Prav tako je vodilna na lestvici priljubljenosti slovenskih politikov. Toda ta privilegij praviloma pride s funkcijo in predsednica je v tem pogledu v podobnem položaju kot njeni predhodniki, posebej Borut Pahor, ki je bil desetletje med najpriljubljenejšimi politiki. Tisto, kar javnost običajno spregleda, so zakulisne igre, dejanska razmerja sil in resnični odnosi med ključnimi političnimi akterji.

Nataša Pirc Musar se težko primerja s Pahorjem, ki je v obeh predsedniških mandatih bolj skrbel za korektne odnose z izvršilno in zakonodajno vejo oblasti. Tega filigranskega občutka pri aktualni predsednici ni zaznati, kar se kaže zlasti v svojevrstni blokadi, ko gre za imenovanje varuha človekovih pravic in guvernerja Banke Slovenije. Oba položaja sta namreč »izpraznjena« že skoraj eno leto, Nataša Pirc Musar pa ne kaže nobene pripravljenosti na kompromis s parlamentarno večino.

Javnost je že skoraj pozabila na vse napetosti, trenja in celo ostre besede med vladno in predsedniško palačo, ki so bili posledica neusklajenosti med najmočnejšo vladno stranko Gibanje Svoboda in predsednico države Natašo Pirc Musar. Zapletlo se je pri kandidaturi za novega guvernerja centralne banke, kjer je predsednica ne glede na jasne signale iz državnega zbora forsirala svojega kandidata oziroma ni hotela nič slišati o kandidatki vladne koalicije Saši Jazbec. Kot da bi z glavo rinila v zid, je vztrajno zavračanje politične realnosti komentiral eden izmed koalicijskih poslancev.

UPRS

Za poznavalce slovenske politike je trma predsednice svojevrstno presenečenje in še en dokaz več, da so (tudi) odnosi med premierjem Robertom Golobom in Natašo Pirc Musar nadpovprečno slabi, celo obremenjujoči za normalno sodelovanje med tema ključnima državnima funkcionarjema.

Predsednica brez političnih izkušenj

Po skoraj enem letu pat položaja ni videti rešitve: Banka Slovenije je od 8. januarja letos brez prvega moža, za izvolitev guvernerja je potrebna absolutna večina v državnem zboru, torej 46 glasov. Da predsednici v vsem tem času ni uspelo najti sprejemljivega kandidata za koalicijo niti sprejeti favoritke Svobode, je indikator pomanjkanja političnega talenta Nataše Pirc Musar, njenega smisla za strankarska razmerja sil in parlamentarno realnost, so prepričani predsedničini kritiki.

Njeni kritiki radi poudarijo dejstvo, da aktualna predsednica do vstopa v politiko leta 2022 enostavno ni imela nobenih političnih izkušenj in da se je tisto, kar ji je najbolj koristilo v predvolilni kampanji, kasneje obrnilo proti njej. Kajti Natašo Pirc Musar, nekdanjo novinarko, televizijsko napovedovalko, ki je karierno napredovala v informacijsko pooblaščenko in se kasneje profilirala kot partnerica in solastnica odvetniške družbe Pirc Musar in partnerji, je javnost prepoznavala kot politično dovolj nevtralno javno osebnost, da se je to obrestovalo na volitvah. O njeni predsedniški kandidaturi, h kateri jo je na kavi nagovoril nekdanji predsednik Milan Kučan, se je sicer ugibalo že pred tem.

Sašo Radej

Nataša Pirc Musar je imela namreč vseskozi velik potencial za vstop v politiko, a je vse do poletja 2022 vztrajno zavračala tovrstne ponudbe, pri čemer so šli nekateri lobisti celo tako daleč, da so naročali javnomnenjske raziskave, s katerimi so dokazovali, da bi Nataša Pirc Musar na volitvah pobrala konkreten delež glasov tudi v primeru, da bi se odločila za stranko. Zakaj si je potem nenadoma premislila in podlegla šarmu nekdanjega predsednika, bo morda nekoč povedala sama in v tem trenutku niti ni pomembno.

