Dotično osebo, omenjeno v uvodu tega članka, za katerega upam, da bo izpadel duhovito, čeprav ga pišem v morbidnem stanju, ker mi je celo poletje šlo v tri rožnate, imenujmo Živina, kakor so lik onega tipa v slovenskem prevodu poimenovali v seriji Seks v mestu. Živina je v moje življenje padel kot strela z jasnega in vedela sem samo, da je izrezani Apolon in da se nahaja na Tinderju. Nisem vedela, kako naj se mu približam, da bi pritegnila pozornost in vseeno ne bi izpadla kot nadležna zoprnica, zato sem tuhtala in razmišljala, da bi se morda tudi sama prijavila na Tinder.

Začuda so se planeti v mojem življenju po dolgem času zopet postavili v pravilen vrstni red in v službi se je urednik spomnil, da naj napišem eksperimentalni članek o dogajanju na Tinderju. Tako, ja, naj se prijavim na Tinder in na lastnih izkušnjah preverim ter iskreno, srčno in pogumno opišem, kako pravzaprav potekajo spletni zmenki na tej nadpovprečno priljubljeni aplikaciji. Kot naročeno, privolila sem, saj tako ubijem dva komarja na en mah: po eni strani opravim službeno nalogo ter napišem tekst, hkrati pa kakor zdolgočasena gospodinja Roberta Glass iz filmske uspešnice iz osemdesetih let Obupno iščem Suzano (Desperately Seeking Susan) morda res najdem tisto, kar v resnici iščem – Živino. Saj to ni greh, kajne?

Ah, ta birokracija!

Pa poskusimo, sem si rekla in si na telefonu naložila aplikacijo Tinder. Trajalo je nekaj minut in že se mi je poleg drugih okenc na mobilniku prikazala majhna rdeča ikona z rahlo čudno obliko kapljice v beli barvi. Trapa, kakršna včasih – a nehote – sem, sem se v aplikacijo prijavila z resnično identiteto, nato pa ugotovila, da ima velika večina uporabnikov psevdonime. Hm, morda bi kdo lahko pomislil, da je moj profil lažen, in bi mi ga pobrisali, kar se je zgodilo sloviti igralki Sharon Stone, ki se je vpisala v Bumble, še eno aplikacijo, ki deluje enako kot Tinder, toda tam so njen profil nemudoma zablokirali, saj so ga drugi uporabniki prijavili administratorjem, ker si enostavno niso znali predstavljati, da tako slavna oseba išče zmenek po internetu, ko pa je dejansko ena najbolj zaželenih žensk vseh časov Hollywooda.

zajem zaslona

A navadni smrtniki si včasih težko predstavljajo, da tudi slavni živijo običajna življenja in se matrajo z vsakdanjimi problemi. Jaz resda nisem Sharon Stone, ampak saj te želje niti nimam, sem Ana Jud, vedno sem to želela biti in to tudi sem. Tolažim se, da me vendarle ne pozna cela država, ker v Sloveniji ne moreš biti slaven, si samo znan, to je pa tako ali tako že vsak, ki prihaja magari iz Kmetije. Poleg tega prepoznavnost v resnici ni tako prijetna, kakor si to predstavljajo tisti, ki hlastajo po njej. Za piko na i sem v profilu objavila tudi svojo pravo fotografijo. Saj nimam nič skrivati, a kasneje sem videla, da večina uporabnikov Tinderja tam visi pod lažnimi fotkami. Vsaj delujejo tako – na njih so vsi videti popolni. Vemo pa, da v realnosti nihče ni popoln.

Dobro, gremo dalje. Podatki! Tinder hoče vedeti, kaj me zanima. Vpišem: Družabni mediji, indie in rock glasba, foodie, razstave, hišne zabave, narava, branje, grozljivke, pisanje … Saj bi z veseljem še kaj označila, ker sem ženska mnogoterih obrazov, ampak več možnosti aplikacija ne omogoča. Nato pride na vrsto eno od glavnih vprašanj: Želeni odnos, torej, kaj iščeš na Tinderju? Hja, v resnici ne vem. No, vem. Iščem Živino, a te možnosti ni, zato označim možnost »še ugotavljam«.

