Čeprav sta znanost in religija sicer ločeni, vsaj v današnjem času, pri vas kljub temu hodita z roko v roki, saj kot bolnišnični duhovnik tesno sodelujete tudi z zdravniki in drugim medicinskim osebjem; kako bi opisali vaše sodelovanje?

No, znanost in religija vsekakor nista ločeni.

Kako da ne? Kaj pa imata skupnega?

Papež Janez Pavel II., ki je mnoge od nas zaznamoval s svojim dolgim pontifikatom oz. opravljanjem papeške službe, saj je kot papež deloval od leta 1978 do 2005, je v svoji okrožnici z naslovom Vera in razum dejal, da znanost in vera hodita z roko v roki, da sta kot dvoje pljučnih kril, kajti kriza razuma pripelje tudi do krize verovanja. Razum, ki je zmožen priti do vsaj delnega in približnega odgovora na zadnja človekova vprašanja, lahko sprejme versko sporočilo. Prav tako pa tudi razumu ni v korist, če je porušeno zdravo razmerje med njima.

Kakor je za vero lahko škodljiva njena zaprtost v lastno doživljanje in izkušnje brez zdrave racionalne presoje in kritike, tako je tudi znanosti samo v škodo, če se zapre samo vase in izključuje vsako svojo morebitno in možno odprtost nečemu, kar je večje od nje in jo presega, pravi papež v okrožnici. In to prav gotovo lahko dokazuje tudi sodelovanje bolnišničnega duhovnika z medicinsko stroko, torej s celotnim zdravstvenim osebjem, kajti človek je sestavljen iz treh ravni: duše, duha in telesa. Seveda se velikokrat – da ne rečem največkrat – ustavljamo prav pri slednjem, predvsem kadar molimo in prosimo za zdravje. Pa vendar, človek je več kot samo telo, ima tudi dušo in duha in ravno tako kot telesnega zdravja smo potrebni tudi duševnega in duhovnega.

Moje sodelovanje z zdravniki in medicinskim osebjem bi vsekakor opisal kot zelo dobro, saj hodimo skupaj, z roko v roki, konec koncev pa je vsak izmed nas tam zato, da bi pomagali človeku, da bi mu stali ob strani, in ker si želimo delati dobro, človekoljubno in humano. Vedno si prihajamo naproti in spoštujemo ter cenimo delo drug drugega, tako da je sodelovanje dobro, za kar sem seveda tudi hvaležen, da zdravstveno in drugo medicinsko osebje jemlje duhovnika kakor del ekipe s celostnim pogledom na človeka.

Kaj je vas pritegnilo v poklic, ki ga opravljate? Zakaj ste se odločili, da postanete duhovnik?

Že od ranega otroštva me je zanimal duhovniški poklic. V svoji sobi sem se velikokrat igral duhovnika, najljubše igrače, ki sem jih nosil celo na morje, so bile jaslične figurice. Z mamo in sedem let mlajšo sestro smo ob nedeljah in praznikih redno hodili k maši. V gimnazijskih letih pa sem si izpolnil željo in začel ministrirati in pomagati župniku. Vrgel me je v vodo, začel sem na pogrebih, kjer sem se največ naučil, saj sem bil sam in sem se moral znajti. Vse pripraviti in »poštimati«. Lepa izkušnja mi je bila tudi delo z mladimi na oratoriju. Po srednji šoli sem se na željo staršev, pa tudi svojo, odločil za študij prava.

Profesor za rimsko pravo dr. Janez Kranjc nam je na prvem predavanju dejal, če smo prišli na pravo zato, ker bi bili radi odvetniki in sodniki kot v ameriških filmih, smo zgrešili, če smo prišli na željo staršev, tudi. Če pa smo prišli na svojo željo, bo dolga in naporna pot, da postanemo znani. Če naj bi študirali pravo, da bi iskali pravico in resnico na tem svetu, smo tudi zgrešili. S tem se ukvarjajo teologi čez cesto. In to me je v bistvu deloma tudi nagovorilo, da sem šel po prvem letniku prava raje k teologom.

V redu, začutili ste klic, predvidevam, ampak ste bili kdaj tudi v dvomih?