Pred Natašo Pirc Musar sta namreč preostali dve petini mandata oziroma dve leti v vlogi predsednice, kar ji daje še nekaj časa za sanacijo stanja, v katerem se je znašla (tudi) po svoji krivdi in kar najbolje ilustrira tisti del njenega nagovora pred poslanci minuli teden, v katerem pravi: »Ne razpravljamo o tem, kdo je bolj ali manj kriv oziroma odgovoren. Vsi smo. Ker smo skupaj zavozili, smo danes skupaj odgovorni, da poiščemo rešitve.«

Med jamranjem in iskanjem rešitev

Predsednice pa ne čaka iskanje rešitev samo v primeru (romskega) nasilja v jugovzhodni Sloveniji, ki je konec oktobra pripeljalo do tragične smrti Aleša Šutarja v Novem mestu, ampak tudi za odpravo popolnega parlamentarnega zastoja pri volitvah novega guvernerja Banke Slovenije in varuha človekovih pravic. Kajti če je za t. i. romsko problematiko v prvi vrsti odgovorna vlada z ministrstvi, pristojnimi za varnost, izobraževanje in socialne zadeve, pa sta procesa imenovanja guvernerja in ombudsmana neposredno povezana s predsednico.

Natašo Pirc Musar čaka domača naloga, ki bo pri izbiri varuha človekovih pravic tudi zaradi novomeških dogodkov bržkone še zahtevnejša, saj se za njegovo izvolitev zahteva kar dvotretjinska večina, 60 glasov. To pa pomeni, da bo morala predsednica za svojega izbranega kandidata pridobiti podporo vsaj dela opozicije. Mesto varuha človekovih pravic je prav tako prazno že dolgo – mandat dosedanjemu ombudsmanu Petru Svetini je namreč prenehal že februarja letos.

Sašo Radej

Za favoritko za njegovo naslednico je dolgo veljala predsedničina kolegica, pravnica Katarina Bervar Sternad, dolgoletna direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC), vendar njena izvolitev niti matematično ni bila možna, saj ni imela podpore opozicije, kjer so ji očitali preveč aktivizma.

O tem, kam se politično nagiba predsednica, niti ni posebnih ugibanj: vsekakor jo uvrščamo na levosredinski, deloma tudi levoliberalni del političnega spektra. V ideološkem smislu je sicer večkrat dala vedeti, da jo funkcija »predsednice vseh državljanov« zavezuje k maksimalni širini in da si bo do konca mandata prizadevala urediti tudi tista vprašanja, ki jih slovenska levica organsko potiska v podzavest. Denimo ureditev vprašanja nepokopanih žrtev povojnih pobojev in revolucije.

Njen predhodnik Borut Pahor, ki je dejansko začel projekt nacionalne sprave in je zaslužen tudi za postavitev osrednjega spomenika vsem žrtvam vojn na ljubljanskem Kongresnem trgu, je Nataši Pirc Musar zapustil precej velike čevlje, če smo nekoliko metaforični. Toda predsednica doslej z ničimer ni pokazala, da se z idejo pomiritve ne strinja, med drugim se je letos udeležila spominske slovesnosti v Kočevskem rogu za pobitimi domobranci.

Sašo Radej

Predsednica je vse prej kot naivna

Poleg pomanjkanja političnih izkušenj kritiki predsednici očitajo tudi neracionalno trošenje denarja, ko gre za državniška potovanja po svetu, in določeno mero oholosti, kar naj bi se izkazalo tudi na izredni seji državnega zbora, posvečeni varnostnim razmeram v jugovzhodni Sloveniji. Predsednica naj namreč ne bi dopustila razprave na to temo, po njenem nagovoru ni bilo nobene poslanske polemike niti predstavitve stališč poslanskih skupin, kar je bil za največjo opozicijsko stranko dovoljšen razlog, da se njeni poslanci nagovora predsednice niso udeležili. Toda očitek SDS je bil neutemeljen, saj predsednica ne odloča o poslovniku državnega zbora, poleg tega je zatrdila, da sama nikakor ni nasprotovala razpravi po svojem nagovoru, vendar pa to niti ni v njeni pristojnosti.

V nastopu pred poslanci je Nataša Pirc Musar izpostavila tri ključna sporočila: čim manj sovraštva in sovražnega govora, odpravo vzrokov za nasilje (ne zgolj romsko, pač pa sleherno nasilje) in aktivnejšo vlogo Romov, ki so prav tako odgovorni za razmere in morajo sprejeti svoj del odgovornosti. Kako »uspešna« je bila, kaže njeno srečanje s predstavniki Romov v Novem mestu nekaj dni pred nagovorom poslancem; njen ključni sogovornik, nekdanji občinski svetnik Zoran Grm, ki ji je obljubil, da se bodo Romi »lepše obnašali«, se je znašel v policijski preiskavi romskega naselja Žabjak pri Novem mestu. Pri njem so opravili hišno preiskavo in menda našli celo del orožja. Če Nataša Pirc Musar v svoji dosedanji karieri ne bi bila tudi odvetnica, bi lahko ta fiasko z Romi mirno označili kot naivnost.