Po horoskopu sem lev, otrok si več ne želim, ker sem se dvakrat že uspešno razmnožila, najraje komuniciram v živo, rada imam komplimente, ki jih tudi z veseljem delim, zato me kakšni ljudje lahko narobe razumejo, sem ženska – kar je najbrž očitno – štejem 47 let, a kolikor sem imela stika z Živino, mi je rekel, da bi mi dal dvajset manj, no, to je res, če nisi ravno izstradan in ne kadiš, nimaš gubic do pozne starosti, jem pa rada in včasih veliko, žal tudi preveč in potem moram temu primerno fizično garati. Čeprav sta tudi pisanje in risanje težaški deli, od tega še nikomur ni uspelo shujšati. Na vprašanje, s kakšno športno dejavnostjo se ukvarjam, res ne vem, kaj bi označila, kajti šah ni na voljo, z resno aktivnostjo pa se mučim šele zadnja dva tedna. A saj to najbrž tudi šteje, kajne?

Potem me radovedni Tinder povpraša še po spolni usmerjenosti. Omahujem, v resnici sem aseksualna, že več let, moj libido je že zdavnaj potonil kakor tanker sredi oceana, ampak ker zadnje dni moje srce vseeno gori za Živino, je najbrž bolj pošteno, če označim, da sem heteroseksualna. Malo sem tudi preračunljiva – najbrž me nihče ne bo na Tinderju pofočkal, če označim, da sem aseksualna, in potem ne bom imela štofa za tekst, ker bo eksperiment šel rakom žvižgat. Čeprav tu ždim tudi iz osebnih interesov, ne smem pozabiti, da moram pravočasno oddati članek, ker urednik meni, da so tovrstni zmenki sijajna poletna tema. Ko Tinder še desetkrat preveri, da sem prav zares človek in ne robot, ter zahteva mojo pravo telefonsko številko in elektronski naslov, me končno spusti v spletni čustveni vrtiljak.

V supermarketu seksa

Komaj se pojavim na Tinderju, že začnem prejemati všečke. Zadeva se začne odvijati presenetljivo hitro in to me nekoliko nervira, kajti počutim se kakor razstavni eksponat, ki ga bo nekdo kupil in odnesel domov, v kakšen zaprašen kot. Sama pa dogajanje vidim kot sprehod po supermarketu, saj s prstom drvim po zaslončku mobilca in pred mano se kot v katalogu menjajo fotografije moških. Vsaka fotka je označena z imenom, starostjo in mini opisom dotičnega iskalca primerne družbe – recimo temu tako!

Profimedia

S tem, ko s prstom zdrsnem čez ekran telefona, se pokaže nova fotka novega moškega. Mirko, 45 let iz Ljubljane, Andree, 27 iz Maribora, Mihael, 20 iz Ljubljane, Gogo, 51 iz okolice Ljubljane, in še in še bi lahko naštevala; da akcijo malo pospešim, začnem všečke tipom deliti tudi sama. Če mi je kakšen na sliki vsaj malo atraktiven. O, hitro se odzovejo. Kakor ribiči, ki v hipu zaslutijo, da je nekaj prijelo za trnek. V svojem profilu pa vidim, da sem v slabi uri dobila že več kot 99 všečkov in da je kar nekaj od teh tudi zlatih. Če ti kdo stisne zlati všeček, je to menda ekstra pomemben kompliment v tej aplikaciji.

