Ko sem vas kontaktirala, ste mi odgovorili, da se ravno vračate iz Južne Koreje. Kaj ste počeli v tej fascinantni deželi?

Udeležil sem se Svetovnega kongresa Econometric Society, najelitnejšega srečanja ekonomistov. Predstavil sem raziskave o spodkopavanju sodne neodvisnosti z uporabo najsodobnejših metod vzročne analize. Poleg tega sem razpravljal s kolegi iz ZDA, Azije, Izraela in Evrope ter oblikoval nova sodelovanja. Prav globalna izmenjava idej daje kongresu posebno težo.

Mar ni zanimivo, kako zna Južna Koreja v svet izvoziti praktično vso lastno kulturo, od K-popa, ki je postal globalni glasbeni fenomen, do kulinarike, na primer, kimči je tako tradicionalna jed, da jo jedo skoraj vsak dan. Tudi njihovo šolstvo je odlično in številni študentje iz tujine prihajajo na izobraževanje k njim.

Najpomembnejša ni le kultura, temveč tehnološka sofisticiranost in kultura inovacij. Korejska podjetja v elektroniki, UI in kibernetiki so v svetovnem vrhu. Izobraževalni sistem temelji na zahtevnosti in kvantitativni strogosti, saj se mladi zgodaj srečajo z analitiko ter lažje in hitreje postanejo globalni inovatorji. V Evropi pogosto bežimo pred strogostjo, kar nas dolgoročno postavlja v nevarnost zaostanka. Južna Koreja je dokaz, kako lahko perfekcionizem postane temelj uspeha.

Kaj vse bi se Slovenija še lahko naučila od Južne Koreje, poleg tega, da bi morala bolj poudarjati in izvažati lastno tradicijo ter kulturo?

Največ bi se lahko naučila pri odnosu do inovacij, sodelovanja in vizije. Južna Koreja je iz agrarne družbe v šestdesetih letih postala tehnološka velesila, ker je vlagala v znanje, spodbujala podjetja in sprejela, da neuspeh ni stigma. Slovenija pa ostaja razdrobljena, sredstva se razpršujejo, globalnih ambicij je premalo. Pri nas prevladuje kultura minimalnih standardov, sivega povprečja in zavisti, ne pa sodelovanja za skupni cilj in skupno dobro. Če želimo preboj, potrebujemo koncentrirana sredstva za razvojni odskok, internacionalizacijo univerz in meritokracijo.

Pred leti ste bili liberalec, no, libertarec, danes pa ste, kot pravijo vaši kolegi s fakultete, menda socialist? Ne pravim, da je to kaj slabega, ljudje se z izkušnjami spreminjamo, tudi jaz več nisem tista Ana, kot je bila Ana nekoč, prepričana pa sem, da bralce zanima, kaj je botrovalo k vaši politično-ekonomski preobrazbi.

Vedno me zabava, ko slišim, da naj bi bil nekoč »liberalec«, danes pa »socialist«. Takšne etikete so za marsikoga priročne, a realnost je veliko bolj kompleksna. Res sem bil na začetku poti pod vplivom klasičnega liberalizma, ki ga cenim zaradi poudarka na svobodi, vladavini prava in odgovornosti institucij. V marsičem mi je ta tradicija še vedno blizu, vendar ne kot ideologija, temveč kot analitično orodje. Z leti raziskovanja sem ugotovil, da se razvoj ne zgodi zgolj po logiki prostega trga. Tudi najuspešnejše tržno usmerjene države, Južna Koreja, Nemčija, Singapur, Japonska, stojijo na močnih institucionalnih temeljih, strateških javnih politikah in vlaganju v človeški kapital.

Če me kdo imenuje »socialista«, ker priznavam pomen javnega zdravstva, izobraževanja in institucij, je to napačna oznaka. Nisem ne liberalec ne socialist, sem ekonomist, ki ga zanimajo dokazi. Če bi moral izpostaviti tradicijo, ki mi je najbližja, je to socialni liberalizem v najboljši obliki: kot okvir za razmišljanje o svobodi in odgovornosti, ne kot ideološka nalepka. Družbeni razvoj nikoli ne sledi enostavnim receptom, kajti uspeh leži v kombinaciji tržnih mehanizmov, verodostojnih politik in močnih institucij, ki preprečujejo zlorabo oblasti. To je tudi bistvo mojega raziskovalnega dela in osebnih pogledov.

Študirali ste v tujini, na Nizozemskem. Kako to, saj imamo v Sloveniji pravzaprav zelo dobro javno šolstvo, ki sicer ni tako zelo poceni, kakor nam politika rada dopoveduje, kljub vsemu pa je še vedno cenovno ugodno v primerjavi s šolninami na prestižnih tujih univerzah?

Odločitev za študij v tujini ni bila finančna, temveč akademska. Slovenija ima dostopen univerzitetni sistem, a provincialna akademska kultura pogosto duši ambicije in radovednost. Na Nizozemskem sem našel okolje, ki je bilo bistveno bolj odprto, mednarodno in metodološko zahtevno. Kritična vprašanja in izzivanje avtoritet so razumeli kot znak resnosti, ne kot predrznost. Ta kultura me je oblikovala kot raziskovalca. Na Nizozemskem štejejo rezultati, objave, metodološka kakovost in inovativnost, medtem ko v Sloveniji pogosto prevladuje logika varnih poti in notranjih mrež.

