Mladenka je šokantni nastop izvedla spomladi 2013, točno pred ruskim veleposlaništvom v Kijevu, prestolnici Ukrajine. Da jo bo policija aretirala in dala za zapahe, je bilo pričakovano, saj ruska politika nikoli ni imela veliko razumevanja za svobodo izražanja in na tem področju do danes ni bilo opaziti nobenega napredka – če si pri oceni medijske svobode v Rusiji dovolimo nekaj žlahtne ironije. Ravno na kršenje novinarske svobode je želela opomniti protestnica iz vrst ukrajinske aktivistične skupine Femen, ki je nastala leta 2008 na »zasneženih in skorumpiranih ulicah postsovjetske Ukrajine«, kot je o Femen zapisala Polona Frelih, zdaj že nekdanja dopisnica Dela iz Moskve.

Postsovjetska Rusija in aktivizem

Leta 2013 se je v Rusiji in njenih bivših deželah veliko govorilo o ločitvi Vladimirja Putina. Ta je bil v prvo poročen z Ljudmilo Škrebnevo, ki je ob priliki dejala, da je njen soprog vampir. Čeprav ljubitelji okultizmov trdijo, da gre res za večkratno reinkarnacijo vampirja, je Škrebneva verjetno rekla samo prispodobo. V dolgih letih zakona ji je mož Putin, takšen, kot je, nedvomno popil veliko krvi. O njegovih skokih čez plot s(m)o v EU brali v časopisih, v Rusiji pa je Moskovski korespondent lepo nasrkal, ker je leta 2008 objavil zgodbo, da ima politik romantično zvezo z nekdanjo gimnastičarko in tedanjo poslanko Alino Kabajevo ter da ima z njo dva otroka. Objava je v Rusiji dvignila prah, časopis je bil primoran trditve zanikati. Kmalu je nehal tudi izhajati. Vse skupaj se ruskemu narodu, vajenemu avtokracije, ni zdelo nič posebnega, v demokratični Evropi smo bili zgroženi. 

Profimedia

Za boljše razumevanje bizarnih razmer je nujno branje knjige Nothing is true and everything is possible, ki jo je pred desetimi leti na trg poslal rusko-britanski novinar Peter Pomerantsev. Moskvo je opisal kakor potovanje v bleščeče in surrealno srce Rusije 21. stoletja, kjer se prepletajo življenja »oligarhov, prepričanih, da so mesije, profesionalnih morilcev, ki dihajo kakor duše umetnikov, boemskih gledaliških režiserjev, spremenjenih v lutkarje Kremlja, supermodel sekte, postmodernih diktatorjev in za epilog playboy revolucionarjev«. Knjiga je uspešnica in lepo opiše trk dveh popolnoma različnih svetov, tradicionalnega in globalnega. Avtor se je rodil leta 1977 v Kijevu, odraščal pa v Veliki Britaniji. Kasneje se je vrnil v Moskvo, kjer je na začetku milenija delal kot producent televizijskih resničnostnih šovov, zato mu je ruski državni aparat dobro znan. Pomerantsev piše, da ta uporablja »črni PR« za manipulacijo resnice, ruska javnost, navajena dnevnih laži režima, pa ostaja cinična, saj domneva, da je realnost Kremlja v medijih resnična. Nič čudnega, da je bil postsovjetski čas idealen za Femen, ki so s krstno akcijo »Ukrajina ni bordel« glasno obsodile seksualni turizem, saj je ta v največji evropski državi močno razširjen, po njem poznamo kopico stereotipov o Ukrajinkah.

