Ko beseda nanese na kolektivno travmo ali posttravmatsko stresno motnjo, je dr. Robert Oravecz nedvomno eden najbolj kredibilnih sogovornikov v državi.

Nazaj v prihodnost ali v originalu Back to The Future je kultni ameriški film iz leta 1985, v katerem glavni lik potuje v časovnem stroju, ki je videti kot preurejeno vozilo DeLorean, tega pa poganja plutonij. V osemdesetih letih se je zdelo povsem realno, da bo nekega dne časovni stroj obstajal, in tak lik se pojavlja v številnih upodobitvah. Z ostalim tehnološkim razvojem je enako.

Janez Porenta, bivši novinar katoliškega medija Družina, sedi na foteljčku v oddaji Odmev tedna Vide Petrovčič. Naj poudarimo, da se ime dotičnega že tri tedne pojavlja v pedofilski aferi, saj naj bi gorenjski kriminalisti pri Porenti, na računalu, odkrili material s spolnimi zlorabami majhnih otrok.

Iz zanesljivih virov blizu prvega para Slovenije nam je uspelo izvedeti, da bo prvi soprog Aleš Musar kmalu operiran zaradi raka na prostati – diagnozo je junija sam razkril javnosti.

Že prejšnji teden je več domačih medijev preplavila novica, da so gorenjski policisti kazensko ovadili učitelja verouka in novinarja, pri katerem so na domačem računalniku v kleti odkrili gnusno otroško pornografijo. Istočasno z objavo v medijih so internetne forume preplavile objave, da gre za Janeza Porento, okolici doslej poznanega kot človeka, ki je v javnem in tudi zasebnem življenju večino svojega časa namenil dobrobiti otrok.

Na čislani veterinarski kliniki Zajc & Co. za besedo »oprostite« najbrž še nikoli niso slišali. Sicer bi jo znali izgovoriti!

Usodni in sladki »da« si bosta izrekla aktualni predsednik slovenske vlade Robert Golob in njegova srčna izbranka Tina Gaber.

Lepa Dalia, ki Zohanu da priložnost, da se izkaže kot frizer, je Palestinka. Si predstavljate, da bi danes Palestinka dala službo Izraelcu? Ali obratno? Težko, a ne? Morda pa. Kdo ve.

Dr. Rok Spruk je nase opozoril že v rosnih letih, na začetku študija ekonomije, ko je tudi v Reporterju objavil nekaj kolumn. Že tedaj je bil zanimiv sogovornik, ki je izstopal iz lastne generacije, sedaj, ko službuje kot izredni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, pa je dialog z njim prava poslastica. Med drugim je dr. Spruk, ki je doktorat pridobil iz kvantitativne ekonomske zgodovine na Univerzi Utrecht na Nizozemskem, na podlagi aktualnih dogajanj lepo razložil gospodarsko prihodnost naše države in sveta.

V začetku avgusta je tiho in neopazno minila obletnica smrti literata Vojka Gorjana. Podobno je minilo tudi njegovo življenje, ki ga je pri komaj 26 letih, v sedemdesetih, v zlatem času socializma, končal s samomorom. O njem ni veliko znanega, kajti njegova dela so uredniki konstantno zavračali, ker jih enostavno niso razumeli. Niso bili kos njegovemu fantastičnemu umu.

Cenjeni ginekolog in porodničar Aleksander Merlo je v intervjuju za Reporter spregovoril o porodih na domu in razložil, zakaj jih odsvetuje.

Aleksander Merlo je ginekolog in porodničar z orjaško kilometrino, saj je v tem poklicu začel že v časih, ko še ni bilo niti ultrazvoka in nosečnice niso vedele, kaj bodo rodile. Svet se hitro modernizira in še nedolgo nazaj je bil porod hudo boleča izkušnja, zdaj, v novem tisočletju, ga lahko tudi prespite. Z Merlom smo se pogovarjali o kopici kočljivih reči, saj nataliteta v Sloveniji že vrsto let pada in po podatkih Sursa naj bi do leta 2060 izgubili kar 300 tisoč prebivalcev, kar je nekako toliko, kot da bi izbrisali celo Ljubljano. Merlo odgovarja kratko, jedrnato in tudi previdno. Ginekologija in porodništvo je še vedno spolzki teren in marsikdo bi lahko bil do povedanega nepoznavalsko kritičen.

