Toda ker ima vsak kovanec dve plati, so odzivi večnega šefa opozicije na celjski sodni proces sramota za demokratičnega politika, opozicijo in celotno pravno državo. Zakon ulice še nikoli ni pripeljal do civiliziranih rešitev, kvečjemu do revolucije in anarhije. Tik pred začetkom zime govoriti o slovenski pomladi, kar se sicer sliši poetično, je deplasirano in predvsem težko razumljivo redkim razumnim ljudem, ki še naivno verjamejo v vladavino prava in politično spodobnost.

Vendar pa se je trend tako lokalno tudi globalno očitno že obrnil navzdol in vsaj še nekaj časa ne bo nič bolje. Če bi Slovenci z leve in desne, »komunajzarji« in izganjalci krivosodja, rdeči in črni, vsaj delček svoje energije, ki jo namenjajo medsebojnemu uničevanju, usmerili v krepitev naše odpornosti proti bližajoči se globalni konfrontaciji z Rusijo in Kitajsko, bi človek bolj mirno spal in imel vsaj nekaj zaupanja v to državo in njen sistem. Pa ga žal ne more imeti.

Zato smo že dosegli točko, ko lahko samo sedimo in opazujemo, kaj se (nam) dogaja. Situacija groteskno spominja na leto 1999 v Srbiji, ko so zaradi Miloševićeve politike na Kosovu vsak trenutek pričakovali začetek Natovih napadov. Ko je nekega Srba novinar čisto resno vprašal, kako bo pričakal začetek vojne, je sarkastično odvrnil: »Doma, v družinskem krogu.«

Že čez en mesec, sredi januarja, se bo zgodil prenos oblasti v Združenih državah Amerike, in Donald Trump se bo po štirih letih vrnil v Belo hišo. Obljubil je hitro končanje vojne v Ukrajini, zaradi česar je marsikje v Evropi zavladala panika. Ali to dejansko pomeni zmago Rusije? Nihče ne razmišlja širše in ima pred očmi temeljni fokus ameriške zunanje politike, ki je že dolgo daleč stran od Evrope: Kitajska.

Primož Lavre

Združene države računajo, da je konflikt s Kitajsko neizbežen in da bi bilo neracionalno imeti odprti dve fronti, poleg tega ni v nikogaršnjem interesu, da Rusija razpade. Kajti po nekaterih analizah je rusko gospodarstvo v tako resnih težavah, da bi težko preživelo še eno leto intenzivne vojne v Ukrajini. Za Američane pa so Rusi vseeno preveč pomembni, da bi jih pustili, da se v Ukrajini povsem izčrpajo. Ruse potrebujejo na svoji strani za potencialni spopad s Kitajsko.

Resda se ta teza v tem trenutku zdi nekaj neverjetnega, vendar Američani in Rusi še nikoli v zgodovini niso bili v vojni, so bili pa zavezniki. Zato je vojna v Ukrajini v bistvu anomalija, ki jo želi merkantilistični Trump čim prej odpraviti in skleniti s Putinom trajnejše premirje, pa četudi v škodo Ukrajine, kjer se bodo morali sprijazniti z izgubo določenega dela ozemlja.

Nekomu nadvse ustreza, da pride v Sloveniji do popolnega kaosa.

V Evropi smo glede Američanov še vedno naivni. Njihovi interesi niso vedno enaki našim, Evropa je na ameriških geostrateških zemljevidih manj pomembna od Azije, ki se začne pri Vladivostoku, konča pa na sirskih obalah Sredozemlja, torej na pragu Evropske unije. Nadzorovani padec sirskega avtokrata Asada bi bil lahko del tihega dogovora med Američani in Rusi. Prvi se umaknejo iz Ukrajine, drugi iz Sirije. V tej igri je Evropa ponovno statist, ki ga zaznamuje notranjepolitična nestabilnost.

Ključni kontinentalni evropski državi sta ta hip na robu političnega kolapsa. Francija živi samo še od ega in grandioznosti predsednika Macrona, ki se je ob slovesni odprtju prenovljene katadrale Notre-Dame razglasil za voditelja krščanske Evrope, pri čemer ga je prišel osebno podpret tudi stari ameriški prijatelji Donald Trump. Še precej slabše gre Nemčiji, ki ima sicer manjši javni dolg od Francije, je pa njena avtomobilska industrija pred podobno negotovostjo kot socialdemokratski kancler Scholz. Predvolilne ankete mu kažejo tako slabo, da utegne SDP prehiteti celo skrajno desna Alternativa za Nemčijo.

Desni populisti, ki so v Evropski uniji trenutno precej bolj priljubljeni od levih radikalcev in komunistov, vidijo v Putinovi Rusiji prijateljico in zaveznico. Zelo verjetno je njihova ljubezen do avtokracije tudi finančne narave. Rusija vsako leto nagrajuje svoje propagandiste na Zahodu, kremeljska propagandni multimedij Russia Today (RT) ima kar 3 milijarde dolarjev letnega proračuna, kar je ogromno denarja, s katerim je moč doseči marsikaj. Medijska vojna, s katero Putinov režim spodkopava Zahod, zlasti Evropo, je le del hibridne vojne, ki poteka že desetletje in se le še stopnjuje. Trumpove napovedi o hitrem koncu vojne v Ukrajini zaradi tega povečuje strah najbolj izpostavljenih evropskih držav, da bodo ostale same, če pride do novih zaostritev.

Ali je prihodnost zveze Nato, kjer že odkrito govorijo, da 2 odstotka BDP za obrambo ne bosta več dovolj, res tako samoumevna in gotova? Saj Slovenija danes ne dosega niti odstotka in pol, kar pomeni, da bi nas teoretično lahko res suspendirali zaradi neizpolnjevanja sprejetih obveznosti. Takšna de facto (začasna) izključitev bi nekaterim pri nas prišla kot naročena.

V vsesplošnem razpadu sistema ne bi bilo posebej presenetljivo, če bi se že prihodnje leto pojavilo javno pismo »skupine zaskrbljenih intelektualcev in humanistov« s prvopodpisanima nekdanjima predsednikoma, v katerem bi predlagali, da Slovenija z neizpolnjevanjem prevzetih obveznosti v bistvu izstopa iz Severnoatlantskega zavezništva, saj ne obstaja več družbeni konsenz o tem, da je to v nacionalnem interesu. Referendum bi lahko ob močni medijski kampanji proti vojni celo uspel.

Nekomu nadvse ustreza, da pride v Sloveniji do popolnega kaosa.