Dvomil sem o sebi, se pogovarjal z mamo, ki mi je rekla, da če bi me silila, bi me to motilo, če me ne bi, pa bi ji lahko očital, zakaj me ni … Vseeno sem šel študirat teologijo, vmes sem poučeval verouk in se ukvarjal z birmanci in mladimi. Po šestih letih študija sem se vpisal v semenišče. Nastal je problem, kako povedati doma. Pa punci. Šel sem na duhovni pogovor, prosil Jezusa za znamenje, in ko sem molil, naključno odprl Sveto pismo, se mi je odprlo ravno na strani, kjer je pisalo, ti si duhovnik vekomaj. Ja, veliko sem tehtal med družino in duhovništvom …

Primož Lavre

Za veliko noč 2015 pa sem vedel, da sem se odločil prav. Mama je mojo odločitev sprejela takoj, sestra je bila bolj zadržana, oče se je tudi sprijaznil, bilo mu je pomembno, da se bo sin po končanem izobraževanju osamosvojil in si poiskal službo in delal to, kar ga veseli. Ko sem hotel za svojo odločitev povedati še punci, je hitro navrgla, da je slutila, da se nekaj dogaja v meni. To je bilo še dodatno znamenje za pravilnost moje odločitve. V duhovnika sem bil posvečen 29. junija 2020, prvo službo kot kaplan pa sem opravljal v župniji Žiri. Tam sem skrbel za mladinske skupine, skavte, prvoobhajance in tako dalje. Po dveh letih me je nadškof Stanislav Zore premestil v Ljubljano, v župnijo Sveti Križ na Žale. Tam so čisto posebne delovne razmere, saj je poleg vodenja verouka in mladinske skupine ter drugih skupin tudi veliko pogrebov. Naučil sem se dela s svojci, sploh ko pridejo v pisarno, da prijavijo pogreb.

Moraš biti pripravljen na vse. Velikokrat so me, ko sem jih spraševal za vzrok smrti, spraševali, zakaj me to zanima. Razložil sem jim, da ni nič osebnega, a zaradi nečesa pač moramo umreti. Nihče ne pride živ v onstranstvo. Tudi zdravniki sprašujejo, ali imajo bolniki kakšne težave v rodu, zapišejo družinsko anamnezo in tudi mi, v Cerkvi, imamo arhive. Razlaga jih je potolažila, mene pa so srečanja s svojci in pogrebi še dodatno pripravili na vstop v UKC. Sedaj tretje leto svoje poslanstvo opravljam v UKC Ljubljana, na Onkološkem Inštitutu in v Bolnišnici dr. Petra Držaja. Letošnje leto sem tudi uspešno zaključil doktorski študij teologije in postal doktor teološke znanosti.

Vaše delo je zagotovo zelo pestro. Najpogosteje obiskujete umirajoče paciente?

Še vedno je vse prevečkrat slišati mnenje, da obiskujem umirajoče paciente, kar nikakor ne drži. Seveda so umirajoči ljudje del mojega vsakdana, pa vendar obiskujem vse ljudi, ki se nenadoma srečajo z diagnozo, ljudi pred operativnimi posegi, ob nadaljevanju zdravljenja. Obiskujem ljudi od porodnišnice, kjer tudi krščujem otroke, pa vse do visoke starosti. Spekter obiskov je res širok. Zakrament bolniškega maziljenja, ki ga prinašam in največkrat podeljujem, je zakrament ozdravljenja. V preteklih časih so ljudje razmišljali, da ko pride duhovnik na obisk, se je treba pripraviti na smrt.

Duhovniki so v preteklem obdobju res največkrat prišli, ko se je nekdo poslavljal, zato so ta zakrament imenovali poslednje maziljenje. A bolniško maziljenje ni poslednji zakrament – v šali lahko rečem, da je na žalost zakrament birme za marsikoga poslednji zakrament – ampak je zakrament ozdravljenja, ki zdravi naše telo, dušo in duha. Lahko bi nanizal kar nekaj čudežnih zgodb, ki sem jih doživel na lastni koži in videl na lastne oči. Ta zakrament, ki ga prejmejo bolni, tako otroci kot starejši, pa tudi vsak izmed nas ga lahko dvakrat letno prejme, je vsekakor zakrament, ki te otroke, starejše pa tudi njihove svojce še posebej okrepi, jim vlije novih moči in poguma, da se spopadejo z boleznijo in trpljenjem, ki ga bolezen prinaša.

Pa vendar, naši predniki so dejali, da je bolezen Božji obisk, kajti Bog vzame, kar se je zgodilo, in to spremeni v dobro. Bog je dovolj močan, da vzame to sedanje trpljenje, ki bo morda trajalo več let, in ga uporabi kot hrano za ustvarjanje večjega blagoslova. Šele večletna perspektiva nam omogoča, da vidimo zgodbo o tem, kako Bog to uresničuje. In to je razlagalni ključ za življenje vsakega izmed nas.

