Če bi nebuloze Andreja Perka slišala pred petnajstimi leti, bi se zakadila vanj, da bi perje frčalo
A ti si pa kar sama? Nikogar ne najdeš? Pa saj nisi še tako stara!« je samo nekaj trapastih pripomb, ki jih moramo vsakodnevno poslušati me, samske, še vedno mlade ženske, ki smo vstopile v štirideseta leta.
Včasih skomignem z rameni in se nasmehnem, včasih pogled usmerim drugam in se pretvarjam, da čenčarij ne slišim, včasih, ko drugače res ne gre, pa siknem, »pardon, sem aseksualna, moški mojega življenja je maček, morda bova nekega dne odšla v ašram in se v prikupni indijski vasici tudi poročila! Zadovoljni!?«
Vsi obmolknejo. Nastane zmeda. Ton besed je resen, a dovolj poln zafrkavanja ter cinizma, da ljudje ne vedo, kaj bi rekli. Z odprtimi usti strmijo vame, za hrbtom slišim, da sem nora. A to me ne obremenjuje. Na hihitanje mi gre, kakor tisti punčki, ki jo v legendarnem filmu Izganjalec hudiča (The Exorcist) obsede njegovo visočanstvo v prvi osebi ednine – hudič.
Sicer pa, dokler obrekovalci čenčajo za tvojim hrbtom, je to izključno dokaz, da so tam, kamor v resnici sodijo – za tvojim hrbtom. Reveži si ne upajo priti naprej in stvari povedati v obraz, ne, oni so pokveke v ozadju. Žal smo še vedno – mentalno – obtičali v časih, ko je sramotno, če je ženska sama in samska, ker je še vedno (podtalno) v veljavi, da ženska mora imeti moškega, sicer ne more biti popolno človeško bitje.
Žal smo še vedno – mentalno – obtičali v časih, ko je sramotno, če je ženska sama in samska, ker je še vedno (podtalno) v veljavi, da ženska mora imeti moškega, sicer ne more biti popolno človeško bitje.
Ravno mi je pod roke prišel intervju, ki ga je septembra 2023 objavil spletni medij Iskreni.net, v katerem spoštovana redovnica Kenda že v uvodu zabiča, da je moški brez ženske ranljiv, ženska brez moškega pa sploh ne more. V intervjuju gospa resda pove nekaj pametnih in dobrih stvari, a kaj, ko jih že v naslednjih sekundah povozi s poblaznelostjo, češ »da je ženska kriva, če moški ni za nobeno rabo, saj ga je ona zgazila«.
Vedno je kriva ženska. Že od Eve in tistega nesrečnega sadeža dalje. In že naslov razvlečenega in dolgočasnega natolcevanja me je odvrnil od morebitnega nadaljnjega branja. Ena največjih neumnosti, ki jih spoštljiva redovnica Rebeka izjavi, pa je: »Simbolično je v rajski zgodbi to tudi pokazano, eden brez drugega sta Adam in Eva, ranljiva. Brez rebra so vsi notranji organi nezaščiteni. Moški je ranljiv brez ženske, nujno rabi žensko. Ženska brez moškega pa sploh ne more. Če moški nima žene in če ženska nima moža, sta neke vrste invalida.«
Hendikepirane oslarije sicer niso zrastle na Rebekinem zelniku, o tem sem skoraj prepričana, saj je gospa vendar ženska, v zatirajočem patriarhatu podložna izprijenim moškim, toda z enakimi tezami naokoli opleta kontroverzni psiholog Andrej Perko, ki je javno dejal: »Najhujša psihiatrična diagnoza ni psihotičnost, psihoza, shizofrenija, ampak samskost!«
Če bi te nebuloze slišala pred petnajstimi leti, bi se zakadila vanj, da bi perje frčalo na vse strani. Sedaj pa se mi več ne da. Pričkanje z neumnejšimi od sebe je izguba časa in energije, zato se v nesmiselne dialoge ne zapletam, vernih več ne prepričujem, verujočim pa se na daleč izognem.
Samska sem že sedem let. Ne počutim se hendikepirane in nisem invalid. Okoli mene je kopica identičnih frendov. Novinarstvo je služba, ki terja celega človeka, in zasebnost pri tem najbolj trpi. Vedno. Tudi moji prijatelji so vsi že čez štirideset let, samski, ločeni, z otrokom, morda dvema, in ker smo marsikaj zamudili v času razmnoževanja, kariero delamo zdaj.
No, saj v resnici mi nič ne manjka. Jaz se ne pritožujem več. Izbrala sem poklic, ki ga resnično rada opravljam, in to ogromno šteje, sploh če pomislim, koliko ljudi mora opravljati dela, ki se jim gnusijo, a so prisiljeni stisniti zobe, ker morajo preživeti družine; in koliko ljudi se ne more ločiti zaradi ekonomskih razlogov, zato vztrajajo v nasilnih odnosih, ker enostavno nimajo možnosti, da bi se kam preselili!
Vse te situacije so grozne in ženske, ki niso ekonomsko svobodne in psihično močne, v trpečih razmerjih grozljivo nasrkajo. Tudi sama sem šla skozi pekel. A danes lahko mirno potrkam ob les, Kristus dragi, hvala ti za vse.
Riba ne potrebuje bicikla, ve, dame, pa ne moškega. Na vogalu je bankomat, v predalu vibrator in v mobilniku nekaj številk sugar daddyjev. Še kaj? Ah, življenje je prekrasno!