Odzivi na vladni predlog zakonskih sprememb, s katerimi bi na Gregorčičevi radi končno rešili romsko vprašanje, so burni. Prav je, da so. Namenoma provociram s sintagmo »končna rešitev«, saj gre v bistvu za aluzijo na soočenje z vsem, kar smo desetletja tlačili v podzavest, pometali pod preprogo ali zgolj ignorirali.

Kot Evropejci smo občutljivi na 20. stoletje, v katerem so imeli poleg Judov tudi Romi svoj holokavst. Kako brezpravni, nepomembni in zatirani so bili tudi pri nas, dokazuje razkritje vojnega zločina v Iški vasi, kjer so maja 1942 partizani pobili 53 Romov, med njimi so bili tudi otroci in noseča ženska.

Toda nasilje nad Romi se ni dogajalo le v okolici Ljubljane, ampak tudi na Dolenjskem in v Beli krajini. Umrla naj bi skoraj polovica tedanje romske skupnosti, ki je imela med 300 in 400 pripadnikov. Tudi okupatorji, Italijani in Nemci, so jih pobijali, vendar v manjšem številu, razlogi pa so bili rasistični. Komunisti so poboje opravičevali z nujnostjo, češ da gre za izdajalce in da Romi vohunijo za okupatorje. Ali je bilo to res ali ne, ne vemo. Morda so res, vendar to ne opravičuje izvensodnih pobojev moških, kaj šele likvidacije celih družin, žensk in otrok.

Te grozljive stvari so se dogajale na Dolenjskem in v Beli krajini, ne pa, denimo, v Prekmurju. Ta geografski detajl je izjemno zanimiv, ker sovpada z aktualno romsko problematiko, kjer do konfliktov med romsko in neromsko populacijo prihaja v jugovzhodnem delu države, ne pa tudi v Prekmurju. Ali so se travme medvojnih zločinov generacijsko prenesle in je romska skupnost na teh dveh območjih zato bolj podvržena deviantnemu obnašanju, nasilništvu in kriminalu?

A ves ta hrup je v bistvu za prazen nič: če bi si premier upal razglasiti izredne razmere na območju jugovzhodne Slovenije, bi lahko z romskim kriminalom učinkovito obračunali že na podlagi obstoječe zakonodaje in ne bi bilo treba sprejeti niti enega novega predpisa.

Kot narod se ne bomo dvignili iz blata zgodovine, če ne bomo pokopali svojih mrtvih, jih s tem odrešili maščevalnosti in jim dali večni mir. Slovenska polarizacija, ki jo poganja razkol iz časov druge svetovne vojne in revolucije, bo trajala tako dolgo, dokler bodo naokoli tavale duše nepokopanih mrtvih. Če je že Sofokles pred 2500 leti ta fenomen imenitno dramatiziral z likom Antigone, potem je čista degradacija civilizacije, da nekateri slovenski politiki in župani mrtvim odrekajo pravico do groba.

Dolgoletno zanikanje odgovornosti za izvensodne poboje je seveda oblasti dalo alibi za sistemsko zatiskanje oči pred vsemi stranpotmi romske skupnosti in njenim kriminalom. Nenadzorovano priseljevanje iz balkanskih držav je po drugi strani tudi precej spremenilo strukturo romske skupnosti, kar je še zmanjšalo možnosti postopne integracije.

Po letu 1991, ko so Romi dobili simbolično omembo v ustavi, se je slovenska oblast glede Romov, ki se predvsem v jugovzhodni Sloveniji res nikoli niso dovolj asimilirali in integrirali, da bi postali nemoteči in neproblematični za okolico, obnašala v skladu z vzhodnjaško modrostjo, ki pravi: »Če se pretvarjaš, da problema ni, bo ta dejansko izginil.«

To seveda ni res. Po svoje je ironija usode, da se bo morala z Romi zdaj pod pritiskom ulice ukvarjati levosredinska vlada. Robert Golob v novi vlogi odločnega zagovornika reda in varnosti je že postal nočna mora trde levice in je najbolj radikalne aktiviste že spravil na rob živčnega zloma. Zelo so zaskrbljeni tudi dežurni varuhi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato pa se Golobovim političnim nasprotnikom toliko bolj smeji in samo čakajo, da se bo premier začel pogrezati v pravniško močvirje.