Primož Lavre

Brez tujine bi verjetno ostal ujet v kulturo povprečja in lokalnih omejitev. Na Nizozemskem pa sem pridobil ne le znanje s področja ekonometrije in ekonomske zgodovine, temveč predvsem zavest, da je mogoče delovati na najvišji ravni in da se to od znanstvenika tudi upravičeno pričakuje. Slovenija ima cenovno ugodno šolstvo, a sama cena ni dovolj, kajti ključna je rigoroznost, inovativnost in stalna mednarodna primerjava.

Ustaviva se malo dlje pri slovenski politiki – menite, da premier Robert Golob lahko dobi še en mandat?

Če pogledamo delo vlade Roberta Goloba, se pokažejo tri ključne težave: fiskalna politika, zunanja usmeritev in kredibilnost države. Najprej fiskalne razmere. Javni dolg je od leta 2008 narasel s približno 25 odstotkov BDP na skoraj 70 odstotkov BDP, primanjkljaji pa so postali strukturni. Vlada obljublja konsolidacijo, hkrati pa ustvarja nove izdatkovne obveznosti in uvaja davčne pritiske, ki zmanjšujejo konkurenčnost ter spodbujajo odliv talentov.

V drugih majhnih odprtih gospodarstvih, recimo na Danskem, v Estoniji ali Južni Koreji, je poudarek fiskalne politike na strateških vlaganjih v raziskave, obrambo, visokotehnološke panoge. Pri nas pa sredstva pogosto odtekajo v tekočo porabo in socialne transfere, kar dolgoročno slabi produktivnost. Drugič, zunanja politika je postala izrazito konfrontacijska in napadalna. Najbolj očitno pri izraelsko-palestinskem vprašanju, kjer se Slovenija oddaljuje od vloge mostu in zaupanja vrednega partnerja ter se postavlja na enostranske pozicije. To škoduje ugledu in zmanjšuje možnosti za strateška partnerstva. Za majhno državo je zunanjepolitična verodostojnost neposredno povezana s privlačnostjo za tuje investitorje in vključevanjem v znanstvene mreže.

Ko država nastopa s konfrontacijo in napadalnostjo, si zmanjšuje zaupanje. Tretjič, kombinacija fiskalne razpuščenosti in zunanjepolitične napadalnosti zmanjšuje kredibilnost Slovenije kot partnerja. Investitorji in raziskovalne institucije iščejo stabilna, predvidljiva in zanesljiva okolja. Če država kaže podobo nepremišljenosti in nestabilnosti, izgubi največji kapital: ugled in zaupanje. To pomeni, da namesto da bi svojo majhnost pretvorili v prednost, kot to počnejo uspešne majhne države, kot sta Švica in Južna Koreja, stopamo na pot, ki povečuje tveganja in zmanjšuje našo strateško vrednost.

Bi bilo za funkcioniranje države in življenje slovenskega naroda dobro, če bi Golob dobil še en mandat?

Še en mandat vlade, ki vodi takšne politike, ne bi bil dober ne za državo ne za slovenska gospodinjstva. Prvič, vlada vodi ekspanzivno javnofinančno politiko, ki temelji na dolgu in višjih davkih. Najvišja dohodninska stopnja je znova 50 odstotkov, prispevek za dolgotrajno oskrbo je obvezen, korporativni davek je povišan na 22 odstotkov. Takšen fiskalni miks duši konkurenčnost in spodbuja odliv talentov. Res je, da se je primanjkljaj leta 2024 znižal, a predvsem zaradi cikličnih dejavnikov, ne strukturnih reform. Masa plač v javnem sektorju še naprej raste, dolgoročna vzdržnost pa je krhka.

Drugič, po ocenah UMAR in EK Slovenija že desetletje zaostaja, rast produktivnosti je prepočasna, prilivi tujih investicij pa stagnirajo. Investitorji Slovenijo vidijo kot manj privlačno destinacijo, kar je posledica višjih davkov, zapletenih regulacij in odsotnosti reform. In tretjič, namesto da bi Slovenija v svetu kot nestalna članica Varnostnega Sveta ZN gradila mostove, se je postavila v vlogo aktivistične, napadalne države v izraelsko-palestinskem vprašanju. Priznanje Palestine in enostranske geste so zmanjšale kredibilnost Slovenije kot zaupanja vredne partnerice. Za majhno odprto državo je verodostojnost ključna in od nje je odvisen dostop do investicij in raziskovalnih mrež.

Posebej zgovoren pa je kontrast prioritet. Vlada obljublja štipendije palestinskim študentom in humanitarne pobude, medtem ko univerzalna brezplačna šolska kosila za slovenske otroke začnejo veljati šele leta 2027, vrtci pa ostajajo plačljivi. To ni moralna dilema, ampak vprašanje prioritet. Zakaj sredstva za zunanjepolitične geste, doma pa odlašanje z ukrepi, ki neposredno izboljšujejo življenje otrok, ki so temelj prihodnosti družbe?

Skupni imenovalec vseh treh dimenzij je enak: višja obdavčitev brez reform znižuje konkurenčnost, zanemarjena produktivnost zmanjšuje privlačnost, investicije in plače, medtem ko zunanjepolitična konfrontacija in napadalnost znižuje kredibilnost. Škoda teh politik se meri v letih. Davčne strukture ostajajo, investicije se selijo drugam, ugled se težko obnavlja. Nadaljevanje takšnega mandata bi Slovenijo zasidralo krepko pod povprečje OECD in zmanjšalo možnosti za stabilno prihodnost.

Kako pomembni sta slovenska politika in gospodarstvo v svetovnem merilu, na primer, kolikšno težo v svetu ima to, da slovenska predsednica udari po mizi in reče, v Palestini se dogaja genocid?