O Femen že od začetka krožijo različne teorije. Ena pravi, da so aktivistke služile ZDA kot orožje za destabilizacijo Bližnjega vzhoda, druge jih obtožujejo, da se finančno napajajo pri ruskih oligarhih, da bi tako škodile boju »pravih feministk«. Zato so na Femen od drugih feminističnih gibanj pogosto letele kritike. Še danes je tako. Piska teh vrstic se je pogovarjala z Ukrajinko, ki že dolga leta živi v Sloveniji, a ne želi biti razkrita; izrazila je resne dvome o dobronamernosti Femen:

Profimedia

»Skupina se je financirala s strani proruskih ukrajinskih oligarhov, patriotične sile v Ukrajini so se vedno držale ob strani in se s Femen niso želele identificirati. To je strogo med nama. Performansi Femen so bili vedno 'na meji', vedno provokativni, zelo divji in arogantni, agresivni in vulgarni, kot da te punce niso sposobne normalnega intelektualnega dialoga. Vedite, da bogataši financirajo skrajne desničarje in tudi skrajne levičarje, destabilizacija in polarizacija družbe jim gre zelo na roko.«

Zlata leta Femen, v družbi Pussy Riot

Femen se opredeljuje kot mednarodna organizacija, ki se bori proti seksizmu in verskemu vsiljevanju, orjaško pozornost pa so zagotovo požele zato, ker so aktivistke običajno targetirale transnacionalne gospodarske subjekte, otvoritve velikih modnih revij in internacionalne politične dogodke, ki so jim prinesli veliko slavo ter jih spravili na naslovnice glavnih svetovnih medijev. Verjetno se še spomnite fotografij, ki so napolnile časopise aprila 2013, ko so se aktivistke Femen pojavile na industrijskem sejmu v nemškem Hannovru, kjer je tedanja kanclerka Angela Merkel gostila Putina.

Ko so aktivistke skočile na politične velikane na sejmu, je bilo Putinu več kot očitno nerodno, hkrati pa ni mogel skriti izraza na obrazu – nad golimi oprsji mladenk je bil navdušen. Moški, pač! Tudi varnostniki so aktivistke komaj obvladali. Glasne punce so leta 2012 slekle majice tudi v Moskvi, na volišču, kamor je prišel Putin, da je na predsedniških volitvah oddal glas, omeniti pa moramo še nastop Femen na vatikanskem trgu, ko so se aktivistke slekle pred papežem Frančiškom, med množično mašo – leta 2014. To so bila zlata leta aktivistk Femen. 

Dve leti pred blasfemičnim dogodkom v Vatikanu so v katedrali Kristusa Odrešenika v Moskvi nastopile članice aktivistične glasbene skupine Pussy Riot in se z nenavadnim nastopom, ki niti ni spominjal na koncert – lažje bi mu rekli punkovsko kričanje –, uprle Putinu oz. podpori, ki jo je ta užil od Ruske pravoslavne cerkve. Čeprav je svetovna javnost Pussy Riot in Femen pogosto enačila, moramo pojasniti, da gre za dve povsem različni aktivistični skupini. Za mnenje smo poprosili Frelihovo, ki je opisala, kako so po škandalu v katedrali in obsodbi dveh članic Pussy Riot na dve leti delovnega taborišča ogorčeni odzivi iz tujine kmalu potihnili, saj so številni zahodni mediji radikalno spremenili poglede.

Bobo

»Če je še pred mesecem prevladovalo mnenje, da je izrečena kazen skregana z logiko, je zdaj mogoče slišati, da ni v celoti neupravičena. Medijska histerija, ki je spremljala sodni proces proti trem članicam Pussy Riot, se je polegla. Zdaj je o zloglasnem sodnem procesu mogoče prebrati tudi mnenja, ki jih doslej nismo bili vajeni. Britanski Daily Mail, denimo, ugotavlja, da je izrečena kazen povsem primerljiva z zakonodajo v drugih evropskih državah, francoski mediji priznavajo, da bi podoben incident v kateri od pariških cerkva doživel podoben epilog, pri Forbesu pa ves pomp okoli sodnega procesa jasno in glasno označijo kot poskus diskreditacije ruskih oblasti.« 

