Tudi dogajanje v Sloveniji me v resnici ne zanima. Ne vem veliko. To je hecno, kajti včasih sem vedela vse, a v tiste čase se prav zares ne bi rada vrnila, saj bi mi od popitega kofeina najbrž že odpovedalo srce. A naj opišem dogodek, ob katerem so se mi po čelu odkotrljale sladke kapljice znoja. Kakor v tisti edinstveni oglasni kampanji za kokakolo s konca osemdesetih let – for the very first time …

Večkrat me kdo povpraša, zakaj več ne pišem o politiki. Ni skrivnost, da je pred štirimi leti, ko sem se vrnila na Reporter, to bil pogoj: da o politiki ne pišem. Morda je kdo mislil, da mi bo tako nagajal in se bom hitro skregala, a naj bo jasno, da sem z leti postala miroljubna gospodična, ki se je naveličala večno riniti Sizifovo kroglo, in nasprotnik se mora zelo potruditi, če hoče, da se skregam. Preprosto ne da se mi. Ni vredno energije in zdravja.

Tisti, ki nas je smrt že oplazila, se dobro zavedamo, kaj je v tuzemstvu vredno in kaj ni. Nihče od nas ne bo mogel ničesar odnesti s sabo, zato ne nabirajte materialne krame in ne gnijte v zamerah, ampak začnite odpuščati in ohranjati lepe spomine. Začnite živeti in početi tisto, kar resnično radi počnete, kajti le tedaj, ko človek rad počne tisto, kar pač počne, bo delo tudi zares dobro opravljeno, saj bo opravljeno z veseljem. In meni se je zdelo naravnost imenitno, da se mi ni več treba družiti s kopico psihopatov in se ukvarjati z njihovimi spletkami.

Zmanjkalo mi je diha. Nato sem le zajela sapo in dejala: »Veš kaj, tukaj bova postavila piko. Hvala, srečno!« In to je bilo to. Če bi bila prasica, bi sicer lahko še marsikaj napisala, ampak res se mi ne ljubi.

Verjetno pa tudi nihče ni hotel imeti problemov, kajti, če se morda spomnite, je eden od nekdanjih urednikov Mladine na sedaj že propadli spletni strani Vest pred več kot desetimi leti napisal: »Kjer je Ana Jud, tam so težave,« zato je bilo lažje pisko teh vrstic držati vstran od politike. Priznam, da mi je bilo to na neki način celo v čast. Nikoli si nisem domišljala, da so moja glasna razmišljanja kaj vredna, da je od njih kaj učinka. Ampak očitno obstajajo bralci, ki menijo drugače! In potem se je Zemlja nekajkrat zavrtela in danes bi lahko spet pisala o politiki, a se tega otepam kot hudič križa.

Čeprav včasih vseeno moram spisati kakšno stvar, a naj bo jasno, da ob tem trpim kot Jezus na križu. No, pretiravam, ampak kot kraljica drame si to mirno lahko privoščim. Če bi bilo po moje, bi itak pisala samo še prijetne članke o kulinariki, reportaže z zanimivih dogodkov – kongresi političnih strank to niso! – delala bi izključno kul intervjuje s kul ljudmi, ki so sposobni povedati kaj, česar še ne vemo. Ker to ne gre, pač tlačim tlako kakor večina kolegov.

Na primer: pred meseci se je uredništvu porodila zamisel, da bi naredili intervju z bivšim premierjem Tonetom Ropom, ki je izvisel kot guverner Banke Slovenije. In intervju naj grem delat jaz. Jaz!? Spodnja čeljust mi je padla do kolen! Po vsem, kar je bilo, po vseh spletkah in natolcevanjih naj jaz pokličem Ropa in ga prosim za intervju!? Ja!!! Pa dobro … sem ga ... Celo vesel je bil, da me sliši. In rekel je, da če bi komu z Reporterja dal intervju, bi ga dal meni.

Oh, ne bom lagala, laskalo mi je, haha, meni bi ga dal, vam pa ne. Toda nato je začel komplicirati in celo izsiljevati rekoč, da mi da intervju, če ga izberejo za guvernerja Banke Slovenije. Ja kako pa naj jaz pri tem pomagam, sorry, nimam absolutno nobenega vpliva na nikogar in menim, da resnično ni fer od nekoga pričakovati tovrstne protiusluge za intervju. Prekinil me je, da to ni izsiljevanje, ampak pogojevanje.

Dobro, pa naj bo pogojevanje, ista figa, od vročega pogovora v vročih mesecih bi se v lastnem potu lahko že utopila, če Tone ne bi rekel – poleg tega, da so ga vsi drugi z Reporterja menda dali že trikrat je*ati na naslovnici – nečesa, kar me je postavilo na realna tla, na kratko, češ: »Ana, a še vedno fantaziraš o meni?« Zmanjkalo mi je diha. Nato sem le zajela sapo in dejala: »Veš kaj, tukaj bova postavila piko. Hvala, srečno!« In to je bilo to. Če bi bila prasica, bi sicer lahko še marsikaj napisala, ampak res se mi ne ljubi.

Intervju s sogovornikom, pri katerem nikoli ne veš, kaj v resnici misli, ni življenjskega pomena. On pa tako ali tako ne ve, da zamuja najbolj frajerska vprašanja na planetu. Na primer: »Tone, a še vedno fantaziraš o meni?«