Vpliv Slovenije izhaja iz verodostojnosti, ne iz moči. Zato je pri uporabi izrazov, kot je genocid, nujna izjemna pravna natančnost. ICJ je januarja in maja 2024 v zadevi JAR proti Izraelu odredil začasne ukrepe po Konvenciji o genocidu, kar pomeni resno tveganje, ne pa ugotovitve genocida. Pravno korektno je govoriti v jeziku ICJ in ICC, ne z vnaprejšnjimi političnimi razsodbami, kot to počneta predsednica države in zunanja politika. Dogodki 7. oktobra 2023 pa so bili najhujši teroristični napad v izraelski zgodovini po Ben-Gurionovi razglasitvi neodvisnosti in ustanovitvi judovske države 14. maja 1948. Humanitarni stroški pogroma 7. oktobra 2023 so grozljivi – okoli 1200 ubitih, 251 ugrabljenih, več deset jih je še v ujetništvu. Hamas je nad talci izvajal mučenja, posilstva, umore dojenčkov in stradanje.

Izrael je mobiliziral 300 tisoč rezervistov, 143 tisoč ljudi je bilo razseljenih, izraelski BDP pa je v zadnjem četrtletju 2023 padel za 20,7 odstotka. Takšen šok za majhno odprto ekonomijo je primerljiv s hudimi vojnimi udarci. Po Konvenciji iz leta 1948 je genocid dejanje z namenom uničenja skupine v celoti ali delno. Dejanja Hamasa 7. oktobra 2023 – množični umori, posilstva žensk in deklet, ugrabitve civilistov – materialno ustrezajo dejanjem iz člena 2. Še pomembnejši je naklep. Ideologija Hamasa to jasno razkriva. Njihova listina iz 1988 citira hadith o ubijanju Judov, po 7. oktobru so njihovi voditelji javno izjavljali, da bodo napad ponavljali »znova in znova, dokler Izrael ne bo uničen«. To močno podpira sklep o posebnem naklepu.

Se po vaši oceni res dogaja genocid, no, glede na etnično čiščenje Palestincev je več kot očitno, da se dogaja genocid?

Končno kvalifikacijo bodo dala sodišča, a pravni elementi genocida s strani Hamasa so prepričljivo izkazani. ICJ doslej genocida s strani Izraela ni ugotovil, a je zaradi tveganja naložil obveznost preprečevanja in humanitarne pomoči. ICC je izdal naloge za prijetje voditeljev Hamasa in izraelskih uradnikov zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. To potrjuje, da sodišča razlikujejo med različnimi zločini, genocid pa ostaja najstrožji standard. Izraelska vlada ima nedvoumno odgovornost. Nesorazmerni odzivi so povzročili desettisoče civilnih žrtev v Gazi.

Mednarodno humanitarno pravo zavezuje vse, tudi Izrael, k varovanju civilistov in humanitarnemu dostopu do pomoči. A to ne zmanjšuje zločinskosti Hamasa, temveč opozarja na univerzalnost pravil. Če želi Slovenija ohraniti kredibilnost, mora govoriti v jeziku prava: brezpogojno obsoditi genocidne elemente napada Hamasa, pogojevati priznanje Palestine z deradikalizacijo in demilitarizacijo njihove družbe, ravnanja držav pa presojati na podlagi ICJ in ICC. To ni znak šibkosti, temveč učinkovitosti, saj ohranja dostop do partnerjev, investicijsko zaupanje in vlogo mostu, ki jo majhne države najtežje pridobijo in najhitreje izgubijo.

Kolikšno težo v svetu pa ima to, da Slovenija podpiše peticijo, s katero podpira prekinitev trgovinskega sporazuma EU z Izraelom?

Podpis peticije za prekinitev trgovinskega sporazuma EU-Izrael je intelektualno površna in ekonomsko samouničevalna poteza. Slovenija s tem ne pridobi ničesar, a hkrati signalizira, da ne razume zakonitosti globalne ekonomije in podlega politični gestikulaciji brez premisleka. EU je Izraelova največja trgovinska partnerica. Če bi EU sporazum prekinila, bi oslabila predvsem svoj dostop do izraelske tehnologije, saj bi se Izrael preusmeril k ZDA in Aziji, kjer ima že danes številne sporazume. Največja poraženka bi bila Evropa, ki je na področjih digitalnih tehnologij, umetne inteligence in biomedicine šibka. Dodaten rez v sodelovanju bi pomenil, da bo EU še hitreje postala ostareli kontinent, odvisen od uvoza iz ZDA in Azije.

Slovenija pri tem ne bi imela nobenega vpliva na bližnjevzhodni konflikt, izgubila pa bi kredibilnost in razvojne priložnosti. Namen trgovinskih sporazumov ni kaznovanje partnerjev, temveč ustvarjanje povezanosti, ki zmanjšuje tveganja konfliktov in krepi blaginjo. Če EU prekine sporazum, izgubi kanal vpliva, medtem ko ZDA in Azija okrepita vezi z Izraelom. Zato je podpis takšne peticije strateško neodgovoren in gre za aplavz določenemu delu javnosti, ki v resnici škoduje prihodnosti Evrope in Slovenije.

Kako pomembno je gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Izraelom?

