Ciganski golaž ali zakaj v Sloveniji nimamo rezervatov za Rome (KOMENTAR)

Toda v resnici je še huje, saj gre dejansko za ekonom lonec, kjer se hrana kuha pod visokim pritiskom, ki ga je treba ravno prav in sproti odvajati, sicer naraste do točke, ko pride do katastrofe v kuhinji: zaradi prevelikega pritiska in vročine lonec enostavno raznese.

Predolgo se je naša politika do Romov obnašala, kot da niso državljani Slovenije, ampak nekakšni napol avtohtoni nomadi, Indijanci, ki so se znašli na našem teritoriju, pa smo jim leta 1991, ko je nastajala država in se je pripravljala prva demokratična ustava, za vsak primer dali poseben status, čeprav ne tako poseben kot madžarski in italijanski manjšini. V tej ustavi še danes piše, da položaj romske skupnosti ureja zakon, vendar je trajalo skoraj trideset let, da je bil sprejet - paradoksalno, da celo pod desnosredinsko vlado -, čeprav očitno ni koristil nikomur, še najmanj pa Romom in vsem tistim, ki imajo težave z njimi ali zaradi njih.

Tole pišem v Berlinu, ki je bil v prejšnjem stoletju središče ideološke totalitarne države, ki si je kot enega izmed osrednjih ciljev postavila izbris evropskih Judov, Romov, duševno bolnih, komunistov in drugih političnih nasprotnikov ter nenezadnje tudi manjvrednih ras, med katerimi s(m)o bili, kot vemo, Slovani oziroma tudi nearijski Slovenci. Tega ne izpostavljam zaradi političnih ali ideoloških očitkov, na katere se je rada opirala zlasti levica, ko je bilo treba nasprotovati doslednejši zakonodaji zaradi sistemske zlorabe socialnih transferjev ali izigravanju kazenske odgovornosti za hujše prekrške in kazniva dejanja, češ da “kaznovanje Romov tako ali tako nima smisla, ker nič ne zaleže”. Potuho tako očitni pozitivni diskriminaciji so že v prejšnjem sistemu, ki do ciganov, kot so Romom rekli v socializmu, dajali celo tako znani kazenski pravniki, kakršen je bil dr. Ljubo Bavcon. V enem izmed svojih najbolj kontroverznih mnenj je zapisal, da med Romi spolni odnosi pred 14. letom sploh niso kaznivi, poroka pa ni prepovedana, ker je to pač njihovo plemensko pravo, ki da je močnejše od zakonov te države (?!).

Ni torej čudno, da se je že v času SFRJ oziroma socialistične Slovenije zdelo, da so Romi pač poseben problem, v katerega se država, če je le mogoče, ne vtika. Naj živijo v svojih “rezervatih” kakor morejo in znajo, le drugih naj ne nadlegujejo. Če bi bila Jugoslavija kapitalistična oziroma bi imela več domišljije, bi Romov dejansko naredila posebna območja, v katerih bi veljali njihovi zakoni, legalizirali bi tudi igralništvo in jim s tem omogočili vir zaslužka, država pa bi veselo pobirala davke. Prostitucija, trgovina z belim blagom, alkoholizem in mamila države ne bi zanimala, če bi ostajala znotraj teh “romskih rezervatov”.

Za razliko od Združenih držav, ki so nekaj podobnega “privoščile” svojim Indijancem, je pri nas že desetletja uveljavljena drugačna praksa, neke vrste permisivna politika ignorance in dvojnih standardov: država je pač mirno tolerirala kršenje pravnega reda tudi na tistih področjih, ki so nacionalnega pomena in kjer bi morala biti stroga. Denimo glede (ne)obiskovanja obvezne osnovne šole. Starši neromskih otrok, ki svojih otrok niso poslali v šolo, dobijo na vrat CSD, policijo in sodišče, sankcije so torej ostre, lahko sledi celo zaporna kazen ali (in) odvzem otrok. Toda ko gre za romsko skupnost, je država doslej vedno mižala na obe očesi. Mižala je tudi pri manjših deliktih, če so ostajali pod nadzorom, za kar so bili načeloma medsebojno dogovorjeni lokalni romski poglavarji (t. i. romski kralji) in komandirji milice. Vsake toliko se je komandir srečal s poglavarjem in pogovoril o odprtih vprašanjih. Milica se ni mešala v “plemenske” spore, če so ostajali na nivoju romske skupnosti, saj so poglavarji sami poskrbeli, da njihovi ljudje niso delali preveč zgage “civilom”, kot sami pravijo neromski populaciji.

