Ti so seveda ljudem nevidni in letijo nad mestom, prisluškujejo mislim smrtnikov ter jih poskušajo izpolniti. Toda leta 1987 je bilo ozračje nad vzhodnim delom Berlina svinčeno; zloglasni Berlinski zid je še vedno trdno stal in ločeval svobodo od tiranije.

Svobode, ki so si jo Vzhodni Nemci najbolj želeli, pa Berlinu in Vzhodni Evropi v prelomnem novembru 1989 niso prinesli nevidni angeli, ampak Američani, poljski papež Janez Pavel II. in predvsem dejstvo, da je sovjetska ekonomija kolapsirala. Komunizem je torej propadel, ker mu je zmanjkalo denarja, da bi še naprej ustvarjal laž o sreči in blaginji.

Dejan Steinbuch

36 let kasneje je bolj kot Wendersova filmska umetnina v združeni, osvobojeni in demokratični Nemčiji aktualno vprašanje, na kateri strani zgodovine so tokrat Nemci, ko gre za dve vojni, ki občutno vplivata tudi na nemško politiko, družbo in ne nazadnje gospodarstvo. Najprej je tu vojna v Ukrajini, ki jo je sprožila država, do katere Nemci tradicionalno gojijo ambivalenten odnos. Manj dilem, vsaj v političnem smislu, je glede Izraela: judovska država ima v Nemčiji monopol nad trpljenjem in vojna v Gazi je že zaradi tega za nemško politiko »izraelska stvar«, v katero se, če se le da, domovina nekdanjih nacistov noče mešati.

Nemška politična »korektnost«

A medtem ko nemška vladajoča politika s kanclerjem Friedrichom Merzem na čelu še vedno podpira Izrael, je glas ljudstva precej drugačen. V zadnjem letu je po ugotovitvah vseh relevantnih javnomnenjskih raziskav podpora Izraelu v javnosti drastično padla. Nasprotno od Slovenije je v Nemčiji edino Levica (die Linke) doslej kritizirala vlado in zagovarjala mnenje, da gre v Gazi za genocid. Posledično je Levica, ki bi jo lahko primerjali z istoimensko slovensko stranko, na zadnjih volitvah dosegla nadpovprečen rezultat v Berlinu; v četrtih, kjer je veliko Turkov in Arabcev, pa je na račun preveč pragmatičnih socialnih demokratov (SDP) in Zelenih celo zmagala.

Nasploh imajo Nemci, vsaj ko gre za establišment, precej težav z dojemanjem antisemitizma. Zdi se, da je zanje antisemitizem vsaka kritika Izraela na eni oziroma podpora Palestincem na drugi strani. Posledično so v zadnjih dveh letih odpovedali razstave več palestinskih in arabskih umetnikov v Berlinu. Ne nazadnje je nemško politično »korektnost« pred dvema letoma na Frankfurtskem knjižnem sejmu občutil tudi slovenski filozof Slavoj Žižek, ki so ga izžvižgali zaradi nekaj menda preveč neprimernih in neokusnih stavkov v zvezi z Gazo, Izraelom in Nemčijo.

Zaradi izjemno restriktivne zakonodaje, ki sankcionira celo udeležbo javnih uslužbencev na protestih, ki jih oblast oceni za sporne, je vojna v Gazi terjala »žrtve« že tudi v Nemčiji, saj so nekateri izgubili službo, ker so jih identificirali bodisi na protiizraelskih bodisi na propalestinskih protestih. O tem, da je takšna praksa izjemno sporna, nedemokratična in da posega v temeljne človekove pravice, denimo v pravico do svobodnega združevanja in celo v svobodo vesti, nemška oblast doslej ni hotela slišati.

A če ljudje izgubljajo službe, ker so mirno protestirali in izražali svoja mnenja na javnem mestu, je to gotovo signal, ki ne vzbuja optimizma in prej obuja spomine na neko drugo, že skoraj pozabljeno obdobje nemške zgodovine, na katero spominjajo tudi določene stavbe, spomeniki ali vsaj imena ulic in trgov v Berlinu.

Dejan Steinbuch

Slabe izkušnje z arabskimi migranti

Če je Bližnji vzhod za Nemce nevralgična točka ravno zaradi lastne krivde in greha, ko gre za judovsko državo, na drugi strani nimajo nobenih težav z Ukrajino oziroma rusko vojno v tej državi. Pa čeprav bi bila tudi Ukrajina že zaradi pogromov nad Judi med drugo svetovno vojno, do katerih je prišlo po nemški okupaciji leta 1941, za današnjo Nemčijo lahko posebej občutljiva tema.