Gospodarsko sodelovanje z Izraelom je za Slovenijo pomembno na treh ravneh: menjava blaga in storitev, prenos znanja iz enega najmočnejših inovacijskih ekosistemov na svetu ter vključevanje v evropskoizraelske raziskovalne mreže. Blagovna menjava je komplementarna. Slovenija v Izrael izvaža vozila, baterije, farmacevtiko in industrijsko opremo; Izrael pa naftne derivate, navigacijsko opremo in medicinske instrumente. Leta 2023 je slovenski izvoz dosegel 130 milijonov dolarjev, uvoz pa 321 milijonov; leta 2024 izvoz okoli 105 milijonov dolarjev in uvoz 161 milijonov.

Raven izvoza ni ključna, temveč struktura: farmacija, avtomobilska veriga in medicinska tehnologija na eni strani, energenti in visokotehnološke komponente na drugi. To so neposredni kanali v inovacijski ekosistem, kjer tehnologija predstavlja 20 odstotkov BDP in več kot polovico izvoza Izraela. Za Slovenijo je sodelovanje s takšnim vozliščem ključna konkurenčna prednost. Izrael je od leta 1996 del evropskih okvirnih programov in polnopravni partner Horizon Europe, kar odpira vrata slovenskim podjetjem, inštitutom in univerzam.

Primož Lavre

Skupni projekti omogočajo hitrejši dostop do prototipov, kliničnih validacij in globalnih trgov. Kakršnokoli politično prekinjanje teh vezi neposredno škodi Sloveniji. EU bi izgubila dostop ravno tam, kjer je že šibka: v digitalu, UI in biomedicini. Koristi so zelo konkretne. Pri kibernetski varnosti so izraelski sistemi, na primer upravljanje identitet, PAM, standard v evropskih bankah, energetiki in javni upravi, kar pomeni manj izpadov in nižje stroške incidentov. Pri vodi in kmetijstvu Izrael vodi v svetu. Skoraj 90 odstotkov odpadnih vod ponovno uporabi, ima kapljično namakanje, ki ga Slovenija lahko integrira v vinogradništvo in pridelavo žit.

V zdravstvu izraelske tehnologije, kot so diagnostični algoritmi, naprave in programska oprema, neverjetno izboljšujejo rezultate v evropskih bolnišnicah, vključno s slovenskimi pilotnimi projekti. V avtomobilski industriji pa izraelske rešitve na področju ADAS in senzorike dvigujejo dodano vrednost slovenskih dobaviteljev. Sklep je torej jasen bolj kot sončen dan. Sodelovanje z Izraelom ni ideološka gesta, ampak racionalna strategija za večjo produktivnost, konkurenčnost in odpornejšo infrastrukturo. Če bi te kanale prekinili, bi se prostovoljno odrekli hitri poti do tehnologij, ki odločajo o prihodnosti. V času, ko EU že bije boj za inovacijski kisik z ZDA in Azijo, si Slovenija tega preprosto ne more privoščiti.

V svetovni trgovini so razmere trenutno močno zaostrene, po eni strani zaradi vojnih dogajanj, po drugi strani zaradi stalnih groženj z nenormalnimi carinami, s katerimi opletajo ZDA – kako bo vse to vplivalo na življenje nas, tukaj, v Sloveniji?

Carinske vojne in globalno nestabilnost v Sloveniji občutimo neposredno, saj naš izvoz presega 90 odstotkov BDP. Ko ZDA grozijo s 25- do 50-odstotnimi carinami na avtomobile, elektroniko ali jeklo, to ni abstraktna grožnja, ampak udarec za naš model rasti. V Trumpovem prvem mandatu so carine na jeklo in aluminij sprožile povračilne ukrepe, zvišale cene za potrošnike in povečale negotovost, kar je dušilo investicije. Če bi v prihodnje uvedli carine na evropske avtomobile, bi Slovenija izgubila prek avtomobilske verige in slabše konkurenčnosti evropske industrije.

Vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu dodatno dvigujejo cene energije in transporta, kar Slovenci občutimo z dražjo hrano, višjimi cenami na položnicah ter negotovimi in posledično slabše plačanimi delovnimi mesti v izvoznem sektorju. Zato Slovenija nujno potrebuje diverzifikacijo trgov in sodelovanje z inovacijskimi vozlišči, kot so Izrael, Koreja, Singapur, Japonska, ter močno evropsko enotnost proti protekcionizmu. Za prebivalce to pomeni, da več carinskih ovir pomeni manj investicij, počasnejšo rast plač in dražje blago. Če EU ne bo ohranila odprtih trgov in vlagala v produktivnost, bo življenjski standard v Sloveniji začel zaostajati za državami, ki bodo ostale povezane z globalnimi inovacijskimi mrežami.

V kakšnem gospodarskem smislu vidite Slovenijo? Jaz jo vidim kot ekološko poljedelsko državo, močno turistično deželo in hkrati državo, ki ima vse možnosti, da postane ena vodilnih na področju visokih tehnologij. To je dejansko možno, ampak potrebni so tuji vlagatelji. Kako te privabiti?

Slovenijo vidim kot odprto in na znanju osnovano gospodarstvo, zgrajeno na treh stebrih: prebojna podjetja in globoka tehnologija, močne in predvidljive institucije ter internacionalizacija znanja. Če želimo postati evropska nadgradnja »start-up nation«, moramo iz logike povprečja preklopiti na meritokracijo, hitrost in kapital. Prvi pogoj za privabljanje vlagateljev je makro kredibilnost: stabilna pravila obdavčitve brez retroaktivnih sprememb, jasen fiskalni okvir in profesionalni regulatorji. Investitorji vstopijo tam, kjer so pravila stabilna in tveganja nizka.