Vendar je imela nekdanja država za razliko od demokratične Slovenije na voljo tudi palico, če oziroma ko je je bilo treba uporabiti. Zgodilo se je, da se kje Romi niso držali nenapisanih pravil (morda so se uprli svojemu poglavarju, morda so delovali skrivaj, na svojo roko) in povzročali škodo izven svojih “rezervatov”. Če so šle stvari predaleč in so Romi pretepli ali celo ubili “civilista”, je lokalni komandir milice primer enostavno predal višjim instancam. In takrat ni bilo milosti niti človekovih pravic. Nekoč mi je upokojeni visoki oficir zvezne Udbe razložil, da so bili takšni primeri sicer redki, sploh v Sloveniji, ampak da so se vseeno dogajali, denimo na Kočevskem ali v Beli krajini. Takrat so poslali specialce v vojaškem helikopterju, da je krožil nad problematičnim romskim naseljem in “izzival” toliko časa, da so najbolj prepotentni začeli streljati nanj. Kaj se je zgodilo potem, ne bom razlagal, ker gre pač za “zločinsko komunistično Titovo Jugoslavijo”. Posebej slovenska desnica je na to izjemno občutljiva in tudi zgodba o partizanski likvidaciji več Romov na območju Iške vasi med 2. svetovno vojno nekako spada v to obdobje.

Ta hip je v Sloveniji kar nekaj takšnih, ki so prepričani, da je Novo mesto enako Novemu Sadu in da smo pred začetkom velikih demonstracij proti vladi. A enačiti avtoritarni srbski režim s slovensko vlado je vseeno pretenciozno in zgrešeno.

Namreč v obdobje, ko Romi niso imeli nobenih pravic niti dolžnosti, ko so bili v vseh pogledih drugorazredni državljani, odrinjeni in pozabljeni. Zato se zdi hud poraz samostojne slovenske države, da v 35 letih ni bila sposobna “nasloviti” romskega vprašanja na primeren in učinkovit način. Podobno kot njena predhodnica, socialistična Slovenija, je raje dopuščala, da Romi ostajajo izolirani v svojih plemenskih običajih. Ključna napaka je bila gotovo to, da državne institucije (centri za socialno delo, ministrstva, pristojna za osnovno šolstvo, pravosodni organi in konec koncev tudi policija) niso vztrajale pri dosledni enakosti pred zakonom in so tolerirale absentizem romskih otrok. Zaradi tega je izgubljenih že nekaj generacij otrok, ki bi se lahko postopoma vključili v družbo, v skupnost, se izobrazili, zaposlili in posledično dobili občutek, da so sprejeti. Namesto tega pa se vrtimo v začaranem krogu, ko polovica (?) romskih otrok enostavno ne hodi v šole, ko nima niti osnovne izobrazbe niti želje, da bi se vključili v “zunanji svet”, kar posledično pomeni, da mnogi med njimi že pred polnoletnostjo iščejo bližnjice in drugačne načine so “uspeha”. In to je najpogosteje (organizirani) kriminal.

Umor v Novem mestu, ki je na noge dvignil Slovenijo, bi moral biti dolgo zamujeni začetek urejanja romskega vprašanja. Več kot trideset let so politiki vseh barv gledali stran in verjeli, da so frustracije prebivalcev Dolenjske, Kočevske in Bele krajine nekakšna lokalna folklora. Da gre za pretiravanje in male populizme vaških veljakov in provincialnih županov. Če bi bila politična vrhuška načelna, bi soglašala, da se del najbolj problematičnih romskih skupnosti preseli v neposredno bližino Murgel, Rožne doline, Vrtače, Prul, Trnovega ali kakšne druge elitne ljubljanske soseske. Potem bi si hitro prišli na jasno, kdo govori resnico in kdo laže.