Danes je ukrajinščina na ulicah Berlina sicer manj pogosta od arabščine, vendar ni dilem, ko gre za simpatije vladajoče črno-rdeče koalicije, ki ji v Nemčiji zaradi politične korektnosti rečejo »velika koalicija«; za vojno v vzhodnem preddverju Evrope je odgovorna izključno Rusija, zato je Ukrajini treba pomagati z vsemi razpoložljivimi viri, tudi z orožjem. Vseeno so Nemci zaradi zgodovinskega bremena previdni in Ukrajincem (še) ne dostavljajo raket z dolgim dosegom, kajti bilo bi preveč pomenljivo, če bi nemške rakete po dobrih osemdesetih letih spet letele nad Moskvo …

V multikulturnem Berlinu so nekdanje letališče Tempelhof spremenili v rekreacijske površine, vrtičke in begunski center za Ukrajince, ki tam še vedno živijo v kontejnerjih (od daleč spominjajo na majhne hišice). Nemčiji primanjkuje delovne sile, zato bi bržkone sprejela še precej beguncev iz Ukrajine ali kakšne druge evropske države.

Izkušnje z Arabci, sploh Sirci, ki so na javno povabilo Angele Merkel množično migrirali v Nemčijo pred desetimi leti, namreč niso (bile) najboljše in po vrsti odmevnih terorističnih napadov, množičnih posilstvih, nasilju in zgodbah o zlorabi azilnih pravic je bila edina, ki je profitirala, skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD). Na zadnjih (zveznih) parlamentarnih volitvah je z 21 odstotki zasedla že drugo mesto in za 5 odstotnih točk prehitela socialne demokrate (SDP).

V Berlinu »multikulti« deluje

Toda v Berlinu, ki je zaradi svoje multikulturnosti netipično nemško mesto, skrajna desnica ni ravno zgodba o uspehu. Nemško prestolnico sicer vodi župan iz vrst krščanskih demokratov (CDU), vendar so v mestu močni tudi skrajni levičarji (die Linke) in Zeleni, kar pomeni, da je AfD šele četrta stranka (za njo pa so socialdemokrati). Ne velja pa to seveda za preostanek nekdanje Nemške demokratične republike, kjer je AfD že nekaj časa dominantna politična stranka (sploh na Saškem). Berlin zaradi svoje tradicionalne odprtosti, relativno nizke povprečne starosti in mešane prebivalstvene strukture enostavno ni bazen, v katerem bi uspevala skrajna desnica.

Profimedia

Kako je to videti v praksi, ilustrira prizor iz četrti Neukölln, kjer gotovo živi največ Arabcev v Berlinu (v Kreuzbegu pa Turkov); na ulicah, kjer vlada orientalski vrvež, boste hitro zavohali sveže praženo kavo, aromatično šišo in vse mogoče začimbe. Ženske so deloma zakrite – povsem zakritih ne boste videli, čeprav v Nemčiji burka oziroma nikab nista prepovedana, razen v šolah, na sodiščih in pri vožnji. Ženske v Neuköllnu praviloma nikoli ne pijejo kave v lokalih. To je namreč domena moških.

Če z ene od obeh glavnih cest v Neuköllnu zavijete v kakšno manj prometno ulico – ena se imenuje Jansastrasse, Janševa ulica, a ne po Janezu, ampak po Wilhelmu –, boste z nekaj sreče naleteli na ostanek nemškega ponosa, na kakšno napol zanemarjeno staro pivnico z vitražnimi okni in izveskom v gotici. Občutek imam, da jih je vsako leto manj, in letos nisem opazil več nobene.

Nekoč pa sem bil dovolj radoveden, da sem se pri eni za trenutek ustavil: ko sem iz sončne svetlobe vstopil v temačen, zakajen prostor, sem komaj kaj videl. A v spominu mi je ostala podoba starejšega moškega ob šanku. Sedel je na visokem barskem stolu in si z eno roko podpiral glavo, v drugi je držal cigareto, iz katere se je kadilo, in negibno strmel v napol prazen vrček piva na šanku. Prototip okajenega, vsega naveličanega nekdanjega Vzhodnega Nemca, ki je prepričan, da so za vse njegove težave krivi drugi?