Drugi pogoj je vladavina prava s hitrimi postopki: komercialni spori pod eno leto, digitalna orodja za sodne postopke. Čas do pravice je najcenejša industrijska politika. Tretji pogoj je talent: liberalen vizumski režim za vrhunske kadre, jasna obdavčitev delniških opcij, angleški STEM-programi na univerzah in spin-off modeli, kjer raziskovalci obdržijo intelektualno lastnino. Četrti pogoj je industrija tveganega kapitala. Javni denar naj multiplicira zasebnega, a z jasnimi merili uspeha, ne s številom projektov.

Potrebujemo tudi domač kapitalski trg, mini-IPO sheme in rastne segmente za MSP-je. Peti pogoj je povpraševanje po inovacijah: država naj preko javnega naročanja kupuje prototipe na področjih kibernetike, zdravstva, energije in mobilnosti podobno kot ameriški SBIR. To ni subvencija, temveč ustvarjanje referenc za izvozne trge. Šesti pogoj je internacionalizacija: mostovi z Izraelom (cyber, medtech, fintech, agritech), z Južno Korejo (polprevodniki, baterije, robotika) in z ZDA (deep-tech, biotehnologija, programska oprema). Vključujejo skupne laboratorije, industrijske pilote in sklade tveganega kapitala. Sedmi pogoj pa je urbanizem za talente in vključuje dostopna stanovanja in mednarodne šole ob univerzitetnih in tehnoloških koridorjih.

Vaša vizija Slovenije kot ekološko poljedelske, turistične in tehnološke države je povsem izvedljiva, če jo upravljamo skozi prizmo produktivnosti. Kmetijstvo mora postati visoko donosno s preciznimi tehnologijami, turizem pa usmerjen v zdravje, šport in konferenčne segmente z visoko dodano vrednostjo namesto masovnega turizma. Visokotehnološki sektor zagotavlja plače in davčno osnovo, ki financira kakovostne javne storitve. Za vlagatelje so ključne tri stvari: stabilnost pravil, hitrost institucij in dostop do talenta.

Če k temu dodamo internacionalizirano javno naročanje in jasne sektorje, kjer želimo biti »top-tier«, lahko postavimo merljive cilje, kot so 4 odstotke BDP za R & R do 2030, reševanje sporov v manj kot enem letu, pet scale-upov z več kot 100 milijoni evrov prihodkov v tujini in 50 tisoč visoko usposobljenih priseljencev v desetih letih. Slovenija lahko postane nadgradnja modela »start-up nation«, a le, če si upa biti meritokratična, odprta in dosledna.

Kaj vse bi Slovenija morala postoriti na davčnem področju, da bi bogate čim bolj privabila, ne pa, da še domače tako stiska za vrat, da dobesedno bežijo?

Če želimo privabiti bogate in talentirane profesionalce, ki ustvarjajo podjetja, delovna mesta in izvoz, mora davčni sistem iz logike obremenjevanja preklopiti v logiko privlačnosti, stabilnosti in nagrajevanja ustvarjanja vrednosti. Cilj niso rentniki, temveč globalno mobilni ustanovitelji, inženirji in investitorji. Ob tem pa morajo biti jasne varovalke, da Slovenija ne postane odskočna deska za režime, kot so Iran, Rusija ali Belorusija. Prvič, davčna obremenitev dela. Potrebujemo širšo osnovo in nižje, predvidljive mejne stopnje, s kapico na prispevkih, da vrhunski kadri ne bežijo.

Poseben režim za tuje talente in ustanovitelje naj velja le, če izpolnijo merila: nova delovna mesta, patente, izvoz. Drugič, lastniške opcije in kapital. Obdavčitev naj se realizira ob likvidnostnem dogodku, z ugodnejšo stopnjo za dolgoročna držanja. Uvesti moramo tudi olajšavo za lastniški kapital (ACE), da odpravimo pristranskost do dolga. Tretjič, R & R in intelektualna lastnina. Superolajšave za raziskave in patentni režim, ki priznava le IP, razvit v Sloveniji, z jasnimi in hitrimi postopki. Četrtič, stabilnost pravil. Brez retroaktivnih sprememb, obvezna ex-ante ocena učinkov in »sunset« klavzule za posebne režime, iz katerih Slovenija želi privabiti investicije in znanje. To je za majhno državo najmočnejši signal kredibilnosti.

Petič, selektivna odprtost. Davčne ugodnosti le za projekte z realno substanco – zaposleni, fizična prisotnost, pregledne bilance in strogo AML/KYC preverjanje. Kapital iz visoko rizičnih jurisdikcij (Iran, Rusija, Venezuela) je treba izključiti. Šestič, povpraševanje po inovacijah. Javna naročila naj delujejo kot ameriški SBIR: majhni, hitri razpisi, kjer država kupuje prototipe od start-upov in jih prizna kot R & R. Sedmič, talent. Enoten vizum v 30 dneh, angleški STEM-programi, jasna pravila davčnega rezidentstva.

Davčna administracija mora postati »one-stop shop« za sklade in ustanovitelje. Na koncu pa tudi komunikacija: Slovenija naj ne lovi bogatašev zaradi bogastva, temveč ustvarjalce vrednosti, ki v Slovenijo prinesejo znanje, mreže in kapital. Prave davčne reforme pomenijo poravnavo mejnih bremen, nagrajevanje inovacij in pravno stabilnost. Le tako bomo nasprotno od držav, kot sta Turčija in Združeni Arabski Emirati, privabili tiste, ki odpirajo laboratorije in podjetja, ne tistih, ki iščejo zgolj parkirišče za premoženje.