Toda iz Ljubljane so vsa ta leta le moralizirali in ljudem solili pamet. Namesto da bi iskali rešitve in analizirali, zakaj denimo v Prekmurju ni omembe vrednih konfliktov med romsko skupnostjo in večinskim prebivalstvom, zakaj je najhuje v treh ali štirih žariščih na Dolenjskem, Kočevskem in Beli krajini. Ničesar niso naredili, ničesar. Vse, kar so naredili, je bilo to, da so le obljubljali in potem enostavno pozabili na obljube. Najhujši izmed vseh so bili nevladniki, ki so na vsak poskus, da bi nekdo izven sistema, recimo lokalni župani, predlagal rešitev, odreagirali histerično in izključujoče. Kot da bi jim ustrezali permanentni konflikti zaradi Romov!

Po skoraj 35 letih, ko bi demokratična oblast mogla in morala zagotoviti enakost pred zakonom, smo se znašli v napol izrednih razmerah, ko sredi Novega mesta ubijejo očeta, ki ga je sin ponoči poklical na pomoč zaradi groženj. Ni poklical policije. Tudi to nekaj pove. In to nič dobrega za prihodnost te države. Kajti dejanje, kakršno se je zgodilo na Dolenjskem, lahko sproži pogrom nad celotno romsko populacijo v tem delu Slovenije. To pa bi bila katastrofa, na katero nočemo niti pomisliti. Zaradi pripadnikov romske skupnosti, ki se ukvarjajo s kriminalom ali so bili zaradi tega celo obsojeni, stigmatizirati vse Rome, bo seveda najlažje in tudi največja skušnjava. Sploh za politike, ki ta trenutek bodisi niso na oblasti bodisi so, ampak niso neposredno povezani z najbolj občutljivima resorjema, torej policijo in pravosodjem.

Skušnjava je zagotovo velika. Le redki ji ne bodo podlegli. Odstopa notranjega ministra in njegove pravosodne kolegice sta v takšnih razmerah lahko tudi olje na ogenj, saj bodo najbolj goreči pravičniki zahtevali še več krvi - in poziv k odstopu predsednika vlade je že del takšne agende. Vseeno pa je v tragični zgodbi o 35 letih zatiskanja oči pred romskim problemom odstop dveh ministrov pogumno dejanje, saj sta nase prevzela objektivno, torej politično odgovornost za nekaj, kar nima nobene zveze z njima, še manj pa z Robertom Golobom.

Ne branim premierja. Ne obtožujem pa niti pretendenta za njegov položaj na levici ali nespornega voditelja desnice, ki napoveduje proteste zaradi umora v Novem mestu. Ta hip je v Sloveniji kar nekaj takšnih, ki so prepričani, da je Novo mesto enako Novemu Sadu in da smo pred začetkom velikih demonstracij proti vladi. A enačiti avtoritarni srbski režim s slovensko vlado je vseeno pretenciozno in zgrešeno. To vemo in veste le tisti, ki ste si pripravljeni vzeti nekaj minut in se seznaniti z vsemi okoliščinami tega nesrečnega primera, za katerega je dejansko odgovorna večdesetletna ignoranca države in njenih institucij, ki so nadležno romsko vprašanje pometali pod preprogo. So mislili, da se bo s tem samo rešilo?

When shit hits the fan everybody gets dirty: ko drek prileti v ventilator, so usrani vsi. Ta misel je namenjena vsem aktivnim politikom ne glede na strankarsko barvo. Leti na vse, ki so od leta 1991 zasedali kakršno koli funkcijo na državni ali občinski ravni in so imeli možnost vplivanja na ureditev statusa romske skupnosti v Sloveniji. Še posebej pa naj se dotakne tistih, ki danes zahtevajo premierjevo glavo: naj vržejo kamen, če so brez greha.