Ina Ševčenko, vodilna aktivistka Femen, je pred časom izjavila, da se skupini ženskih aktivistk nikoli nista zares srečali: »Za Femen je značilno, da nastopajo topless, Pussy Riot pa so odete v balaklave. Gre za tesno prilegajoče se kape, ki pokrivajo celo glavo in vrat, razen delov obraza, ki kukajo iz izrezanih lukenj. Te kape so običajno narejene iz udobne volne. Vseeno sta se podobi Femen in Pussy Riot v javni zavesti močno prepletali.« Skupini sta druga drugi izražali podporo. Nič presenetljivega, čeprav so se ruski intelektualci po svetu trudili, da bi opozorili na »nevarnosti« tovrstnega aktivizma. Ruski novinar Vadim Nikitin je po nastopu Pussy Riot v New York Timesu objavil analizo Napačni razlogi za podporo Pussy Riot in razmišljal, da so ruski disidenti še enkrat v nevarnosti, ko bi lahko postali lutke ZDA in EU, torej Zahoda, katerega prvenstveni cilj je bolj ali manj diskreditacija Rusije. 

Vpliv moškega iz ozadja

V javnosti so Pussy Riot in Femen podpirale tudi druge razvpite aktiviste, denimo, Juliana Assangea, ki je februarja 2010 objavil leakse, ki mu jih je dostavil žvižgač Bradley Manning. Ta je nekaj let za tem postal Chelsea Manning. Spremenil je spol. Assange je pogumno dejanje drago plačal, saj je več let preživel v azilu na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu in nato v priporu, a se mu je nazadnje le uspelo izogniti predaji ZDA, ki so mu hotele soditi zaradi objave zaupnih vojaških zapisov in diplomatskih depeš, z razkritjem katerih naj bi ogrozil življenja ameriških agentov.

Profimedia

Assange je v priporu dobesedno gnil, več let ni mogel niti k zobozdravniku. Pussy Riot so si dopisovale s slavnimi osebnostmi, tudi s filozofom svetovnega formata Slavojem Žižkom, ki ubira podobno pot kot dame, le da so one za svetovno prepoznavnost v zaporu garale, na primer šivale. Čeprav jim glasbenega talenta ne moremo pripisati, Pussy Riot še nastopajo kot glasbena skupina. Pred tremi leti so nastopile tudi na Metelkovi v Ljubljani, na festivalu Lezbična četrt. 

Šokantno je bilo zlasti razkritje, da je Femen – uradno priznanje za ustanovitev gre ukrajinski feministki Ani Hucol – prva leta vodil moški. Zadevo smo želeli preveriti na kraju samem, a se Femen niso odzvale na elektronsko pošto, čeprav je več virov zagotovilo, da so dostopne. Na njihovi spletni strani piše, da za podporo dejavnostim prejemajo prostovoljne finančne prispevke tistih, ki delijo njihove ideje in metode gibanja. Poleg tega prodajajo oblačila in dodatke s simboli Femen ter umetniške predmete, ki jih same izdelujejo. Zanikajo, da bi imele enotnega vlagatelja. Zanikajo tudi povezave s političnimi strankami, verskimi organizacijami in drugimi lobističnimi strukturami.

Glede na stroške sodišč in odvetnikov ter plačevanja kazni morajo prostovoljnih prispevkov zbrati kar veliko. Pogled v računovodske papirje Femen bi bil najbrž zanimiv. Da je skupino, ki se bori za pravice žensk, sprva vodil moški, za nameček šovinist, je pred leti priznala tudi Ševčenko, a je zatrdila, da so vezi z njim že pretrgale. In kdo je (bil) ta moški diktator, ki je vodil Femen? Viktor Svjatski, politolog. Sam se je sicer deklariral le kot svetovalec skupine Femen. Poleti 2013 naj bi ga pretepli domnevni pripadniki ukrajinske tajne službe. Poškodbe naj bi bile tako hude, da je bil Svjatski neprepoznaven.

