Od nekdaj je razvnemal človeško domišljijo. Iz starogrške mitologije poznamo zgodbo o Ikarjevem padcu. Ikar je bil sin slavnega atenskega kiparja Dedala, ki je zaradi tega, ker je umoril nečaka Talosa, hotel ubežati ujetništvu na Kreti in je zase ter ljubljenega sina Ikarja ustvaril krila iz perja in voska – entuziastično sta se vrgla s pečine, da bi poletela, a sta klavrno strmoglavila v morje. V umetnosti so ju omenjali številni avtorji, od Homerja do Danteja, od Goetheja do Baudelaira.

Dotična primera omenjam, da lažje prikažem, kako je človeštvo skozi vso zgodovino sanjalo o napredkih, in da so se posamezne ideje zares uresničile. Na primer, Dedal in Ikar danes ne bi padla v morje, ker bi se lepo vkrcala na letalo in uspešno poletela na drugo celino.

Z dirko v prihodnost in nazaj pa vas lahko popelje sloviti vedeževalec Blaž, a storitve ne priporočamo, saj je preveč meglena, pa še predraga. Jaz raje vidim, da me življenje preseneča, kot da vem, kdaj in kaj me čaka kje; omemba Blaža je seveda hec, časovnega stroja znanost (še) ni izumila.

Naši predniki so sanjali tudi o tem, kako bodo nekoč komunicirali čez širne daljave, ne da bi si bili v fizičnem smislu vsaj malo blizu. Leta 1861 je Filip Reis predstavil telefon, ki je prenašal glas, petnajst let pozneje je Alexander Graham Bell patentiral izum, imenovan telefon, ki je omogočil prenos glasu na daljavo, kar je v svetovni komunikaciji pomenilo pravo revolucijo.

Sto let pozneje, v sedemdesetih letih, ne tako daleč od nas, je ameriški vizionar Martin Cooper iz podjetja Motorola ustvaril prenosno napravo, ki je omogočala telefoniranje brez povezave s stacionarno linijo. Prvi primerek mobilnega telefona je javnost spoznala leta 1973 in še najbolj je bil podoben kakšnemu zidaku, saj je bil veliko večji in težji od sodobnih pametnih mobilcev.

Še sredi devetdesetih let so bili mobilniki podobni zidakom, manjšim od tistih iz sedemdesetih, pa vendar: sledila je bliskovita evolucija! Milenij so zaznamovali majhni, lahkotni in priročni mobilni telefoni, za v žep, ki so bili cenovno ugodni in si jih je lahko privoščil vsak.

V zadnjih 25 letih so preželi naša življenja. Danes mobilniki predstavljajo takojšnjo globalno komunikacijo, saj lahko pokličemo kogarkoli na kateremkoli koncu sveta, istočasno pa nam omogočajo hiter dostop do informacij in visoko produktivnost na delovnem mestu.

Sedaj, ko pišem te vrstice, pobrskam po mobilniku in v hipu preverim podatke, ki jih omenjam; ja, mobilni telefon več ni le tehnični pripomoček, ki prenaša glas, je tudi aparatek, ki združuje več sistemov, med drugim internetnega, ki je eksplozijo ravno tako doživel z milenijem. Na mobilnikih zdaj uporabljamo vse oblike komuniciranja: zvok, besedilo, slike, video posnetke.

Mobilniki so postali nepogrešljivi pri delu in tudi razvedrilu. Da jih uporabljamo odrasli, je samoumevno, da jih uporabljajo otroci, pa je zmotilo kopico dušebrižnikov, ki neskončno radi vtikajo nos v vse, kar se jih niti malo ne tiče!

Tako je antropolog Dan Podjed, čigar delo sicer izjemno cenim, kot glas peticije proti mobilnim telefonom v osnovnih šolah za MMC RTV Slovenija dejal: »Če ima takšno napravo neozaveščena oseba in denimo posname nekoga na stranišču ter to deli na omrežju, lahko naredi veliko škode. Zato se moramo najprej naučiti bontona in protokola uporabe teh naprav in postaviti meje.« In še: »Če smo cele generacije to zmogle brez telefona, lahko tudi zdajšnji mladi – če jim to seveda dovolimo.«

Državni zbor je julija letos sprejel novelo zakona o osnovni šoli, ki kot nov obvezni predmet uvaja informatiko in digitalne tehnologije ter omejuje uporabo elektronskih naprav v šolskem prostoru. Minister za vzgojo in izobraževanje Vinko Logaj je dejal, da je predmet nujen, saj je digitalna pismenost v sodobnem času temeljna spretnost, ki presega osnovne uporabniške veščine.

Ne bom se ravsala z dotičnimi, saj vem, da zlo ne mislijo, a kot mami dveh odraščajočih punc mirno povem, da sta vsaka svoj mobilc dobili že v vrtcu, se hitro digitalno opismenili in res ne potrebujeta (šolskih) dinozavrov, da bi jima dopovedovali, kako se mobilc uporablja.

Meni je ljubo, da imata vsaka svoj mobilc, saj smo konstantno v kontaktu – še zlasti ker imata kopico zunajšolskih aktivnosti in ne prideta takoj po pouku domov. Vem, da mi z mobilci nismo odraščali, kot pravi Podjed, a priznam, da sem vesela, da naša mularija to možnost ima. Svet gre naprej in mi ne moremo čepeti pod borom v irharcah in gledati, kako se modernizacija odvija! Brez nas!

Če ste pa že pri tem, kaj vse bi otroci v osnovni šoli morali obvladati, ministru Logaju predlagam uvedbo predmeta z enostavnim nazivom: Olika. Ja, olika, obnašanje, bonton! To je osnova, mar ne, mobilc je le naslednja stopnja? Ne boste verjeli, koliko otrok v devetletki ne ve, da je vrtanje po nosu gnusno, da moramo na stranišču školjko pokriti s pokrovom, da ne kihamo ali zehamo drugim v obraz, da ne prdimo v razredu, ampak smuknemo na stranišče, da ne nosimo frač, nožev ali pištol in tako dalje. V nedogled.

V realnosti se spopadamo (tudi) s povsem podivjanimi otroki, brez osnovnih človeških manir in vrednot, a ministrstvo in posamezniki si vijejo roke zaradi uporabe mobilnih telefonov. Včasih smo takšnim intelektualnim nebulozam rekli, da so – apn!