Prej ste že omenili, da vas potrebujejo tudi zdravniki. Kako pogosto oni potrebujejo vašo pomoč? Zlasti tisti, ki delajo s hudo obolelimi, verjetno večkrat čutijo tesnobo ali celo krivdo, ker so pri hudih in neozdravljivih boleznih brez moči?

Duhovno pomoč ali bolje rečeno duhovno oskrbo potrebujejo seveda tudi zdravniki in preostalo medicinsko osebje, kajti vsi smo ljudje, s svojimi prednostmi in slabostmi, s svojimi talenti in napakami. Velikokrat so zdravniki postavljeni pred dejstvo, v primeru hudih in neozdravljivih bolezni. Če se prav spomnim, sem nekje zasledil, da obstaja osem tisoč različnih avtoimunskih bolezni, le za nekaj sto pa obstaja zdravilo.

Primož Lavre

Kadar se srečamo s takšnimi primeri in ko je zdravljenje v človeških očeh videti neuspešno, zdravstvenemu osebju rečem, da vem in verjamem, da so storili vse kar je bilo v njihovi moči, oziroma še malo več, a vendar je Stvarnik življenja tisti, ki pove, koliko časa bo trajalo zemeljsko življenje, kdaj človeka pokliče zopet nazaj k sebi. Predvsem se velikokrat to sprašujemo, ko gre za neozdravljive bolezni pri otrocih ali če se nekdo že rodi s hudo življenjsko okvaro. Pa vendar – kot sem že povedal – življenje je dar in vsak izmed nas si zasluži spoštovanja in dostojanstva od spočetja do naravne smrti.

Zakaj je smrt še vedno tabu, čeprav nas spremlja celo življenje, kakor senca?

Sodobni človek se smrti obsedeno boji. Noče več dopustiti, da ima življenje svoj konec. Z vsemi sredstvi poskuša pozabiti na veliko žanjico. Smrt je danes naličena in našminkana kakor osramočena in morasta stvarnost. Bog je mrtev, smrt prav tako, Homo deus je kakor norec, ki poskuša na silo zgrabiti zastavo nesmrtnosti. Celotno človekovo življenje je meditatio mortis, torej premišljevanje o smrti. Danes se o tem ne govori več. Ko življenje visi na nitki, imamo rešilca, gasilce in dan pred velikim odhodom je veliko majhnih odhodov v belih ali gasilskih avtomobilih, kisik, transfuzija, antibiotiki, življenje se za nekaj tednov ali celo let podaljša. Pa vendar, ali je to bistveno? Bog sam nam v zadnjih urah življenja daje znamenje svojega prihoda: želi, da bi lahko rekli da ali ne. Slutimo, da prihaja.

Iz naših življenj dobesedno poskušamo smrt izgnati, potisniti v stran. Izgnali smo jo iz naših domov. O njej se pogovarjamo, kot da je človek zaspal, da se je preselil za mavrico, da so ga odnesli ptički in angelčki in podobno. Spomnim se primera, ko neka štiriletna deklica nikakor ni hotela zaspati. Obupana mama je poklicala psihologinjo in povprašala po vzrokih. Ko je mama odgovorila, da je pred dvema mesecema umrla babica, je bilo psihologinji vse jasno. Vprašala jo je, kaj pa ste povedali deklici, in povedali so ji, da je babica zaspala. Seveda si deklica ni upala iti spat, ker babice že dva meseca ni videla in je še kar spala. Tako da je treba tudi majhnim otrokom povedati po resnici, predvsem pa se ne bati smrti, kajti smrt je del našega vsakdana in je del naravnega življenjskega procesa vsakega od nas, v bistvu vsakega živega bitja.

Kakšno je vaše mnenje o zakonu, ki po novem tudi v Sloveniji, kot že v nekaterih drugih zahodnih državah, opredeljuje pomoč pri prostovoljnem končanju življenja? Kaj vas pri tem zakonu moti in kaj se vam zdi v redu?

