Pravijo, da je angleškega kralja Jurija III., ki je vladal v letih 1760–1820, izguba kolonije v Severni Ameriki tako prizadela, da se mu je okoli leta 1778 zmešalo. Zgodovinarji si niso enotni, ali je poleg ameriške odcepitve sprožilec kraljeve psihoze še kak drug faktor, vsekakor pa je zgodovinsko dejstvo, da je Jurij III., sicer zelo benevolentna in blaga duša, v nekem trenutku postal nemogoč, maničen in očitno tudi malo »nor«.

Obstaja več teorij o tej norosti; po eni so bile njegove duševne motnje, ki so jih spremljale hude težave s telesnim zdravjem, posledica počasnega zastrupljanja z arzenikom, po drugi pa je nesrečni kralj trpel za porfirijo, redko dedno boleznijo, ki povzroča različne telesne nevšečnosti. Če je akutna, povzroča hude bolečine v trebuhu, bruhanje, epileptične napade, kožne anomalije, tahikardijo in duševne motnje, recimo anksioznost in halucinacije. S temi je imel britanski monarh, ki je vladal kar 60 let, menda precej izkušenj, saj se je v obdobju »norosti« redno pogovarjal z mrtvimi in z nevidnimi obiskovalci razpravljal o bivanjskih vprašanjih.

Najbolj moderna je tretja razlaga – bipolarnost. Njegovo veličanstvo so trpeli za bipolarno motnjo! Kralj Jurij je med obdobjem manije zapadel v stanje, ko je lahko govoril ure in ure in ga ni bilo moč ustaviti. Bipolarna motnja, to danes vemo, ni norost. Tu pa pridemo do naslednje zanimivosti: po seriji krutih in nečloveških poskusov zdravljenja kraljeve »norosti« so zdravniki prišli do t. i. moralne metode, po kateri so uvedli sistem palice in korenčka oziroma kaznovanja in nagrajevanja.

Če se kralj ni lepo obnašal, so ga zaprli v sobo, privezali na posteljo ali pa posadili v nekakšen prisilni jopič in posedli na stol, kar je bila groteskna karikatura kralja na prestolu. A menda so imele takšne moralne sankcije določene učinke – kralj je bil zaradi lepšega vedenja upravičen do nagrade, kar je pomenilo, da so ga obiskali soproga kraljica Šarlota in otroci (imel jih 15) ali pa je lahko odšel v svojo knjižnico.

Kakšna vrsta manije tare predsednika države, ki je nastala s pobegom 13 kolonij izpod britanske krone konec 18. stoletja, zaradi česar je silni stres kralju Juriju morda povzročil bipolarno motnjo? Zadnja v vrsti Trumpovih potez, rušenje dela vzhodnega dela Bele hiše, kjer bodo za 250 milijonov dolarjev sezidali plesno dvorano po vzoru ruske carske palače v Sankt Peterburgu, se morda komu zdi oblika norosti, a gre v resnici za hujšo stvar, opozarjajo vse redkejši liberalci v Združenih državah.

Odnos med svetovnimi avtokrati, katerih kolovodja je ruski nasilnež Putin, in Donaldom Trumpom ne dopušča dvomov; ameriškega predsednika fascinirajo in se jim nezavedno podreja. Demokracija je lepa, ampak avtokracija je lepša. Svoboda je dobra, ampak nadzor je boljši.

In ta hujša stvar je postopno in vsaj simbolno ukinjanje republike in tiho uvajanje nekakšne postmoderne monarhije, v kateri bi izvoljeni predsednik Donalda Trumpa postal kralj. O tem je v intervjuju za The Economist govoril Steve Bannon, ki verjame, da Trumpa usmerja božanska volja in da potrebuje še tretji mandat, da bi »končal, kar smo začeli«. Očitno podobna ideja, namreč ostati na oblasti po koncu drugega mandata, navdušuje tudi Trumpa, ki si samega sebe že predstavlja z zlato krono na glavi. Tudi sicer sta zlato in zlata barva tako priljubljeni, da se Bela hiša spreminja v Zlato hišo.

Morda se komu vse skupaj zdi bizarno. Morda ga spominja na neko novo, doslej še nevideno verzijo ameriških resničnostnih šovov. Da bodo s Trumpom imeli probleme, so se v Združenih državah zavedeli tisti trenutek, ko je drugič zmagal na predsedniških volitvah. Toda dejansko je danes dilema še hujša in se glasi takole: Ali ameriški predsednik vse to počne zato, ker dejansko tako misli in čuti, ali pa gre le za genialno igro preusmerjanja pozornosti domače in tuje javnosti?

Načeloma je možno oboje, čeprav marsikdo ne verjame, da se lahko v državi, kakršne so ZDA, zgodi tako huda sistemska napaka, da bi na oblast naplavila motenega človeka, diktatorja oziroma kralja. In medtem ko se politični tekmeci, opozicija, mediji, civilna družba in javnost razburjajo nad novimi in novimi dokazi Trumpove samopašnosti, avtokratskih manir in predvsem napuha, ki sovpada z njegovim notoričnim narcisizmom, za katerega se je sprva zdelo, da je benigen, danes pa dobiva vse očitnejše obrise malignosti, predsednik in njegova ekipa MAGA premetavajo delniške trge s točno določeno agendo.

Trumpu naklonjeni republikanski bogataši mastno služijo na račun predsednikovih izjav in posledic, ki jih prinašajo v globalni ekonomiji, njegovi nasprotniki na strani demokratov pa tolčejo hude izgube in se sprašujejo, zakaj so v napačnem taboru. Po tej logiki, ki temelji na izključno finančnih argumentih, je v ozadju Trumpovega neverjetnega političnega cirkusa zgolj in samo – denar.

Če je res tako in Donald Trump kljub vsem svojim izjavam ni niti nor niti nima bipolarne motnje, pa to še ne pomeni, da ni nevaren ali da posledice njegove politike ne škodijo Združenim državam. Evropski uniji so zagotovo že, kajti trendi so jasni: odnos med svetovnimi avtokrati, katerih kolovodja je ruski nasilnež Putin, in Donaldom Trumpom ne dopušča dvomov; ameriškega predsednika fascinirajo in se jim nezavedno podreja. Demokracija je lepa, ampak avtokracija je lepša. Svoboda je dobra, ampak nadzor je boljši.

In tako naprej, dokler ne pridemo do vse hujšega omejevanja pravic človeka in državljana, za čemer stoji totalitarna država, v kateri oblast določa, kaj bomo brali, govorili in na koncu tudi mislili. Rusi, ki so tega vajeni iz 20. stoletja, niso imeli nobenih možnosti, da bi se uprli Putinovi agendi, kajti pot v nesvobodo je običajno tlakovana z obljubami in lepimi besedami, za katerimi se skrivajo prisila, grožnje in v primeru kršitev tudi stroge kazni.

Američani pa niso vajeni takšnega podrejanja namišljenim ali izsiljenim avtoritetam, zato se Trumpovi kraljevski popadki ne bodo dobro končali, razen če niso dejansko le začasni marketinški trik za preusmerjanje pozornosti z drugih, za trenutno administracijo bolj bistvenih vprašanj. Rusi in evropska varnost nista med njimi, zato je Evropa prva žrtev ameriškega kralja, čigar norost dobiva vse bolj filmske razsežnosti.

Na žalost pa se Trumpa ne da ugasniti s pritiskom na daljinec.