Vi se zagotovo še spomnite, kako smo pred leti trdili, da je tuji lastnik boljši kakor domači, kajti tujega menda ne zanimajo lokalne politične zdrahe, ampak se bo ukvarjal predvsem z biznisom. No, do danes smo že ugotovili, da ni tako, ampak prodali pa smo večino domače srebrnine – kaj pa zdaj?

Res je, dolgo smo verjeli, da bo tuji lastnik vedno boljši, ker ga ne zanimajo lokalne zdrahe, ampak samo posel. Danes pa vemo, da lastništvo samo po sebi ni garancija uspeha. Videli smo primere, ko so tuji lastniki vlagali in razvijali podjetja, in druge, ko so jih izčrpali ali pustili propasti. Glavno vprašanje zdaj ni več, kdo je lastnik, temveč kakšen je institucionalni okvir: močno korporativno upravljanje, učinkovita regulacija, zaščita manjšinskih delničarjev in predvidljivo poslovno okolje. Če so pravila jasna in enaka za vse, bo dober lastnik, domači ali tuji, vlagal, povečeval dodano vrednost in ustvarjal delovna mesta. Če pa so institucije šibke, bomo imeli težave ne glede na potni list lastnika. Zato je prihodnost v krepitvi pravil igre, ne v jugonostalgiji za »domačo srebrnino«.

Slišala sem, da je ekonomist dr. Rado Pezdir nekoč dejal, da pravi liberalizem ne deluje, češ da je to sekta. Ko sem se pogovarjala z dr. Šušteršičem, ravno tako za Reporter, sem to omenila in se je smejal. No, pa je dandanes sploh še možno peljati svet po tirnicah Hayeka in Friedmana?

Liberalizem ni »sekta«. Hayek in Friedman sta opozarjala na nevarnosti centralnega planiranja, pomen svobode posameznika in vladavino prava. Pogosto pa so njune ideje napačno razumljene: Friedmanovo misel o dobičku so mnogi razlagali kot dovoljenje za maksimizacijo brez odgovornosti, čeprav je sam poudarjal nujnost zakonov in pravil igre. Če liberalizem reduciramo na geslo »vsak zase«, res ne deluje. Pravi liberalizem je institucionalen: temelji na svoboščinah, predvidljivih pravilih in omejitvi zlorabe oblasti. Sam se vidim bližje socialnemu liberalizmu, kjer prosti trgi in inovacije stojijo ob boku močnih javnih sistemov: zdravstva, šolstva, obrambe, socialne varnosti, ki zagotavljajo enake začetne možnosti.

Primož Lavre

Toda to ne sme biti na račun individualne odgovornosti. Najbolj zdrava družba je tista, kjer javni sistemi nudijo osnovno varnost, posamezniki pa imajo še vedno spodbudo k delu, varčnosti in ustvarjalnosti. Zato menim, da je mogoče svet še vedno peljati po tirnicah Hayeka in Friedmana, a v zrelejši, socialno ozaveščeni obliki. Liberalizem 21. stoletja pomeni združitev odprte konkurence, močne vladavine prava, kakovostnih javnih storitev in globalne povezanosti. Nikakor ne gre za sekto, temveč za okvir, ki zagotavlja svobodo, obenem pa krepi družbeno kohezijo.

Pred 15 leti se je zdelo, da je Janez Janša večji demokrat in celo večji liberalec od tedanjih LDS-ovcev, kam bi ga pa uvrstili danes?

Pred 15 leti je bil Janez Janša pogosto dojet kot politik, ki zagovarja ekonomsko liberalizacijo in večjo odprtost gospodarstva. Danes pa se je njegovo pozicioniranje bistveno spremenilo. Povezovanje z Višegrajsko skupino, kjer opažamo drsenje v iliberalno demokracijo in erozijo pravne države, je za Slovenijo strateško vprašljivo in nas oddaljuje od jedra Evrope, kjer so kapital, inovacije in prihodnost integracije. Politične voditelje pa moramo presojati predvsem po rezultatih, ne po etiketah. Če politika krepi institucije in konkurenčnost, je to treba priznati, ne glede na strankarsko barvo.

Če pa vodi v oslabitev institucij in polarizacijo, je treba biti ustrezno kritičen. V tem smislu Janeza Janše danes ne bi uvrstil med liberalce, temveč med nacionalno-konservativne politike, ki svojo moč gradijo na kulturnih in geopolitičnih zavezništvih, pogosto neskladnih z liberalnimi vrednotami. Za Slovenijo pa ostaja ključno vprašanje: ali se umeščamo v jedro Evrope in inovacijska vozlišča ali pa drsimo v klub držav, kjer se institucije krhajo. Zame je odgovor jasen, prihodnost Slovenije je lahko samo v prvi skupini.

Verjetno se strinjate, da če Janša izgubi prihajajoče volitve, je z njim konec. In če je z njim konec, je konec s SDS, saj je ta vso moč stranke gradila na kultu Janše. Če pade Janša, se SDS raztrešči kot nekdaj LDS. Samo na glas razmišljam. Kaj pa vi menite?

Prehitro bi bilo sklepati, da bo z odhodom Janeza Janše konec tudi s SDS. Res je, da je stranka v veliki meri zgrajena okoli njegove osebnosti, zato bo njegov odhod odprl obdobje negotovosti. Toda SDS ima močno infrastrukturo, članstvo in volilno bazo, kar pomeni, da se ne bo kar raztreščila kot nekoč LDS, ki je temeljila na precej šibkejših organizacijskih strukturah. Bolje je reči, da bo stranko čakala faza transformacije.

