Tukaj, tukaj!« sem zaslišala prijazen moški glas, ki me je poklical, ko sem stopila iz taksija na dvorišče večnamenske stavbe za Bežigradom ter se zmedeno ozirala. Kam moram iti? Kje je Bunker? Glas je prihajal iz skrajnega desnega kota, kjer je na vratih stal Aleš Klinar - Klinči. Poleg vrat sta postavljeni še dve izložbeni lutki, oblečeni v precej čudaška oblačila. »Že večkrat sem šla tukaj mimo in vedno se mi je zdelo, da ta vrata vodijo v nekakšen butik z alternativno modo,« sem pripomnila, ko sva si segla v roke. Klinar je prasnil v smeh: »No, če hočeš, se lahko zaradi mene tudi v tole oblečeš!« Pokazal je na mesarski predpasnik. Krohotala sva se.

Smeh je vedno dober začetek dialoga in ne reče se zaman, da žensko najlažje osvoji moški, ki jo zna nasmejati. Klinarju jezik namazano teče, nič čudnega, da že desetletja osvaja publiko, pa ga še vedno vsi-vse ljubijo. Med pogovorom si prižge cigareto in mi zaupa, da se zaveda, da je to zelo škodljiva navada, in da je v preteklosti celo nehal kaditi, a so mu po enem od specialnih novoletnih špilov ponudili cigaro, no, cigarilos, pa si je mislil, samo enega bom prižgal, to mi pa že ne more škodovati, a ga je spet (žal) potegnilo noter: »Ljudje smo že od pamtiveka takšni, da radi preizkušamo stvari, ki nam bolj ali manj spreminjajo zavest, stanje duha ali zgolj zadovoljujejo našo radovednost, in zagotovo nismo edina bitja na svetu, ki to počnemo. Tudi opice v naravi tu in tam rade počakajo, da sadje toliko zgnije, da fermentira, nastane alkohol, zaradi katerega so potem prijetno opite. Očitno jim dobro dene!«

Nora leta alkohola

»Mi smo bili v mladih letih alko generacija. V srednji šoli smo pili tiste najbolj poceni alkoholne pijače, vina ali pelinkovec, ker pač ni bilo denarja, da bi si kupili kaj boljšega. Včasih smo iz steklene omarice v dnevni sobi staršem skrivaj vzeli steklenico viskija in malo popili, potem pa smo v steklenico dotočili vodo, da tastari ne bi tega ugotovili. Ko so na obisk prišli kakšni pomembni gostje, pa so jim natočili viski iz tiste steklenice in vsi so se čudili, kako to, da je viski tako čuden, nekam voden,« pripoveduje med smehom. Druge stvari ga nikoli niso zanimale, niti marihuana ga ni pritegnila, zato se je raje držal alkohola in s tem skrbel za »mokrost« družbe.

Primož Lavre

A z leti organi več ne prenesejo tako veliko, zato tudi Klinar zdaj rahlo umirja tempo. Včasih so po dva dni skupaj žurali in so bili tretji dan še vedno fit, ko prideš v štirideseta leta, pa na eni večerji malo preveč popiješ in potrebuješ tri dni, da si opomoreš. Tako pač je. »Kar se cigaret tiče, je pa takole: pravi kadilec bo že sam zase ugotovil, kdaj je čas, da zares neha!« resnobno pribije. »Dobro, no, čik je vedno prijal po hrani pa po seksu,« sem priznala kot ozdravljena kadilka, Klinar je nagnil glavo, malo pomislil in dodal: »Ja, pa pred tudi!« Za kompliment, da ima lepo rjavo barvo, se zahvali, a noče povedati, kje je bil na dopustu, pove samo, da ni bil na Hrvaškem, pa tudi v Sloveniji ne.