Seveda se ni. In seveda imamo v Sloveniji razvejano kriminalno združbo, v kateri imajo svojo vlogo tudi Romi. Če pride premier v Novo mesto in ga spremljajo policijski specialci, potem je to nenavadno, piarovsko pa zagotovo strel v prazno. Namreč pred kom pa specialci varujejo premierja? Pred vse bolj razjarjenim ljudstvom, ki ga bo okrivilo za smrt, za katero absolutno ni in ne more biti odgovoren? Oziroma je kriv točno toliko kot Tone Rop, Miro Cerar, Alenka Bratušek, Marjan Šarec, Lojze Peterle in Janez Janša, če omenimo vse še živeče slovenske predsednike vlade po letu 1990!

A če je imel premier med obiskom Novega mesta zaščito specialcev zato, ker je napovedal vojno kriminalu, v katerem igrajo pomembno vlogo tudi Romi, potem je skrb za njegovo varnost upravičena. Toda ta del še ni povsem razjasnjen: ali je vlada resnično pripravljena narediti vse, da izkorenini sistemsko razraščen kriminal med pripadniki romske skupnosti v Sloveniji? Kajti to bo pomenilo močno okrepljen policijski nadzor v vseh romskih naseljih, napotitev specialnih enot za zaplembo nezakonito posedovanega strelnega orožja, aretacije osumljencev, prihod šolskih inšpektorjev na vse šole, kjer tolerirajo absentizem romske dece, revizijo vseh sumljivih socialnih transferjev in njihovo ukinitev v primerih, ko gre za zlorabe, nadzor nad krajevnimi centri za socialno delo, kjer morda doslej niso ukrepali v primerih, ko je šlo za nasilje v romskih družinah, pa bi po zakonu morali …

Veliko dela je pred vlado - sedanjo in prihodnjo, kakršne koli usmeritve že bo, če si želi oblast povrniti zaupanje ljudstva. Ampak alternative ni oziroma je takšna, da o njej raje ne razmišljajmo. Kajti če država ni sposobna državljanom zagotoviti varnosti in miru, kar je ena izmed njenih temeljnih nalog, potem je konec družbene pogodbe kot imanentnega temelja prava. In ko pade pravni red, se znajdemo v anarhiji. Z vaškimi stražami in podobnimi oblikami samopomoči prebivalstva.

Zato nikakor ne zavidam premierju, ki je na nedeljski izredni seji vlade menda tako grmel nad ministri, da so se tresla stekla. Dva nepreklicna odstopa v istem dnevu, takorekoreč sočasno, sta redkost v slovenski politiki. A četudi je posebej Andreja Katič veljala za ne prav sposobno, Boštjanu Poklukarju pa politični nasprotniki metali naprej njegovo poklicno izborazbo, ne bo enostavno najti njunih naslednikov. Kdor bo prevzel položaj notranjega ministra, bo vsaj pol leta osrednja tarča vsega nezadovoljstva v državi in dežurni strelovod. Kajti če bo premalo represiven, ga bodo križali Slovenci, če bo preveč okleval pri uveljavljanju ostrega nadzora nad romskimi delinkventi, ga bodo preganjali nevladniki in mu grozili z mednarodnimi organizacijami za človekove pravice. Ne bo mu lahko in že po šestih mesecih mandata bo politično “skurjen”. Za Poklukarjevega naslednika bi bil najboljši kak upokojeni policijski šef z izkušnjami iz bivšega sistema.

***

Če smo začeli v kuhinji, končajmo na stranišču. When shit hits the fan everybody gets dirty: ko drek prileti v ventilator, so usrani vsi. Ta misel je namenjena vsem aktivnim politikom ne glede na strankarsko barvo. Leti na vse, ki so od leta 1991 zasedali kakršno koli funkcijo na državni ali občinski ravni in so imeli možnost vplivanja na ureditev statusa romske skupnosti v Sloveniji. Še posebej pa naj se dotakne tistih, ki danes zahtevajo premierjevo glavo: naj vržejo kamen, če so brez greha.