Zohan je protiteroristični vojak, najboljši komandos, kar jih Izrael premore, ter specialni agent Mosada, zasebno pa, hm, promiskuitetni mladi mož, a v Izraelu, ki je zelo openminded država, seksualne reči nikogar ne motijo in Zohanovi starši, ekstremno ortodoksni Judje, so na sina, ki ga vidijo kakor branitelja države, celo izjemno ponosni. Kljub temu da velja za nacionalnega heroja z nadnaravnimi močmi, je Zohan v resnici sit vsega pompa, humusa, brez katerega v Izraelu skoraj ni obroka, da ga ne bi jedli pripravljenega na takšen ali drugačen način, najbolj pa mu preseda konstantno vojskovanje s Palestinci, v katerih Zohan sploh ne vidi sovražnikov. Zohan v resnici noče stalnih vojnih konfliktov.

Še več: Zohan noče biti vojak! In kaj bi rad bil? Hm, frizer! Bolje, da staršem tega sploh ne omenja, kajti ko je enkrat poskusil, med večerjo, se je ateju in mami tisti izraelski humus zataknil v grlu in ju skoraj zadušil. Toda Zohan v svoji življenjski situaciji resnično trpi in nekega dne se odloči, da ima vsega skupaj dovolj! In da bo pobegnil iz Izraela! Pametna odločitev. A kako jo izvesti!? Po dolgem tuhtanju se le domisli, kako uresničiti sanje: pustiti vojsko, se izseliti v ZDA in postati frizer v enem od salonov franšize John Paul Mitchell Systems. Samo še na pravo priložnost čaka. In kdor čaka, dočaka …

… nekega dne izraelske oblasti, trdno prepričane, da enkrat za vselej zlomijo palestinske upornike, zadolže Zohana, da mora ujeti svojega dolgoletnega arch-rivala, glavnega oponenta, palestinskega terorista Fatousha »Fantoma« Hakbaraha, ki se ravno tako ponaša s kopico nadčloveških sposobnosti, a za razliko od Zohana ne sanja o frizerski karieri, ampak bi rad odprl serijo muchentuchen restavracij, kjer bi ponujali slastne hamburgerje, pice, kebabe in druge street-food dobrote, ki se jim zaradi vere morajo odrekati tako ortodoksni Judje kakor tudi ortodoksni Arabci.

Ko se Zohan spopade s Fantomom, mu dovoli, da ta – navidezno! – zmaga, zato prebrisano simulira lastno smrt in se pretihotapi v New York. Z učno knjigo o različnih frizurah in s škarjami v roki vstopi v enega od salonov Mitchell Systems, a tam ga hitro odslove. Sledi kolobocija trapastih dogodkov, v katerih eden od Judov iz izraelske diaspore v ZDA prepozna Zohana, a mu obljubi, da ne bo izdal njegove identitete. Od nečesa je treba živeti, in Zohan, ki spoznava, da kot frizer niti v ZDA ne moreš uspeti ravno na vsakem vogalu, poskuša dobiti službo v salonu mlade in lepe frizerke. Ime ji je Dalia. Izkušenj s friziranjem nima, zato mu Dalia dovoli pomivati tla, a mu nič ne more plačati, saj je njen salon v resnih finančnih težavah in še sama komaj preživi. Nekega dne, ko ene od zaposlenih v salonu ni, pa Zohana čakajoča stranka prosi, naj ji kar on napravi frizuro – Zohan si zaviha rokave ter se izkaže. Dalia je presenečena in mu dovoli delati v salonu kot frizer. Promiskuitetni Zohan, ki mu pohota bliska iz oči, klientke pošteno obdela. Z vseh strani. Ne samo milfe, tudi gilfe!

Kako se štorija nadaljuje, si poglejte sami v huronsko smešni komediji You Don't Mess With the Zohan iz leta 2008, kjer so na preprost način pokazali, da niso vsi Izraelci morilci in niso vsi Palestinci teroristi. Aha, prej sem pozabila omeniti: Lepa Dalia, ki Zohanu da priložnost, da se izkaže kot frizer, je Palestinka. Si predstavljate, da bi danes Palestinka dala službo Izraelcu? Ali obratno? Težko, a ne? Morda pa. Kdo ve.

Ljubezen, sočutje, človečnost in razumevanje so od nekdaj premagali zlo in naši civilizaciji, pa tudi tistim pred nami, vrnili upanje v dobro. Zato smo še vedno tu. Zaradi tega smo preživeli. To sporočilo bi morali dandanes prenesti na Bližnji vzhod, pa čeprav se zdi, da se tam sovraštvo ne bo nehalo, dokler se ljudje ne bodo do konca pobili. Tam zlo nosi nasmeh in seje tragedije, žalost, jok, brezup ter nemoč. Kakšna norost, ko pa je rešitev vendarle na dlani: Vsem izraelskim Zohanom dovolite, da v življenju postanejo frizerji, ali karkoli pač žele, vsem palestinskim Fantomom pa pustite, naj odprejo verigo fast-food muchentuchen restavracij. Ljudje bodo srečni z novimi frizurami in siti hrane, ki jim jo religije prepovedujejo. Itak imajo vsi poln kufer humusa. Srečnim in zadovoljnim ljudem pa niti na kraj pameti ne bo padlo, da bi prijeli za orožje in se pričeli pobijati. Sem prepričana!