Zasebnost mu vseeno nekaj pomeni. »Na počitnicah se radi skrijemo,« pove skromno in doda, da sicer ni ljubitelj sonca, a da mu pigment v telesu še vedno funkcionira in lepo porjavi tudi v senci. Dolgo časa so imeli vikend v Portorožu, zato je v preteklosti veliko časa preživel na slovenski obali, pa tudi najbolj bizarni slovenski kraji mu niso tuji. Pripoveduje o Portorožu, ki je bil včasih žurerski, zdaj pa je postal preveč industrijski, o Piranu, ki je obdržal dušo, o Fiesi, kjer se najde kakšna ljubka plažica, zadnja leta pa mu je pri srcu predvsem Istra.

Pred dvema letoma je praznoval okroglo šestdeseto obletnico, zato ga povprašamo, ali drži, da se z leti človek vse manj obremenjuje z okoliškimi stvarmi in se raje ukvarja sam s sabo. »Odvisno, v kakšni štimungi si, a bi se kar strinjal s tem razmišljanjem, saj z leti človeku čedalje bolj postaja jasno, kakšna igra je življenje. Čedalje bolj ti je jasno, kaj se dogaja. Pogosto naletiš na čeri in med njimi moraš pluti sam. Mislim, da se prvo slovo od mladosti zgodi pri štiridesetih, in spoznanje, joj, zdaj sem pa že štirideset, te kar nekako zbrca, da si zastaviš vprašanja: Sem sploh kaj napravil, sem kaj ustvaril, sem kam prilezel?«

Glede tega se simpatičnemu sogovorniku res ni treba obremenjevati. Ko se vpišeš med legende, si opravil več kot dovolj. Prizna, da hodi na vse preglede, in tudi drugim priporoča, da se ne izogibajo zdravniškim presejalnim pregledom – na primer kolonoskopiji – saj ti rešujejo življenja. »Poleg tega imam glasbo. Ta me vedno pelje naprej. Brez ustvarjanja ne bi mogel živeti,« odkritosrčno pripomni, ko srkne požirek kave. Ne predstavlja si, da bi se upokojil, hodil ob dopoldnevih na tržnico, po kosilu malo zadremal in zvečer, po poročilih, šel spat: »To ni noben lajf!«

Primož Lavre

Včasih je veljalo, da je z rokenrolom po štiridesetem letu konec, ker človek enostavno več ne zmore skakati po odru in žgati na kitaro, ampak Keith Richards je dokaz, da je dandanes to možno. »Ja, ampak on si je dal že vso kri zamenjati in tako dalje, zato je še vedno v formi,« nas pouči Klinar. No, vsekakor je lažje biti »šlager pjevač«, ki samo stoji na odru in se lepo drži. Stene Bunkerja, kjer sediva v rdečih foteljih, so sicer polne fotografij in plakatov takšnih in drugačnih zvezd. Tudi šlagerjev. Marjana Deržaj, Bijelo Dugme in Ozzy Osbourne – vsi na kupu.

Vmes klepetava o Ozzyju, ki je prejšnji teden umrl. Saj je bil zadnja leta že revež, Parkinsonova bolezen ga je zdelala. Sharon, Ozzyjevo vdovo, pa sva oba gledala v X Factorju, kjer je sedela v žiriji skupaj s Simonom Cowellom in izbirala, kateri od tekmovalcev ima talent in kateri ga nima. Oba opažava, da je pri ljudeh želja po slavi grozna, Klinar pravi: »Nekateri bi najbrž še drek jedli, samo da bi jih svet videl!« Preden se od občih družbenih modrovanj premakneva h glasbenim vodam, Klinar pomisli, da bi se težko odločil, kateri bend mu je dal največ, saj je imel vsak, tako Martin Krpan kakor tudi Rock Partyzani in Agropop, čisto svoje obdobje.

