Dolga leta ste službovali kot ginekolog in porodničar. To je zagotovo izjemno naporen poklic, saj ste številnim novorojenčkom pomagali ugledati luč sveta. Se morda spomnite, koliko je teh novih dušic bilo, ali je to preveč kompleksno vprašanje, saj v večni ihti in gneči najbrž niste imeli časa, da bi novorojenčke šteli?

No, v zdravstvu sem delal aktivno dobrih 45 let in imel sem srečo, da sem po dveletnem delu v splošni ambulanti dobil specializacijo, ki sem si jo želel. Tedaj delovnih urnikov praktično ni bilo. Ali si dežural ali bil v pripravljenosti ali pa delal v popoldanskih dispanzerjih, ki so bili dislocirani od Ilirske Bistrice, Cerknice, Logatca, Starega trga, Sežane, tudi na Hrvaškem – v Gorskem kotarju sem dvakrat mesečno opravljal delo v dispanzerju za ženske. Ginekologov nas je bilo malo, v najtežjih časih smo bili samo trije, tako da prostega časa za normalno družinsko življenje ni bilo. Če pomislim na število porodov, pri katerih sem bil prisoten, jih je bilo seveda veliko, točnega števila ne vem.

Vsaj približno?

Po orientacijskih izračunih približno 15 tisoč? V spominu pa ti vedno ostanejo predvsem izjemni primeri, ki pa se na žalost ne končajo vedno uspešno. Vsekakor je to poklic, ki zahteva dobre živce in obilo energije, volje in vztrajnosti.

Koliko novorojenčkov se na leto rodi v postojnski porodnišnici?

Porodi na žalost blago padajo, tako tudi na ravni cele države. Pred leti smo se že približevali številki dva tisoč, sedaj pa zaznavamo iz leta v leto blage padce. Še vedno pa smo s številom porodov zadovoljni, obenem pa se pri mladih parih trudimo z razlagami, kako pomembno je, da se za spočetje otroka odločamo čim mlajši. Tako se izognemo vprašanju »kje ste bili do sedaj?«. Vemo, da je na žalost uspeh pomoči po 40. letu slabši.

Vem, da dela porodničarja nikoli niste jemali za samoumevno, ampak ste se z novopečenimi starši vedno tudi razveselili.

Ob srečno izpeljanem porodu zagotovo, če je ta nekoliko zahteven in rizičen, seveda začutiš ob uspešno izpeljani zgodbi, da ti poboža dušo in vlije moč in voljo za nadaljnje delo.

Robert Balen

Nam lahko zaupate najbolj veselo in smešno anekdoto, ki se je zgodila med porodom v porodnišnici v Postojni? Zagotovo je bilo kaj nenavadnega in tokrat to mislim na pozitiven način.

V osemdesetih letih sem bil mlad specializant, in to v času, ko ni bilo nobenih pripomočkov pri delu, ultrazvoka takrat še ni bilo, bili smo odvisni od teoretskega znanja, iznajdljivosti, sploh pa smo morali opazovati dogajanja v nosečnosti in ob porodu. Ko so bili trebuhi pri nosečnicah nekoliko večji, je bil seveda postavljen sum in ženska obveščena, da bi lahko bila dvojčka, pa se je porodil po drugem še tretji otročiček. Vse je bilo v redu, presenečenje pa za mlado mamico kakor tudi za nas veliko, takrat očetov pri porodu še ni bilo.

No, poleg veselja včasih porodniško sobo napolni tudi žalost, če se otrok na primer rodi mrtev. Vas to osebno gane ali poskušate dogodek nekako odmisliti, konec koncev imate ogromno drugega dela?

Na žalost občasno narava naredi tudi kaj takega, česar si ne želimo. Taki dogodki vzbudijo žalost v ustanovi in te se kar nekaj časa ne znebimo. Vedno pa sočustvujemo s starši. Resda čas zdravi rane, pozabiš pa takih dogodkov ne.

Vaša porodnišnica slovi po tem, da nosečnicam omogoča, da se same odločijo, na kakšen način bodo rodile. Katere načine jim v vaši porodnišnici omogočate in kako so z njimi zadovoljne?

Nekatere mamice pridejo s porodnim načrtom. Včasih vsem željam težko ustrežemo. Na srečo pa nas največkrat poslušajo, ko gre zares in se porod začne, in skupaj gremo po poti, ki bo za mamo in otroka najbolj varna. Ko še ne vejo, kako bodo prenašale bolečino ob popadkih, je na izbiro nekaj možnosti. Največkrat se za lajšanje bolečine ženske odločijo za epiduralno analgezijo, pri nas je približno 50 odstotkov porodov v epiduralni analgeziji. Najpomembnejše pa je, da so v veliki večini uporabnice z danimi možnostmi zadovoljne.