»A veš, da se je en resnično hud tip vnel zame, ampak je celih 19 let mlajši, kaj misliš, da imava kakšno prihodnost?« sem vprašala tesnega prijatelja, znanega televizijca Janeza. Odgovoril mi je: »Joj, Ana, ne!« »Ampak Brigitte in Emmanuelu Macronu pa dobro teče, čeprav je ona četrt stoletja starejša?« sem ugovarjala in Janez, navajen vseh mojih kapric, je vdano odvrnil: »Poskusi, a če končaš z zlomljenim srcem, si boš sama kriva!« Aha …

Današnje razmišljanje pišem z resno težavo, kajti vročinski val mi je udaril v glavo in poletne kumarice so vedno kisle. Poročanje medijev spremljam pavšalno, torej površno, in ne vem, kaj se zares dogaja doma in po svetu. Če grem s kom na kavo, mi ušesa rastejo kakor mlademu osličku in priznam, da me nevednosti ni sram. Naš svet je tako prepoln zla, da me pečejo možgani, ko vidim grozovite slike iz Gaze, enako strašne iz Ukrajine ter bedasta poročila o odločitvah politikantov iz ZDA in EU.

A ti si pa kar sama? Nikogar ne najdeš? Pa saj nisi še tako stara!« je samo nekaj trapastih pripomb, ki jih moramo vsakodnevno poslušati me, samske, še vedno mlade ženske, ki smo vstopile v štirideseta leta.

V Knafljevem prehodu je vrata odprla Ljubljančanka - gostilna, o kateri pravijo, da je pravcati »poklon tradicionalni mestni kuhinji«.

Dr. Anžeta Cunka je duhovniški poklic mikal od rane mladosti. Že zgodaj je začutil, kam ga vleče srce, in njegove najljubše igrače, ki jih je kot otrok nosil s sabo na morje, so bile jaslične figurice. Pred petimi leti je bil posvečen v duhovnika, pred dvema letoma pa je nastopil kot upravitelj bolnišnične župnije, ki skrbi za bolnike in tudi zaposlene v UKC Ljubljana, na Onkološkem inštitutu in v Bolnišnici dr. Petra Držaja. Z zanimivim sogovornikom smo se pogovarjali predvsem o delu z bolniki, pa tudi z zdravniki ter o umiranju, zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa še o marsičem, saj je dr. Cunk letos uspešno zaključil doktorski študij teologije in ga odlikuje široka razgledanost

Ženička, ki bi ji po videzu prisodila kakšnih 80 let, se je počasi, centimeter za centimetrom, dobesedno tako krhko in nesigurno, premikala po Kržičevi ulici v Ljubljani. Bila je še na začetku, pri Dunajski. Pravzaprav ni hodila, drsela je kakor počasni polž. Sicer lepo urejena, diskretno našminkana, je v rokah krčevito stiskala palico in prestrašeno pogledovala naokoli. Več kot očitno je bilo, da je v resni stiski. A ljudje so po tej prometni ulici, kjer domuje kopica trgovinic in tudi zdravstveni dom Bežigrad, mimo nje hiteli, kakor da je gospa nevidna.

»Vova, ljubim te!« je na ves glas in posmehljivo zavpilo dekle, oblečeno samo v črne spodnjice z napisom Dajmo, Rusija! »Vova« je ljubkovalnica za ime Vladimir, a narcistični Putin, egoist in diktator, naziv dojema kot žalitev. Nič čudnega, da je ukrajinska policija nemudoma planila nad protestnico.

Aleš Klinar, ljubkovalno Klinči, je nesporno ena največjih glasbenih legend v državi. Na sceni je že od rosnih 13 let, ko mularija sploh še ni nastopala za konkretne honorarje, ampak so bili srečni, če so dobili vsaj sendvič in karto za vlak, najmočnejše odtise v slovenski pop kulturi pa je gotovo pustil s skupinami Martin Krpan, Rock Partyzani in Agropop. Prav rad je privolil v pogovor za Reporter. V Bunkerju nas je pričakal v najnovejši črni majici, ki ima spredaj natisnjenega veselega pujsa – kralja živali.