Katja Kodba/STA

Nataša Pirc Musar si je z angažiranjem pri reševanju romskega vprašanja na notranjepolitičnem področju v bistvu sama obesila okoli vratu še eno mlinsko kolo, potem ko se že celo leto ne more sporazumeti ne z vladno koalicijo ne s koalicijo glede izvolitve guvernerja in varuha človekovih pravic. Zakaj se je pred poslanci razglasila za soodgovorno, da je država »zavozila« glede Romov, je zanimivo vprašanje, sploh zato, ker je v politiki komaj tri leta in je, roko na srce, dejansko še najmanj odgovorna za dolgoletno zanemarjanje Romov in ignoranco države.

Če je sentimentalnost predsednice, ko gre za konflikten odnos med romskim in neromskim prebivalstvom na Dolenjskem, Kočevskem in v Beli krajini, posledica občutka krivde, ker je zadnje leto preveč zanemarjala blaginjo in varnost slovenskih državljanov, medtem ko se je razdajala za svetovni mir, ji lahko to odpustimo. Pomembno je, da se je vrnila v Slovenijo in se začela ukvarjati z domačo varnostjo.

Natašin ples v Afriki

Zgornji stavek ni ciničen niti politično nekorekten, saj je dejstvo, da se je Nataša Pirc Musar zadnje leto intenzivno posvečala razmeram na Bližnjem vhodu in vojni med Hamasom in Izraelom. Z majskim nastopom pred poslanci Evropskega parlamenta, v katerem je nepričakovano obtožila Izrael genocida nad Palestinci, si je nakopala nekaj nasprotnikov tudi v tujini. Obtožbe o genocidu je potem ponovila tudi septembra med govorom na jesenskem zasedanju Združenih narodov v New Yorku, s čimer je postala prva zahodna državna voditeljica, ki je Izraelu odkrito in neposredno pripisala genocidne namene.

Katja Kodba/STA

Spričo geopolitične nepomembnosti Slovenije njene izjave niso sprožile kakšnih odmevnejših odzivov po svetu, vprašanje je tudi, kaj si o predsedničinem mednarodnem angažmaju mislijo Slovenci, ki so glede vojne v Gazi podobno polarizirani kot pri nekaterih drugih občutljivih temah. Vsekakor pa je Nataša Pirc Musar po oceni marsikaterega poznavalca slovenske politike nekoliko pretiravala z mednarodno dejavnostjo, pri čemer jo vsaj glede Ukrajine in Gaze odvezuje krivde plemeniti namen.

Druga zgodba pa so njena draga in za slovenske interese vprašljiva potovanja v eksotične države (Mongolija, Kenija, Etiopija, Madagaskar …), kjer je govorila o opolnomočenju žensk na področju gozdarstva v stepski državi in plesala v ritmu afriških bobnov. Tovrstnega oživljanja jugoslovanske neuvrščenosti ne moremo upravičiti niti z gospodarsko diplomacijo in frazami o »odpiranju slovenskega gospodarstva«, pač pa gre za čisto navaden državniški turizem.

Mediji so bili doslej precej prizanesljivi do večdnevnih državniških potovanj, ki so se pogosto podaljšala v ves teden. Opozicija bi ji vsaj v tem pogledu lahko marsikaj očitala, čeprav je po drugi strani slišati nekaj ciničnih opazk tudi iz vladnih krogov oziroma največje koalicijske stranke, kjer predsednice nikoli niso »posvojili«. Vsaj v političnem smislu ne. Dejstvo je, da Nataša Pirc Musar leta 2022 ni bila njihova prva izbira in da so jo kot kandidatko za predsednico šele v drugem krogu, torej novembra 2022, podprli s stisnjenimi zobmi proti Anžetu Logarju, »neodvisnemu« kandidatu s podporo SDS in NSI.

Katja Kodba/STA

Revna milijonarja iz Ruske dače

Ko gre za strankarska razmerja, ljudje velikokrat pozabljajo, da Nataša Pirc Musar na eni ter Robert Golob in Urška Klakočar Zupančič na drugi strani kot trije najvišji predstavniki oblasti niso iz istega političnega gnezda. Medtem ko je aktualna predsednica kandidirala kot nestrankarska, neodvisna kandidatka, ki pa jo je podprlo omrežje nekdanjega predsednika Milana Kučana, je imelo Gibanje Svoboda po škandalu s kandidaturo Marte Kos sprva skupnega kandidata s koalicijskimi Socialnimi demokrati (to je bil Milan Brglez), medtem ko je imela tretja koalicijska stranka Levica svojega kandidata Miho Kordiša.

Ker se nobeden od njiju ni prebil v drugi krog, v katerem sta se znašla »desni« Anže Logar in »leva« Nataša Pirc Musar, je morala koalicija strniti vrste proti grožnji »janšizma« in čez noč je Nataša Pirc Musar postala kandidatka vladajoče stranke.