Kako poteka porod v vodi?

Ob pogostejši uporabi epiduralne analgezije se je število porodov v vodi zmanjšalo, približno pet odstotkov nosečnic pride v našo ustanovo s to željo in jim je to omogočeno. Tudi pri uporabnicah tega načina rojevanja zaznavamo zadovoljstvo. Kmalu zatem, ko smo prvi v Sloveniji to možnost ponudili, smo na željo nosečnice porod v vodi snemali – snemala je RTV Koper – vse je šlo gladko, brez kakršnihkoli težav, da smo bili vsi presenečeni.

Saj veste, konec dober, vse dobro, ko pa imaš namen to demonstrirati, je v zraku bojazen, da ne bi šlo vse po naših željah in da bi, namesto da bi približali to vrsto poroda, naredili ob slabem poteku slabo reklamo. Je pa tudi res, da smo s porodom v vodi in nato s 24-urno dostopnostjo epiduralne analgezije povečali število porodov in postali v Sloveniji bolj prepoznavni. V zadnjih letih pa tudi zunaj meja naše države.

Ampak reciva bobu bob: naravni porod boli, naravni porod grozno boli in nobena stvar na svetu ne boli tako, kot boli porod?

Danes ne vidim potrebe, da bi zaradi bolečin ženske ob porodu trpele. Bolečinski prag je pri ljudeh zelo različen, zato menim, da se ob porodu vsaka nosečnica sama odloči za način obvladovanja bolečin. Res pa je, da smo se v zadnjih letih z ozirom na številne možnosti obvladovanja bolečin odvadili poslušanja glasnejših porodov.

Včasih so ženske rojevale tam, kjer jih je narava pač ujela. Tudi na njivi. To je moralo biti strašno!

Ko omenjate porode nekdaj, je to bilo gotovo vezano na nepredvidljiv izhod, ali si bila kraljica ali tlačanka, ne glede na to, ali so rojevale v gradovih ali na njivah. Umrljivost žensk in otrok ob porodu je bila grozljiva. Skoraj ni bilo družine, ki ne bi imela posledično pri hiši »mačehe«. Prav zato je po drugi svetovni vojni država porode prestavila v bolnišnice. Tako je z leti umrljivost žensk in otrok postala vse redkejša, to pa je seveda zelo pomembno pri padcu natalitete, ki jo zaznavamo. Tako mati kot otrok imata pravico roditi se v varnem okolju porodnišnice, 14 jih je v Sloveniji z dobrimi kadri, varnim in nadzorljivim okoljem.

Robert Balen

Z ozirom na povedano nisem pristaš poroda na domu, kljub dobri mreži porodnišnic smo lahko s pomočjo prepozni, če se zgodijo komplikacije ob porodu, saj se možne hitre in obsežne krvavitve tako hitro pojavijo, da s svojo obilnostjo ogrozijo življenje matere in otroka. Takih zapletov je v Sloveniji v zadnjih letih ob porodu na domu že nekaj bilo. Ko sledim objavam o orgazmičnih porodih na domu, pa bi jih povezoval bolj z večjimi izgubami krvi, ko si z eno nogo že praktično na drugem svetu. Takih orgazmov me je kar strah in jih ne priporočam.

Zakaj se številne nosečnice odločajo za naravni porod? Je to resnično najboljši porod za novorojenčka? Meni se ne zdi, kajti enako kot se muči mamica, da ga iztisne iz sebe, kakor bi božičnega purana poskušala iztisniti skozi šivankino uho, enako se novorojenček muči, da bi zlezel iz kanala, po katerem grabi kakor nesrečno zasut rudar. Ne zamerite mi slikovitih pripomb, ampak verjetno se strinjate, da vse skupaj tako nekako tudi v resnici poteka?

Za naravni porod s porodnim načrtom se odloča manjše število nosečnic, na srečo pa je večina vodljivih in ob poteku poroda, ki ni bil v skladu z njihovimi željami, poslušajo naše nasvete, kako naprej. Samo da je konec dober in vsi zadovoljni. Na želje, »kako naj v življenju kaj gre«, pa se to ne zgodi, pa pozabimo. Ob vseh razmišljanjih o naravnem porodu bi se bilo treba spomniti tudi na to, kako se počuti otrok v mami, ko se porod podaljšuje, otroku se ne godi najbolje, starši pa odklanjajo operativno dokončanje poroda s carskim rezom. Pa naj se poskušajo postaviti v vlogo dežurnega porodničarja, ko se nam to dogaja ponoči, in to po napornem delovnem dnevu.