No, da pridem do relevantne vsebine, se moram s kom zaplesti v pogovor. Tip, ki se predstavlja kot Adi in je star 44 let, živi pa v Ljubljani, mi piše: »Hej, Ana, Tinder nama pravi, da se ujemava.« Odpišem: »Ja, pa res.« Adi vpraša: »Si tu samo da klepetaš, al’ te zanima še kaj več?« Odpišem razmišljujoče: »Šele danes sem prišla na Tinder in se najprej malo razgledujem. Ne vem, kaj bi točno rada. Morda pa mi usoda pripelje idealnega moškega na pot.« Adi mi tipka: »Aja, ti si nova tukaj. No, bom jst mal’ bolj direkten. Rad bi spoznal eno prijateljico, za imeti se lepo. Te zanima?« Hm, ta pa ne izgublja časa, si mislim in mu odgovorim: »Misliš samo za seks?« Hitro odpiše: »Ja, iskreno mi manjka seks! In bi zato rad spoznal eno sebi enako punco. Spoznajva se in mogoče bova za stvar, kaj praviš? Visok sem 188 centimetrov. Lačen sem ženske.«

Ne vem, zakaj se mu podatek o višini zdi pomemben, čeprav tudi sama nisem ravno pritlikava, to, da nekdo pravi, kako je lačen ženske, me pa resno odbije, ker takšnemu moškemu ni pomembno, kakšna je ženska, glavno, da je ženska. A trudim se zavlačevati dialog, zato Adija v chatu vprašam: »Si imel že več takšnih zmenkov s Tinderja?« Zdi se iskren: »Moja zadnja izkušnja je ravno s Tinderja. Brez kompliciranja sva se dobila in se imela zelo luštno.« Jaz: »Sta se kar dala dol?« Mi vrne žogico: »Ti si že imela koga samo za seks?« Eeeeeeee, rečem: »V resnici sem bolj konservativna, kot mogoče izgledam.« Adi se ne vda: »Jaz predlagam, da se dobiva in greva na en sprehod, da se malce spoznava, in nato greva k meni, da ne izgubljava časa.«

Najin klepet se takole nadaljuje, a ker so v njem preveč osebne reči, ga v Reporterju ne bomo razgaljali. Šli smo delat družbeni eksperiment, ne pa hudobno nagajat tistim, ki Tinder uporabljajo. Za konec čveka mi Adi napiše: »Ana, ne obremenjuj se, meni si že všeč in počakal te bom. Ko se ti bo zahotelo seksa, mi tipkaj.« Stisnila sem emotikon, ki ima palec gor, in bila v resnici srečna, da sem se ga znebila, saj mi je med pogovorom naivno zaupal, da je poročen, ima ženo in tri otroke. Ljudje, ki varajo, se mi zde luzerski. Če v odnosu več ni kemije in dogajanja, je odnos bolje prekiniti, kakor pa vročico iskati kje drugje, doma pa ženi ali možu hladnokrvno lagati, češ: ljubim te!

Takšnih in drugačnih dialogov, bolj ali manj kratkih, je bilo še nekaj. Moški niso izgubljali časa, brezsramno so vprašali tudi to, na primer: »Si za seks danes po 19.00 pri tebi doma?« Jezus Kristus, pa kaj sem samopostrežna trgovina!? Ne, supermarket za seks! Očitno nisem edina, ki Tinder in podobne aplikacije vidi kakor trgovske police, dobro založene tako z moškimi kot tudi z ženskimi spolnimi organi. V resnici mi ni do seksa, a posamezniki vztrajajo, da če bo seks dober, se lahko še naprej dobivava in morda nama bo naklonjena resna zveza. Olikano razložim, da ne iščem nikakršne oblike zveze, kar je res, ni mi do nobenih obveznosti, še zlasti ne sedaj, ko od glave do pet gorim za Živino. Čeprav tudi pri njem ne vem, kaj točno bi rada. No, vse! Ja, vse! Vmes, med pogovori, še vedno brkljam po Tinderju in iščem tega lepega moškega, a ga na žalost ne najdem.

