešna, da ji globalni koncern, ki je lastnik njenih prostorov, ni več podaljšal najemnega razmerja.

Mladi Parižani se ne oblačijo več v drage francoske znamke, ampak mešajo kose z vsega sveta. To je pozitivna sprememba – moda ni več kodirana govorica buržoazije in intelektualnih elit, o kateri je govoril Roland Barthes v knjigi Sistem mode, pač pa ima vsak posameznik svoje kode in lastno govorico, pri čemer se znamke visoke mode danes zgledujejo po ulični thrift kulturi, tako da je marsikdo, ki je drago oblečen, videti, kot da si je look privlekel z odpada. Pariška kombinacija visokega in nizkega, banalnega in elitnega, tako navdihuje trende tudi v modi današnjih dvajsetih let.

Spet se vračam k vaši knjigi, ki je za slovenske razmere svetovljanska in hkrati tudi intimno nostalgična, ko opisujete otroške spomine na Pariz. Sedemdeseta leta so bila očitno res nekaj posebnega, tu se strinjam z vami. Vendar ne najdem nekaj najbolj tipičnih besed, ki bi definirale to obdobje. Še najbližje je občutek, da so bila to leta, ko se je zdelo, da je prihodnost lepa in svetla, neustavljiva, da nam je nič ne more pokvariti …

Sedemdeseta so bila zadnje desetletje optimizma in zadnje desetletje povojnega razcveta, ki ga Francozi imenujejo Les Trente Glorieuses, trideset veličastnih let. Verjeli smo v napredek in tudi potrošniška družba ni tako globalno pritiskala na nas kot danes, kupovali smo lokalno. Vzletela so nadzvočna potniška letala (concorde) in zapeljali so hitri vlaki (TGV) pa hitri metroji (RER), ki so povezali pariški vzhod in zahod in tako pripeljali multikulturnost v samo jedro starega mesta.

Primož Lavre

Družba je bila še razmeroma stabilna, prihodnost pa se je kazala kot razvojno naravnana utopija v pop barvah, ki jo prizemljeno usmerja tehnologija. Otroci smo se počutili varne, ker so nas obkrožali odrasli, ki so verjeli vase in gradili svojo prihodnost na upih miru, četudi je bilo obdobje hladne vojne. Zahod nam je bil zgled demokratičnosti, ne pa leglo korupcije in klientelistične politike, čeprav je seveda tudi ta že takrat delovala.

Ta misel, da so se otroci v sedemdesetih počutili varne, se mi zdi ključna. Vsaj glede na današnji čas, ki ne vzbuja nobenega optimizma. Današnji otroci marsikje nimajo takšnega mirnega in brezskrbnega otroštva, kot ste ga imeli vi. Ne mislim le na vse bolj konflikten svet, ampak tudi na svetovni splet, družbena omrežja in zasvojenost z digitalnimi tehnologijami.

Hm, o tem, ali smo bili otroci takrat res varni, pa morda vseeno velja izpostaviti nekaj dejstev – stripe sem hodil listat v drugstore, tedanjo kombinacijo knjigarne, dizajnerske trgovine in bistroja, na Saint-Germain, kamor je terorist Carlos nastavil bombo in z njo ubil veliko nakupovalcev, obenem sem se brez spremstva pri devetih letih vozil z metrojem po velikem mestu, v šoli so nas tepli ... Danes sicer otroci čutijo negotovost in tesnobo staršev, ki tečejo na hrčkovem kolesu, pa vendar je standard po vsej Evropi bistveno višji, kot je bil pred pol stoletja, ko sem prišel v Pariz, pa tudi šole so bolj humane in odnosi v družbi bolj enakopravni.

Nastala je EU, podrle so se evropske meje, padel je Berlinski zid, s Francozi imamo Slovenci skupno valuto in skupno birokracijo: to je velikanski korak v imenu svobode. Toda danes imamo le še majhne zgodbe: osebno kariero in pohlep, spletno potrošnjo, kriptovalute namesto igralnic, upor brez idej. Concordi ne letijo več, ker so bili predragi, hitri vlaki pa še vedno vozijo samo na zahodu Evrope. Morda je to posledica konca velikih ideologij, velikih zgodb, morda pa preprosto ena od točk v velikih ciklih človeštva.

Vaša knjiga je analogna, če se tako izrazim. Vas kot pisatelja kdaj skrbi, da čez nekaj desetletij nihče več ne bo vzel v roke na papir natisnjene knjige?

Knjiga je preživela že marsikatero tehnološko revolucijo – od pergamenta do papirja, od rokopisa do tiska, od črno-belih ilustracij do barvnih fotografij. Od klasičnega do digitalnega tiska. Digitalne platforme niso nadomestile knjig, temveč jih dopolnile. V Franciji je še vedno močna tradicija neodvisnih knjigarn, ljudje še vedno berejo filozofijo ali poezijo v metroju, čeprav vedno bolj na telefonih. Moja generacija je odrasla v knjigarnah Fnac, kjer smo ure in ure brali stripe in knjige, in te izkušnje ni mogoče digitalizirati.

Analogna knjiga ima svoje prednosti – ne potrebuje baterije, ni odvisna od internetne povezave, omogoča robne zapise in podčrtovanja, obenem pa jo je težje reproducirati in kopirati kot digitalni zapis, pri katerem že dostop pomeni reprodukcijo. Sam veliko berem tako digitalno kot tiskano, odvisno od tega, kako se počutim in kako hitro želim brati. Vse te različne oblike so dokaz, da knjige ne določata predvsem forma in nosilec, pač pa njena vsebina in sporočilnost, ki se prelivata iz veka v vek.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.