Nekaj časa mu je sicer uspevalo objavljati v revijah Problemi in Sodobnost, pa tudi prevajal je. Williama Blaka in Edgarja A. Poeja. Na dotičnega me je opomnil vsestranski in plodoviti intelektualec Miklavž Komelj, ki je leta 2013, vrsto let po Gorjanovi smrti, pri založbi Beletrina izdal obsežen izbor rokopisnih del tega izjemnega in tenkočutnega vizionarja, a verjamem, da večina Slovencev zanj še ni slišala, kaj šele, da bi Planetarium, kakor se izdana knjiga imenuje, sploh prebrali.

Naš narod ne slovi kot narod, ki bi ljubil branje, in najbrž tudi zaradi tega ne ceni pisanja. Ne bom jamrala, kolikokrat sem že slišala očitek, da bi morala imeti resno službo, pisala bi pa lahko potem še malo tako, saj veste, za zraven, popoldne, kot ene sorte hobi. Pisanje v Sloveniji preprosto ni cenjeno delo in prepričana sem, da je bila podobnih verbalnih nespodobnosti deležna večina domačih avtorjev, in to ne glede na to, kako zelo smo si različni, pa če se maramo ali ne. Kot novinar si pa tako ali tako vse, samo človek ne.

Tudi pesnik Jure Detela je slovenskemu narodu zapustil ogromno, pa razen knjižnih moljev zanj najbrž marsikdo ne ve. Umrl je na začetku devetdesetih, star komaj 40 let, ko je njegovo telo klonilo od številnih izčrpanosti, ki si jih je skozi vsa leta zadajal sam in med katere sodi tudi namerno stradanje. Bil je velik pacifist, zavzemal se je za mir, kakor vizionar se je – kakor piše v njegovi biografiji – zavzemal tudi za pravice živali. Tako krčevito, da ga je v nekaterih obdobjih skrbelo celo za preživetje bacilov na njegovi lastni koži.

Zato o Deteli kroži ogromno zgodb, nekateri jim pravijo anekdote, a sama odklanjam ta izraz, saj so anekdote nekaj zabavnega, duhovitega, smešnega, življenjske prigode tega samosvojega in posebnega avtorja pa niso niti malo hecne, so predvsem trpke, grenke, boleče. Detela je v življenju strahotno trpel, v psihičnem smislu, in pravijo, da naj bi mu številne travme, zaradi katerih je postal neznosno ranljiv, v otroštvu zadala lastna mati. V tem ni nič novega. Matere so sposobne uničiti lastne otroke, preden ti sploh polno zaživijo. In ni nujno, da to store iz zlobe, ne, pogosto so tla v pekel tlakovana z dobrimi nameni in tudi pri Deteli naj bi bilo tako.

Objavljal je v Tribuni, Sodobnosti in Mladih poteh, zanimivo pa je, da je stik navezal s prej omenjenim Vojkom Gorjanom ter nekaterimi drugimi občutljivimi avtorji. Na začetku osemdesetih je skupaj s skupino somišljenikov – med katerimi je bila tudi publicistka Alenka Puhar – podpisal pobudo za odpravo smrtne kazni, ki so jo naslovili na delegate Skupščine SFRJ. To so bila leta, ko je nekdanja skupna država že pokala po šivih.

Ko zapisujem to razmišljanje, ugotavljam, kako zelo so popolnoma različne duše med sabo povezane. Kakor domine. In ko eno podreš, ji sledijo vse ostale – ravno Puharjeva je poskrbela, da je slovenska javnost v skrivaj napisani avtobiografiji z naslovom Skriti spomin izvedela za vrsto grozljivih krivic, ki jih je v življenju utrpela zavedna komunistka Angela Vode, katere edini greh je bil nasprotovanje paktu Ribbentrop-Molotov, ki tako ali tako ni dolgo vzdržal.

Pronicljiva intelektualka je to predvidela, saj so bili v tistem času komunisti v Nemčiji že zatirani in preganjani; pakt je bil torej popolna norost in izguba časa dveh bedakov, ki so jima v pogubo sveta, še posebej Evrope, sledili milijoni drugih bedakov. Vodetovo je prejšnji režim obsodil tudi na prepoved dela. Nikjer ni mogla objavljati. Kljub vsemu hudemu je dočakala visoko starost in umrla konec osemdesetih, ko se je načrtno izstradala.

Nekoč sem na njenem primeru napisala provokativni tekst z naslovom, da so v Jugoslaviji ljudje umirali tudi od lakote, pa so oboževalci prejšnjega režima temu v nebo vpijoče nasprotovali, češ Vodetova bi lahko jedla, če bi hotela, no, to je res, a vseeno ne omaja dejstva, da je umrla od lakote, izčrpana od življenja. Čisto naključno, ko sem iskala pomoč zase, sem naletela na psihiatra, ki ji je večkrat pomagal, in marsikaj mi je povedal. Gospod je še vedno živ, a žal ne daje intervjujev, lahko pa vam zaupam, da je omenjen v knjigi V znamenju ribe, na medicini je bil sošolec znanega lobista Boža Dimnika. Svet je res majhen!

Čeprav se na prvi pogled zdi, da Gorjan, Detela in Vodetova nimajo prav nič skupnega, to ne drži; njihova dela so bila resda povsem različna, a vsi trije so v življenju ubrali najtežjo možno pot in vsi trije so bili v tedanjem času in prostoru od okolice zaznamovani kot čudaki. Kakor norci. Sedaj, pol stoletja pozneje, je skrajni čas, da jih imenujemo z besedo, ki jim v resnici pritiče. Ne, niso bili nori, bili so nerazumljeni!