Ana Jud
Dokler ne prideš do denarja, si komunist
Ženička, ki bi ji po videzu prisodila kakšnih 80 let, se je počasi, centimeter za centimetrom, dobesedno tako krhko in nesigurno, premikala po Kržičevi ulici v Ljubljani. Bila je še na začetku, pri Dunajski. Pravzaprav ni hodila, drsela je kakor počasni polž. Sicer lepo urejena, diskretno našminkana, je v rokah krčevito stiskala palico in prestrašeno pogledovala naokoli. Več kot očitno je bilo, da je v resni stiski. A ljudje so po tej prometni ulici, kjer domuje kopica trgovinic in tudi zdravstveni dom Bežigrad, mimo nje hiteli, kakor da je gospa nevidna.
Prihajala sem iz lekarne, ki je na vogalu ulice, ko sem jo zagledala. »A bo šlo?« sem zaskrbljeno vprašala. »Bo, bo, brez skrbi,« je odgovorila, čeprav je izraz na njenem obrazu kazal vse drugo. Povprašala sem jo, kam gre, in povedala je, da mora priti do Topniške. Če si zdrav in lahko normalno hodiš, to res ni velika razdalja, a če si poškodovan, bolan, obnemogel, ti že ena stopnica lahko predstavlja strahotno oviro. »S tem tempom boste do Topniške potrebovali nekaj ur. Če boste sploh zmogli priti do tja,« sem zmajala z glavo in predlagala, da ji pokličem taksi.
Ključne besede