Pozorni opazovalci predsedniške kampanje so novembra 2022 ugotovili, da začetna prednost Nataše Pirc Musar pred Logarjem naglo kopni in da bi bil končni rezultat – predsednica je zmagala z manj kot štirimi odstotki prednosti – lahko tudi drugačen, če bi kampanja trajala še teden ali dva. Tisto, kar je Nataši Pirc Musar odnašalo glasove, je bila predvsem finančno-poslovna preteklost njenega soproga Aleša Musarja, ki je obogatel med tranzicijo kot tudi v času, ko je s poslovnimi partnerji biznisiral po državah nekdanje SFRJ, o čemer je pred desetletjem pisal ekonomist Rado Pezdir.

Urad predsednika Mongolije

Če k temu prištejemo še poslovno bližino najbolj razvpitega tranzicijskega tajkuna Darka Horvata, za katerega je krajši čas prek skupine Aktiva delala tudi Nataša Pirc Musar, dobimo eksplozivno mešanico skrivalnic z davčnimi oazami in »davčno optimizacijo« družinskih financ, pregovorne slovenske fovšije in občutljivosti za denar. Ker so Slovenci na to alergični, je tudi Nataša Pirc Musar hitro spoznala, da ji to, da sta z možem po slovenskih standardih bogataša, celo milijonarja, prav nič ne koristi, prej nasprotno. Zato je imela srečo, da sta bila dva tedna med prvim in drugim krogom volitev premalo, da bi ji tekmec pobral prednost in ogrozil njeno zmago.

Kdo se bo zadnji smejal?

Po spletu okoliščin smo torej dobili predsednico države, ki se bolje kot s predsednikom vlade in stranke, katere podpora je bila odločilna za njeno zmago v drugem krogu, razume z nekdanjima predsednikoma države in se z njima tudi občasno posvetuje. Njene ustavne pristojnosti so sicer bolj simbolične in reprezentativne, saj ima vso izvršilno oblast v rokah vlada, predsednica države pa neposredne oblasti nima; formalno je sicer vrhovna poveljnica Slovenske vojske, podpisuje sklepe o imenovanju veleposlanikov, predstavlja državo v mednarodnih odnosih, predlaga določene kandidate v izvolitev parlamentu, razpisuje volitve v državni zbor ter podpisuje in razglaša sprejete zakone.

Med privilegije predsednice sodijo tudi pomilostitve obsojenih in pravica, da ob pomembnejših dogodkih nagovori poslance, kar je izkoristila minuli teden v zvezi z varnostnimi razmerami na Dolenjskem, povezanimi z romskim nasiljem in ubojem Aleša Šutarja.

Bobo

A svojevrstna ironija je, da se prav pri (obeh) kandidatih, ki ju predsednica predlaga v izvolitev državnem zboru – v konkretnem primeru sta to guverner in varuh človekovih pravic –, tudi najbolj zatika. Nataša Pirc Musar na tem področju očitno skuša postavljati meje vladajoči stranki in morda tudi premierju Robertu Golobu osebno. Njuna »kemija« (če je kdaj sploh obstajala) se je končala že relativno kmalu, po aferi Bobnar, saj je predsednica nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar po nasvetu skritih prišepetovalcev zaposlila v svojem kabinetu, kar je bil jasen signal Golobu. V nešportnem jeziku bi lahko rekli, da mu je pokazala sredinec.

Prav afera Bobnar, ki jo je premier dolgo časa skušal minimalizirati, je lahko za politično prihodnost Roberta Goloba najbolj usodna, kajti odločitev o uvedbi sodne preiskave je zdaj v rokah sodišča. Če bo ugodilo zahtevi specializiranega državnega tožilstva, bo predsednik vlade še bolj oslabljen, predsednica pa bo pridobila precej vpliva na levem polu. S tem pa se ji na široko odpirajo vrata do ponovne izvolitve čez dve leti, kajti nobenega dvoma ni, da si Nataša Pirc in Aleš Musar želita še naslednjih pet let prijetnega življenja, državniških potovanj v eksotične kraje in reševanja svetovnih problemov.

Ker desnica še nikoli v zgodovini demokratične Slovenije ni zmagala na predsedniških volitvah, se zdijo načrti Nataše Pirc Musar povsem realni, prekriža jih lahko kvečjemu tisti nepredvidljivi grosupeljski nogometni funkcionar na začasnem delu v Švici, o katerem svetovni mediji poročajo neprimerno pogosteje kot o slovenski predsednici. Aleksander Čeferin je pač zvezdnik, čeprav ne pleše na Madagaskarju.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.