V zadnjem času se v naši državi veliko govori o zakonu o prostovoljnem končanju življenja oz. evtanaziji. Z zakonom se jaz kot zagovornik življenja tako z malo kot veliko začetnico ne morem strinjati. Življenje, ki ga ljudje prejmemo od Boga, je zastonjski dar in ne pravica, kot se včasih želi naglasiti. Kot bolnišnični duhovnik, ki se redno srečujem z ljudmi s hudimi in tudi neozdravljivimi boleznimi, se še nisem srečal s človekom, ki bi mi dejal, da bi želel končati svoje življenje z evtanazijo. Kajti bolnišnica je kraj upanja.

V bolnišnico človek pride, da bi mu pomagali, da bi mu lajšali bolečine, predvsem pa z neumornim upanjem, ki tudi po našem pregovoru umira zadnje, po ozdravljenju. V Katekizmu Katoliške cerkve je v členih od 2276 do 2279 zapisano, da tisti, katerih življenje je prikrajšano ali oslabelo, terjajo posebno obzirnost. Dolžni smo podpirati bolne in prizadete osebe, da bodo mogle živeti kolikor mogoče normalno življenje. Naj bodo nagibi in sredstva kakršnikoli, direktna evtanazija obstaja v tem, da napravi konec življenju prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb. Moralno je nesprejemljiva.

Dejanje ali opustitev, ki samo po sebi ali v nameri povzroči smrt, da bi zatrlo bolečino, je torej umor, ki je v hudem nasprotju s človekovim dostojanstvom in spoštovanjem živega Boga, njegovega Stvarnika. Katekizem še nadalje pravi, da tudi če menimo, da je smrt blizu, ni mogoče prekiniti nege, ki jo vedno dolgujemo bolniku. Tako da se z zakonom nikakor ne morem strinjati, čeprav seveda spoštujem svobodno voljo človeka, a vendarle življenje je dar, za katerega se je treba boriti in ga negovati. Nihče pred nami ni rekel, da je življenje lahko, da nam je vedno na voljo užitek oziroma rek Carpe diem, temveč da se splača živeti. Jezus dobro pozna nevarnosti, ki nam grozijo na naši življenjski poti. Izrecno nam je tudi povedal, da je ta pot ozka in strma, se pravi naporna in zahtevna.

Poleg omenjenega, če bo zakon res stopil v veljavo, je treba zagotoviti zdravnikom popolno svobodo do ugovora vesti, pa tudi, da če se bo zdravnik skliceval na ugovor, da ni on tisti, ki bi to delo lahko opravil, naj potem poišče nekoga drugega, ki bo namesto njega zadevo uredil. Vsekakor želim, da bi cenili življenje, da bi se bili pripravljeni boriti zanj, za vsak naš dih, tako kot se borijo številni bolni, ki jih redno srečujem. Mislim, da dar življenja, predvsem pa dar zdravja začnemo ceniti šele takrat, ko ga na žalost izgubimo oziroma izgubljamo, zato živimo življenje do zadnjega diha, dokler nam je podarjeno in dano.

Čeprav vi še niste srečali človeka, ki bi želel po zakonu končati lastno življenje, ti ljudje v realnosti vseeno obstajajo. Kako bi pomagali njim?

Velikokrat lahko slišimo iz ust starejših ljudi, da si želijo umreti, češ da so že dolgo na svetu. Postavimo se v kožo takih ljudi. Tega krika vsekakor ne gre jemati dobesedno. To so velikokrat ljudje, ki so pokopali že veliko svojcev, prijateljev in znancev. Zelo velikokrat lahko tudi slišimo, da bi kljub starosti, kljub bolezni, kljub omejenostim še naprej radi živeli. Kaj je iz tega lahko razvidno? Umiranje je naravni proces, je del stvarstva. Bogu hvala, da so nam na zemlji odmerjena leta, da ne moremo večno živeti tu. Večno pa živimo pri Bogu, on nam daje večno življenje, kajti človek ni ustvarjen za smrt, ampak za večno življenje. To življenje pa se po zemeljskem življenju nadaljuje v drugačni obliki, a vsekakor ne bo treba zapustiti naše človeškosti, da bi bili združeni z Bogom.

Večnost bo veliko bolj človeška, kakor si lahko zamišljamo. Takšno predstavo bi morali gojiti o večnem življenju. Umirajočim stojmo ob strani. Ljudje si želimo bližine, želimo si dotikov, objemov, želimo si pozornosti, spoštovanja, skratka želimo si ljubezni. Na takšen način najlažje pomagamo umirajočim, da zdržimo mi, da smo z njimi. Spomnim se gospe, ki mi je rekla: gospod, nebo je zaprto, zemlja me še noče, edino vi ste pri meni, ste ob meni. Niso potrebne besede, le bližina in tišina. V tišini pa tihe molitve, lahko tudi naše solze, dovolimo si jih, saj smo ljudje čustvena in čuteča bitja. Umirajočim lahko z medicinskega vidika nudimo ugodno paliativno oskrbo, z uporabo analgetikov za olajšanje bolečin. Takšno lajšanje bolečin sestavlja privilegirano obliko nesebične ljubezni.