Profimedia

Fukfehtarji, ki jih na Tinderju kar mrgoli, mi ta čas pošiljajo celo fotke svojih kurcev. Sorry, ker uporabljam vulgarno besedo, toda v kontekstu pričujočega spisa je zelo primerna. A pomislite, dragi bralke in bralci, mar ni zanimivo, da moški tako radi fotografirajo svoje kurce in slike pošiljajo ženskam? Pa kurci v resnici res niso estetski del moškega telesa. Jaz v resnici še nikoli nisem videla kurca, ob katerem bi rekla vau! No, ne bomo zdaj o Živini, on je popoln, v vseh pogledih in obzirih, ampak vsi ostali, ki so padli v bitki »pri Ani«, so imel med nogami navaden štrcelj, ki se je vzburjeno dvignil, ko je vanj butnila kri, sicer pa kurci res niso organi, ob katerih bi ženske vzhičeno vzdihovale oh-in-sploh; to počno izključno spolne delavke, a njim morate dobro plačati, da vam bodo lagale.

Luka in zlati všečki

V svojem profilu na Tinderju vidim številko, da ima moj profil že na desetine zlatih všečkov, a če jih želim videti v vsebinskem smislu, moram aplikaciji plačati 6,49 evra na teden za prvi mesec. Ma, veste kaj, spoštovani Tinder, pojdite se solit! A zdaj naj pa še plačujem, da si bom lahko ogledala fukfehtarje, ki po cele dneve visijo na internetu in nato gnjavijo potencialne ljubimke? Ne. Ne, res ne bi. Hvala.

Še zlasti zato, ker so me na eBayu enkrat fino opeharili in si ne upam bančne številke vpisovati kamorkoli, saj sem med drugim koza, ki je Fursu morala odplačati skoraj osem tisoč evrov dolga, ki mi ga je na firmi zapustil bivši partner. Osel gre samo enkrat na led, jaz pa več ne grem v nobeno španovijo. Zato sem se odločila, da tisti del Tinderja, kjer se vse blešči od zlatega kiča, kakor straniščna školjka Donalda Trumpa, raje izpustim. Dovolj moških se je nalimalo name v osnovnem delu aplikacije za zmenkarije in to mi popolnoma zadošča.

Profimedia

Nakar me pofočka Luka. Za razliko od številnih fake fotk so njegove prave, a njegova identiteta je na njih prebrisano skrita. Obraza ne vidim. Po kratki spoznavni uverturi na Tinderju me vpraša, ali imam Facebook in ali se lahko dobiva tam. Privolim. In mi takoj piše na Facebook: »Jaz sem Luka, javim se malo kasneje, zdaj se z otroki igramo eno družabno igro!« V redu, nič ne rečem. Če se javiš, se javiš, če ne, pa ne. Nekaj ur pozneje dobim njegovo sporočilo: »Reci mi, če se spoznava, in da je kemija med nama, bi imela občasno srečanje brez obveznosti? Da se brez veze neki ne dopisujeva, ali pač nisi za to?« Zavzdihnem kakor ena od tistih dam iz Razočaranih gospodinj in molčim.

On pa kar melje dalje: »Razumem te, če ne želiš se lepše imeti, pa bi bilo, če želiš da greva v spoznavanje.« Saj razumem, kaj bi Luka rad povedal, toda njegov način pisanja je tako konfuzen, da ne vem, kaj naj rečem. Nepismeni me ne privlačijo. Nekaj časa sem tiho, nato mu odgovorim: »Malo mi je nerodno, kar takoj se dobiti z nekom, o komer ne vem nič.« To seveda ni res, a če na spletnih zmenkarijah vsi lažejo, ne vidim razloga, zakaj bi jaz povedala vse po resnici. Luka mi napiše sporočilo: »Vem, sej se lahko tuki bolje spoznava, pa ne da se prvič vidiva, pa takoj seks, edino če naju zanese.«