KGB in Stasi, Putin in Angela Merkel

Če je Ukrajina na svetli strani, pa je Rusija v Nemčiji trenutno zelo osovražena država, sploh med vladajočo politično elito. Vendar še pred štirimi leti ni bilo tako. Na oblasti je bila krščansko-demokratska kanclerka Angela Merkel, ki s svojim socialdemokratskim predhodnikom Gerhardom Schröderjem še danes velja za arhitektko nemško-ruskega sodelovanja in posebnega poslovnega modela.

Njen dolgoletni ambivalentni odnos z ruskim avtokratom Vladimirjem Putinom je temeljil na vzajemnih koristih in nenačelnosti, kar sicer ni bilo v zgodovini odnosov med Berlinom in Moskvo nič nenavadnega. Pa še en podatek vznemirja: Angela Merkel je bila rojena v Dresdnu, torej v nekdanji Nemški demokratični republiki, kjer je, kot vemo, več let deloval Vladimir Putin. V obdobju 1985–1990 je bil tam major KGB.

Dejan Steinbuch

V Dresdnu je imel KGB sedež na Angelikini ulici (Angelikastrasse 4), kjer si je prostore delil z vzhodnonemško službo državne varnosti (Stasi). Za današnji čas, ko so sovjetske kagebejevce nasledili ruski agenti, se zdi uradni naziv Putinove zaposlitve v Dresdnu (»direktor hiše sovjetskega prijateljstva«) nekoliko zapleten. Danes bi temu rekli kar Ruski kulturni center.

Med Putinovimi zadolžitvami v Dresdnu je bilo tudi rekrutiranje agentov med študenti in mladimi znanstveniki. Nihče nikoli ni ponudil kakršnegakoli dokaza, da je Angela Merkel kdaj sodelovala bodisi s Stasijem bodisi s KGB. Če je, imajo o tem podatke bržkone edinole Rusi, kar bi pomenilo, da obstaja konkreten razlog za tako dolgo in uspešno sodelovanje med Putinom in Angelo Merkel. Ampak če pustimo teorije zarote, potem lahko najdemo tudi enostavnejšo razlago dolgoletnega »posebnega odnosa« med Vladimirjem in Mutti, kot so Nemci ljubkovalno klicali svojo kanclerko. Putin namreč tekoče govori nemško (celo obe hčeri je dal v nemško zasebno šolo v Moskvi), zaradi česar se je z Merklovo lahko kadarkoli pogovarjal na štiri oči.

Doslej je veljalo, da je bila nemška kanclerka v odnosu do Vladimirja Putina naivna in da naj bi bila prav zaradi nemškega občutka krivde iz časov nacizma oziroma druge svetovne vojne popustljivejša do Rusije. Vendar ni nujno, da je to res; šele nekaj let po njeni upokojitvi je prišlo na dan, da kanclerka sploh ni bila neka naivna duša, ki bi jo ruski avtokrat prelisičil, temveč da je ves čas dobro vedela, v kaj se spušča in koga ima na drugi strani.

Vsekakor Nemčiji po politični upokojitvi Angele Merkel ni uspelo obdržati statusa vodilne evropske sile. Zdi se, kot da bi jo več dogodkov vrglo iz ravnotežja. Gotovo je med njimi tudi gospodarska kriza, s katero se Nemčija sooča zadnja leta, čeprav formalno gledano ni v recesiji, ampak v stagnaciji z ničodstotno gospodarsko rastjo v zadnjem kvartalu.

Če k temu dodamo padec industrijske proizvodnje, najvišjo brezposelnost v zadnjih 14 letih in zelo realistične napovedi za prihodnje leto, potem utegne biti 2026 najmanj ponovna stagnacija, če ne celo recesija. Letos so Nemčijo udarile ameriške carine, energetska kriza, konkurenca kitajske avtomobilske industrije na eni ter politična nestabilnost, ki jo povečuje naraščajoče družbeno nezadovoljstvo, na drugi strani. Vse več je glasnih kritik, da je Nemčija največji evropski bolnik. Pa ne le na ekonomskem področju.

Profimedia

Zakaj Nemci slabo spijo?

Kaj je tisto, kar danes teži Nemce, da so 36 let po združitvi daleč najmanj optimistični? Finančne razmere oziroma upehano gospodarstvo si vedno spet opomoreta, in čeprav Nemce danes teži recesija, se zdi, da za njihove težave ni kriv le denar, ampak da je zraven še nekaj tretjega. Kaj bi to lahko bilo? Zagotovo jim ne morejo pomagati nevidni angeli iz Wendersovega črno-belega filma, ki je nastal v zadnjih letih hladne vojne. Kajti angelov ni, vsaj v totalitarni državi ne.

