Na nekdanjega glasbenika, radijskega in televizijskega voditelja, sedaj pa navdušenega gorskega kolesarja, me je pred nedavnim spomnil antropolog Dan Podjed, ko je razlagal bizarno situacijo, ki jo je Miha Šalehar doživel v odročni vasici, imenovani Robidišče. Zastrigla sem z ušesi, in Mihu poslala elektronsko pismo ter ga vprašala, če bi bil pripravljen dati intervju za Reporter. Brez pomislekov je pristal.

Barbara Kobal Tomc je potrpežljiva in izjemno prilagodljiva dama, s katero ni bilo težko uskladiti termina za dialog in fotografiranje. Srčna je tudi v zasebnem življenju, ko skupaj s soprogom skrbi za dve čudoviti hčerki ali med klepetom s prijateljicami srkne pivo. To je ena od njenih najljubših pijač. Sočutno se zavzema za ranljive skupine prebivalstva naše države, zato vodi Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, kjer izvajajo različne projekte, študije in raziskave s področja socialnega, družinskega, invalidskega varstva ter dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije.

Dan Podjed je trenutno najpogosteje citirani slovenski antropolog. Če odpreš časopis, je tam Dan, ki razlaga to in ono. Vklopiš televizijski sprejemnik, tam je Dan, ki ti pove vse. Na Radiu Slovenija je bil pred več kot dvema desetletjema celo novinar, da, Dana ste poslušali, še preden ste sploh vedeli, da je Dan »tisti« Dan.

Novo šolsko leto večini otrok pomeni nekaj lepega, saj je zanje začetek nove življenjske epizode. V šumenju papirja za ovijanje zvezkov in pospravljanju barvnih pisal v novo peresnico je nekaj čarobnega. Če otrok dobi potrebščine, ki si jih resnično želi, mu bo šola v večje veselje, kakor bi mu bila, ko bi mu stvari izbrali drugi. Če si šolar želi zvezke, na katerih so tigri in levi, bo razočaran, če mu bodo starši izbrali dolgočasne enobarvne zvezke, ker bodo za nekaj centov cenejši od onih s tigri in levi.

Crnkovič, avtor z ostrim jezikom, v pogovoru za naš časnik pravi, da ne bi bilo nobene škode, če bi medije kot sta Nova24TV in Demokracija preprosto ukinili. Pa čeprav to ne bi bilo fer in bi pomenilo kršitev ustave. A za čutila državljanov Slovenije bi bilo blagodejno. Res je.

Te dni mineva obletnica tragedije, ki je nikoli ne bom pozabila. Srkala sem ingverjev čaj in kakor vsako jutro malo brskala po spletu, da vidim, če se Zemlja še vrti, ko mi je prijatelj v klepetalnico facebooka napisal, da se je Roman Uranjek obesil. Obesil!? Dih mi je zastal. Pa kako je možno, da si je vzel življenje? On je ljubil življenje, bil je največji uživač, kar sem jih poznala

Mojca Kuplen je Prekmurka in nekdanja sošolka avtorice intervjuja, ki ste ga ravnokar začeli brati. Od nekdaj je bila nekaj specialnega. Nosila je fantastičen mejkap, ki je poudaril mačje oči, in samo zaradi tega ji je v gimnaziji nekoč učiteljica biologije, prava matorka, ki ji je bilo ime Barica, v redovalnico vpisala cvek, češ tako namazani pa v šolo ne smete hoditi. Devetdeseta leta niso bila posebno lepa in v zgodovini niso pustila nobenega vrhunskega odtisa, tisti, ki smo odraščali takrat, smo se morali znajti po svoje. In smo tudi se znašli. Mojca je hitro odšla v tujino.

Ljubljansko gostišče Portal je srčika Balkana v Sloveniji. A naj se razumemo: govorimo o lepi ter okusni kulturi, neobremenjeni s trivialnimi razlikami v nacionalnostih Balkana, kulturno bogatega dela Evrope. Momo je Portal postavil na noge dobesedno iz nič in je figura, ki bi si zagotovo zaslužila več od portretnega članka. Morali bi posneti film. Morda dokumentarni, lahko igrani.

Ko človek pomisli na Terezo Vuk, se spomni na podobo simpatične dekline, ki v eni roki nosi joint, v drugi pivo, na ustnicah pa sladki smeh. In piše. V glavnem piše o sebi, o stvareh, ki se ji dogajajo. Njej se toliko dogaja, da je razumljivo, da mora vse zabeležiti. Če lastnih dogodivščin ne bi zapisovala sama, bi jih kdo drug. Tereza je pač lik, ki bi si ga morali izmisliti, če slučajno ne bi obstajal. A obstaja. Ravnokar je pri Beletrini izdala svojo tretjo knjigo z naslovom Zakaj ima moj hudič krila? Še opozorilo: intervju je napisan v slengu, ki je Terezin zaščitni znak.