Ampak še prej bi rad povedal nekaj, se hitro spomni: »Zelo rad pomislim na ansambel Srečanje, v katerem sem bil že pri 13 letih in v katerem sem se ogromno naučil. Igrali smo vse, od punka do evergreenov in narodnjakov, a ravno zaradi tega sem musko spoznal na široko in to mi je bila šola za celo življenje. Zaradi tega mi ni bilo treba goniti samo ene muske, lahko sem delal različne stile.«

Spremembe in debele deklice

Dalje Klinar s sijočo nostalgijo na obrazu pripoveduje, da je bilo obdobje Martina Krpana bolj ali manj iskanje samega sebe. Skupina Martin Krpan je iskala lastni »jaz« in se postopoma izoblikovala v rock bend. Lokalno. Na začetku so bili zadovoljni, če je prišlo 200 ali 300 ljudi na koncert. Ko so začeli s špili po bivši Jugi, se jim je, kakor razlaga, »film malo bolj odprl«. Definitivno pa se je vse skupaj začelo s prihodom ravno tako legendarnega Vlada Kreslina. »Vlada zelo spoštujem, ker je deset let starejši od mene in ima še vedno tisto posebno glasbeno energijo. On da vse od sebe. V komade in nastope da sebe, dobesedno. Čeprav je zdaj bolj v akustičnih vodah, zna še vedno odlično zaropotati. Ko ga vidim na odru, vidim še vedno njegovo lepo energijo, in to je resnično pomembno,« o Kreslinu pripoveduje Klinar, izključno pohvalno, v superlativih.

Trdim, da je skladba Od višine se zvrti absolutno najboljša slovenska pesem, in Klinar se strinja. Osemdeseta in devetdeseta leta so naši državi nedvomno dala veliko dobre glasbe. Po mnenju našega sogovornika so na prvih treh mestih najboljših komadov ravno Od višine se zvrti, nato Samo milijon nas je od Agropop in Lep je dan od Anje Rupel. Slednja je Klinarjeva draga, zasebna partnerica, s katero ima tudi hčerko Luno, o obeh pa najde le pohvalne besede.

Ko govori o Anji, tudi spremeni ton glasu. Zresni se. Postane pravi moški, ne pa frajer, ki na odru in v intervjujih uganja norčije. Pove tudi, da Anja odlično kuha in da mu to veliko pomeni. Menda po sobotnem špilu v nedeljo človeku dobro dene goveja juhica, to župco imamo Slovenci zapisano v DNK, radijske narodnjake pa vseeno raje izpusti, saj ga potem preveč bolijo ušesa, ki so že od žura ranjena. Dodam, da mi je bila Anja ljubša v Videosexu s skladbo Moja mama, a me Klinar pouči, da so to v originalu izvajali že idrijski Kuzle. Sploh pa vemo, da je vse stvar okusa.

Primož Lavre

»Družba, s katero smo napravili Agropop, je bila nekaj čisto drugega kot Martin Krpan. V planu smo imeli narediti samo dva ali tri komade za zajebancijo in to je to. Potem pa je eden od teh komadov slučajno prišel na RTV Slovenija, po nekih kanalih so nas prijavili na prireditev Pop delavnice in takoj so nas poklicali, naj pridemo na nastop. Mi pa nismo imeli niti imena. Nismo še bili Agropop. Ničesar nismo imeli. Pa dobro, vseeno smo šli, napisali neki manifest, da se bomo borili za pravice kmetov, pa da je v resnici prašič kralj živali in ne lev, kot da smo na glavo padli,« se krohota, ko pripoveduje o prvih korakih Agropopa.

Ko so tisti nastop opravili, so bili prepričani, da je, kot pravi, fertik. A ni bilo! Prišli so v finale prireditve in imeli nastop na televiziji, to je bilo za vikend, v ponedeljek pa so jih že klicali z raznih koncev Slovenije, češ naj pridejo na špile. Oni pa niso imeli nobenega repertoarja. Ampak so vseeno šli. V znano plesišče Zeleni gaj, kjer so tedaj, v osemdesetih, igrali v tistih letih slavni Gu-gu. Saj veste – Ljubil bi se, a ne? Po uglajenih Gu-gu pa so na oder skočili Agropop in po besedah Klinarja »žagali seno in kosali«. Imeli so samo tri komade, vsakega so odigrali dvakrat, in nato se je epopeja Agropop razvila v dolgih in ustvarjalnih 16 let.