Zato je bolj kot Wim Wenders aktualen režiser Florian Henckel von Donnersmarck, ki je posnel politično dramo Življenje drugih (Das Leben der Andern) o nadzoru, izsiljevanju, lažeh in prevarah v času nekdanje Nemške demokratične republike. Kot bomo ugotovili v nadaljevanju, se je ta leta 1989 v nekaj dneh sesula kot hiša iz kart, njena mogočna služba državne varnosti Stasi pa čez noč razpustila in preobrazila v čudovitega metulja. Ampak kdo vendar verjame v takšne pravljice?

Morda Nemci, ki se tudi 36 let po združitvi počutijo globoko razdeljene, še vedno naivno mislijo, da je vzhodni del države z vsem policijskim aparatom in tajnim nadzorom enostavno postal del zgodovinskega arhiva. Toda v resnici je razkol med »Osiji« in »Wesiji« še kako živ in marsikdo pravi, da so betonski zid v Berlinu res podrli, ampak v glavah ljudi je ostal.

Zato ni presenetljivo, če se več kot polovica Nemcev – sploh tistih z vzhoda – še vedno čuti razdeljene, ločene. Še bolj je šokantno, da to velja tudi za mlade, torej generacije, ki se sploh niso rodile v nekdanji NDR. Tovrstne občutke nekakšne drugorazrednosti nam pomaga razumeti statistika: brezposelnost je na vzhodu še vedno nekajkrat višja kot na zahodu, plače in pokojnine so nižje za 20 ali celo 30 odstotkov, na vodilnih mestih v združeni državi prevladuje t. i. zahodna elita.

Dejan Steinbuch

Medtem ko odrasli Nemci še vedno iščejo svojo »spravo« in se borijo proti klišejem (leni vzhodnjaki, naduti zahodnjaki ipd.), se krepi nemška generacija Z. A žal z novimi stereotipi in celo poveličevanjem zgodovine, kajti mladi vzhodni Nemci obujajo nostalgijo za nekdanjo NDR in njenimi simboli, zahodnjaki pa se izogibajo svojih vrstnikov z vzhoda, ker naj bi bili »preveč desničarski«, kar namiguje na visoko podporo AfD v deželah nekdanje Vzhodne Nemčije.

»Ich bin ein Berliner«

Ko se na vetrovno deževno nedeljo vozimo po središču Berlina, nemška prestolnica ne izžareva posebnega optimizma. Veter prevrača improvizirane prometne znake in opozorila na številna gradbišča in dela na cesti. Predvsem pa je mesto zaradi vremena opustelo, zato brez težav parkiramo nekaj metrov od Potsdamskega trga (Potsdamer Platz). Od tam ni daleč do znamenitih Brandenburških vrat, kjer je do leta 1989 tekel zid, ki je ločeval Vzhodni in Zahodni Berlin.

V tem delu osrednjega Berlina se je dobesedno ustvarjala zgodovina. V pozitivnem in negativnem smislu. Med Potsdamskim trgom in Brandenburškimi vrati je namreč tudi spomenik holokavstu, ki ga je projektiral ameriški arhitekt Peter Eisenman. Ta monumentalna črna in nekakšnemu pogrezajočemu se labirintu podobna stvaritev na 19 tisoč kvadratnih metrih stoji tristo metrov od Brandenburških vrat, v neposredni bližini pa sta bila nekoč tudi kanclerskega palača in podzemni bunker pod njenim vrtom, kjer si je 30. aprila 1945 sodil Adolf Hitler. Danes je tam parkirišče.

Nemška in tudi evropska zgodovina 20. stoletja je tesno povezana z Brandenburškimi vrati, ki jih je skoraj trideset let ločeval Berlinski zid. Na zahodni strani vrat sta množice nagovarjala demokrat John F. Kennedy in republikanec Ronald Reagan. Prvi junija 1963 z znamenitim stavkom »Ich bin ein Berliner«, s katerim je pred polmilijonsko množico Berlinčanov izražal iskreno solidarnost in brezpogojno podporo demokratični Nemčiji, potem ko je Sovjetska zveza grozila, da bo ponovno uvedla blokado Zahodnega Berlina (kar se je zgodilo že v začetku petdesetih let).