V demokracijah se po menjavi vodstva stranke pogosto razcepijo ali na novo pozicionirajo. To ni nujno konec, ampak lahko pomeni začetek nove faze. Ključno vprašanje bo, ali se bo SDS uspelo institucionalizirati onkraj osebnosti enega človeka in oblikovati program, ki presega karizmo voditelja. Če se to zgodi, ima prihodnost. Če pa ne, obstaja nevarnost, da bo izgubila politično težo. Skratka, SDS brez Janše ne pomeni nujno razpada, pomeni pa preizkus, ali zna preživeti kot moderna stranka in ne le kot osebni projekt.

Že veste, koga boste volili? No, lahko rečete tudi, da tega ne veste, da pa veste, koga ne boste volili.

Ne bi želel javno razkrivati, koga bom volil, ker je to osebna odločitev. Lahko pa povem, kaj pričakujem od politike in koga zagotovo ne bom podprl. Podpiral bom tiste, ki krepijo institucije, sodno neodvisnost, vladavino prava, odprto gospodarstvo in vlaganja v znanje. Nikoli pa ne bom volil tistih, ki Slovenijo vodijo v smer avtoritarnih praks, slabijo pravno državo ali nas oddaljujejo od jedra Evrope. Prav tako ne bom podprl politikov, ki uživajo v konfrontacijskih in napadalnih zunanjih politikah ter rušijo sodelovanje z Zahodom in Izraelom, partnerstvi, ki so za našo varnost in inovacije ključna. Za majhno odprto državo je bistveno, ali imamo vlado, ki krepi zaupanje in globalne povezave, ali pa drsimo v notranje konflikte in geopolitično marginalizacijo. Sam bom vedno podprl tiste, ki ponujajo prvo vizijo.

Ste pa glede prihodnosti Slovenije vseeno optimist?

Da, sem optimist, in to z dobrim razlogom. Slovenija ima visoko izobraženo prebivalstvo, odlično geografsko lego na Mediteranu, članstvo v EU, OECD in evroobmočju ter bogato kulturno in naravno dediščino. To so trdni temelji, na katerih lahko gradimo prihodnost. Verjamem, da lahko postanemo odprta in inovacijska ekonomija, ki združuje naravne prednosti z znanjem in tehnologijo.

Slovenija ima potencial, da postane prostor, kjer ostajajo talenti, prihajajo tuji raziskovalci in podjetniki, nastajajo start-upi in kjer institucije delujejo pregledno in predvidljivo. Pot ni lahka, izzivi so veliki, a prav zato imamo priložnost za preboj. Če bomo vlagali v izobraževanje, raziskave in razvoj ter negovali močne institucije, bo prihodnost svetla. Majhnost lahko spremenimo v prednost, da postanemo agilni, hitri in globalno povezani. To je vizija Slovenije, ki me navdihuje in zaradi katere sem optimist.

Slišim, da se Britanci tolčejo po glavi zaradi brexita in da se sedaj zopet hočejo priključiti k EU. No, EU jih najbrž ne bo zavrnila, kaj pa lahko iztrži iz pogajanj o njihovi morebitni pridružitvi?

Brexit predstavlja šolski primer, kako politično zmagoslavje populizma povzroči dolgoročne ekonomske izgube. OECD in IMF ocenjujeta, da bi bil britanski BDP brez brexita danes od 4 do 6 odstotkov višji, trgovinski tokovi, investicije in produktivnost bi rasli hitreje. Namesto tega so prišle carinske ovire, selitev podjetij in negotovost, ki je zmanjšala vlaganja. Tuje neposredne investicije v Združenem kraljestvu po letu 2016 stagnirajo, medtem ko so v drugih evropskih državah rasle. Glavna iluzija populistov je bila, da bo izstop poceni in da bo Britanija hitro nadomestila trgovino z EU z drugimi sporazumi.

A EU ostaja daleč največja trgovinska partnerica, kajti geografska bližina in integrirane verige so nenadomestljive. Zato danes vse glasneje slišimo pozive k vrnitvi. EU bi vrata verjetno odprla, saj bi ponovna integracija koristila obema stranema. A tokrat ne brez varovalk: pravila morajo biti jasna, da ni več prostora za oportunistične izhode in ponovne vhode, ki rušijo kredibilnost integracije. Skratka, brexit je bil politična zmaga populizma, a ekonomski poraz za državo. Kontra scenarij jasno kaže, da bi bila Britanija danes bogatejša in stabilnejša, če bi ostala v EU. Ponovni vstop je možen, a le ob trdni institucionalni arhitekturi, ki prepreči ponavljanje napak.

Kakšni so ameriški manevri, da se ZDA polastijo Grenlandije? Se strinjate, da ima čisto vse na tem svetu svojo ceno? Na koliko bi vi ocenili Grenlandijo?

No, ideja o »nakupu« Grenlandije je v 21. stoletju politično anahronistična in pravno nedopustna. Gre za avtonomno ozemlje Kraljevine Danske, kjer imajo ljudje pravico do samoodločbe, in ni nepremičnina, ki bi jo lahko kupil nekdo na dražbi. Zgodovina uči, da ekspanzionistični poskusi niso prinesli koristi, temveč dolgoročne stroške. Ko so ZDA na začetku 20. stoletja prevzele nadzor nad Filipini, Kubo ali območjem Panamskega prekopa, so vzpostavile izkoriščevalske institucije z omejenimi pravicami, gospodarstvom, usmerjenim v izčrpavanje, in trajno nestabilnostjo.