Po uradnih podatkih le sedem odstotkov ljudi pri nas umre nenadne smrti, vsi ostali se morajo soočiti z umiranjem, kakšno pomoč bi svetovali njim?

Kakor sem ravnokar odgovoril. Umirajočim lahko z medicinskega vidika nudimo ugodno paliativno oskrbo.

Ste zadovoljni z delovanjem paliative v naši državi?

Paliativna oskrba v naši državi dobro deluje. Poznam kar nekaj zelo dobrih praks. Sam obiskujem paliativni oddelek Onkološkega inštituta, na Gorenjskem za to skrbi dr. Mateja Lopuh. V Ljubljani deluje tudi hiša Ljubhospic, kjer s predanostjo, spoštovanjem, dostojanstvom in ljubeznijo skrbijo za umirajoče in neozdravljivo bolne. Mislim, da je za njih dokaj dobro poskrbljeno, seveda pa so tu še vedno možnosti za izboljšavo. Več takšnih ustanov bi potrebovali.

Primož Lavre

Ko včasih obiščem posameznike v Ljubhospicu, vidim in opažam, s kakšnim žarom, kljub bolečini, trpljenju in neizbežni smrti, ti ljudje pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, iščejo stik po spravi, po odpuščanju, predvsem pa stik s Presežnim in Večnim. Te zgodbe so zelo bogate, nagovarjajoče, navdihujoče in vredno jim je prisluhniti. Paliativne oskrbe se ne smemo bati, kajti poskrbljeno je za nas, zato je to zelo ugodna alternativa zakonu o prostovoljnem končanju življenja in bi se je lahko še bolj posluževali.

Kateri greh je tisti, ki najbolj muči umirajoče? Česa se najbolj sramujejo, za kaj jim je najmočneje žal, kaj jih zares skrbi?

Obstaja zgodba o nekem sodniku, ki je dejal: »Slišal sem veliko različnih obžalovanj, ki so jih izrazili ljudje ob koncu življenja, toda enega obžalovanja nisem slišal nikoli. Nikoli nisem slišal nikogar, ki bi rekel: Želim si, da ne bi toliko razdajal. Želim si, da bi več obdržal zase.« Velikokrat umirajoče ljudi najbolj muči neodpuščanje. Neodpuščanje do pokojnih staršev, bratov in sester, velikokrat tudi neodpuščanje do zgodb, ki so se zgodile med drugo svetovno vojno in predvsem v letih po njej. Kar nekajkrat, in to ne malokrat, pa sem slišal zgodbe obžalovanj tistih, ki so naredili splav ali so ga bili primorani narediti iz takšnih in drugačnih razlogov.

Zgodbe njihovih nerojenih otrok jih preganjajo, ker tega otroka niso odžalovali ali ga lahko dostojno pokopali, predvsem pa da mu niso dali možnosti življenja. Predvsem jih skrbi, kaj bo v večnosti, kako bo, ko se bodo srečali s Stvarnikom življenja, kakšen bo ta prehod in še bi lahko našteval. To je samo del vprašanj, ki si jih zastavljajo ob koncu življenja, ko se dela refleksija življenja. A Jezus nam pravi: Pridite blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.

Je samomor resnično prostovoljno dejanje, čeprav vemo, da se zanj posamezniki odločijo pod pritiskom takšnih ali drugačnih težav? Bi morali več teže dati iskanju odgovornih za samomor posameznika? V ZDA to gre tako, na primer, igralec Matthew Perry je pred časom umrl zaradi visoke doze ketamina v kopalni kadi. Resda ni bil ravno samomor, ampak tragična nesreča, kot posledica samodestruktivnega vedenja. Preiskovalni organi so poiskali ter obsodili na zaporne kazni ljudi, ki so mu ketamin prodali. Perry je bil zasvojenec. V Sloveniji nisem zasledila primera, da bi obsodili zdravnika ali koga drugega, ki je posamezniku omogočil visoko dozo zdravila, ta pa ga je uporabil-zlorabil v samomorilne namene.

Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal, zato smo življenje dolžni sprejemati s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš, pravi tudi Katekizem Katoliške cerkve. Smo oskrbniki in ne lastniki svojega življenja. Katekizem Katoliške cerkve v členu 2281 pravi, da samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje.

V Bibliji samomor ni omenjen, a v večini krščanskih ločin velja za greh. Je po vaši oceni suicid resnično greh? Kakor greh sta ga v krščanstvo sicer uvedla sv. Avguštin in sv. Tomaž Akvinski, češ da je življenje dar Boga in da je samomor proti naravni ureditvi.

Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Kar pa seveda ne pomeni, da bi takšne ljudi, ki so izgubili upanje nad življenjem, obsojali. Vsekakor ne. Tisti, ki storijo samomor, so sami odgovorni za svoja dejanja. Seveda so bili prisotni različni dejavniki, gotovo so bile okoliščine, vendar so se zelo slabo odločili – njihova izbira ni naša krivda – Bog nas je ustvaril z možnostjo izbire. Smrt ne določa našega življenja – Bog človeka pozna od znotraj in od zunaj, vidi vsako podrobnost našega življenja. Samomorilčeva smrt potrebuje naše odpuščanje, torej odpuščanje ljubljeni osebi za to napako.

Samomor je odpustljiv greh, popolno odpuščanje v Kristusu. Veliko samomorov se zgodi, ne zato, ker bi ljudje imeli premalo denarja ali trpeli razočaranje v ljubezni, ampak zato, ker so izgubili smisel življenja in se vidijo pred črnim zidom. Če si vzame življenje psihično bolna oseba, je odgovornost za to nemalokrat zmanjšana ali je pogosto sploh ni. Želja po smrti zaradi neznosnih bolečin je pogosto zadnji obupni klic po pomoči. Bog noče, da ljudje trpijo in umrejo. Mučno delo, trpljenje, umrljivost, skušnjava greha so znamenja izgube raja. Svoje trpljenje združujemo s Kristusovim trpljenjem.

Če je življenje dar Boga, zakaj je pogosto tako grozovito trpeče, saj je Bog vendarle neskončno dober, mar ne?

Trpljenje je sestavni del našega zemeljskega bivanja, saj smo vsi zaznamovani s kajnovsko krvjo, zato potrebujemo človeško bližino in tolažbo. Znati trpeti pomeni znati živeti. Namesto da bi poskušali spodbujati tiste, ki trpijo, pa naj bo to zaradi bolezni, žalovanja ali katerekoli druge oblike trpljenja, bi morali poskusiti najti način, kako trpeti z njimi. »Kako lahko pomagam?« je eno izmed primernih vprašanj, ki ga lahko zastavimo, ali še bolje: »Kako ti lahko pomagam to prenašati? Kako naj ti pokažem, da ne trpiš sam?« Ko je življenje ogroženo, začne človek nanj gledati drugače. Ljudje po trpljenju postanemo veliko bolj človeški in Božji kot po vseh radostih sveta. Zloraba svobodne volje je vzrok za veliko večino trpljenja na svetu.

Primož Lavre

Samo poglejte vse vojne v človeški zgodovini. Čeprav mnogi sprašujejo, zakaj jih Bog ni ustavil, je pravo vprašanje naslednje – zakaj jih človek ni ustavil? In če želimo končati vse trpljenje, ki ga povzroča, potem je rešitev v tem, da jo začnemo pravilno uporabljati. Ampak vera nas ne uči, da je trpljenje v naših življenjih odvisno od tega, kako dobri ljudje smo. Uči nas, da je to, kako dobri ljudje smo, odvisno od tega, kako se soočamo s trpljenjem v naših življenjih. Vera uči, da trpljenje ni brez pomena, ampak nekaj pomeni – in v tem vsekakor je nekaj tolažbe. Paul Claudel je dejal: »Bog ni prišel, da bi nam odvzel trpljenje, ni prišel, da bi nam ga razložil, temveč je prišel, da bi ga napolnil s svojo navzočnostjo.«

So vam znani kakšni primeri obsmrtnih izkušenj? Teh dandanes niti znanost več ne zanika. Tunel in luč na koncu sta že dokazana, ni pa dokazano, ali gre resnično za pot v onstranstvo ali je to samo evolucijski kavelj v človeških možganih, ki nam pomaga, da se lažje odklopimo od tega sveta in mirneje umremo.

