Včasih se zdi, da bodo novice o koncu sveta v Slovenijo prišle s takšno zamudo, da jih nihče več ne bo slišal, ker bo že prej vsega konec in bomo vsi mrtvi. Tako zelo zaverovani smo namreč sami vase, v svoje navidezno nerešljive probleme, da zaradi tega ne vidimo in ne slišimo, kaj se dogaja okoli nas.

Pa sploh ne gre samo za vojne in oborožene spopade, ki jih ta trenutek po svetu ne manjka in se bodo verjetno še stopnjevali, saj dobri zgledi vlečejo, slabi pa še neprimerno bolj, ampak tudi za nič kaj optimistične napovedi. Posebej za Evropo, ki se sooča z dvema vojnama v neposredni bližini; na vzhodu Ukrajina, na jugu Bližnji vzhod s svojim večnim nemirom.

Spoštujem vse, ki v takšnih napetih razmerah ostajajo optimisti. Še bolj pa občudujem tiste, ki še vedno zaupajo in verjamejo politikom. Evropskim, jasno. Kajti ko gre za Putina ali podobne avtokrate, posebnih dilem ni, saj je že od daleč jasno, da imamo opravka s psihopati, ki jih bosta ustavila samo brutalen poraz in smrt. Z demokratično izvoljenimi voditelji pa je drugače. So naplavina negativne selekcije in prededipalnega sindroma, kar je idealni recept za katastrofo.

Kako naj se neki Macron, če vzamemo prototip evropskega politika 21. stoletja, sooči z Vladimirjem Putinom, ki simbolizira neke povsem druge čase? In kakšne možnosti sploh ima takšen »postmoderni Evropejec«, da bi pariral analognemu Rusu? Minimalne.

Ker takšnim politikom, ki jih je Evropska unija polna, tako ali tako ne moremo več kaj prida verjeti, nam ostanejo še bankirji, ki so po naravi previdnejši in nikoli ne pretiravajo s svojimi ocenami. Ultimativni dokaz, da je svet v fazi izjemnega tveganja, je zlato, katerega cena je ta mesec presegla magično mejo 4000 dolarjev za unčo, kar pomeni, da je podrla vse rekorde in zato danes kilogram zlata stane že skoraj 110.000 evrov.

Rusi od nas ne potrebujejo ničesar, saj smo jim dali že vse, kar so potrebovali. S tisto kapelico pod Vršičem in Slovensko industrijo jekla vred.

Da smo morda že v kritični fazi, je namignil Jamie Dimon, šef največje ameriške banke JP Morgan, minuli teden v enem svojih redkih intervjujev. Za britanski BBC je povedal, da ga bolj kot Trumpovo lomastenje po ameriških institucijah skrbi pregrevanje ameriškega delniškega trga. Pričakuje, da bi v obdobju naslednjega pol leta do dveh let lahko prišlo do resne korekcije, kar bi seveda pomenilo zelo konkretne posledice za globalno ekonomijo.

Dimon prav tako ugotavlja, da investicije v umetno inteligenco preveč dvigujejo cene določenih delnic, kar dodatno pregreva trg, kritičen je bil tudi do kopičenja kriptovalut. Glede na to, v kakšnem negotovem stanju je svet, se mu zdi pametneje kopičiti orožje.

Razmišljanje prvega človeka JP Morgana je ravno prav provokativno, da ga lahko jemljemo z vso resnostjo, medtem ko na drugi strani poslušamo blebetanje vse bolj v času in prostoru izgubljene bruseljske birokracije, sploh visokih uradnikov Evropske komisije. Predstavljajte si, da se uresniči najbolj črn scenarij in da v Evropi dejansko izbruhne vojna z Rusijo. Bi zaupali v sposobnosti bruseljskih uradnikov, za katere je birokratska procedura karierni, morda pa celo življenjski vrhunec?

Temeljni problem Evrope, ki je po nacionalnih državah večinoma vključena v EU in Nato, je prav njena nezmožnost proaktivnega delovanja, hitrega in učinkovitega odzivanja. Pa niti še nismo prišli do političnih delitev!

Prejšnji teden je Evropski parlament obravnaval Resolucijo o enotnem odzivu na nedavne ruske kršitve zračnega prostora in kritične infrastrukture držav članic Evropske unije. Ne preseneča dosedanje kritično pomanjkanje celovitega pristopa do dronov, pač pa dejstvo, da celo posamezne članice nimajo ne strategije ne jasnih pravil glede neznanih letečih predmetov oziroma dronov.

Drugače rečeno, marsikje ne vedo niti tega, ali jih lahko zakonito sestrelijo, če vstopijo v njihov zračni prostor (!?). Si predstavljate ta absurd, ki je možen le v zvezi držav, ki so sposobne določiti pravila o velikosti kislih kumaric, ne pa tudi sprejeti edinega logičnega ukrepa, ko gre za vdor tujega zrakoplova v nacionalni zračni prostor?

In zakaj je sploh potrebna kakšna absurdna, surrealistična razprava? Očitno je postmoderni svet, v katerega je potonila Evropa, povsem izgubil stik z realnostjo, pa tudi zgodovino. V 20. stoletju so države mirno sestreljevale tuja letala, če so nezakonito priletela v njihov zračni prostor. Celo kakšno civilno potniško letalo, ko je zaradi tehnične napake ali višje sile prenehalo komunicirati s svetom in se ni odzivalo na pozive kontrolorjev letenja ali vojaških pilotov, naj nemudoma zapusti zračni prostor države, v katero je (pomotoma) priletelo.

Jugoslavija je avgusta 1946 v osrednji Sloveniji sestrelila ameriško vojaško letalo, čez deset dni pa še eno nad Bledom, ker sta kršili jugoslovanski zračni prostor. Namenoma, jasno. Američani so pač malce izzivali in na koncu izgubili letali. Resda se je moral Tito opravičevati, Jugoslavija je plačala tudi precejšnjo odškodnino, ampak od takrat dalje ni bilo več kršitev suverenosti z vdori v zračni prostor.

Zaradi tega je povsem noro, da leta 2025 marsikatera članica EU ne ve natančno, kakšen je protokol v primeru dronov, ki zadnje tedne vdirajo v zračni prostor evropskih držav. Ruski ali neruski droni, saj je vseeno. Dejstvo je, da so neidentificirani in da kršijo suverenost držav, kar bi bil v nekih precej bolj normalnih časih zadosten razlog za stisk na rdeči gumb.

Je Viktor Orban res eden zadnjih racionalnih evropskih voditeljev? Njegova izjava, da bo Madžarska sestrelila vsak dron, ki bo nezakonito priletel na njeno ozemlje, bi bila nekoč samoumevna in logična, danes pa je ob njej nekatere skoraj kap. Kaj pa naj država drugega naredi? Pripravi godbo na pihala za svečan sprejem dronov in jim razkaže vse svoje vojaške in energetske potenciale?

Morda bi angažirali kar mirovnike, rusofile in putiniste, da bodo že na meji mahali z ruskimi zastavicami in prihajajoče drone vabili, naj pridejo poslikat našo deželo. A v resnici Rusi od nas ne potrebujejo ničesar, saj smo jim dali že vse, kar so potrebovali. S tisto kapelico pod Vršičem in Slovensko industrijo jekla vred.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.