Revija Reporter
Slovenija PLUS

Če bi nebuloze Andreja Perka slišala pred petnajstimi leti, bi se zakadila vanj, da bi perje frčalo

Ana Jud

16. avg. 2025 6:06 Osveženo: 6:40 / 16. 8. 2025

Deli na:

»Najhujša psihiatrična diagnoza ni psihotičnost, psihoza, shizofrenija, ampak samskost!« je izjavil Andrej Perko.

Zdravko Primožič/FPA

A ti si pa kar sama? Nikogar ne najdeš? Pa saj nisi še tako stara!« je samo nekaj trapastih pripomb, ki jih moramo vsakodnevno poslušati me, samske, še vedno mlade ženske, ki smo vstopile v štirideseta leta.

Včasih skomignem z rameni in se nasmehnem, včasih pogled usmerim drugam in se pretvarjam, da čenčarij ne slišim, včasih, ko drugače res ne gre, pa siknem, »pardon, sem aseksualna, moški mojega življenja je maček, morda bova nekega dne odšla v ašram in se v prikupni indijski vasici tudi poročila! Zadovoljni!?«

Vsi obmolknejo. Nastane zmeda. Ton besed je resen, a dovolj poln zafrkavanja ter cinizma, da ljudje ne vedo, kaj bi rekli. Z odprtimi usti strmijo vame, za hrbtom slišim, da sem nora. A to me ne obremenjuje. Na hihitanje mi gre, kakor tisti punčki, ki jo v legendarnem filmu Izganjalec hudiča (The Exorcist) obsede njegovo visočanstvo v prvi osebi ednine – hudič.

moski , zenske , andrej-perko , rebeka-kenda , samsko-zivljenje , partnerstvo