Kajti vse kaže, da se mu obeta prav to. Tožilci in sodniki, ki so se 4. novembra zbrali na Dnevu pravosodja na Brdu pri Kranju, pričakovano ne čutijo niti najmanjše odgovornosti za desetletja neučinkovitega sankcioniranja romske kriminalitete. Nasprotno, najbolj jih skrbi, da bo predlagana zakonodaja, ta nesrečni Lex Šutar, ogrozil vladavino prava in človekove pravice, ki ju je pasivnost pravosodja doslej uveljavljala le selektivno. Enakost pred zakonom gor ali dol.

A čeprav je sposobnost sprenevedanja najvišjih pravosodnih korifej neverjetna, pa imajo bržkone vsaj deloma prav, ko opozarjajo, da predlagani zakonski predlogi na nekaterih področjih izpolnjujejo pogoje za ustavno presojo. Kaj sledi, vemo. Za premierja osebno bi bil politični harakiri, če mu na Beethovnovi razveljavijo polovico v dobri veri sestavljenih zakonskih rešitev, s katerimi bi se država vsaj teoretično lažje spopadla z doslej nerešljivo romsko problematiko.

Ampak vprašanje, kaj bi sploh ostalo od Goloba, če bi napravil ta korak. Za Janšo vemo – protestniki v Ljubljani bi mu uprizorili proteste, kakršnih Slovenija še ni videla.

Uganka ostaja, zakaj k sodelovanju niso povabili najboljših pravnikov, posebej poznavalcev primerjalnega prava s teh področij, saj bi lahko že na ta način našli rešitve, ki morda ne bi bile ustavno sporne, bile pa bi dokazano učinkovite in delujoče tudi v slovenski praksi.

Včasih se zdi, da imata premier in njegova ekipa težavo s komuniciranjem. Če je bil Golob konec prejšnjega meseca v Novem mestu morda še preveč zgovoren, ker so ga nekoliko zanesla čustva (kar je človeško), pa je težje razumeti, zakaj vlada javnosti ni znala pravilno obrazložiti ozadja predloga za aktivacijo 37. člena zakona o obrambi, ki omogoča napotitev vojske na mejo v pomoč policiji. Kajti v poplavi napačnih interpretacij se je pojavila celo razlaga, da bo zdaj vojska nadzorovala romska naselja in tam patruljirala s policijo.

V resnici je 37. člen namenjen izključno podpori policiji pri varovanju državne meje, kar pomeni, da na mejnem območju vojaki patruljirajo skupaj s policisti. Ta odločitev je posledica dejstva, da je slovenska policija že več let hudo kadrovsko podhranjena. Celo tako zelo, da je že napotitev nekaj deset dodatnih policistov na Dolenjsko ogrozila njeno normalno delovanje, zaradi česar bodo morali zmanjšati število policistov, ki varujejo mejo, in jih prerazporediti, razliko pa naj bi popolnila Slovenska vojska.

A ves ta hrup je v bistvu za prazen nič: če bi si premier upal razglasiti izredne razmere na območju jugovzhodne Slovenije, bi lahko z romskim kriminalom učinkovito obračunali že na podlagi obstoječe zakonodaje in ne bi bilo treba sprejeti niti enega novega predpisa. Ampak vprašanje, kaj bi sploh ostalo od Goloba, če bi napravil ta korak. Za Janšo vemo – protestniki v Ljubljani bi mu uprizorili proteste, kakršnih Slovenija še ni videla.