Dejan Steinbuch

Kennedy je, če zgodbo aktualiziramo, Zahodni Nemčiji zagotovil, da jo bo pred morebitno rusko agresijo zavaroval Nato in da je to moralna obveza, za katero stojijo Američani. Svoboda, o kateri je govoril JFK, ki se je končala 150 metrov za njegovim hrbtom, kjer je stal zid, zgrajen le dve leti prej. Berlinski zid so zgradili, potem ko je vzhodnonemško partijo zagrabila panika zaradi masovnih pobegov prebivalstva na zahod.

Če tedanji vzhodnonemški voditelj Walter Ulrich avgusta 1961 ne bi ukazal gradnje zidu – ta se je seveda začela šele potem, ko jo je blagoslovil sovjetski gospodar Nikita Hruščov –, bi mu iz komunističnega raja pobegnilo najmanj tri četrt prebivalstva. Do leta 1961 je namreč v Zahodni Berlin prebegnilo že skoraj tri milijone Nemcev, kar je začelo resno ogrožati družbeno kohezijo, primanjkovalo je tudi že delovne sile.

Drugi ameriški voditelj, ki je leta 1987 stal pred Brandenburškimi vrati, prav tako meseca junija, pa je pozival tedanjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova, naj končno podre ta zid (»Tear down this wall«). Za Ronalda Reagana je bil Berlinski zid »brazgotina nečlovečnosti«, kot se je izrazil, njegov govor pa ima v zgodovinskem kontekstu nekaj podobnosti s Kennedyjevim: oba sta najbolj občutljive dele napisala sama in nista upoštevala priporočil tekstopiscev, diplomatov in drugega osebja.

Kennedy in Reagan sta bila predsednika iz neke druge dobe; časov, ko so ameriški predsedniki znali povedati tudi kaj takšnega, kar je bilo navdih za milijone zatiranih, ponižanih ali brezpravnih po vsem svetu. Danes Donald Trump deluje kot mešanica klovna in karikature ameriškega predsednika.

Kako je beseda podrla zid

Berlinski zid je padel zaradi lapsusa vzhodnonemške komunistične partije, ki je dva tedna prej izgubila svojega šefa, zaradi česar je vladala precejšnja zmešnjava, saj iz Moskve niso dobili nobenih direktiv, še manj pa je bila Sovjetska zveza pripravljena vojaško posredovati, da bi pomagala satelitski državi. Erich Honecker je sredi oktobra 1989 odstopil po mesecu in pol množičnih demonstracij po vsej Vzhodni Nemčiji. Tako je 9. novembra malo pred sedmo uro zvečer na novinarski konferenci nastopil kar član politbiroja Gunther Schwabowski in govoril o državnem načrtu postopnega rahljanja potovalnih omejitev za Vzhodne Nemce.

Dejan Steinbuch

V nekem trenutku je pomotoma izjavil, da bodo vse omejitve prenehale veljati »takoj« (»sofort«), kar sta že nekaj minut kasneje javnosti faktografsko sporočila državna radio in televizija, češ da je »zid odprt«. V nekaj trenutkih je na tisoče ljudi prišlo proti mejnim kontrolnim točkam in čakalo, da jih pustijo čez. Okoli 22.30 so stražarji na Bormholmer Strasse na zahodno stran spustili prve ljudi, uro kasneje se je to zgodilo še drugod in okoli polnoči so množice Vzhodnih Nemcev preplavile Zahodni Berlin, zid pa se je dobesedno podiral pod pritiskom človeške sile. Hladne vojne je bilo konec. Tisto noč se je po besedah britanskega zgodovinarja Timothyja Gartona Asha zgodila »največja ulična zabava v zgodovini človeštva«.

Berlinski zid so potem organizirano začeli rušiti junija 1990, uradna združitev Nemčij pa je bila 3. oktobra 1990. Kje je tista evforija izpred 36 let, je vprašanje, ki se izgubi na praznih, deževnih nedeljskih ulicah nemške prestolnice. Gradbišča, ki jih v Berlinu res ne manjka, ob nedeljah samevajo, zato mesto kaže neko povsem drugo podobo kot med tednom, ko je to ob Londonu in Parizu ena izmed treh dejanskih prestolnic Evrope.

Berlin raste in se razvija, obenem pa za zdaj še ohranja nekaj tistega šarma, ki ga niso zatrli ne nacisti ne komunisti. Mesto, ki so ga enkrat skoraj porušili do tal, drugič pa razdelili in obzidali, je preživelo vse norosti 20. stoletja ter je danes postalo središče evropskega multikulturalizma, sproščenosti in kozmopolitske odprtosti. Verjetno bi se Dolfe v grobu obračal, če bi ga imel. Grob namreč.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.