No, saj to: v vsej EU in tudi v ZDA se ima nosečnica pravico sama odločiti, kako bo rodila, in če se odloči za porod v splošni anesteziji, ga dobi, v Sloveniji pa tega zakona nimamo! Pri nas do tovrstnega poroda prideš samo s potrdili psihiatrov, da si prav zares specialen primer in da je bolje, da porod prespiš. Fajn je preprosto zaspati in se zbuditi, ko sta štručki že umiti, siti, poviti, skratka, popolni. Kakšno je vaše mnenje o tem, da bi ženska imela pravico sama odločati o načinu poroda, konec koncev poznamo aktivistično frazo »moje telo, moja odločitev«!

Nosečnica ima pravico odločiti se, kako bo rodila. »Na željo« nosečnice poroda s carskim rezom v Sloveniji ni. Vsekakor pa se o možnih načinih poroda, načinu anestezije pogovarjamo in najdemo skupni jezik. Ob morebitnem mnenju psihiatra, ortopeda ali kakšnega drugega medicinskega strokovnjaka … kakor v posebnih primerih danes ne kompliciramo, tako da najdemo rešitev, ki bo zadovoljila vse. Število porodov s carskim rezom na žalost danes morda prehitro narašča, v mojih začetkih v osemdesetih letih jih je bilo v Sloveniji kakšnih šest odstotkov, če si imel višje številke, si bil obravnavan kot ustanova z manj znanja in izkušenj. Na žalost je zaradi »varnosti« in bojazni pred morebitnimi tožbami carskih rezov čedalje več in jih imamo v Sloveniji že preko 20 odstotkov.

Porodnišnice, ki se ponašajo s priznanjem »novorojencem prijazna porodnišnica«, so prijazne do otrok, po moji oceni pa zanemarjajo mamice in do njih niso prav nič prijazne. In to ni v redu. Če mama ne bo v dobrem stanju, potem se tudi dojenček ne bo dobro počutil, mar ne?

Ob poskusu pridobitve naziva otroku prijazna porodnišnica smo (pred leti) opazili, da smo pozabili na mamo, tako da v projektu nismo več sodelovali in smo sklenili, da je najbolje biti tako mami kot otroku prijazna porodnišnica. Odločili smo se ostati brez tedaj popularnega zvenečega naziva.

Robert Balen

Lepo, zato ste cenjeni! Kakšne poškodbe lahko ima novorojenček, če je mamica vso nosečnost strastno kadila? Ali pila alkohol? Alkohol je sicer veliko nevarnejši, saj novorojenčka fizično in psihično pohabi, a tudi kajenje ni nedolžno?

Nikotin in alkohol kakor tudi druge opojne substance pustijo pri novorojencih abstinenčne težave. Seveda so tudi že »in utero« v slabšem okolju, kar se pozna pri rasti in razvoju, posledično so lažji, bolj ogroženi, da o prilagoditvenih aktivnostih v novo okolje ne govorimo.

Je poporodne depresije resnično čedalje več?

Poporodne depresije so in bodo, vendar v stabilnih številkah, ni porasta!

Od česa sploh pride poporodna depresija? Kaj jo povzroča?

V stresnih časih, v katerih živimo, ko so življenjske prioritete kariera, uspešnost v službi, je uporaba antidepresivov na žalost v porastu.

Ali lahko za poporodno depresijo zbolijo tudi moški?

Gotovo nosečnost s seboj prinese drugačno počutje in hormonske spremembe. No, poporodne depresije pri moških nisem zaznal in tovrstnih podatkov nimamo, saj se v možnih takih primerih moški obrnejo na izbrane družinske zdravnike.

Zakaj ginekologi nosečnice pošiljate na preiskavo nuhalne svetline, ki je le približno 60-odstotno zanesljiva, ali ne bi bilo veliko bolj smiselno, če bi vse nosečnice dali na preiskavo amniocenteze (AC), ki je skoraj stoodstotna. V nekaterih državah, na primer na Irskem, so nuhalno svetlino že pred leti opustili in vse nosečnice pošiljajo na AC. Ali slovensko zdravstvo pri tako pomembni preiskavi varčuje?

