Kar precej kritik na račun slovenskega pravosodja, ki prihajajo iz ust liderja opozicije Janeza Janše, ki ga označuje za krivosodje, je gotovo upravičenih. Tudi sodna elita s predsednikom vrhovnega sodišča Miodragom Đorđevićem na čelu bi se lahko kdaj posula s pepelom, javno priznala, da tudi pri njih ni vse v najlepšem redu. Dovzetnost do kritik (kdaj povsem upravičenih pomislekov glede nepristranosti sodišča ali pa sojenja v razumnem roku) ni ravno njihova vrlina, prepogosto je zaznati arogantnost s pozicije moči.

Sodstvo kot tretja veja oblasti še vedno deli pravico v imenu ljudstva. Podaniki, ki se znajdemo v sodnih postopkih, pa moramo upoštevati njihove sodbe, četudi se kdaj z njimi ne strinjamo in še naprej iščemo pravico v pritožbenih postopkih, kar pa se lahko vleče v nedogled. Da se zadeva Trenta več kot deset let vlači po sodišču (naslednje leto pa bosta potekli že dve desetletji od storitve domnevnega kaznivega dejanja), ima zasluge tudi odvetnik obtoženega Franci Matoz, ki je zavlačeval postopek z različnimi pravnimi manevri, s ciljem, da bi podobno kot pri zadevi Patria prišlo do zastaranja.

Poleg pravnih pa ima zadeva Trenta, podobno kot je imela Patria, tudi politične dimenzije. Janša ni navaden državljan, trenutno je predsednik največje opozicijske stranke. Leta 2005, ko je izvedel domnevno sporno transakcijo z zemljiščem pri nakupu novega stanovanja, pa je bil predsednik vlade. Škoda, ker obtožnica, ki smo jo pred nekaj tedni povzeli v Reporterju, ni javni dokument, da bi jo lahko prebrali tudi najbolj goreči podporniki Janše, ki so minuli teden »spontano« protestirali pred celjskim okrožnim sodiščem, saj gre v zadevi Trenta za klasični primer korupcije. Janša, ki »si je sodbo napisal sam«, saj je vnaprej napovedal, da bo obsojen, pa je minuli torek na stopnišču sodne palače, v kateri je tisti dan potekala obravnava, nagovoril zbrano množico. Z namenom, da vpliva na sodni postopek, na vsebino prvostopenjske sodbe, ki v predmetni zadevi še ni bila izdana.

Sašo Radej

Še enkrat se je postavil v vlogo žrtve, da bi tudi politično profitiral. Tudi njemu gre za oblast, kar očita politični konkurenci, ki naj bi ga z zlorabo pravosodja tako kot pred desetimi leti skušala odstraniti iz politične arene pred prihodnjimi parlamentarnimi volitvami. Tretja epizoda Janševe »sodne kalvarije« pa gotovo ni primerljiva s prvo, z Roško (proces JBTZ), kot tudi Patria leta 2014 ni bila. Tako kot tudi Janša ni več isti kot je bil konec osemdesetih. Ne gre za civilnodružbenega oporečnika, pač pa z vsemi žavbami namazanega profesionalnega politika, ki je že 35 let proračunski strošek. Gre za politika, ki se pogosto sprehaja po robu in kdaj gre tudi čez. Za člana prvorazredne slovenske politične elite, ki v političnem zakulisju, ko je na oblasti in ko ni, brezsramno sodeluje tudi z najbolj razvpitimi tranzicijskimi tajkuni, dobavitelji javnega zdravstva, lobisti in celo Rokom Snežičem.

Gre za politika, ki se pogosto sprehaja po robu in kdaj gre tudi čez. Za člana prvorazredne slovenske politične elite, ki v političnem zakulisju, ko je na oblasti in ko ni, brezsramno sodeluje tudi z najbolj razvpitimi tranzicijskimi tajkuni, dobavitelji javnega zdravstva, lobisti in celo Rokom Snežičem.

Resnična podoba Janeza Janše je večplastna, ne gre za črno-beli lik: ali ga ljubiš ali sovražiš. Tudi vse, kar govori Janša in za kar vse se zavzema, ni nujno dobro/slabo oziroma napačno/pravilno. Za marsikaj je zaslužen in marsikaj mu lahko očitajo. V dobrih treh desetletjih, ko je na vrhu SDS, je iz nekdanje socialdemokratske stranke Jožeta Pučnika napravil najbolje organizirano politično organizacijo v Sloveniji, ki mu s tako razvejenim terenskim omrežjem lahko konkurirata samo še katoliška cerkev in gasilska zveza. V svoji politični karieri je naredil prav neverjeten politični lok od leve proti desni in se z leti radikaliziral. Piše se že skoraj leto 2025 in vsa Slovenija se še vedno skoraj vsak dan ukvarja z Janšo, ki je neprestano v središču pozornosti in diktira tempo slovenske politike.

Janša, kar se je še enkrat potrdilo prejšnji teden v Celju, gre na naslednje volitve na vse ali nič. Tako kot že v času vlade Boruta Pahorja tudi zdaj cilja na 51 odstotkov, ki bi mu podobno kot njegovemu političnemu vzorniku iz Budimpešte zagotovili absolutno oblast. Politični poker pa se mu lahko izide ali pa tudi ne. Slovenija niso Združene države Amerike in tudi Janez Janša ni Donald Trump, pa naj ga še tako posnema in si domišlja, da je njegova pomanjšana različica na sončni strani Alp.

Tudi ko nabira denar od svojih podpornikov za plačilo stroškov sodnih postopkov, ki bi mu jih lahko pomagal kriti že njegov odvetnik Franci Matoz, ki je v času njegove tretje vlade kar dobro služil. Da želi Janša pobrati še zadnjih 20 evrov iz žepov večinoma upokojencev, ki zaradi majhnih pokojnin neprimerno slabše živijo kot nekdo, ki ima poslansko plačo, je po svoje zavržno. Do sodnika Zvjezdana Radonjića pa prav ponižujoče, ko javno obljublja, da bodo tudi njemu pomagali, a le v primeru, če bo v skladu ostal presežek nabranega denarja.