Vsekakor sem mnenja, da je to pot v onstranstvo, prehod v večno življenje, saj opisujejo, da je tam nepopisno lepo, da ni solza, ni trpljenja in ni bolečin in da se velikokrat tudi niso želeli vrniti nazaj. To vse kaže na obstoj nebes, pa vendar kristjani verujemo, da na drugi strani niso samo nebesa, da so tudi vice, kraj očiščevanja, kajti samo najčistejše duše lahko zrejo v Božje obličje. V Katekizmu Katoliške cerkve lahko preberemo, da so nebesa »stanje najvišje dokončne sreče, lahko tudi stanje večne blaženosti in užitka«. Vice so stanje priprave in očiščenja za tiste, ki so umrli v stanju milosti, a še niso pripravljeni za nebesa zaradi svoje nepopolnosti.

Kaj pa pekel? Francoski mislec Jean-Paul Sartre je pisal, da so pekel ljudje okoli človeka?

Pekel je stanje trpljenja duše, lahko pa tudi telesa, ki so ga deležni hudobneži po telesni smrti kot plačila za svoje grehe in kot večne kazni za nespokorjene grešnike, hkrati pa je to tudi kazen za padle angele, torej za angele, ki so se uprli Bogu. Vse to troje so duhovne resničnosti. A vendar se nam ni treba bati, Bog je naš usmiljeni Oče, ki bo sodil svet s pravičnostjo, ljubeznijo in usmiljenjem in človeku vedno daje možnosti spokorjenja in spreobrnitve.

Tega o peklu ne verjamem, bližje mi je Sartre, pa tudi švicarski psihiater Carl G. Jung je trdil, da ima vsak od nas tudi temno plat osebnosti in da brez nje ne bi bil popolno človeško bitje.

Človek je ustvarjen po Božji podobi, vendar pa ima padlo, šibko in grešno naravo, kar bi lahko imenovali tudi po Jungovo temna plat osebnosti. A kljub vsemu človek ni ustvarjen za temo, temveč za svetlobo, za dobroto in lepoto. To lahko zasledimo v Svetem pismu, kjer je zapisano: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mz 1,27) In ker človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, teži k svojemu pravemu viru, uzre v Stvarniku najvišjo obliko lepote. Ker je naš Stvarnik in ker skrbi za svoje ljudstvo, nam ima veliko povedati.

Na zelo zanimiv način nam to predstavi angleška srednjeveška mistikinja Julijana iz Norwicha (1342–1413): »Bog, Sveta Trojica, ki biva večno, se je v večnosti odločil, tako kot je sam večen od začetka vseh časov, da bo ustvaril človeštvo, katerega lepa narava je bila najprej namenjena njegovemu Sinu, drugi osebi Trojice.« In ker je tako želel, podprt s popolnim strinjanjem vse Trojice, nas je ustvaril vse naenkrat. In ko nas je ustvaril, nas je povezal in zedinil s seboj; zveza, zaradi katere ostajamo čisti in plemeniti, kot takrat, ko smo bili ustvarjeni. Zaradi te predragocene zveze imamo radi in ljubimo svojega Stvarnika, ga slavimo, se mu zahvaljujemo in se neskončno veselimo v njem. In to delo, ki se brez konca nadaljuje v vsaki duši, ki bo rešena, je Božja volja, ki sem jo prej omenil. In tako je v našem stvarjenju vsemogočni Bog naš oče po naravi; in Bog, vsa modrost, je naša mati po naravi, skupaj z ljubeznijo in dobroto Svetega Duha; in vsi skupaj so en Bog, en Gospod.

In v tej vezi in zedinjenju je on naš resnični in pravi ženin, in mi smo njegova ljubljena nevesta in prelepa deklica, nevesta, s katero je vedno zadovoljen, saj pravi: »Ljubim te in ti me ljubiš in naša ljubezen se ne bo nikoli razklala na dvoje.« In ker je človek Božja stvaritev in ker sklepamo, da je Bog lepota, človek, ki nosi Božjo podobo, vedno hrepeni po Njem. V njem namreč najde svojo resničnost, zato lahko v poročilu o stvarjenju sveto besedo dobro zamenjamo z besedo lepo, in ugotovimo, da človek, ki je Božja podoba, lahko odkriva lepoto.

Moram malo provocirati, brez zamere: je bolnišnični duhovnik bolj človeški od siceršnje duhovščine?