Nuhalna svetlina in DHT sta že leta uveljavljena standarda. Te aktivnosti se opravljajo običajno v 12. tednu nosečnosti, ob povišanih vrednostih ima nosečnica možnost opraviti test NIFTY, v zahtevnejših primerih tudi AC, ki pa je v zadnjih letih manj uporabljana metoda, saj gre za invazivni poseg z nekaj rizika. Žal ne poznam irskega pristopa do prenatalne diagnostike in nisem zasledil, da bi bila AC metoda izbora v prenatalni diagnostiki. Moje osebno mnenje je da tudi nikdar ne bo, in to ni vezano ravno na varčevanje v zdravstveni blagajni Republike Slovenije. Menim, da je doktrina na tem področju prenatalne diagnostike v Sloveniji dobro zastavljena, strokovna.

Robert Balen

Zakaj so porodnišnice tako neznosno natrpane? V vsako sobo daste po tri mamice z novorojenčki, se vam to zdi dostojno? Na primer, ena ima migreno, pa se ji trije otročki derejo v glavo? Zakaj porodnišnice niso zasnovane tako, da ima vsaka mamica lastno sobo, kar ji omogoča tudi intimnost z njenim novorojenčkom?

V naši ustanovi je standard bivalnega okolja dober. Kar nekaj je nadstandardnih sob, prostori so klimatizirani, na to temo pripomb nisem zaznal, negodovanja so bila zgolj, če se želje po nadstandardni sobi niso uresničile, saj so bile te zasedene. Tako na primer ni bilo možnosti sobivanja s partnerjem.

Kaj naredite, če ženska noče dojiti? Pač noče. Prisiliti je ne morete? Ustavite laktacijo in otroka hranite z adaptiranim mlekom?

Pri dojenju prisile ni, če ženska noče dojiti, se poskušamo z njo dogovoriti, kako najti skupno rešitev, če dogovor ni možen, se pač prilagodimo in laktacijo prekinemo, vendar so ti primeri zelo redki!

Bodiva realna: dandanes so adaptirane mlečne formule za dojenčke tako vrhunsko izpopolnjene, da otroci, ki zrastejo na njih, na primer na Aptamilu, niso popolnoma v ničemer prikrajšani od otrok, ki so jih matere dojile in so zrastli na materinem mleku?

Z dojenjem otrok ne dobiva samo mleko kot tako, s katerim raste in se razvija, kar se dogaja tudi ob uporabi vam znanih, v vprašanju navedenih preparatov. Vsekakor je treba poudariti, da gre pri dojenju za vzpostavljanje psihološke dodatne naveze mati-otrok, z mlekom pa se pridobiva tudi odpornost – protitelesa. Vsekakor se strinjam z vašim zaključkom, da vsi zrastejo ne glede na dojenje ali dodajanje adaptiranega mleka. Morda bom ob tem odgovoru deležen kakšnih kritik s strani pediatrov.

Nekatere mame otroke dojijo tudi do šestega leta starosti. Kaj menite o tem?

Nisem pristaš tovrstnih trendov, včasih je bilo to zato, ker ni bilo hrane in je bila edina možnost za prehranjevanje novorojencev dojenje, pa čeprav je bilo mleko iz okolice. Obenem je bila metoda zaščite med enim in drugim porodom.

Robert Balen

V zadnjem času je med slovenskimi vplivnicami trend, da po porodu pojedo placento, ki ni nič drugega kot skupek drobnih žilic in krvi. Trdim, da je to gnusno in meji na kanibalizem. Vaše mnenje?

Strinjam se z vami, da je to »moda« biti nekoliko drugačen. Sem pa prepričan, da je uživanje placente moda, ki se ne bo prijela, in tovrstne nagibe odklanjam. Bojim pa se, da se v teh čudnih, emancipiranih časih ne bi pojavila glede tega kakšna direktiva iz EU, ki bi to »požegnala«.

Včasih se je otrok preprosto »zgodil«, v sodobnem času pa je otrok »projekt«. Naši pogledi na otroke so se povsem spremenili in prišli smo do spoznanja, da otroci veliko stanejo?

Projekt, ki se ga pogosto lotevajo v starejši življenjski dobi, po 40. letu, ko ima tudi medicina manjše možnosti za pomoč in uspeh »projekta«. Mlajših nosečnosti je vsekakor premalo, želeli bi si, da se »projekt« otrok zgodi sam od sebe, brez planiranja. So pa seveda za to potrebni volja, želja, redni spolni odnosi. Tako da projektov »najprej štalca, potem kravca« ne podpiram, bolj se zavzemam za obratni vrstni red.

Kaj bi morali narediti, da bi dvignili slovensko nataliteto?

Pri mladih več druženja, manj samozadostnosti, manj hišnih ljubljenčkov in manj telefonov bi lahko dvignilo nataliteto. Naj ne bodo kariera in ekstremni hobiji prioriteta v življenju.