Pri Agropopu je pomembno vlogo odigrala tudi žal že pokojna Šerbi, ki je bila z mogočno postavo popolno nasprotje vseh tistih suhic, ki so se pri vseh drugih glasbenikih nastavljale po odrih. Agropop so hoteli biti drugačni in niso hoteli vitke bejbe, ampak eno bolj okroglo in s tem so družbi nastavili ogledalo. Niso vse ženske vitke, številne imajo nekaj kilogramov presežka. Pa kaj! Ampak – ali drži, da imajo tipi za v posteljo rajši bolj okrogle punce, za ven, v lajf, pa suhice, da se važijo, a vidiš, kakšna je moja manekenka? »Ma, tiste suhice so bile vedno neke čudne, tiste, ki so bile bolj pri sebi, so bile pa vedno bolj dobrovoljne in bolj zabavne, in zato so se Slovenke rade poistovetile s Šerbi. Poleg tega bi verjetno vsak tip kdaj v življenju tudi kakšno malo bolj obilno poskusil, da vsaj ve, kako je,« se nagajivo hihita Klinar.

Poleg glasbenih inovacij so bila tista leta tudi močen čas političnih sprememb, za Slovence celo zgodovinskih! Nacionalna zavest se je začela prebujati, hrepenenje po lastni državi je rastlo. Skladba Samo milijon nas je je nastala leta 1987, torej štiri leta pred slovensko osamosvojitvijo, a dotični komad je nedvomno pomembno vplival na slovenski čut po suverenosti, zato so ljudje na koncerte Agropopa začeli prihajati s slovenskimi zastavami. Komad, ki se je ob pravem času znašel na pravem mestu, je nastal naključno, ko so Agropop koncertirali po različnih delih države. Zato pa Klinar hropeče poje: »Hodil sem po zemlji naši, srečal …« Od pesnika Kajuha pa so vzeli še nekaj nacionalnosti, češ nismo mi Slovenci kar eni debili – čeprav smo – a vseeno, kakor se šali Klinar: »Mi, Slovenci, nismo kar eni Jožeti, mi smo Janezi!« In Janez je dolgo časa potrpežljiv, a ko mu stopiš na rep, zna pokazati zobe!

Verjetno pa Klinar ni edini, ki si želi, da bi dandanes, leta 2025, Slovenci spet postali enotni, kot s(m)o bili nekoč, da ne bi vsak egoistično mislil samo nase, in da bi se že enkrat nehali ukvarjati s povojnimi delitvami in da bi se začeli ukvarjati s prihodnostjo. Čeprav politika in glasba načeloma nimata veliko skupnega, je Klinar prepričan, da bi bil ravno sedaj, ko je v svetu, tudi v naši bližini, toliko hudih vojnih konfliktov, čas za en dober in močen band-aid. A, kakor dodaja, na Zahodu očitno ni prave volje za takšno potezo: »Ne bi se vtikali, kdo je na čigavi strani. Ljudem, ki trpijo, bi morali pomagati. To bi moral biti namen band-aida.«

