Preimenovali smo državo, a smo se s tem spremenili tudi državljani? Kje smo v teh desetletjih izgubili kompas in zakaj danes pogosto delujemo kot predpražniki tistim, ki prinašajo kaos, namesto da bi samozavestno stali na lastnih nogah? Spomnimo se samo na adventni čas v Ljubljani. O njem so pisali tudi tuji časopisi kot o nekakšni »Jugoslaviji v malem«. Za božjo voljo! So nam razkrili kloako, ki je sami nočemo videti?

Namesto zvokov slovenske ljudske pesmi, ki bi se zlili z lučmi in dišečim kuhanim vinom, so bile ulice bolj ali manj polne balkanskega melosa. Saj ne gre za to, da bi bilo kaj narobe s pestrostjo kultur – pravzaprav je to svojevrstno bogastvo – a kako to, da tujemu dajemo prednost na vsakem koraku, svojo lastno kulturno in glasbeno dediščino pa potiskamo v ozadje?

Ali je bil Ivan Cankar prerok, ko je zapisal, da smo za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni? V letu, od katerega smo se ravnokar poslovili, smo izgubili boj z lobiji, ki so v slovenski prostor vnesli »čarobne praznike« in pregnali besedo »božič«. Morda je napočil čas, da to spremenimo?

Slovenija je imela po razpadu Jugoslavije sanjsko priložnost: lahko bi si ustvarili državo po svoji meri ne le v političnem smislu, ampak tudi v kulturnem, vrednostnem in celo simboličnem. Namesto tega smo hitro postali ujetniki nasprotujočih si interesov, notranjih razkolov in nesamozavestne politike, ki se rada prodaja najboljšemu ponudniku, hkrati pa jo bolj skrbi, da se ji ne zameri, kot da bi gradila trdno in ponosno državo, v kateri ne bi bilo prvorazrednih in drugorazrednih državljanov.

Zdi se, da so Slovenci skozi zgodovino vajeni prepuščati odločanje drugim. Dolga stoletja smo bili del tujih imperijev, kjer so nam vladali Dunaj, Rim ali Beograd. Ko smo leta 1991 prvič dobili možnost biti »svoje domovine gospodarji«, nas je zgodovinska navajenost na podrejenost, kot kaže, ponovno ujela nepripravljene. Namesto da bi si rekli: »Jugoslavije ni več, zdaj gradimo svojo prihodnost,« smo z leti upognili hrbte v nekakšni jugonostalgiji, s katero zastrupljamo tudi mlade rodove. Tisti strici iz ozadja, ki so se v času osamosvajanja zgolj potuhnili, si ob pobalkanjenju Slovenije veselo manejo roke.

Kdaj bomo dočakali dan, ko se bomo ponosno potrkali po prsih: »Tole smo pa mi, Slovenci, odlično zrihtali!«

A ni problem le v političnem podrejanju, ko niti ne vemo, kdo je tisti, ki nas vodi žejne čez vodo. Mojstri zarot trdijo, da nam vlada mafija, pa je res tako? V oči bode kulturno predpražništvo. Težava ni v sprejemanju tujega, problem je v tem, da Slovenci ne vemo več, kdo smo in kaj je naša suverenost. Namesto da bi tuj vpliv bogatil našo identiteto, jo, če le more – preglasi. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je preprosto: je naša pot res prava? 

Nenazadnje osamosvojitev ni bila cilj, ampak začetek. Brez ponosa, samozavesti in resničnega razumevanja svoje identitete bomo vedno ostali v nekakšnem zakotju – država, ki je sicer samostojna, a v resnici nesamozavestna in izgubljena. Svoje je naredila tudi globalizacija. Postali smo del globalnih trgov, političnih zavezništev in tehnoloških mrež, kar pomeni, da popolna suverenost skoraj nikjer več ne obstaja, ne tam ne doma.

Slovenci smo, zlasti kot posamezniki, že večkrat dokazali, da smo sposobni velikih stvari. Žal pa se zgolj na »minuli slavi« ne da v nedogled trkati po prsih! Čas je, da se začenjamo zavedati, da naša osamosvojitev ni bila popolna – ne zato, ker ne bi bili ponosni nanjo, ampak zato, ker smo dovolili, da so nam realnost z leti »prirejali« in oblikovali drugi, tisti, ki jim osamosvojitev ni bila »intimna opcija«.

Kajti osamosvojitev od česarkoli se ne zgodi samo na papirju. Zgodi se v glavah in srcih ljudi, v njihovem obnašanju do lastne države, do vrednot in nenazadnje tudi v odločitvi, da bomo po najboljših močeh sami odgovorni za svojo prihodnost. Država smo ljudje. Mi smo tisti, ki imamo moč. Tudi zasebno smo precej cagavi, bojimo se neuspeha. Če se kdo sam pohvali, ga čudno gledamo, češ kaj si ta dovoli! Namesto da bi se veselili novih izzivov, se kot pijanec plota držimo poti, ki smo jih že neštetokrat prehodili. Res škoda res, da tako poredko zagrabimo bika za roge!

V resnici so se največje spremembe v zgodovini vedno začele z majhnimi koraki. Spoštujmo svojo kulturo, pogovarjajmo se, družimo z različno mislečim, bodimo kritični do oblasti, a na primeren način! Raziskujmo preteklost, imejmo pred očmi, da ima vsak kovanec dve plati. Zob za zob, oko za oko, to so preživete smernice! Naša majhnost nikoli ne sme biti ovira. Edina ovira je pomanjkanje samozavesti in volje.

Pred nami so težke odločitve. Vožnje z zlatimi kočijami niso poceni. Prenapihnjen državni aparat prav tako ne. Nedavno so nam z Gregorčičeve brez sramu razkrili, da so jim zadišale »presežne« nepremičnine. Zgodilo se bo tudi nasprotno, kar so nam obljubljali – ob novem prispevku za dolgotrajno oskrbo nas bo udaril po glavi še zvišan obvezni zdravstveni prispevek. V bistvu je samo vprašanje časa, kdaj bodo s svojimi grabežljivimi rokami segli v privarčevana sredstva občanov na banki in kdaj bodo začeli svoj izprijeni pohod po zasebnih domovih, kjer bodo iskali, če ima še kdo kaj v nogavicah.
Kdaj bomo dočakali dan, ko se bomo ponosno potrkali po prsih: »Tole smo pa mi, Slovenci, odlično zrihtali!«