Profimedia

Največ škode pa je Femen povzročil dokumentarec neodvisne avstralske režiserke Kitty Green, ki je srečanje s Svjatskim opisala za britanski Independent: »Spoznala sem ga, ko sem postala del njihovega kroga. On je Femen. Z dekleti zna biti zelo surov. Kriči nanje in jih zmerja s prasicami. On osebno je izbiral dekleta. Seveda je izbral najlepše, saj se take najbolje prodajajo.« Tudi aktivistke so odnos s Svjatskim opisovale kot stockholmski sindrom, psihično motnjo, pri kateri ugrabljenci čutijo simpatije do ugrabitelja. Posamezna dekleta iz Femen so si v minulih letih na račun aktivizma finančno lepo postlala. Postale so svetovne zvezde. Ta kritika leti zlasti na Ševčenko, ki jo je francoska revija Madame Figaro okronala za eno od kultnih žensk leta 2012, v Franciji je dobila tudi status begunke in lansirala celo svojo znamko, na kateri je bila upodobljena kakor francoski nacionalni simbol Marianne, ki pooseblja svobodo in razum.

Kaj aktivistke Femen počno danes? 

Zadnja leta o Femen ne slišimo veliko, vodilni svetovni mediji več ne objavljajo naslovnic slečenih protestnic in mirno lahko vklopite televizor, brez skrbi, da bo iz njega skočila vulgarna aktivistka. Mar to pomeni, da so Femen poniknile? So utihnile? Kaj se dogaja z njimi? 

Na uradni spletni strani imajo zabeležen običajni marš ob 8. marcu, svetovnem dnevu žensk, ko je štirideset aktivistk Femen v Parizu protestiralo v podporo boju za pravice žensk, ki marsikje še vedno niso samoumevne. V vojaških kapah so Femen oblikovale bataljon, ki predstavlja fašistično grožnjo – ta preplavlja svet. Februarja letos so izvedle več protestov. S prijatelji Ukrajine so organizirale shod in tako ukrajinskemu ljudstvu izrekle solidarnost, vojnemu zločincu Putinu pa sovražnost.

Profimedia

Ena protestnica Femen si je nekaj dni pred ukrajinskim shodom razgalila oprsje pred nemškim Bundestagom, Putina ozmerjala z besedo slut in pozivala nemško politiko, naj nacizmu ne dovoli ponovnega vzpona. Enak protest je članica Femen izvedla pred nemškim veleposlaništvom v Kijevu. Na golih prsih je imela zaničljivi napis: Heil Weidel. Nacistični pozdrav je letel na nemško skrajno desno političarko Alice Weidel.

Nekaj dni prej je več aktivistk v Franciji glasno nasprotovalo broligarhom in administraciji Donalda Trumpa ter podpiralo pravice LGBTQ, žensk in hkrati opozarjalo na podnebne spremembe. V začetku letošnjega februarja je ena od aktivistk Femen v Madridu zmotila mednarodni vrh skrajne desnice. V letošnjem letu velja izpostaviti še 20. januar, ko je potekala Trumpova inavguracija, Femen pa so se odločile preizkusiti svobodo izražanja na družbenem omrežju X. Objavile so fotografijo aktivistke, ki ima čez gole prsi napis: Fuck Musk. S tem so opozorile na pomanjkanje varnega prostora in spletno nadlegovanje ter stališča najbogatejšega Zemljana Elona Muska, ki javno zatira LGBTQ. Odrekel se je celo lastnemu sinu, ki se je odločil, da bo postal ženska. 

Femen torej še vedno migajo, a je treba priznati, da je njihovo delovanje precej okrnjeno. Viri, ki poznajo postsovjetsko politiko, so nam zaupali, da razhod med Femen in Svjatskim ni bil miroljuben in tudi sicer je v skupini prišlo do razhajanj. Skregali so se. Večkrat. S tem je aktivistična skupina Femen izgubila patriarha, ki ji je z vojaškim drilom ukazoval, urejal financiranje in skrbel za medijsko odmevnost. Zdaj je tega manj. Ker ni tolikšne organiziranosti. Saj veste, kako to gre – kolikor je denarja, toliko muzike boste dobili. Od Femen je najbrž več ne boste dobili veliko.

Profimedia