Primož Lavre

Nasprotno pa so teritoriji, ki so postali polnopravne zvezne države, Kalifornija, Arizona, Kolorado in tako dalje, dolgoročno razvili višjo produktivnost, pravno zaščito in življenjski standard. To sva v raziskavah pokazala skupaj z Robbertom Maselandom: statehood ustvarja vključujoče institucije, kolonialni status pa stagnacijo. Ljudje in suverenost nimajo cene. Če ZDA ali kdorkoli drug želi večjo prisotnost na Arktiki, je prava pot v partnerstvih, skupnih raziskavah, razvoju zelenih tehnologij, zaščiti okolja in varnostnem sodelovanju. To je pot, ki spoštuje mednarodno pravo in krepi blaginjo Grenlandije, namesto da ponavlja zgodovinske napake izkoriščevalskih institucij.

Glavni posli se sklepajo po koncu vojn, na primer ko so ZDA zrušile Sadama Huseina in razdejale Irak, so tja planile številne gospodarske firme in začele graditi. Obnova države je dolgotrajen proces, a tako bo tudi v Ukrajini in Gazi. Menite, da si slovensko gospodarstvo od obnove teh območij lahko obeta kaj posla in dobička za našo državo?

Res je, po vojnah se glavni posli sklepajo šele v fazi obnove. V Ukrajini bo ta proces dolg in drag, a hkrati ponuja realne priložnosti tudi za Slovenijo. Kot članica EU in Nata smo vključeni v uradno koordinacijo obnove, zato bodo slovenska podjetja lahko sodelovala pri gradnji infrastrukture, energetski sanaciji, digitalizaciji in zdravstvenih sistemih. Če se pravočasno povežejo v konzorcije, imajo vrata v Ukrajini odprta. V Gazi pa bo zgodba drugačna.

Čeprav bodo potrebe ogromne, bo prihodnji red oblikoval Izrael, ob podpori ZDA. Izkušnje iz Iraka in Afganistana kažejo, da so največje pogodbe dobile ameriške korporacije in njihovi partnerji, medtem ko so evropske države z izrazito kritično zunanjo politiko izpadle. Predstave, da bo rekonstrukcijo Gaze vodil arabski svet ali evropske leve vlade, so popolna iluzija. Slovensko gospodarstvo bi imelo več možnosti, če bi imela naša diplomacija z Izraelom partnerski in prijateljski odnos. A namesto tega prevladuje ideološka konfrontacija, ki nas izključuje iz iger, kjer se sklepajo pogodbe.

Dober kontrast je Avstralija. Po dokazanem vmešavanju Irana v požig v Sydneyju in Melbournu je izgnala iranskega veleposlanika ter razglasila revolucionarno gardo kot teroristično skupino in s tem okrepila kredibilnost pri zaveznikih. Takšne jasne poteze Slovenija zaradi trenutne zunanje politike žal ne zmore, zato v Gazi gospodarskih koristi za nas ne bo. Skratka, v Ukrajini priložnosti so, če bomo hitro organizirani. V Gazi pa bodo koristi ostale v rokah ameriških in izraelskih akterjev, Slovenija pa bo zaradi napadalne in konfrontacijske zunanjepolitične drže izključena.

Kaj danes menite o enotni davčni stopnji?

Enotna davčna stopnja je na prvi pogled privlačna zaradi preprostosti, a sama po sebi ne prinese gospodarskega čudeža. Uspešna je bila le tam, kjer so jo spremljale širše reforme, kot so učinkovitejša državna uprava, stabilna pravna država in debirokratizacija. Brez tega je zgolj fiskalna kozmetika. Posebej v vzhodni Evropi smo videli tudi drugo plat: »flattax revolucija« je res poenostavila sistem, a hkrati močno koristila elitam. Oligarhi so se hitro obogatili, medtem ko srednji razred in nižji sloji niso občutili sorazmernih koristi. Brez varoval enotna davčna stopnja povečuje neenakost. Za Slovenijo je ključno, da ima davčni sistem, ki je enostaven, konkurenčen in predvidljiv, a hkrati varuje socialno kohezijo. To ni nujno čista enotna davčna stopnja, temveč kombinacija nižjih mejnih obremenitev, stabilnih pravil in zaščite pravičnosti. Bistvo je v dizajnu institucij, ne v etiketi stopnje.

In kako vidite univerzalni temeljni dohodek?

Univerzalni temeljni dohodek (UTD) se sliši privlačno, a v praksi je nevaren in finančno nevzdržen. Če bi bil res univerzalen in dovolj visok, bi zahteval tako visoko obdavčitev, da bi majhno odprto gospodarstvo, kot je Slovenija, izgubilo konkurenčnost. Poleg tega pavšal, izplačan vsem ne glede na aktivnost, zmanjšuje motivacijo za delo in podjetništvo ter povečuje tveganje pasivnosti. UTD je v resnici populistična bližnjica: obljublja socialno pravičnost, a spodjeda prav institucije, ki jo omogočajo, kot so kakovostno izobraževanje, dostopno zdravstvo, aktivne politike zaposlovanja.

Denarja za vse preprosto ni, zato bi se javne storitve slabšale, ljudje pa bi ostali pri skromnem pavšalu, ki ne pokriva niti osnovnih potreb. Prihodnost vidim v ciljno usmerjenih socialnih politikah, kot so pomoč najbolj ranljivim, ob hkratnem ohranjanju spodbud za delo, inovacije in ustvarjanje. UTD je lep slogan na plakatih, a v realnosti bi pomenil razgradnjo socialne države in fiskalno past.