Prihajala sem iz lekarne, ki je na vogalu ulice, ko sem jo zagledala. »A bo šlo?« sem zaskrbljeno vprašala. »Bo, bo, brez skrbi,« je odgovorila, čeprav je izraz na njenem obrazu kazal vse drugo. Povprašala sem jo, kam gre, in povedala je, da mora priti do Topniške. Če si zdrav in lahko normalno hodiš, to res ni velika razdalja, a če si poškodovan, bolan, obnemogel, ti že ena stopnica lahko predstavlja strahotno oviro. »S tem tempom boste do Topniške potrebovali nekaj ur. Če boste sploh zmogli priti do tja,« sem zmajala z glavo in predlagala, da ji pokličem taksi.

Hvaležno se je strinjala in dejala, da ga bo sama plačala. A pri sebi ni imela mobilnika, jaz pa, smola, tudi ne. Če moram na kratko skočiti iz stanovanja, ga pogosto pustim doma. Seveda se, Murphy, izkaže, da bi ga ravno tedaj potrebovala. Saj poznate te situacije, vedno je enako: ko imaš telefon pri sebi, te nihče ne pokliče, če moraš samo na stranišče in ga pustiš v dnevni sobi, so pa takoj trije klici, ti pa lahko le nemočno sediš tam, kamor gre še cesar sam, in poslušaš cvileče tehnične melodije.

Hja, nič, poskušam ustaviti mimoidoče in jih poprositi, ali lahko pokličejo gospe taksi, kajti sama preprosto ne zmore hoditi. Ne vem, kako so jo pri zdravniku v takšnem stanju sploh lahko poslali domov. Samo! Odgovori so porazni. »Tudi jaz nimam telefona!« »Jaz tudi ne!« »Sorry, mudi se mi!« »To ni moj problem!« Priznam, da se počutim osebno prizadeto, čeprav bi lahko tudi sama nonšalantno šla mimo, češ saj to res ni moj problem.

Dokler ne prideš do denarja, si komunist, dokler se ne poročiš, si komot feminist, dokler letalo ne začne padati, pa si brez težav ateist. In šele ko nekaj hudega preživiš, nehaš biti egoist!

Nakar zagledam gospoda srednjih let, ravnokar je tik poleg naju parkiral avtomobil. Zakličem mu: »Imate telefon? Bi lahko gospe poklicali taksi?« Prikima, češ takoj pridem. Po ulici se nama približuje ženska z otrokom. Vidim, da je soseda, na počitnicah ima vnuka. Z gospodom iz avta se lepo pozdravita, očitno se poznata. Soseda vpraša, kaj se dogaja. Razložim situacijo, sliši naju tudi omenjeni gospod, očitno sosedin brat ali svak – moža poznam – in nemudoma reče: »Jo bom kar jaz odpeljal!« Starki se zasvetijo oči. Soseda ji pomaga v avto. Jaz si oddahnem, da je zadeva rešena, in pomirjeno odidem domov.

Dogodek se je pripetil ravno minule dni, ko sem se na kavi srečala z legendo slovenske glasbe Alešem Klinarjem, ki mi je v pogovoru pravil, kako so se v skupini Agropop čudili, ko so na njihove koncerte začeli hoditi feni s slovenskimi zastavami, ki so izkazovali neke sorte enotnost, in kako je bizarno, da sedaj, več kot trideset let pozneje, ni čutiti nobene enotnosti, nobene povezave med narodom, vsak gleda samo nase – dokler se nekaj strašnega ne zgodi!

To je res. Pomislite, kako Slovenci stopijo skupaj, če polovico države poplavi meteorska voda ali če bolehen otroček potrebuje zdravilo, ki je na voljo samo v ZDA po hinavsko oderuški ceni nekaj milijonov. V takšnih primerih smo Slovenci spet v hipu enotni, čeprav brez prepirov ne gre nikoli. Na gasilca, ki je reševal otroke iz vrtca, se je zlilo veliko gneva zaradi donacij, očitkom o mahinacijah se ne morejo izogniti niti dobrodelne organizacije.

Te so sicer anomalija, saj bi socialna država morala funkcionirati tako dobro, da nihče ne bi občutil stisk, a žal ni tako, zato pa je, kakor je – sebičnost na pohodu. Ali kot pravi stari štos: »Dokler ne prideš do denarja, si komunist, dokler se ne poročiš, si komot feminist, dokler letalo ne začne padati, pa si brez težav ateist.«

In šele ko nekaj hudega preživiš, nehaš biti egoist!