Primarij Dragan Terzič je psihiater - farmakolog, ki redko daje intervjuje, a za Reporter je spregovoril v kontekstu minulega medijskega linča, ki ga je bila deležna ljubljanska psihiatrija. Za nekatere je Terzič najboljši slovenski psihiater, a sam pravi, da ni toliko samovšečen, da bi sam sebe ocenjeval na ta način, zagotovo pa se trudi čim bolj ustrezno obravnavati vsakega pacienta.

Nekdanja hrvaška premierka je kritična do dogovora med aktualnima predsednikoma vlad Slovenije in Hrvaške Robertom Golobom in Andrejem Plenkovićem, ki sta se zmenila, da arbitraža več ne bo del politične agende med državama. To pomeni, da se o odprtih vprašanjih ne bomo pogovarjali, če se o njim ne bomo pogovarjali, pa jih ne bomo mogli rešiti.

V analitičnem članku o trgu energijskih pijač v naši državi smo nekaj tednov preizkušali pitje energijskih napitkov in prišli do presenetljive ugotovitve, da so sestavine v vseh energijskih pijačah enake, odstopanja so le v manjših koncentracijah posameznih snovi.

Ministrica Šinko v pogovoru za Reporter razloži, da prihaja iz prekmurske vasi Šalovci, in da so doma imeli kmetijo, zato dobro pozna vsa dela v poljedelstvu in živinoreji.

V Reporterju ekskluzivno objavljamo arhitekturne in oblikovne slike, ki kažejo, kakšen bo prenovljeni Center za klinično psihiatrijo - CKP v ljubljanskem Polju. Prenova poteka v postopnih fazah, v nekaj letih naj bi bila zaključena.

Slovenska globalna vas je brezmejna, bi lahko rekli, saj po uradni oceni zunaj meja matične države živi približno pol milijona Slovencev in oseb slovenskega rodu, ki se s tem še vedno identificirajo, navaja spletna stran Slovenci po svetu, ki je eno od internetnih stičišč naših zdomcev.

Na vroče poletno dopoldne nas pričaka na vrtu Mednarodnega grafično likovnega centra. V beli elegantni bluzi, skrbno počesana in ozajlšana z zanimivim nakitom, nekdanji veliki renome dnevnoinformativnega programa javne nacionalne televizije – Barbara Volčič. Sedaj je že vrsto let v pokoju in zelo uživa, saj končno dela stvari, ki si jih je prej želela, a je zanje zmeraj zmanjkalo časa. Izdeluje nakit, zato je pri njej doma polno raznih uhanov, prstanov in druge ljubke bižuterije. Čudi se, da smo jo prosili za intervju, a njena prva knjiga je razprodana.

Dr. Bojan Zalar je prijazen, a rahlo nezaupljiv sogovornik, kar nas ne čudi – klinični psiholog, ki psihiatrijo v prestolnici vodi že celih petnajst let, je zadnje čase deležen obilo negativne medijske pozornosti. Nenadoma so se nanj zgrnile obtožbe, da naj bi negovalno psihiatrično osebje paciente sistematično prisilno zapiralo, pretepalo, dušilo z blazinami. Bolniki naj bi bili žrtve spolnih zlorab. Želeli smo ugotoviti, kaj se dogaja?

Decembra lani je v oddaji na TV Slovenija nastopil publicist Janez Markeš. Pogovor je vodila Ksenija Horvat in gledalci smo spremljali dialog o dimenzijah svobode in avtoritetah ter o politično-filozofski drži slovenske nacije skozi vidike novinarstva in nujnega poenotenja v zavzemanju za javni prostor. Beseda je žuborela, dokler voditeljica ni vprašala – kako dalje? Kako avtoritetam vrniti položaj suverenosti?

Nomen est omen – če je ženski ime Jedrt, jasno, da to ni razočarana gospodinja, ampak močna oseba, ki v življenju pušča sledi ne glede na to, kam stopi; kakor naša sogovornica, ki jo bralci zagotovo poznajo kot odlično pisateljico, ki je že pred leti dvignila prah s kratkoproznim prvencem Težkomentalci in z ironijo spregovorila o temi, ki zadnje čase razburja Slovenijo. To je psihiatrija.

Cilj opravičuje sredstva je rek renesančnega misleca Niccola Machiavellija in stavek, ki je najznačilnejši za politična kadrovanja.