Bolnišnični duhovnik vsekakor ni bolj človeški od siceršnje duhovščine, je pa gotovo preko zgodb, ki jih posluša, preko ljudi, ki jih srečuje v vsej krhkosti in nebogljenosti, predvsem pa ker tu padejo vse maske, vse prepreke in ovire, lahko, če je za to dovzeten, človeško bolj občutljiv in izpopolnjen.

Primož Lavre

Vas na pomoč pokličejo tudi pacienti drugih veroizpovedi ali celo ateisti?

Na pomoč me pokličejo tudi pacienti drugih veroizpovedi ali celo ateisti, predvsem takrat, ko me srečajo v sobi ali na oddelku. Vsak od nas si želi blagoslova. Če to besedo, ki morda zveni starodavno in zgolj versko etimološko, razčlenimo, blago pomeni v starem slovanskem jeziku dobro in slovo pomeni beseda, torej je blagoslov dobra beseda. Le-te pa je vsak od nas še kako potreben in si jo želi. Tudi pogovor in molitev je olajšanje človeku, ki trpi za boleznijo ali hudo stisko. Predvsem pa, kot sem že dejal, bližina, topla beseda, dotik, nasmeh in dobra volja prinašajo voljo do življenja in razbremenijo še tako težko situacijo.

Kako pa ravnate, če vas za pomoč prosijo transspolne osebe ali homoseksualci?

Ne glede na to, kdo me pokliče, se na klic vedno odzovem. Nikogar ne sprašujem po spolni usmerjenosti, narodni pripadnosti, rasi, politični opredeljenosti in še in še bi lahko našteval, kajti vsi smo ljudje z dostojanstvom in vredni spoštovanja, kajti ustvarjeni smo po Božji podobi.

Česa se ljudje bolj bojijo – smrti ali umiranja?

Bolj se bojijo umiranja, da drugim ne bi bili v napoto, da ne bi preveč bolelo, predvsem pa se bojijo oziroma bolje rečeno bojimo neznanega. Pokojni papež Frančišek je v svojem poslednjem delu, avtobiografiji z naslovom Upanje, dejal: »Narejeni smo iz življenja in za življenje. Narejeni smo iz odnosov. Narejeni smo iz ljubezni in za ljubezen, vsi naši ljubljeni in dragi pa niso izginili v noč, temveč nas čakajo v svetlobi najpopolnejše ljubezni. Vsi mi smo ljubljeni otroci, rojeni za velike stvari in drzne sanje. Po poti nas drži za roko neuklonljiva deklica, katere ime nosimo v sebi – Upanje.

Bog nas je namreč ustvaril za upanje. Razsvetljujmo se v otroških očeh in s tisočerimi možnostmi izražanja dobrote, dopustimo usmiljenju, da najde pot do naših src; dokler bo tako, bo vse mogoče. In ko se tako oprijemamo sidra upanja, lahko z mislijo Nazima Hikmeta rečemo, da je najlepše morje tisto, po katerem še nismo pluli; da so najlepši dnevi tisti, ki jih še nismo doživeli, ter da je najlepša beseda, ki bi ti jo hotel reči, tista, ki je še nisem izrekel. Veter Duha še vedno veje.«

Kaj bi našim bralkam in bralcem položili na srce glede abortusa?

Vsak otrok od spočetja dalje ima pravico do življenja, Cerkev želi zavarovati najbolj krhko in najbolj nemočno bitje na svetu. Phil Bosmans je dejal: »Ko človek ni več varen v materinem naročju, kje na tem svetu je potem še varen?« Vsak človek ima edinstveno in osebno zgodbo. Morda bomo rekli: »Nič vznemirljivega se mi ni zgodilo.« To ni pomembno. Naša zgodba je zgodba o Jezusu, ki deluje v nas, in zato je pomembna in vznemirljiva. Morda bomo rekli: »Ampak jaz nimam veliko ponuditi.« ali »Nisem nič posebnega.« Pa vendar to spet ne drži, kajti Jezus nas je imel za dovolj posebne, da je umrl za nas in da prebiva v nas s Svetim Duhom.

Ne moremo reči, da če nas Stvarnik vesolja tako ceni, da nimamo nobenega pomena ali da naša zgodba ni pomembna. A vendar naša zgodba je pomembna. Zato ljubimo življenje, borimo se za življenje, življenje je sveto in je dar od spočetja do naravne smrti, kot sem že prej poudaril. Bodimo hvaležni staršem za dar življenja, da so nam posredovali življenje in nam ga ohranili. Praznujmo dar življenja in ga ne izpuščajmo po nepotrebnem iz svojih rok.