Vprašam: »A pogosto takole dejtaš?« Odgovori: »Neeeeeee. Do danes še niti ene nisem spoznal s Tinderja.« Menim: »A, tako. Eni se ful najdejo na tej aplikaciji, drugi pa ne.« On odvrne: »Meni se ne da izgubljati časa.« Sporočilom dodaja smeške, kakor da bi me želel sprostiti. Brez potrebe. Sem sproščena kot na plaži na Karibih, le da je to že tretji tekst, ki ga ta teden pišem za časopis, in sem precej utrujena, pa tudi Živina mi hodi po glavi, upam, da on ni preveč utrujen glede na to, koliko korakov je napravil med mojim levim in desnim ušesom. Luki napišem: »Kaj torej predlagaš? Da se kar dobiva in bo, kar bo?« V sekundi odpiše: »Kaj ti misliš?«

Profimedia

Ha ha, jasno mi je, da imam na oni strani opravka z nekom, ki z eno roko tipka, z drugo pa drži korenček v hlačah. Molčim. Nič ne rečem. Za nekaj trenutkov dogajanje v chatu zamre, nato se Luka opogumi in zopet poskusi srečo: »Če si ti za, sem tudi jst, kaj če se dobiva in sva oba za seks, super uživava, maksimalno, če nisva za seks, nič ne izgubiva, spoznala sva se, kako rečeva in greva vsak na svojo stran. Čisto preprosto. Eno je življenje in ni treba komplicirati preveč, na off in pozitivno.« Sveta nebesa, kaj vse so sposobni izustiti moški, ko jim penis švigne kvišku. Sledi malo tišine, saj še vedno molčim, nakar on natipka: »Kaj praviš, Ana?« Odpišem: »Razmišljam. Malo me je strah, česa takega še nikoli nisem počela.« On odpiše: »Jaz imam v glavi vse pošlihtano in na prvem mestu so mi otroci, nato pa seks in poljubi.« Vsekakor ima sogovornik zanimive prioritete v življenju.

»Dobro, kje bi se pa dobila?« ga vprašam. Fant odpiše: »Spoznava se lahko nekje v tvoji bližini, pridem z avtom mimo in se spoznava, se bova zmenila, kaj bova počela in kje, v redu?« Strinjam se, zato mu pošljem emotikon z nasmehom. Vpraša: »Kam pa naj se pripeljem?« Gre mi že pošteno na smeh, zato mu dam naslov: Vevška cesta 52. Tam je uredništvo Reporterja, ampak Luka ne dojame. Še boljše. Vzamem telefon v roke in nonšalantno zbrišem aplikacijo za vekomaj. Ali se počutim krivo, ker sem njega in še nekaj drugih patriarhalnih penisov potegnila za nos? Ne. Vse to sem počela v obče dobro, da sem lahko spisala ta eksperimentalni članek in da se bralke in bralci lahko prepričajo, kako v resnici deluje Tinder in kakšne človeške kalibre lahko na njem srečate.

Konec zgodbe

Nekateri ljudje na Tinderju srečajo idealne partnerje, se celo poročijo ter si ustvarijo družino. Drugi na Tinderju srečajo spolne partnerje, s katerimi izživijo fantazije. Tretji na Tinderju srečajo osebe, s katerimi se odlično ujamejo v prijateljskih odnosih in kakovostno skupaj preživljajo prosti čas. Jaz na Tinderju nisem našla nikogar in ničesar, saj v resnici nisem nič iskala, zanimalo me je le, kaj vse ima v profilu napisano moja simpatija Živina. Pa sem dovolj štorasta, da niti tega nisem našla, je pa on našel mene nekje drugje in mi strastno moško napisal: »Fuck, kako bi te žgal!« Khm. Počasi. Se ne mudi. In na tem mestu bom utihnila, kajti ne želim, da bi bil kdorkoli iz mojega spisa v resničnem življenju prizadet ali užaljen.