Ko je britanske konservativce konec sedemdesetih prevzela Margaret Thatcher, so šli na volitve proti vladajočim laburistom s sloganom »Labour Isn’t Working«, ki so ga skovali v oglaševalski agenciji Saatchi & Saatchi. Besedno igro je težko prevesti v slovenščino, ampak verjamem, da ste razumeli poanto. Predvsem pa vam bo jasna, če vas spomnim na predvolilni slogan ljubljanskega župana »Zoran dela«.

Kot Ljubljančan, ki je nasprotno od župana prepričan, da je na svetu še veliko najlepših mest, sem občutljiv za spremembe, ki niso prijetne. Ljubljana je po letu 2006, ko se je na Magistrat vselil aktualni župan, vsekakor zelo napredovala. Razlike so bile očitne predvsem v prvih letih, ko je imel Zoran Janković še precej zagona in volje. Res je tudi, da so bili njegovi predhodniki vse drugo kot menedžerji, zato je slovenska prestolnica pod Jankovićem dejansko zacvetela. In že zato si župan zasluži spomenik. Morda tudi svojo ulico ali trg.

Besedna igra »Labour Isn’t Working« me spomni na Jankovićev slogan »Zoran dela« v zadnjih letih vsakič, ko se sprehodim po Ljubljani in opazim kak nov dokaz, da se mesto ne razvija tako, kot bi pričakoval od prestolnice neke evropske države. Tisti, ki živijo v centru, imajo svoje probleme in jih verjetno (z)moti še več kot mene. A center mesta, posebej tisti del, v katerega se zgrinjajo turisti, niti ni glavni problem Ljubljane, ki se je v zadnjih letih spremenila v tipično srednjeevropsko turistično atrakcijo – z vsemi posledicami, ki jih to prinaša. Pozitivnimi in negativnimi.

Ljubljano bolj kot srednjeevropska poštirkanost starega mestnega jedra in po vsem mestu raztresene Plečnikove zapuščine tarejo zanemarjeni, pozabljeni predeli in degradirane četrti, kamor turisti praviloma ne zahajajo. Brezdomcev je vse več, v središču pa dobesedno izstopa ploščad Ajdovščina, predvsem njen podzemni del oziroma pasaža; človek bi pomislil, da je ta predel preklet in da je bilo tam nekoč kakšno pokopališče.

Tisti, ki živijo v tujini in se v Ljubljano vračajo bolj poredko, bolj opažajo neenakomeren razvoj mesta; je že res, da je »turistično središče« urejeno, ampak kaj, ko so že nekatere mestne vpadnice na ravni globalnega juga. Ne uidejo jim niti zanemarjena in propadajoča pročelja hiš, predvsem pa to, da so povsod same stare stavbe, nekatere še s konca 19. stoletja. Kot da je v Ljubljani prepovedano kdaj porušiti tudi kakšno staro podrtijo.

Jankoviću privoščim, da bi, če bo seveda kandidiral, končno dobil spodobnega protikandidata, ki bo meščanke in meščane prepričal, da je čas za novo energijo. Zoran ne dela več.

Ne glede na to, da se je slogan »Zoran dela« očitno vsaj na določenih področjih izpel, pa župan še vedno slovi kot kralj betona, saj gradbišč v mestu ne manjka. Njegov sloves sega na jugu vse do Beograda, kjer živi njegov prijatelj avtokrat Vučić, prepričan, da je prav Zoran Janković tisti, ki ga Srbija potrebuje za Expo 2027 v Beogradu. Navdušen nad takšnim zaupanjem je ljubljanski župan Vučiću letos napisal napol ljubezensko pismo, ki pa je prišlo v javnost.

Ljubljanski liberalci in levičarji so skočili v zrak, godrnjal je celo Milan Kučan, zato je Janković od takrat previdnejši. Da še ne ve, ali bo prihodnjo jesen spet kandidiral za župana, je potarnal. Ali lahko kot župan malo dela in svetuje tudi za beograjski Expo, pa za vsak primer povprašal celo KPK.

Zdi se, da ima Janković v zadnjem mandatu čas za vse drugo, samo za županovanje svojemu najlepšemu mestu na svetu ne. Morda se zdi ta občutek napačen nekomu, ki je v Ljubljano prišel enkrat v življenju, vsekakor pa bi se po 20 letih vodenja, po petih zaporednih mandatih izčrpal in utrudil vsak politik in menedžer. In če je Janković prepričljivo zmagoval s sloganom »Zoran dela«, potem sta se očitno izpela oba – slogan in Zoran. Ljubljani se že pozna zastoj – v prometu celo dobesedno in vse bolj katastrofalno.

Padec energije je opazen tudi pri drugih infrastrukturnih projektih, čeprav se v mestu še vedno veliko gradi. Med drugim madžarska Emonika, ki bo mestu v nekaj letih prinesla moderno avtobusno in železniško postajo. In prav avtobusna postaja, če tistemu skropucalu pred železniško postajo sploh lahko rečemo postaja, je bila desetletja ena največjih ljubljanskih sramot.

Toda ne glede vse na investicije v beton pa Ljubljana v arhitekturnem smislu kakšnih presežkov že dolgo ni dobila. Za to ni kriv le župan, kajti del infrastrukture, posvečene kulturi in umetnosti, je državnega pomena. Vseeno je pomenljivo, da v 35 letih neodvisnosti v Ljubljani nis(m)o zgradili niti enega objekta, namenjenega kulturi, ki bi pomenil izstopajoč arhitekturni dosežek.

Največ, kar nam je uspelo, je bila obnova ljubljanske operne hiše, ki so ji zadaj dodali prizidek, ki spominja na orjaški hladilnik.
Slovenska specialiteta je obrtniško obnavljanje starih fasad, torej ohranjanje t. i. kulturne dediščine, ne pa gradnja novih, modernih stavb. Dva hotelska nebotičnika iz stekla, armiranega betona in železa nista noben dosežek. Takšno arhitekturo najdete povsod po svetu, sploh pa v deželah globalnega juga.

Ljubljana nima le težav s prometom, investicijami v beton in neenakomernim razvojem, ki favorizira turistično privlačne dele mesta in zanemarja napol pozabljene četrti, pač pa tudi s prebivalstvom. Če smo se konec osemdesetih hvalili, da ima mesto heroj kot politično, družbeno, kulturno in ne vem še kakšno središče Socialistične republike Slovenije 300 tisoč prebivalcev, potem je 40 let kasneje neverjetno, da je številka še vedno enaka.

Marsikaj ni logično, sploh glede povpraševanja in potrebe po novih stanovanjih, ki daleč presegata ponudbo. Minister za solidarno prihodnost govori o več kot deset tisoč stanovanjih, ki bi jih potrebovala Ljubljana. Za koga? Od kod takšna neverjetna potreba po novih stanovanjih, če pa so cene nepremičnin v Ljubljani že nekaj let astronomske? Kdo torej kupuje vsa ta stanovanja?

O tem misteriju bomo, upam, slišali kaj pametnega prihodnjo jesen v predvolilni kampanji v Ljubljani. Jankoviću privoščim, da bi, če bo seveda kandidiral, končno dobil spodobnega protikandidata, ki bo meščanke in meščane prepričal, da je čas za novo energijo. Zoran ne dela več