Ana Jud
Če bi nebuloze Andreja Perka slišala pred petnajstimi leti, bi se zakadila vanj, da bi perje frčalo
A ti si pa kar sama? Nikogar ne najdeš? Pa saj nisi še tako stara!« je samo nekaj trapastih pripomb, ki jih moramo vsakodnevno poslušati me, samske, še vedno mlade ženske, ki smo vstopile v štirideseta leta.
Zdravko Primožič/FPA
Včasih skomignem z rameni in se nasmehnem, včasih pogled usmerim drugam in se pretvarjam, da čenčarij ne slišim, včasih, ko drugače res ne gre, pa siknem, »pardon, sem aseksualna, moški mojega življenja je maček, morda bova nekega dne odšla v ašram in se v prikupni indijski vasici tudi poročila! Zadovoljni!?«
Vsi obmolknejo. Nastane zmeda. Ton besed je resen, a dovolj poln zafrkavanja ter cinizma, da ljudje ne vedo, kaj bi rekli. Z odprtimi usti strmijo vame, za hrbtom slišim, da sem nora. A to me ne obremenjuje. Na hihitanje mi gre, kakor tisti punčki, ki jo v legendarnem filmu Izganjalec hudiča (The Exorcist) obsede njegovo visočanstvo v prvi osebi ednine – hudič.
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 €!
Z naročnino na Reporter Premium dobite:
- Aktualni spletni članki
- Podkast (predčasno - 6 ur prej)
- Digitalna številka vnaprej
- Arhiv preteklih številk
- Tedenski pregled z urednikom
Ključne besede