Resno o smešnem

Čeprav Klinar zadovoljno zagodrnja, da je Reporter prišel s precej drugačnimi vprašanji, pa na to, da naj pove najzabavnejšo anekdoto, ki se jim je kdaj zgodila na špilu, vseeno pravi: »Oh, to nas pa vedno vsi sprašujejo!« Zabavnih trenutkov je bilo ogromno. Pove, da so pogosto igrali v starih dvoranah, ki so bile že dotrajane, in se je enkrat oder vdrl in je Šerbi padla v luknjo, tako da je iz nje gledala samo glava. Dodaja: »Enkrat smo igrali v Prekmurju in ura je bila že nočna, utrujeni smo bili, zato smo rekli, no, zdaj pa dovolj, zdaj pa gremo domov. Pridemo do avta in nam naš tehnik reče, ej, nič ne bo, ne bomo šli še domov. Zakaj pa ne, se čudimo. Madonca, norci iz občinstva so volan odšraufali! Še dve uri smo morali igrati, potem so nam volan končno vrnili in smo lahko šli domov.«

Primož Lavre

Načeloma mu ne gre noben glasbeni inštrument na živce, ga pa grozno moti, če kdo igra, a ne zna in na polno fuša. Dobro, kakšno violino in flavto je pogosto težko razumeti, še posebej če imaš ranjena ušesa, a spodoben človek tudi to prenese. Če ti otrok doma nabija bobne, je pa že mučenje. No, vsekakor je Klinar zaslužen, da so v Sloveniji antijunaki postali junaki, in to je tisto, kar mu je – poleg nekaterih resnično dobrih komadov, kot je že večkrat omenjeni Samo milijon nas je – dalo kult legende.

Ne samo, da je Šerbi postala zvezda davno pred Ashley Graham in kupom debelih manekenk, ki danes korakajo po pistah, tudi drugi lepuškasti liki so klonili pred čarom Klinarjevih antijunakov. »Ej, bejbe, ki so hodile na koncerte Martina Krpana, so bile nore na Kreslina! Resda je Vlado super tip, odličen glasbenik, ima the best energijo, ampak ne moreš pa reči, da je ravno lep ali seksi, a ne?« vpraša. Na tem mestu se bo piska teh zabavnih vrstic spodobno vzdržala, ampak Klinar še kar pripoveduje, kako so se za Kreslinom metale čisto vse dobre punce, pa kako to? »Ko sem videl, kako norijo za njim, sem si vedno rekel: No, še je upanje za nas!« se glasno smeje.

Sicer pa Klinar tudi danes, ko šteje 62 let, ne miruje. Agropop je ponovno aktiviran, ponovno ustvarja in tudi trije novi člani so se mu pridružili: en luštkan mladi dečko Dejan Dogaja – Hepi Pepi, seksi-elegantno popolnjena in odlična pevka Andreja Sonc – Migi Tvigi in njeno nasprotje vitka in poskočna Maja Bobnar – Majči Tajči. Migi Tvigi so na enem od snemanj morali reševati iz blata – kar je povsem primerno za bend, kot je Agropop.

Na zadnje vprašanje, v katero zgodovinsko obdobje bi se vrnil, če bi se lahko, pa se Klinarju oči zopet zasvetijo kakor veselemu volku, ki je ravnokar srečal Backa Jona, nakar butne: »V razvrat!« Jasno! Nadaljuje: »V temačni srednji vek zagotovo ne bi šel, bi pa šel živet v stari Rim. Ja, je bil tudi okruten, ampak je bil tudi krasen, razen če si bil tisti najnižji sloj. Drugače pa so v Rimu zelo dobro znali živeti. Imeli so razvita javna kopališča in tja se je še cesar šel kopat nag.« Dobro, kadili še niso, tobaka še niso poznali, pili – in na splošno živeli – so pa naravnost hedonistično, bili so odlični vinarji.

S Klinarjem pogovor v Bunkerju zaključiva, kot sva ga začela – v smehu! Ko za piko na i prizna, da za Donalda Trumpa ne bi nastopal, pred Melanio pa bi z veseljem. A izključno v Sevnici! Ja, smeh je zdrav, še posebej sedaj, ko živimo v nepredvidljivih in zelo napetih časih, zato so takšni pogovori še posebej fajn. Hvala, Klinči. Vi, dragi bralke in bralci, pa ne pozabite, da nas je čedalje manj. Samo še milijon!